VSL Sodba I Cp 694/2017

Jedro

Zgolj posest za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ne zadošča. Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so dobra vera, lastniška posest in potek časa. Podana morata biti dejanski element (dejanska oblast nad nepremičnino) in voljni element (zavest o lastništvu nepremičnine). Priposestvovalec mora biti v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja lastnik nepremičnine ID znak ... do 1/1 in solastnik do 63/10000 solastninske pravice (vrsta pravice 105) na splošnih skupnih delih stavbe v etažni lastnini na nepremičnini - stavbi št. 989, k.o. ..., sedaj v lasti tožene stranke, in zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 2.224,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje pred drugim sodnikom. Glede vprašanja, ali je predmetna nepremičnina (garsonjera v zgradbi ...) sploh sodila v zapuščino po pokojni A. B. je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Očitno je, da sodišče ne dvomi o obstoju kupne pogodbe med Skladom za zidanje stanovanjskih hiš Občine ... z dne 30. 6. 1965, sklenjene med direktorjem sklada in prvo nakupovalko C. C. S to pogodbo tožnik ne razpolaga, saj je že v pogodbi med C. C. in A. B. z dne 23. 11. 1977 ugotovljeno, da prodajalka ne razpolaga z originalom kupne pogodbe, ker se ta po verjetnosti nahaja pri investitorju. Tožnik upravičeno domneva, da je listina dejansko pri toženi stranki (toženki) kot pravni naslednici ukinjene Občine ..., zato je zahteval, naj sodišče od nje zahteva predložitev listine, vendar sodišče na zahtevo ni reagiralo. Če sodišče kot podlago za dobro vero tožnika dopušča navedeno pogodbo, potem sodišče priznava, da je nepremičnina prešla iz premoženja toženke v premoženje pravnih prednikov tožnika. Lastnik nepremičnine ne more biti toženka, temveč kvečjemu kateri od potomcev A. B. Sodišče ne dvomi v obstoj in pristnost kupoprodajne pogodbe med C. C. in A. B. z dne 23. 11. 1977. Tu pride sodišče v obrazložitvi sodbe samo s seboj v nasprotje. Pristnost kupoprodajne pogodbe pomeni, da je A. B. z nastopom posesti na stanovanju postala lastnica stanovanja. Zemljiška knjiga v tistem času ni imela takšnega pomena in veljave, kot jo ima danes. Za sporno stanovanje še vedno ni urejeno zemljiškoknjižno stanje glede lastninske pravice na stanovanju, vknjižena je družbena lastnina in imetnik pravic uporabe Občina ... Sodišče dela krivico tožniku, ki kot prava nevešča oseba ne ve, kje je zemljiška knjiga in vanjo ne zna vpogledati, sodišče mu iz tega razloga jemlje dobrovernost. Z zavrnitvijo zahtevka je praktično prisodilo nepremičnino v last toženki, ob nespornem dejstvu, da je bilo stanovanje prodano iz njenega premoženja s kupno pogodbo z dne 30. 6. 1965. Sodišče je materialno pravo uporabilo zmotno tudi glede verodostojnosti sklepa o dedovanju št. III D 683/2001 z dne 18. 10. 2002 po A. B. oziroma dvoma, ali je nepremičnina sploh spadala v zapuščinsko premoženje zapustnice. Odločba sodišča je namreč javna listina, ki dokazuje resničnost tega, kar se v njej potrjuje ali odloča. Tožnik meni, da so podani vsi predpisani elementi za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki sedanjega dobrovernega posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki in zato velja, da je doba pričela teči najkasneje z dnem 15. 1. 1978, ko je A. B. nastopila posest na nepremičnini. Nato je leta 2001 nepremičnino vzela v posest tožnikova babica D. D., zanjo je z nepremičnino upravljal tožnikov oče do leta 2006, od takrat dalje pa je nepremičnina v izključni posesti tožnika. Toženka tožnikovih navedb, trditev in izpovedi o posestnem stanju na nepremičnini ni prerekala, izjavila je le, da ji o posestnem stanju ni znanega ničesar. Posestno stanje je torej prektično nesporno, je pa tudi dokazano z izpovedmi prič in z dokazili o plačilu obveznosti, ki bremenijo lastnika stanovanja. Tožnikova posest na nepremičnini je lastniška. A. B. jo je izvajala tako, da je v stanovanju živela, E. D. je stanovanje oddajal v najem, tožnik je stanovanje nekaj časa uporabljal zase, nekaj pa oddajal v najem raznim znancem. Če sodba meni, da tožnik ni izkazal, da mu je babica stanovanje izročila v last, pritožba poudarja, da se izročitev v last poleg z besedami lahko izrazi tudi z drugimi dejanji, tipično dejanje je izročitev ključev stanovanja. Tožnik ni mogel izpovedati o natančnih okoliščinah izročitve stanovanja, ker ni šlo za enkraten dogodek. Babica mu je govorila, da bo stanovanje njegovo. D. D. je želela najprej urediti zemljiškoknjižno stanje stanovanja, ker bi ga šele potem lahko izročila tožniku. Dobrovernost je tožnik dokazal, dobrovernost se po zakonu domneva in morebitno nedobrovernost mora dokazati toženka, ki pa tega ni storila. Tudi glede aktivne legitimacije tožnika je sodišče materialno pravo uporabilo zmotno. Pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja z dne 16. 12. 2003 so sklenili in podpisali le nekateri od solastnikov. Vsi so namreč vedeli, da je stanovanje last D. D., ki je B. stanovanje izplačala, to je bilo med njimi nesporno. Sicer pa vprašanje razdružitve premoženja problematizira toženka, ki za to nima legitimacije. Ob nespornem dejstvu, da ima stanovanje v posesti od leta 1978 dalje tožnik (sam in po svojih pravnih prednikih), je jasno, da nihče razen tožnika nima aktivne legitimacije za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, saj razen tožnika nihče nima priposestvovalne dobe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo, da se postavlja vprašanje aktivne stvarne legitimacije tožnika. Glede A. B., po kateri je bil izdan sklep o dedovanju, po katerem je tožnikova babica D. D. podedovala sporno nepremičnino v deležu do 1/5, je navedlo, da je vprašljivo, ali je ta nepremičnina sodila v zapuščino po pokojni A. B., vendar se v nadaljevanju s tem vprašanjem ni ukvarjalo, saj je ugotovilo, da tožnik ni dokazal svojih navedb o realizaciji pogodb, ki so časovno bližje in so pomembne v kontekstu njegovega zavedanja o lastništvu predmetne nepremičnine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da je lastninsko pravico na garsonjeri pridobil s priposestvovanjem na podlagi dobroverne lastniške posesti nepremičnine v mesecu septembru 2001 po smrti A. B. kot solastnik do 1/5 nerazdelno in po sklenitvi pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja decembra 2003 kot izključni lastnik nepremičnine, pri čemer je njegova dobrovernost temeljila na sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani III D 683/2001, pogodbi o razdružitvi solastnega premoženja z dne 16. 12. 2003 in na izjavi pravne prednice D. D., da je tožnik lastnik garsonjere. Šele v pritožbi ob opozarjanju, da se v priposestvovalno dobo po 45. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) všteva tudi čas, ko so posestni predniki imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki, navaja, da je priposestvovalna doba pričela teči že z dnem 15. 1. 1978, ko je A. B. nastopila posest na sporni nepremičnini.

