VSL Sklep II Cp 142/2018

Jedro

ZNP določa, da mora predlog za določitev nujne poti vsebovati tudi "predlog načina uporabe nujne poti", torej predvideno traso nujne poti. Tak postopek ne teče po uradni dolžnosti, temveč je predlagalni. Razlaga 21. člena ZNP ne more iti tako daleč, da bi sodišču v tovrstnih postopkih dovoljevala samopreoblikovanje predloga, in to tako, da bi ta nasprotoval celo volji predlagatelja. Res je, da mora sodišče glede na naravo nepravdnega postopka skušati pomagati udeležencem pri premostitvi vrzeli, ki nastane med predlogom za dovolitev nujne poti in vsebino (bodoče) sodne odločitve, a če predlagatelj predlaganega načina uporabe/trase nujne poti kljub opozorilu sodišča ne prilagodi ali ne razširi na več možnih rešitev, s predlogom pač ne bo uspel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Predlagatelja sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim sta predlagatelja želela začasno (tj. do pravnomočne odločitve o njunem predlogu za določitev nujne poti) ureditev nujne poti prek zemljišča nasprotne udeleženke. V obrazložitvi je navedlo, da je verjetnost njune terjatve sicer verjetno izkazana, ker njuno zemljišče, z javno cesto nima povezave, da pa bi trasa, ki jo predlagata, znatno ovirala uporabo nepremičnine, ki je v lastni nasprotne udeleženke.

2. Predlagatelja v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je predlog za določitev nujne poti identičen predlogu za izdajo začasne odredbe. V nepravdnem postopku predlagatelj ni dolžan postaviti zahtevka/ni dolžan predlagati, kako naj sodišče odloči, ampak mora predlog vsebovati zgolj opis razmerja oziroma stanja, o katerem naj odloči. Vloga seveda lahko vsebuje predlog, kako naj sodišče odloči (konkretno, kako naj poteka nujna pot), a sodišče nanj ni vezano. Kako bo sodišče v izreku oblikovalo svojo odločitev, ni na strani predlagateljev. V nadaljevanju primerjata svoj predlog s predlogom izvedenca in navajata, da sta predlagala več, kot je ugotovil izvedenec, zato bi moralo sodišče njunemu predlogu ugoditi vsaj delno. Razlogovanje sodišče, da zahtevata nekaj drugega, je napačna, zato svojega predloga nista bila dolžna spreminjati/razširjati. V njunem predlogu je vsebovana tudi tista, ki jo je predlagal izvedenec, zato bi sodišče lahko predlogu ugodilo, upoštevaje 2. člen ZPP. Predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Nasprotna udeleženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ZNP lahko izda sodišče začasno odredbo le v postopku o ureditvi razmerij med solastniki (114. člen ZNP), za začasne odredbe v ostalih nepravdnih postopkih pa se uporabljajo določbe ZIZ. Ker predmet nepravdnih postopkov ni uveljavljanje terjatve ene stranke proti drugi, pač pa ureditev določenih razmerij in osebnih stanj¹, je v tovrstnih postopkih možna izdaja t. i. regulacijske začasne odredbe. Pri njeni izdaji je po ustaljeni sodni praksi², ki izvira predvsem iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 275/97 s 16. 7. 1998, treba pogoje presojati strogo in restriktivno, pri tem pa upoštevati interese obeh strank.

6. V obravnavani zadevi se predlog za začasno odredbo in tožbeni zahtevek prekrivata, z ugoditvijo takemu predlogu pa bi sodišče, če bi mu sledilo, zagotovilo táko kvaliteto sodnega varstva, ki naj bi ga predlagatelja dosegla šele s pravnomočno odločbo o glavni stvari. Za kaj takega, bi morali biti podani posebej izkazani pogoji (nujnost izdaje začasne odredbe), pa niso.

7. Sicer ni sporno, da nepremičnina predlagateljev (uradno določene³) povezave z javno cesto nima in jo potrebuje, a sodišče prve stopnje v postopku (s pomočjo izvedenca) ugotovilo, da nujna pot po s strani predlagateljev predlagani trasi preveč/znatno ovira uporabo nepremičnine, ki je v lasti nasprotne udeleženke. To je v nasprotju s pogoji, pod katerimi jo lahko sodišče sploh določi (prvi odstavek 89. člena SPZ), in hkrati pomeni, da njunemu predlogu po trasi, ki jo predlagata (oziroma v obsegu, ki ga predlagata), ne bo mogoče ugoditi. Če bi sodišče prve stopnje njunemu predlogu za začasno odredbo ugodilo, bi predlagatelja prek nje dobila celo več (pa čeprav le začasno), kot bosta sicer dobila s končno odločitvijo, kar jasno kaže, da njun predlog za izdajo začasne odredbe ne more biti utemeljen.

