VSL Sklep I Cp 1520/2017

Jedro

Le v primeru, če nujna pot ne bi bila več potrebna zaradi spremenjenih okoliščin - bodisi, da bi nasprotni udeleženec pridobil novo potno povezavo oziroma, da ne bi bilo več potrebe po dostopu do njegovih nepremičnin, bi bil predlog za odpravo nujne poti utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotni udeleženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je zavrnilo predlagateljičin predlog za prenehanje nujne poti, ki je bila ustanovljena s sklepom istega sodišča N 224/2006 z dne 10. 6. 2010, v korist vsakokratnega lastnika gospodujočih nepremičnin parc. št. 1180/4, 1182/6, vse k. o. X in sicer v breme nepremičnine parc. št. 1182/3 iste k. o.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo predlagateljica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP). Poudarja, da je bila sporna nujna pot ustanovljena za potrebe dostopa nasprotnega udeleženca do izrazito majhnih gospodujočih nepremičnin - travnika v izmeri 240 m2. Ustanovljena je bila v času, ko je bilo služeče zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče in na njem ni bila mogoča gradnja. Sedaj ta sporna nujna pot za potrebe dostopa do travnika v izmeri 240 m2 prostorsko zavzema približno 200 m2 površine po novem stavbnem zemljišču in preprečuje izvedbo načrtovane stanovanjske gradnje na služeči nepremičnini. Predlagateljica na svoji nepremičnini ne more graditi stanovanjske hiše, zato meni, da je odpadla sorazmernost kot predpostavka za ustanovitev in obstoj nujne poti. Sodišče prve stopnje teh zatrjevanj ni preizkušalo in v tej smeri niti ni izvajalo dokazov, pač pa se je oprlo na določbo 90. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Materialnopravno izhodišče prvostopenjskega sodišča, da sta nujna pot in stvarna služnost dva povsem ločena in različna instituta, ni pravilno. Tudi za nujno pot se morajo uporabljati splošna zakonska pravila, ki se nanašajo na vse stvarne služnosti (pravila o varstvu, izvrševanju in prenehanju služnosti). Razlaga prvostopenjskega sodišča, da lahko nujna pot preneha le v izrecno določenih primerih iz 90. člena SPZ, je preozka ter v nasprotju z namenom zakonodajalca. Za takšno vsesplošno generalno odrekanje pravil o prenehanju stvarnih služnosti ni nobene podlage. V zvezi s tem opozarja na komentarje določb 90. in 222. člena SPZ. Meni, da razlaga prvostopenjskega sodišča povsem zanemarja ustavnopravni vidik 222. člena SPZ. Namen predpisovanja spremenjenih okoliščin kot podlage za prenehanje sleherne stvarne služnosti je v zagotavljanju sorazmernosti stvarne služnosti ves čas njenega trajanja, saj je treba v primeru naknadno spremenjenih okoliščin opraviti ponovno tehtanje interesov lastnikov obeh nepremičnin, prevladati pa mora močnejši interes. Sporna razlaga 90. člena SPZ zanemarja to zahtevo, zato je bila kršena pravica predlagateljica do varstva zasebne lastnine po 33. členu Ustave ter pravica do mirnega uživanja premoženja. Takšna zakonska ureditev, kakršna izhaja iz prvostopenjske razlage določbe 90. člena SPZ, bi pomenila neupravičeno neenakost med lastniki služečih nepremičnin, katerim je bila stvarna služnost vsiljena kot nujna pot, in tistimi, ki so v to prostovoljno ali konkludentno privolili s pravnim poslom ali dopustitvijo priposestvovanja. Če je prvostopenjsko sodišče menilo, da predlagateljica na podlagi zatrjevanega dejanskega stanja ni upravičena zahtevati zgolj odprave obstoječe nujne poti po svoji nepremičnini, ampak le ob sočasni kombinaciji z zahtevkom za njeno ustanovitev po kakšni drugi alternativni poti, bi jo moralo sodišče - skladno z 285. členom ZPP v zvezi s 37. členom ZNP - na to opozoriti in jo s tem spodbuditi k pravilnemu formuliranju predloga.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Nasprotni udeleženec v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Obširno pojasnjuje distinkcijo med nujno potjo in stvarnimi služnostmi. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zakonski pogoj iz 88. člena SPZ za dovolitev nujne poti je, da nepremičnina za redno rabo nima potrebne povezave z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Sporna nujna pot je bila ustanovljena prisilno s pravnomočno sodno odločbo Okrajnega sodišča v Ljubljani N 224/2006 z dne 10. 6. 2010. Takrat je sodišče z metodo uravnoteženja opravilo tehtanje obeh pravnih položajev udeležencev postopka. Pritožba pa se zmotno zavzema za ponovno tehtanje na podlagi načela sorazmernosti. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogovanju prvega sodišča, da za institut prenehanja nujne poti ni mogoče uporabiti določb o prenehanju stvarne služnosti. Nujna pot je institut sosedskega prava in je tudi zakonsko umeščena v oddelek o sosedskem pravu. Na njeno posebno naravo v primerjavi s preostalimi stvarnimi služnostmi kaže že sama umestitev v posebno poglavje, v katerem je urejena tako ustanovitev kot tudi prenehanje nujne poti. Prav ta posebna umestitev v poglavje sosedskega prava kot tudi posebna določba o prenehanju nujne poti, zaobjeta v 90. členu SPZ, utrjuje pritožbeno sodišče v prepričanju o pravilnosti zaključkov prvega sodišča. Nujna pot predstavlja posebno stvarno služnost, za katero so določena posebna pravila in tudi poseben nepravdni sodni postopek. Za odpravo nujne poti mora v nepravdnem postopku - kot pravilno razloguje prvo sodišče - obstajati temeljni pogoj iz 90. člena SPZ - da nujna pot zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna. Glede na dikcijo izpostavljene določbe je tako mogoče nujno pot spremeniti ali odpraviti, če zaradi spremenjenih okoliščin ni več potrebna. Ta določba predstavlja v povezavi z določbo 222. člena SPZ, ki ureja prenehanje stvarnih služnosti na podlagi odločbe, lex specialis. Tudi v komentarju k prej navedenem členu je izpostavljen primer nujne poti, ki je pridobila svojo lastno zvezo z javnim cestnim omrežjem, kar pomeni bistveno spremembo glede na čas nastanka služnosti. V komentarju predstavljeni primer prenehanja nujne poti je tako mogoče v celoti umestiti pod določbo 90. člena SPZ.

