VSL Sklep Cst 552/2017

Jedro

Pritožbene trditve, da dolžnica ni imela namena komurkoli škodovati ali se okoristiti z zadolževanjem pri upniku, niso relevantne. Za obstoj zakonske ovire za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zadostuje že lahkomiselnost ravnanja, ki je privedlo do prekomernega zadolževanja dolžnice. Ta pa se je odrazila v njenem pričakovanju plačila njenega dolžnika zgolj na podlagi njegovih ustnih zagotovil, kot sama navaja v pritožbi "mu je verjela na besedo, ko ji je zatrjeval, da bo dolgove poplačal". Prenehanje ažurnega poplačila dolgov njenega dolžnika glede na predhodna redna plačila, na podlagi katerih je tudi dolžnica sama lahko izpolnjevala svoje obveznosti do upnika, je bil dolžnici, ki je bila odvisna od poravnavanja obveznosti njenega dolžnika, lahko zadosten signal k ukrepanju, če že ne k prisilni izterjavi že zapadlih dolgov pa k prenehanju sprejemanja naročil transportnih storitev. V nasprotnem primeru je dolžnica soglašala s posledico njenega nadaljnjega zadolževanja pri upniku, ne da bi za to imela kritje v izpolnjevanju obveznosti njenega dolžnika. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnica kljub zavedanju lastnega finančnega stanja in rizika poslovanja ni storila nič, da bi preprečila večanje dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi prvi odstavek izreka izpodbijanega sklepa.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom o ustavitvi postopka odpusta obveznosti je prvostopenjsko sodišče ugovoru z dne 30. 11. 2016 ugodilo, postopek odpusta dolžničinih obveznosti ustavilo in predlog dolžnice za odpust obveznosti z dne 7. 4. 2016 zavrnilo (prvi odstavek izreka). Stečajni dolžnici je naložilo povračilo upnikovih stroškov postopka v znesku 1.985,13 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (drugi odstavek izreka). Po pritožbi dolžnice je s sklepom z dne 5. 7. 2017 sklep z dne 21. 4. 2017 v drugem odstavku izreka spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevo upnika za povračilo stroškov postopka o ugovoru proti odpustu dolga.

2. Zoper sklep z dne 21. 4. 2017 se je pravočasno pritožila dolžnica, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo upnikovega ugovora proti odpustu obveznosti oziroma razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz razlogov prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu izhaja, da je pri pritožnici podana ovira za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je dolžnica pri upniku S. d.o.o. (ki je vložil ugovor proti odpustu obveznosti) v obdobju od marca do maja 2015 prevzemala obveznosti v skupnem znesku glavnice 96.454,36 EUR, njeno premoženje pa je znašalo v istem obdobju kvečjemu 21.392,00 EUR (kolikor je znašal njen kapital na dan 31. 12. 2014). Dolžnica ni izkazala, da bi v času od 31. 12. 2014 do 27. 5. 2015 pridobila premoženje večje vrednosti, razen terjatve do njenega brata v višini nekaj nad 30.000,00 EUR, ki pa je po dolžničinih lastnih trditvah neizterljiva. Na podlagi teh ugotovitev je zaključilo, da je dolžnica od marca 2015 do maja 2015 prevzemala obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim stanjem, saj so bile skoraj dvakrat večje od njenega premoženja, upoštevaje neizterljivost terjatev do njenega brata D. C. s.p. pa skoraj petkrat višje. Njeno poslovanje je bilo v celoti odvisno od pravočasnih plačil D. C., saj je bil njena edina stranka, zato je bila dolžna ob njegovi neizpolnitvi obveznosti tako poslovanje prekiniti, ne pa se dodatno zadolževati pri upniku za opravljanje storitev za neplačevitega dolžnika. Za nekatere opravljene storitve D. C. s.p. ni izstavila niti računov.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil v obravnavanem primeru stečajni postopek začet nad dolžnico kot samostojno podjetnico, ki je fizična oseba, organizirana kot gospodarski subjekt in ne kot pravni subjekt kot zmotno meni pritožnica. Zato tudi ni utemeljeno v pritožbi poudarjeno razlikovanje med dolžnico kot fizično osebo in pravnim subjektom, ki to dolžnica (organizirana v pravnoorganizacijski obliki samostojne podjetnice) ni bila. Podjetnik torej ni pravna oseba, zato sklicevanje na dolžničino pravno subjektiviteto in razlikovanje med njo kot fizično osebo nima podlage v zakonski ureditvi gospodarskih subjektov, posebej samostojnih podjetnikov. V pravnem prometu podjetnik namreč nastopa kot fizična oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi osebnim.

6. Pritožnica v pritožbi skuša prikazati, da je kot gospodarski subjekt postopala v mejah normalnega poslovanja in normalnih rizikov in da ji v njenem poslovanju ni mogoče očitati prekomernega zadolževanja samo zato, ker v določenem obdobju poslovanja ni imela dovolj velikega premoženja. Tako stališče naj bi nasprotovalo samostojni podjetniški pobudi, saj se v gospodarskem poslovanju vsako premoženje povečuje z ustvarjanjem razlike v ceni, ki pa se v primeru dolžnice zaradi nelikvidnosti kupca D. C. s.p. ni realiziralo. Enak očitek sodišča, da bi morala poslovanje s tem kupcem prekiniti, čim je zaznala, da ji dolga ne more poravnati, pritožnica uperja tudi zoper upnika, ki bi to moral vedeti tudi v razmerju do dolžnice in primerno ukrepati.

