VSL Sodba I Cpg 345/2017

Jedro

Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, ki se naroka ne more udeležiti.

Službene obveznosti same po sebi niso opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Izjema bi bila podana zgolj v primeru, če bi šlo za nujen in neodložljiv, nenadni dogodek.

Tudi stranki, ki v postopku sodeluje sama je mogoče naložiti breme, da v primeru upravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo opravo procesnega dejanja zagotovila preko pooblaščenca. V tehtanju med interesi strank in interesi delovanja pravosodja v celoti namreč ni pretirano pričakovanje, da bo stranka, ki ne more sodelovati na naroku, podala pooblastilo odvetniku oziroma zaprosila za brezplačno pravno pomoč.

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če stranka pred tem ne navede konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Izvajanje dokazov, med katere spada tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, je namreč namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa temu, da bi stranka na zaslišanju šele navajala pravnorelevantna dejstva oziroma podala ustrezne konkretizirane ugovore.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 439,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 156962/2015 z dne 15. 12. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka), nadalje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 1.276,95 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o oddaji in najemu prostora za določen čas in sicer, da je tožeča stranka oddala toženi stranki skladiščni prostor in pisarniški prostor na naslovu ... za najemnino v višini 1.700,00 EUR brez DDV. Z aneksom sta se pravdni stranki dogovorili še, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še stroške tekočega vzdrževanja za nepremičnino, ki je bila predmet najema. Direktor tožeče stranke je toženo stranko pozival na plačilo dolga, direktor tožene stranke pa mu je plačilo tudi ves čas obljubljal. Tožena stranka je prostore izpraznila 1. 10. 2015, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa se nanaša na neplačane račune za najemnino in pripadajoče stroške za leto 2015, in sicer do vključno septembra 2015.

6. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da dolžnik, kljub izkazanemu vabilu, na narok za glavno obravnavo, ki je bil dne 28. 10. 2016, ni pristopil. Dne 25. 10. 2016 je sodišče sicer prejelo njegovo prošnjo za preložitev naroka za glavno obravnavo, vendar pa je sklenilo, da ni podan utemeljen razlog za preklic in preložitev naroka. Zakoniti zastopnik tožene stranke je namreč v tem dopisu navedel, da ima dne 28. 10. 2016 sestanek s podjetjem I. d. o. o. ter v dokaz sodišču predložil e-sporočilo z dne 24. 10. 2016 o potrditvi sestanka, ki bo dne 28. 10. 2016 ob 10.00 uri v Zagrebu. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sklenilo, da napovedani poslovni sestanek ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka, zato je bila glavna obravnava opravljena v odsotnosti tožene stranke.

7. Sodišče po 115. členu ZPP ni dolžno preložiti naroka, če ne obstajajo okoliščine, ki to opravičujejo. Sodišče sme v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek,¹ pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.² Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, ki se naroka ne more udeležiti.

8. V konkretnem primeru je tožena stranka v predlogu za preložitev naroka navedla samo to, da se naroka za glavno obravnavo ne more udeležiti zaradi poslovnega sestanka. Službene obveznosti same po sebi niso opravičljiv razlog za izostanek z naroka. Izjema bi bila podana zgolj v primeru, če bi šlo za nujen in neodložljiv, nenadni dogodek, vendar pa tega tožena stranka v predlogu za preložitev naroka ni trdila. V pritožbi je sicer navrgla, da naj bi šlo za nujno službeno odsotnost, vendar tega niti ni konkretneje pojasnila in tudi ne dokazala. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlog tožene stranke za preložitev naroka ne zadošča.

9. Poleg navedenega pa pritožbeno sodišče še dodaja, da sta Ustavno sodišče, kot tudi Vrhovno sodišče, že potrdila, da je tudi stranki, ki v postopku sodeluje sama (tožene stranke namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zastopal pooblaščenec) mogoče naložiti breme, da v primeru upravičene zadržanosti poskrbi za to, da bo opravo procesnega dejanja zagotovila preko pooblaščenca.³ V tehtanju med interesi strank in interesi delovanja pravosodja v celoti namreč ni pretirano pričakovanje, da bo stranka, ki ne more sodelovati na naroku, podala pooblastilo odvetniku oziroma zaprosila za brezplačno pravno pomoč.

10. Tožena stranka, ki je bila na narok vabljena pa od sodišča ni dobila obvestila o tem, da bo narok preložen, je zato morala računati na to, da bo narok opravljen. Naroka se torej ni udeležila po lastni odločitvi, zato sodišču neutemeljeno očita kršitev načela kontradiktornosti in kršitev pravice do izjavljanja v postopku. Uveljavljeni pritožbeni razlog, ki po vsebini predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ni podan.

11. Tožena stranka v pritožbi sodišču očita še, da je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. V konkretnem postopku je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe z dne 17. 5. 2016 navedla pravno relevantna dejstva, s katerimi je utemeljevala svoj tožbeni zahtevek. Tožena stranka na navedbe tožeče stranke pisno ni odgovorila, niti ni nanje odgovorila ustno na prvem naroku za glavno obravnavo. Navedbe tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi, da je vtoževni znesek brez dejanske in pravne podlage, saj so poslovna razmerja med upnikom in dolžnikom že urejena, so torej ostale nekonkretizirane. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če stranka pred tem ne navede konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala. Izvajanje dokazov, med katere spada tudi dokaz z zaslišanjem pravdnih strank, je namreč namenjeno dokazovanju zatrjevanih dejstev, ne pa temu, da bi stranka na zaslišanju šele navajala pravnorelevantna dejstva oziroma podala ustrezne konkretizirane ugovore (212. in 213. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane procesne kršitve, prav tako pa je neutemeljen tudi očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (335. člen ZPP).

13. V skladu s prvim odstavkom 165. člena je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 439,81 EUR (odgovor na pritožbo po tar. št. 21 v zvezi s tar št. 18 Odvetniške tarife - 750 točk, dopis stranki po tar. št. 39/4 OT – 20 točk, 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV, vse ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti navedene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki do plačila.

-------------------------------
¹ Primerjaj II Ips 596/2003.
² Primerjaj II Ips 297/2005, II Ips 322/2000 in II Ips 771/2008.
³ Primerjaj sklep US RS Up-184/97 in sklep VS RS II Ips 167/97.

Datum zadnje spremembe:

25.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1179/2019
• VSL Sodba II Cpg 333/2020
• VSM sodba I Cp 1319/2011