VSL Sodba VII Kp 11723/2016

Jedro

Sodišče prve stopnje je status oškodovanca v postopku skladno z določbo 144. člena ZKP pravilno priznalo Republiki Sloveniji kot delodajalcu obdolženca po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012, saj so bile s storitvijo očitanega kaznivega dejanja prekršene njene premoženjske pravice. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je oškodovano Ministrstvo ..., kjer je obdolženec opravljal delo, saj je ministrstvo kot upravni organ le del državne uprave (1. in 14. člen Zakona o državni upravi), pravna oseba, ki je bila z dejanjem oškodovana, pa je Republika Slovenija. Pri tem za presojo ni bistveno, da ministrstvu pripada določen delež proračunskega denarja, saj predstavlja razporeditev proračunskih sredstev po posameznih državnih organih zgolj notranjo (interno) alokacijo državnih sredstev v sicer enotnem državnem proračunu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 210,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1 ter mu izreklo denarno kazen 20 dnevnih zneskov po 23,33 EUR, to je 466,76 EUR, ki jo je obdolženec dolžan plačati v roku dveh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obdolženec je dolžan plačati oškodovani Republiki Sloveniji znesek 190,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 10. 2013 dalje, na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je sodišče prve stopnje odločilo še, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagal je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in "izpodbijano sodbo razveljavi".

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je status oškodovanca v postopku skladno z določbo 144. člena ZKP pravilno priznalo Republiki Sloveniji kot delodajalcu obdolženca po pogodbi o zaposlitvi z dne 27. 3. 2012 (list. št. 49), saj so bile s storitvijo očitanega kaznivega dejanja prekršene njene premoženjske pravice. Pritožnik neutemeljeno trdi, da je oškodovano Ministrstvo ..., kjer je obdolženec opravljal delo, saj je ministrstvo kot upravni organ le del državne uprave (1. in 14. člen Zakona o državni upravi), pravna oseba, ki je bila z dejanjem oškodovana, pa je Republika Slovenija. Pri tem za presojo ni bistveno, da ministrstvu pripada določen delež proračunskega denarja, kot izpostavlja pritožba, saj predstavlja razporeditev proračunskih sredstev po posameznih državnih organih zgolj notranjo (interno) alokacijo državnih sredstev v sicer enotnem državnem proračunu.

5. Pritožbene navedbe, da je kazensko ovadbo zoper obdolženca vložilo Ministrstvo ..., v nadaljevanju pa premoženjskopravni zahtevek priglasilo Ministrstvo ..., ki naj bi z vlogo z dne 6. 5. 2016 sprejelo vlogo oškodovanca, so zavajajoče. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je kaznivo dejanje naznanila Republika Slovenija oziroma v njenem imenu minister za ... (list. št. 4), premoženjskopravni zahtevek pa je vložilo Državno pravobranilstvo za oškodovanko Republiko Slovenijo, ki je ob koncu vloge navedena tudi kot podpisnica (list. št. 209-211). Pri tem je dodatna navedba ministrstva na prvih straneh pisnih vlog povsem odvečna in namenjena predvsem jasnosti o tem, na kateri državni organ se zadeva nanaša. Sodišče prve stopnje je kot oškodovanca v tej zadevi glede na zgoraj obrazloženo pravilno štelo Republiko Slovenijo, ki jo je po določbi takrat veljavnega 1. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) pred sodišči in upravnimi organi zastopalo državno pravobranilstvo. Določba 13. člena ZDPra, na katero se sklicuje pritožnik, pa se je nanašala le na primer kolizije interesov med organi in Republiko Slovenijo, ki v konkretnem postopku ni bilo podano.

