VSL Sodba I Cpg 936/2016

Jedro

Glede na to, da je tožeča stranka proizvajalec granitnih okenskih polic in drugih izdelkov iz granita in kamna ter da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke izdelava nove stvari, očitek nesklepčnosti ni utemeljen z vidika opredelitve razmerja kot podjema po 619. členu OZ.

Ker se preverjanje sklepčnosti tožbe nanaša na (vsebinsko) trditveno breme tožeče stranke, sama resničnost zatrjevanih dejstev in njeno dokazovanje na sklepčnost tožbe nimata nobenega vpliva.

Res je, da izpis odprtih postavk samo zato, ker ga je podpisal (domnevni) dolžnik, še ne pomeni pripoznave obveznosti. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno - torej tako, da je iz nje nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. To, torej presoja jasnosti in določnosti pa je objektivna in je v rokah sodišča. Tako tudi iz konkretnega izpisa odprtih postavk na prilogi A4 izhaja, da je toženec s podpisom potrdil soglasnost, da ima do tožeče stranke (tudi) neporavnan dolg po računu številka 01 v znesku 4.216,93 EUR, ki je zapadel v plačilo 15. 10. 2009. Iz listine je razvidno, da prikazanemu stanju ni niti delno oporekal, čeprav mu je konkretni obrazec to možnost dal s posebno rubriko. Zato je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je toženec s podpisom izpisa odprtih postavk vendarle priznal obstoj svoje obveznosti do tožeče stranke in torej pripoznal dolg, materialnopravno pravilno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 545,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje in pritožba

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 191760/2012 v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka sodbe), toženi stranki pa je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži, da ji povrne pravdne stroške, podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

Utemeljenost pritožbe

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz relevantnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki med seboj poslovno sodelovali, in sicer je tožeča stranka kot proizvajalec okenskih polic tožencu na podlagi njegovih telefonskih naročil dobavljala granitne okenske police in druge izdelke iz granita in kamna ter zanj izvajala potrebne obdelave. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da ji toženec za dobavljeno blago in opravljene storitve, na katere se nanašajo vtoževani računi, ni plačal (v celoti), zato je ugodilo tožbenemu zahtevku za njihovo plačilo.

O sklepčnosti tožbe

6. Pritožbeni očitek, da trditvena podlaga tožeče stranke ni bil zadostna za presojo utemeljenosti postavljenega zahtevka, ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je toženec pri njej naročal okenske police, izdelave okroglin, več zidnih pokrovov in brušenje ter za vsak račun, ki je predmet te pravde, v točkah III. do IX. dopolnitve navedla kdaj, kaj in v kakšnih količinah je naročil; kdaj, kam, komu in po kom je bilo naročeno blago dostavljeno; pojasnila, kako je obračunala višino zahtevanega plačila za vsako posamezno dobavo ter navedla, kdaj so računi, ki so bili izdani za plačilo dobavljenega blaga in opravljenih storitev, zapadli v plačilo in v kakšnih zneskih so ostali neplačani.¹ Sodišče prve stopnje je razmerje med strankama opredelilo kot kupoprodajno pogodbo. Nobenega dvoma ni, da trditve same po sebi zadoščajo za uporabo določb o prodajni pogodbi iz 435. člena v povezavi s prvim odstavkom 620. člena Obligacijskega zakonika, po katerih mora kupec prodajalcu plačati za dobavljeno blago in opravljene storitve. Glede na to, da je tožeča stranka proizvajalec granitnih okenskih polic in drugih izdelkov iz granita in kamna ter da je bil predmet izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke izdelava nove stvari, pa očitek nesklepčnosti ni utemeljen niti z vidika opredelitve razmerja kot podjema po 619. členu OZ. Tožeča stranka je navedla vsa dejstva, ki substancirajo zahtevek, torej posel, ki se ga je tožnica zavezala opraviti, kot tudi obveznost toženca v zvezi s plačilom opravljenega posla.

7. Katerih pravno odločilnih dejstev naj bi tožeča stranka ne navedla, toženec v pritožbi ne pojasni. Po presoji pritožbenega sodišča pa je tožeča stranka tako zadostila zahtevi pa navedbi minimuma dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravne posledice. Pritožba torej s tem, ko trdi, da naj bi bila tožba nesklepčna, sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Tudi pritožbeni očitek, po katerem naj bi prvostopenjsko sodišče samo ugotavljalo pravno relevantna dejstva v nasprotju s pravilom o zbiranju procesnega gradiva iz 7. člena ZPP, zato ne more biti utemeljen.

8. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje podala ugovor zastaranja terjatve (glede dobave po računu št. 01), napak izpolnitve (glede dobave po računu št. 02), ugovor izpolnitve zaradi plačila (glede dobave po računu št. 03) ter ugovor nenastale terjatve zaradi neizpolnjene obveznosti dobave blaga (glede dobav po računu št. 04, 05, 06, 07). Po dopolnitvi tožbe je tožena stranka trditvam tožeče stranke v nadaljnjem postopku na prvi stopnji nasprotovala z dvema ugovoroma - ugovarjala je, da toženec izpisa odprtih postavk, s katerim tožeča stranka utemeljuje obstoj terjatve po enem od računov, ni podpisal in da ni uspela dokazati, da bi bilo blago res prevzeto s strani toženca.² V zvezi z ugovorom, da tožeča stranka blaga po že navedenih računih ni dobavila oziroma da ga toženec ni prevzel, so bile navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe po presoji pritožbenega sodišča dovolj konkretizirane. Sicer pa tožeča stranka svojih trditev glede vsebine naročila in dobave (kaj, v kakšni količini in vrednosti) ter glede drugih okoliščin posla (kdaj, kako, komu), glede na povzete ugovore tožene stranke ni bila dolžna dopolnjevati in tožbenega zahtevka konkretneje utemeljevati.

9. Ker je tožeča stranka pojasnila, na kaj se nanaša tožbeni zahtevek, kako je potekalo poslovno sodelovanje med strankama, navedla račune, ki so predmet zahtevka, zneske in datume zapadlosti le-teh, navedla katero blago je bilo tožencu dobavljeno, v kakšnih količinah in po kakšnih cenah, je bila tožena stranka v zadostni meri seznanjena s terjatvami tožeče stranke in torej s tem, glede česa se mora izjaviti in zoper kaj se mora v pravdi braniti. Zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Ker se preverjanje sklepčnosti tožbe nanaša na (vsebinsko) trditveno breme tožeče stranke, sama resničnost zatrjevanih dejstev in njeno dokazovanje na sklepčnost tožbe nimata nobenega vpliva. Zato tudi pritožbeni očitek, da je tožba nesklepčna, ker tožeča stranka dobav ni dokazala z verodostojnimi listinami, ne more biti utemeljen.

O sestavi sodbe

11. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhajajo vsa dejstva, ki so bila odločilna z vidika pravne presoje sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo tudi do ugovorov tožene stranke, ni pa podrobno povzemalo vseh neprerekanih trditev tožeče stranke glede vsebine naročila, dobave in plačila ter drugih okoliščin vsakega posameznega posla. Pritožba z očitkom procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, zaradi zatrjevanega pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ne more uspeti, saj je izpodbijana sodba kljub temu sposobna preizkusa.

O učinkih toženčevega podpisa izpisa odprtih postavk

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe 364. člena Obligacijskega zakonika, od tu OZ, ker naj bi sodišče prve stopnje izpisku odprtih postavk na prilogi A4 pripisalo napačen (pravni) pomen.

13. Res je, da izpis odprtih postavk samo zato, ker ga je podpisal (domnevni) dolžnik, še ne pomeni pripoznave obveznosti. Pogoj za veljavnost pripoznave je, da je izražena jasno, nepogojno in določno - torej tako, da je iz nje nesporno razvidno, da dolžnik priznava obstoj določene svoje obveznosti. To, torej presoja jasnosti in določnosti pa je objektivna in je v rokah sodišča.³ Tako tudi iz konkretnega izpisa odprtih postavk na prilogi A4 izhaja, da je toženec⁴ s podpisom potrdil soglasnost, da ima do tožeče stranke (tudi) neporavnan dolg po računu številka 01 v znesku 4.216,93 EUR, ki je zapadel v plačilo 15. 10. 2009. Iz listine je razvidno, da prikazanemu stanju ni niti delno oporekal, čeprav mu je konkretni obrazec to možnost dal s posebno rubriko. Zato je stališče sodišča prve stopnje o tem, da je toženec s podpisom izpisa odprtih postavk vendarle priznal obstoj svoje obveznosti do tožeče stranke in torej pripoznal dolg, materialnopravno pravilno. Toženčeva zagotovila zakoniti zastopnici tožeče stranke, da bo dolg plačal, tak sklep podpirajo.

14. Dejansko stanje v zadevah, na katere se sklicuje pritožba, je bilo drugačno in zato ne morejo biti relevantne za zaključek o pomenu toženčeve izjave v tej zadevi, kjer je izpis odprtih postavk vseboval tudi rubriko za nasprotovanje prikazanemu stanju in ga je podpisal sam toženec. V sodbi in sklepu Višjega sodišča v Kopru Cpg 36/2014 je šlo za primer, ko izpisi odprtih postavk sploh niso bili namenjeni upniku, niti mu niso bili posredovani; v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 449/2001 je šlo le za prepis podatkov iz dolžnikovih poslovnih knjig oz. za uskladitev knjigovodskega stanja, ki jo je sestavil dolžnikov računovodja; v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1482/2010 pa je šlo za primer, ko je izpis odprtih postavk vseboval le prepis podatkov iz dolžnikovih poslovnih knjig in ga je podpisala uslužbenka družbe, ki je za dolžnika opravljala računovodske storitve.

15. Iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja stališče, po katerem ima Izpis odprtih postavk na prilogi A4 učinek pripoznave dolga zato, ker ga je toženec podpisal. Pritožbeni očitek, da sodba o tem nima razlogov, s čimer tožena stranka smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato ne more biti utemeljen.

O dokazni oceni

16. Pritožbeni očitek, da sta bila v tem dokaznem postopku oba zaslišana iz sfere tožeče stranke in zato zainteresirana za njen uspeh, sam po sebi še ne more omajati prepričljivosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe, je prvostopenjsko sodišče sledilo navedbam tožeče stranke o opravljenih storitvah in dobavljenem blagu po naročilu toženca zato, ker so jih potrjevale dokazne listine (računi) in ker sta vse potrdila oba zaslišana. Tudi toženec je imel priložnost, da bi vplival na odločitev sodišča, a je z naroka, na katerega je bil povabljen zaradi zaslišanja, odšel brez upravičenega vzroka.⁵

17. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi se morale dobave blaga in izvedbe storitev dokazovati izključno z verodostojnimi poslovnimi listinami. Zakon o pravdnem postopku načeloma ne pozna omejitve glede izbora dokaznih sredstev in tako tudi v zvezi z dokazovanjem dobav oziroma storitev ne določa nobenega dokaznega pravila.

O zamudnih obrestih

18. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ), če pa rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožeča stranka se je v zvezi z zamudo dolžnika sklicevala na izstavljene račune, v katerih so navedeni datumi zapadlosti računov v plačilo. S tem je smiselno trdila, da je z izstavitvijo računov, v katerih so bili navedeni datumi zapadlosti, toženca pozvala k izpolnitvi obveznosti.

19. Tožeča stranka je tako glede vsake posamezne obveznosti navedla datum, na katerega je vtoževani račun zapadel v plačilo in toženec tem navedbam ni nasprotoval. Tega, da bi kakšen račun zapadel pozneje, ali pa, da ti datumi ne bi bili hkrati tudi roki dospelosti terjatev, ni trdil. Ugovarjal je sicer, da štirih računov ni prejel, vendar pa v nadaljevanju postopku ni prerekal pojasnila tožeče stranke, da so bili pozivi k plačilu teh računov brezuspešni ter da se toženec ni odzval na pisni opomin z dne 17. 6. 2011, v katerem so bili navedeni vsi računi, dolgovane glavnice, datumi izstavitve računov in datumi zapadlosti. Sodišče prve stopnje je zato sledilo navedbam tožeče stranke glede poziva k plačilu z izstavitvijo računov in pravilno presodilo, da je dolžnik prišel v zamudo s plačilom svoje obveznosti na dan zapadlosti posameznega računa v plačilo. Ker toženec terjatev po računih, ki so predmet tega spora, ni poravnal, mu je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 299. člena in prvega odstavka 378. člena OZ utemeljeno naložilo v plačilo tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti računov (terjatev) dalje.

20. Iz razlogov sodbe⁶ je razvidno, da je sodišče prve stopnje trenutek zamude vezalo na potek v vtoževanih računih postavljenega roka za plačilo, zapadlost vsakega posameznega računa pa je iz navedb tožeče stranke. Takšno odločitev je torej mogoče preizkusiti, zato tudi v tem delu pritožbeni očitek procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more biti utemeljen.

Sklepno

21. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča, po kateri mora toženec tožeči stranki plačati za dobavljeno blago in opravljene storitve, je pravilna in zakonita. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. člena ZPP.

Pritožbeni stroški

22. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku.

23. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeči stranki, ki je na pritožbene navedbe vsebinsko obrazloženo odgovorila, pa je dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka, 155. člen ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in znašajo 545,58 EUR (427,20 EUR za nagrado za postopek s pritožbo, 20 EUR za materialne stroške in 98,38 EUR davka na dodano vrednost 22%). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti ta znesek v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

-------------------------------
¹ Glej dopolnitev tožbe na redni št. 10 sodnega spisa.
² Glej pripravljalno vlogo na redni št. 16 sodnega spisa.
³ Glej dr. Matija Damjan, v: Pravni letopis 2015, Inštitut za primerjalno pravo, prispevek Pretrganje in zadržanje zastaranja terjatev, razdelek 2.3.1 na strani 183.
⁴ Pritožnik tega, da je bil toženec tisti, ki je podpisal izpisek odprtih postavk na prilogi A4, argumentirano ne izpodbija.
⁵ Glej zapisnik glavne obravnave na listovni št. 83 sodnega spisa.
⁶ Glej 18. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 673/2021
• VSL Sodba II Cpg 926/2018
• VSL Sodba I Cpg 433/2019