8. Drugo vprašanje je, ali lahko sodišče sámo (po uradni dolžnosti) v okviru odločanja o predlogu za izdajo regulacijske začasne odredbe (ki teče po določbah ZIZ znotraj nepravdnega postopka⁴, ne po ZNP, kot zmotno menita pritožnika) poseže v predlog tako, da določi drugo traso poti (in s tem upošteva drugi odstavek 89. člena SPZ). Sodišče prve stopnje je, po tem, ko je izvedenec podal svoje mnenje, predlagatelja pisno pozvalo⁵, ali še vztrajata pri podanem predlogu, in da ga bo sodišče, če ga ne bosta ustrezno preoblikovala, zavrnilo. Pritožnika pa predloga za začasno odredbo nista modificirala⁶ (nasprotnega niti ne zatrjujeta).

9. Drži, da 21. člen ZNP ne terja postavitve zahtevka, a med posebnimi zahtevami, ki jih mora predlog za določitev nujne poti vsebovati (drugi odstavek 141. člena ZNP) je tudi "predlog načina uporabe nujne poti". Z razlago, kot jo ponujata pritožnika, bi prišlo do situacije, ko bi predlagatelj opisal nek način uporabe poti (tj. določil neko traso), potem pa bi sodišče v postopku po uradni dolžnost iskalo najbolj primerno traso in jo določilo. To ni prav. Predmetni postopek ne teče po uradni dolžnosti, temveč na predlog, in predlog načina uporabe je nujna sestavina predloga za določitev nujne poti⁷. Razlaga 21. člena ZNP ne more iti tako daleč, da bi sodišču v tovrstnih postopkih dovoljevala samopreoblikovanje predloga, in to tako, da bi ta celo nasprotoval volji predlagatelja. Res je, da mora sodišče glede na naravo nepravdnega postopka skušati pomagati udeležencem pri premostitvi vrzeli, ki nastane med predlogom za dovolitev nujne poti in vsebino (bodoče) sodne odločitve⁸, a če predlagatelj predlaganega načina uporabe/trase nujne poti kljub opozorilu sodišča ne prilagodi ali ne razširi na več možnih rešitev⁹, s predlogom pač ne bo uspel. In če v predlogu ni poteka poti, s katerim bi predlagatelj v postopku lahko uspel, tudi pogojev za izdajo začasne odredbe ni.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 146. člena ZNP (v zvezi s 15. členom ZIZ), po katerem v postopku za določitev nujne poti stroške (vselej) trpi predlagatelj.

-------------------------------
¹ Tako VSL v sklepu I Cp 852/2013 s 17. 4. 2013.
² Odločbe VSL II Cp 211/2012 s 1. 2. 2012, II Cp 86/2012 z 18. 1. 2012, I Cp 4227/2011 z 9. 1. 2012.
³ V naravi se po tej trasi izvršuje že desetletja, trdita pritožnika (list. št. 131).
⁴ Primerjaj stališče VSL v sklepu II Cp 2059/2017 z 20. 9. 2017.
⁵ Dopis s 13. 7. 2017 - list. št. 127.
⁶ V točki XXI. vloge z 19. 7. 2017 (list. št. 130) sta navedla, da je poziv sodišča preuranjen, ker izvedenec ni zaključil svojega dela, sicer pa za odločanje velja nižji dokazni standard. Izvedenec je na njune pripombe odgovoril (red. št. 47) in vztrajal pri prvotnem mnenju.
⁷ V komentarju je podano stališče, da sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga. Če sodišče ugotovi, da predlagane nujne poti ni mogoče dovoliti tam, kjer jo je predlagal predlagatelj, predlog zavrne. Berden, A., v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 468, točka 5. Vezanost sodišča na predlog.
⁸ Primerjaj Pavčnik, T., Nujna pot kot konkretizacija socialne funkcije lastnine, Pravosodni bilten, št. 2/2014, str. 53.
⁹ Berden, A, ibidem.

Datum zadnje spremembe:

15.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1742/2016
• VSL sklep I Cp 1130/2001
• VSL sklep II Cp 3915/2010