6. Po obrazloženem pritožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je zaradi odsotnosti predstavnika oškodovanca na naroku dne 1. 9. 2016 nastopil položaj iz tretjega odstavka 306. člena ZKP in je treba šteti, da predlog oškodovanca za pregon ni podan. Sodišče prve stopnje je že na glavni obravnavi pravilno pojasnilo, da državno pravobranilstvo kot predstavnik oškodovanca na narok ni bilo vabljeno, ministrstvo pa v tej zadevi ni oškodovanec, niti niso bili predstavniki ministrstev na predmetni narok vabljeni v svojstvu priče kot predstavniki oškodovanca z ustreznimi pravnimi pouki o posledicah njihove neudeležbe. Zavzemanje obrambe za izdajo zavrnilne sodbe zato ni utemeljeno, prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

7. Glede pritožbenih trditev o nejasnosti razlogov sodbe sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP podana le, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, pri čemer so odločilna dejstva v zvezi z odločbo o krivdi tista, ki se nanašajo na zakonske znake kaznivega dejanja in na krivdo obdolženca. S pritožbo izpostavljeni deli obrazložitve, ki se nanašajo na potrdilo Upravne enote X. o obdolženčevih prebivališčih (točka 6), izpovedbo obdolženčeve žene o vožnjah v službo (točka 7) in izpovedbo obdolženčevega sina o stikih s starši (točka 11), predstavljajo zgolj en vidik dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki po presoji pritožbenega sodišča glede odločilnih dejstev ni v tolikšni meri nejasna ali sama s seboj v nasprotju, da bi onemogočala pritožbeni preizkus, zato uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Pritožnik v zvezi z zmotno ugotovitvijo dejanskega stanja izpodbija le dokazno oceno personalnih dokazov in trdi, da izpovedbe prič B. B., C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G. obdolženca ne obremenjujejo. Ob tem ne izpodbija preostalih, tudi povsem objektivnih dokazov, na katerih je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo presojo, da je obdolženec v inkriminiranem obdobju dejansko živel v X., čeprav je povrnitev potnih stroškov uveljavljal iz Y., zato sprejete dokazne ocene s svojimi trditvami iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju, ne more omajati.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja pravnorelevantna dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev in ki jih pritožba ne izpodbija: obdolženčeva žena pri svojem delodajalcu v inkriminiranem obdobju ni uveljavljala povračila potnih stroškov iz Y., temveč iz X., pri čemer razloga za to ni znala prepričljivo pojasniti; obdolženec spletnega poslovanja na transakcijskem računu v septembru 2013 nikoli ni opravil v Y., ampak vselej v X., pri čemer so bila plačila izvršena iz X. tudi dne 16. in 18. 9. 2013, ko je v zagovoru navajal, da je v službo prišel iz Y.; poraba električne energije v letu 2013 v stanovanju v X. ni odstopala od povprečne porabe ostalih stanovanjskih enot na istem naslovu, do česar bi nedvomno prišlo, če tam ne bi bivali dve prijavljeni osebi; obdolženec je povedal, da so imeli gretje v X. avtomatično nastavljeno, kar pa ni logično, če tam dejansko ne bi živeli; poraba vode v Y. v letu 2013 v mesecih, ko naj bi obdolženčeva družina živela tam, ni očitno odstopala od porabe vode pred letom 2012 oziroma po letu 2014, ko tam niso živeli; po navadni pošti so račune prejemali (tudi) v X., pri čemer ni logično, da pošte ne bi preusmerili v Y., če bi tam živeli toliko časa; v X. pri upravniku sta bili od leta 2009 dalje dejansko prijavljeni samo dve osebi, šele od oktobra 2014 dalje pa ponovno tri osebe.

10. Iz ugotovitev in izpovedb detektivov H. H. in I. I., na katere se sodišče prve stopnje utemeljeno opira in jih podrobno obravnava v točkah 18 in 19 obrazložitve sodbe, poleg tega izhaja, da je bil obdolženčev avto na parkirišču v Y. opažen le enkrat, in sicer v nedeljo 8. 9. 2013, ob preostalem opazovanju pa ne, pri čemer obdolženčevega vozila detektiv ni opazil niti pozno zvečer dne 3. 9. 2013, ko bi tam nedvomno moral biti, če se je obdolženec v službo naslednjega dne (4. 9. 2013) pripeljal iz Y., kot je trdil v svojem zagovoru. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno za neprepričljiv in nedvomno prirejen ugotovitvam detektivov ocenilo obdolženčev zagovor, da je v službo iz Y. odhajal že med 4.50 in 5.10 uro in šel zjutraj še z ženo na kavo, saj tako zgodnje vstajanje za vožnjo izven poletne sezone ni potrebno, niti ni logično. Dejstvo, da je detektiv I. I. obdolženca od 16. 9. 2013 dalje večkrat opazil na naslovu v X., ob ugotovljeni neverodostojnosti pojasnil obdolženca glede posameznih voženj iz Y., ki so očitno prilagojene ugotovitvam detektivov, pa tako nedvomno kaže, da je obdolženec v celotnem inkriminiranem obdobju dejansko živel v X. in ne v Y., od koder je uveljavljal povračilo potnih stroškov za prevoz na delo in iz dela.