6. Le v primeru, če nujna pot ne bi bila več potrebna zaradi spremenjenih okoliščin - bodisi, da bi nasprotni udeleženec pridobil novo potno povezavo oziroma, da ne bi bilo več potrebe po dostopu do njegovih nepremičnin, bi bil predlog za odpravo nujne poti utemeljen. Ker pa takšne okoliščine niso podane, tudi ni moč govoriti o kršitvi pravice predlagateljice do varstva zasebne lastnine po 33. členu Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah. V primeru ugoditve predlogu bi nasprotni udeleženec ostal brez nujne poti, ki pa jo še vedno potrebuje. Sprememba namembnosti nepremičnine predlagateljice tako ne more biti razlog za prenehanje nujne poti.

7. Pritožbeno sodišče v celoti sledi prepričljivi argumentaciji prvega sodišča o odsotnosti pogojev za odpravo nujne poti. Ker v pritožbi uveljavljane kršitve niso podane, pritožbeno sodišče pa pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

8. Odgovor na pritožbo v pretežnem delu povzema izvajanja iz preteklih pripravljalnih vlog, zato stroške, ki jih je imel z njim nasprotni udeleženec, nosi sam (154. in 155. člen ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona in 37. členom ZNP).

Datum zadnje spremembe:

21.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 152/2015
• Sklep II DoR 314/2013
• VSL sodba in sklep I Cp 2506/2009