7. Toda ugotovljeno dejansko stanje poslovanja dolžnice je specifično, saj je bil njen edini naročnik in dolžnik njen brat D. C. s.p. Obveznosti do upnika pa so izvirale iz nakupa goriva, kar je neločljivo povezano z opravo transporta, iz česar tudi izvirajo terjatve do njenega dolžnika. Prevzete obveznosti izvirajo iz opravljanja dejavnosti, zato je dolžnica s prevzemanjem obveznosti do upnika istočasno povečevala terjatve do svojega dolžnika. S tem, ko je bilo njeno poslovanje odvisno le od enega dolžnika (naročnika njenih transportnih storitev), je bila izpostavljenost riziku nastanka nelikvidnosti dolžnice zaradi nelikvidnosti njenega dolžnika po sistemu domino efekta toliko večja. Taka situacija pa je narekovala hitrejši odziv dolžnice na neažurno plačevanje dolgov njenega dolžnika, ki se je neposredno odrazilo tudi v možnosti poplačila dolžničinih dolgov, kot če bi dolžnica imela za svoje transportne storitve več komitentov in bi ta rizik s tem razpršila na več subjektov. Njena situacija zato ni primerljiva z upnikovo, saj ne navaja, da je bila dolžnica upnikova edina poslovna partnerica in bi to tudi pri upniku terjalo hitrejšo reakcijo na neplačevanje njegovih terjatev.

8. Pritožbene trditve, da dolžnica ni imela namena komurkoli škodovati ali se okoristiti z zadolževanjem pri upniku, niso relevantne. Za obstoj zakonske ovire za odpust obveznosti po 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP zadostuje že lahkomiselnost ravnanja, ki je privedlo do prekomernega zadolževanja dolžnice. Ta pa se je odrazila v njenem pričakovanju plačila njenega dolžnika zgolj na podlagi njegovih ustnih zagotovil, kot sama navaja v pritožbi "mu je verjela na besedo, ko ji je zatrjeval, da bo dolgove poplačal". Prenehanje ažurnega poplačila dolgov njenega dolžnika glede na predhodna redna plačila, na podlagi katerih je tudi dolžnica sama lahko izpolnjevala svoje obveznosti do upnika, je bil dolžnici, ki je bila odvisna od poravnavanja obveznosti njenega dolžnika, lahko zadosten signal k ukrepanju, če že ne k prisilni izterjavi že zapadlih dolgov pa k prenehanju sprejemanja naročil transportnih storitev. V nasprotnem primeru je dolžnica soglašala s posledico njenega nadaljnjega zadolževanja pri upniku, ne da bi za to imela kritje v izpolnjevanju obveznosti njenega dolžnika. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da dolžnica kljub zavedanju lastnega finančnega stanja in rizika poslovanja ni storila nič, da bi preprečila večanje dolga. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče na podlagi lastnih navedb dolžnice, pa dolžnica nekaterih opravljenih storitev dolžniku niti ni zaračunala. Pritožbeno sodišče zato že na podlagi teh dejstev ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo pri dolžnici obstoj ovire za odpust obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.

9. Pritožnica pri tem neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neizvedbo dokaznega postopka z zaslišanjem prič računovodkinje T. A., D. C., staršev M. C. ter postavitev izvedenca ekonomske stroke, ki bi podal izvid in mnenje o tem, da ni šlo za kakršnokoli nesorazmerje prevzetih obveznosti s premoženjskim stanjem dolžnice, T. A. pa bi lahko izpovedala tako v zvezi z računovodskim stanjem M. C. s.p. kot D. C. s.p. v spornem obdobju ter pred tem, ker je tudi ona, ki je bila popolnoma seznanjena z računovodsko situacijo obeh s.p.-jev in je oba osebno poznala, v spornem obdobju še vedno pričakovala izpolnitev obveznosti D. C. do M. C., da bosta oba nadaljevala s poslovanjem in da sam dolg D. C. sprva ni bil nič neobičajnega. Pritožnica je sicer v svojem odgovoru na ugovor proti odpustu obveznosti (PD 41) izvedbo vseh navedenih dokazov predlagala, vendar jih ni substancirala tako, kot je to storila v zvezi z zaslišanjem računovodkinje T. A. in postavitvijo izvedenca ekonomske stroke šele v pritožbi (torej prepozno), glede zaslišanja ostalih pa tudi v pritožbi ne. Prvostopenjsko sodišče zato utemeljeno ni izvajalo predlaganih dokazov. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravno relevantna dejstva lahko ugotovilo tako z vpogledom v listinske dokaze, kot z zaslišanjem dolžnice ter z neprerekanimi trditvami obeh strank (upnika in dolžnice). Tako se pokaže, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo uveljavljane bistvene postopkovne kršitve v 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ker ni izvedlo dokaznega postopka po predlogu dolžnice.

10. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep v prvem odstavku izreka pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v navedenem obsegu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in je posledica pritožničinega neuspeha v pritožbenem postopku.

Datum zadnje spremembe:

23.04.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 388/2014
• VSL sklep Cst 489/2017
• VSL sklep Cst 214/2011