11. Sodišče prve stopnje se je v razlogih izpodbijane sodbe sicer oprlo tudi na izpovedbe zaslišanih prič (sosedov v X. in Y., oskrbnika zunanjih površin v Y. in poštarja), glede katerih pritožba utemeljeno opozarja, da jim natančne okoliščine bivanja obdolženca niso bile dobro poznane, zato izključno na njihovih izpovedbah dejanskih zaključkov ni mogoče graditi. Kljub temu tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati, da prav nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da bi obdolženec do 20. 9. 2013 dejansko živel v Y., kot je to trdil v svojem zagovoru.

12. Vse naštete dejstvene ugotovitve, predvsem objektivne okoliščine, opredeljene v točki 9 te sodbe, skupaj z izsledki detektivov, ki na podlagi opazovanj nista ugotovila, da bi obdolženec dejansko živel v Y., tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno potrjujejo pravilnost presoje prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec v septembru 2013 dejansko prebival v X. in ne v Y., od koder je uveljavljal povračilo potnih stroškov od delodajalca za inkriminirano obdobje v septembru 2013. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo in natančno argumentiralo, pritožba pa sprejetih zaključkov ne more omajati z izpostavljanjem nezanesljivosti izpovedb zaslišanih prič, izmed katerih dejansko nobena ni potrdila, da bi obdolženec v kritičnem obdobju živel v Y.

13. Pritožnik neutemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja ni osredotočalo na inkriminirano obdobje med 4. 9. in 27. 9. 2013, saj je iz razlogov izpodbijane sodbe (predvsem točka 18 obrazložitve) razvidno, da se je ukvarjalo s prevozom obdolženca na delo in iz dela po dnevih natančno. Določene podatke je resda pridobivalo za daljše časovno obdobje (na primer poraba električne energije ali vode), vendar je bilo to tudi nujno za primerjalno analizo podatkov po posameznih obdobjih in s tem povezano pravilno ugotovitev dejanskega stanja za relevantno obdobje.

14. Sodišče prve stopnje je goljufiv namen obdolženca ugotavljalo v časovnih okvirih obtožnega predloga in se pri tem povsem utemeljeno oprlo na obdolženčevo izjavo o povračilu stroškov z dne 6. 9. 2012, saj je ta veljala tudi za povračilo stroškov v septembru 2013. Pravilno je ugotovilo, da je bil obdolženec dne 29. 8. 2013 seznanjen s sumom o zlorabi pravice do povračila potnih stroškov in možnostjo nadzora, pa dane izjave o relaciji vsakodnevne vožnje na delo ni spremenil vse do 30. 9. 2013, kar potrjuje, da je v inkriminiranem obdobju deloval z goljufivim namenom in delodajalcu prikril okoliščino, da se ne vozi iz navedenega naslova v Y. Delodajalca je tako zapeljal v zmoto, da mu je izplačal za 190,64 EUR višje potne stroške, s tem pa je izpolnil tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, kot je pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče.

