VSL Sodba V Cpg 887/2017

Jedro

"Prepoznavnosti" ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke.

Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno.

Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I./1., I./2., I./3. in II. točki izreka.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke:

- da se toženima strankama prepoveduje uporaba znaka "Otroški bazar igrač" (1./I. točka izreka),

- da sta toženi stranki dolžni odstraniti vse reklame iz trgovskih tokov z oznako "Otroški bazar igrač" (2./I. točka izreka),

- da se na stroške toženih strank v javnih glasilih objavi sodba (3./I. točka izreka) in

- da sta toženi stranki dolžni tožeči stranki solidarno plačati 59.400,00 EUR s pripadki (4./I. točka izreka).

Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 2.081,27 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper 1., 2. in 3. točko I. točke izreka ter zoper II. točko izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Zoper II. točko izreka, to je zoper odločitev o pravdnih stroških, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da ji prizna še strošek nagrade odvetnika za poravnalni narok s pripadajočimi materialnimi stroški in DDV, kar znaša 684,35 EUR. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožba tožeče stranke

6. Znamka imetniku daje izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL-1. Imetnik znamke je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, pri katerem je zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, obseženih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko (točka b) prvega odstavka 47. člena ZIL-1). Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz pravilnega materialnopravnega merila, da je treba pri presoji upoštevati slušne, vizualne in pomenske podobnosti znamk in znakov, pri čemer mora biti primerjava celovita in upoštevati razlikovalne in prevladujoče elemente. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedena merila tudi pravilno uporabilo pri primerjavi znamke tožeče stranke in znaka tožene stranke. Zato pritožbeno sodišče teh razlogov ne bo ponavljalo (obrazložitev v 11.-15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), temveč bo le še odgovorilo na pritožbene očitke.

7. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožeče stranke o tem, da je v znamki tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje reproduciralo v 5. točki obrazložitve svoje sodbe, besedna zveza "otroški bazar" dominanten del znamke. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da sta grafični in besedni del znamke enakovredna in nobeden od njiju ni prevladujoč. Tožeča stranka v pritožbi ni podala prepričljive razlage, zakaj naj bi bil ravno besedni del prevladal nad grafičnim, ki sicer v znamki predstavlja površinsko gledano celo večji del. Enako velja za znak tožene stranke, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti povzelo v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer besedni deli znaka ne izstopajo ali prevladajo nad grafičnimi elementi.

8. Besedi "bazar" in "otroški" nimata sami zase nikakršnega razlikovalnega učinka, kar pravzaprav priznava tudi tožeča stranka v pritožbi (l. št. 64). Navedeni besedi sta generični in se splošno uporabljata v slovenskem jeziku, česar ne spremeni dejstvo, da je beseda bazar sicer orientalskega izvora. Zato tudi kombinacija teh (generičnih) besed razlikovalnega učinka ne more ustvarjati (prim. sklep VSL V Cpg 447/2016), kar še toliko bolj velja, če so k navedenima besedama dodatne različne druge besede. Besedna zveza "otroški bazar" z različnimi predponami ali priponami se redno uporablja v zvezi s prireditvami, ki so namenjene otrokom, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve). Če je sodišče pravkar navedeno ugotovilo na podlagi dogodkov, ki so jih različni prireditelji (osnovne šole in vrtci po Sloveniji) organizirali po dnevu registracije znamke tožeče stranke, to nikakor ne pomeni, da je bilo temu tako zaradi znamke tožeče stranke. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče sklepati drugega kot to, da se besedna zveza "otroški bazar" v različnih kombinacijah pogosto uporablja v tem prostoru. Prepoznavnost svoje znamke, na katero se tožeča stranka sklicuje, bi morala ustrezno utemeljiti in dokazati, da so bili navedeni dogodki tako poimenovani ravno zaradi prejšnjega obstoja znamke tožeče stranke. "Prepoznavnosti" torej ni mogoče utemeljiti s posplošenim sklepanjem o časovnem zaporedju registracije znamke in časom, ko so se odvili dogodki, to je v smislu, da če je bila znamka registrirana pred številnimi dogodki, ki so se odvili kasneje, je bilo to prav zaradi prepoznavnosti znamke tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke

9. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških v delu, kjer ji sodišče prve stopnje ni priznalo posebnih odvetniških stroškov za poravnalni narok po tar. št. 20/1 Odvetniške tarife (OT) s pripadki. Sodišče prve stopnje naj pri odločitvi ne bi bilo upoštevalo obvezne razlage Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (UO OZS).

10. Sodišča so vezana na ustavo in zakon (prvi odstavek 125. člena Ustave RS in prvi odstavek 3. člena ZS). V zakonu je predpisana uporaba odvetniške tarife, in sicer v prvem odstavku 20. člena ZOdv, ki določa, da sodišča in drugi organi uporabljajo pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih odvetniško tarifo. Podobno določilo vsebuje drugi odstavek 155. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je z uporabo OT zakonske določbe upoštevalo. Ni pa bilo dolžno upoštevati obvezne razlage UO OZS, saj to ni z zakonom ali z ustavo določeno (prim. VSL sklep I Cp 2118/93, VSC sklep I Cp 661/2016, VSL sklep I Cp 2491/2015).

11. Stranka ni upravičena do ločene nagrade za poravnalni narok, če je temu sledil narok za glavno obravnavo (prim. tar. št. 20 OT in VSL Sklep I Cp 1250/2017). Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru, zato sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga ni imelo podlage, da bi toženi stranki priznalo nagrado za poravnalni narok še posebej.

Odločitev o pritožbah in stroški pritožbenega postopka

12. Pritožbi pravdnih strank se glede na obrazloženo izkažeta za neutemeljeni. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodišče je odgovarjalo zgolj na odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Stranki s pritožbama zoper sodbo nista uspeli, zato vsaka nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeče stranke zoper sodbo, ker ta ni doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1250/2017
• VSL sklep I Cpg 124/2015
• Sodba I Up 996/2005