15. Okoliščina, da takratni obdolženčev delodajalec ni imel s posebnim aktom urejenega načina in obveznosti javljanja vsakodnevnega načina prihoda in odhoda z dela, za presojo ni relevantna. Tovrstna obveznost delavca namreč izhaja že iz splošnih delovnopravnih predpisov (36. člen Zakona o delovnih razmerjih), določena pa je bila tudi v obdolženčevi pogodbi o zaposlitvi. Zaslišana priča J. J., zaposlena v kadrovski službi ministrstva, je poleg tega pojasnila, da je bila pri njih praksa, da morajo uslužbenci v 8 dneh sporočiti vsako spremembo prebivališča, in da vsak tudi podpiše izjavo, s katero se zaveže k takšnemu ravnanju. Obdolženec je bil torej s svojo obveznostjo sprotnega obveščanja seznanjen, pa izjave o dejanskem prebivališču ni spremenil vse do 30. 9. 2013. Pritožba neutemeljeno nakazuje, da se zaradi dolžnosti rednega obveščanja delodajalca pojavlja vtis o neupravičenem posegu v zasebnost, češ da ima kadrovska služba vsakodnevno na voljo podatke o zasebnem življenju delavca, saj je sporočanje podatkov delavcev potrebno zaradi uveljavljanje njihove pravice do povračila stroškov in gre torej le za način izvrševanja delovnopravnih pravic, ne pa za prekomeren poseg delodajalca v njegovo zasebnost.

16. Obravnavana zadeva ni primerljiva z delovnopravno sodno prakso, na katero se sklicuje pritožnik, saj je iz sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 1340/2008 razvidno, da delodajalec v zvezi z izplačevanjem potnih stroškov po podatkih iz spisa ni zahteval sprotnega obveščanja pristojne službe o vsakem prihodu oziroma odhodu z dela, ki ni iz kraja prijavljenega bivališča, v tem postopku pa je obdolženčev delodajalec to izrecno zahteval. Goljufivi namen storilca kaznivega dejanja se poleg tega ugotavlja ob storitvi kaznivega dejanja, torej v času, ko je storilec oškodovanca spravil v zmoto oziroma ga pustil v zmoti. V konkretni zadevi je obdolženec izjavo glede kraja svojega bivališča podpisal že leta 2012, nato pa v inkriminiranem obdobju v septembru 2013 delodajalca pustil v zmoti, da še vedno dejansko prebiva na navedenem naslovu v Y., zato je bil v tem obdobju podan tudi njegov goljufiv namen.

17. Pritožnik nazadnje neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje v izreku sodbe navedlo celotno inkriminirano obdobje iz obtožnega predloga, čeprav bi moralo za vsak dan posebej ugotavljati morebitno posamično kršitev obdolženčeve obveznost in s tem storitev kaznivega dejanja. Čas storitve kaznivega dejanja ni zakonski znak kaznivega dejanja, temveč je kot obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja pomemben iz razloga, ker dejanje individualizira kot pravno relevanten dejanski stan in s tem omogoča učinkovito obrambo. V obravnavanem primeru je s časovno zamejitvijo očitanega kaznivega dejanja v opisu izreka izpodbijane sodbe dejanski okvir kaznivega dejanja dovolj natančno določen, obdolženčevo izvršitveno ravnanje, s katerim je ta izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, pa je predmet obrazložitve izpodbijane sodbe, ki je v konkretnem primeru precizno argumentirana z oceno obdolženčevega ravnanja po posameznih dnevih znotraj inkriminiranega obdobja.

18. Pritožbeni razlogi glede na obrazloženo torej niso podani, pritožbeno sodišče pa je po uradni dolžnosti preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Ugotovilo je, da je bila obdolžencu glede na težo in okoliščine obravnavanega kaznivega dejanja, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v točki 27 obrazložitve, ustrezno izrečena denarna kazen in ob tem določena primerna višina 20 dnevnih zneskov, pri čemer višina dnevnega zneska 23,33 EUR ustreza premoženjskim razmeram obdolženca.

19. Sodišče druge stopnje je po navedenem pritožbo zagovornika obdolženega zavrnilo kot neutemeljeno in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. člen ZKP).

20. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s pravnim sredstvom, temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je sodno takso glede na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo odmerilo po tarifni številki 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s taksno številko 7122 ZST-1, pri čemer je pri določitvi zneska osnove (140,00 EUR) upoštevalo nizek znesek pridobljene protipravne premoženjske koristi in premoženjske razmere obdolženca, ki je redno zaposlen in prejema mesečno plačo v višini 700,00 EUR neto. Presodilo je, da bo sodno takso v skupni višini 210,00 EUR zmožen plačati.

Datum zadnje spremembe:

28.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 955/2002
• VSRS Sodba VIII Ips 55/2017
• Sodba II Ips 540/95