5. Sodišče je zahtevek tožnika na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnik in njegovi pravni predniki niso bili dobroverni. Ugotovilo je, da tožnik ni izkazal obstoja (kasnejših) pogodb o prenosu lastninske pravice (pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja z dne 16. 12. 2003 in darilne pogodbe, ki naj bi jo sklenil z babico D. D.) in do realizacije teh pogodb ni moglo priti. Kot že navedeno, se z vprašanjem, ali je bila pokojna A. B. lastnica predmetne nepremičnine, sodišče ni ukvarjalo, zato pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče glede tega dejansko stanje nepravilno ugotovilo, glede na to, da naj sodišče ne bi dvomilo o obstoju kupne pogodbe med Skladom za zidanje stanovanjskih hiš Občine ... in C. C. Neutemeljeno sodišču očita tudi, da od toženke ni zahtevalo predložitev listine v smislu 227. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in navaja, da sodišče ne dvomi v obstoj in pristnost kupoprodajne pogodbe med C. C. in A. B. z dne 23. 11. 1977. Prav tako je nerelevanten očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo glede verodostojnosti sklepa o dedovanju. Kot že navedeno, se je namreč sodišče pri odločitvi oprlo na nadaljnje pogodbe, katerih sklenitev je bila zatrjevana v obdobju po smrti A. B.

6. Tožnik neutemeljeno navaja, da je sodišče z zavrnitvijo tožbenega zahtevka praktično prisodilo nepremičnino v last toženki, kljub dejstvu, da je bilo stanovanje prodano iz njenega premoženja že leta 1965. Navaja, da če je nepremičnina na podlagi pogodbe, sklenjene med C. C. in A. B. prešla iz premoženja toženke v premoženje pravnih prednikov tožnika, lastnik nepremičnine ne more biti toženka, ampak kvečjemu kateri od potomcev A. B. Takšna navedba je lahko utemeljena, vendar je sodišče odločalo le o zahtevku tožnika, glede tega pa je pravilno ugotovilo, da ni utemeljen.

7. Sodišče druge stopnje ne dvomi v obstoj posesti tožnika in njegovih prednikov na sporni nepremičnini. Tožnik utemeljeno navaja, da posestno stanje praktično ni bilo sporno. Vendar pa zgolj posest za pridobitev lastninske pravice ne zadošča. V skladu s 43. členom SPZ so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in potek časa. Podana morata biti dejanski element (dejanska oblast nad nepremičnino) in voljni element (zavest o lastništvu nepremičnine). Že sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti glede svoje lastninske pravice, torej mora utemeljeno misliti, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja med D. D. na eni strani ter V. Z., B. B., C. B. in F. L. na drugi strani z dne 16. 12. 2003 ter darilno pogodbo, za katero je tožnik zatrjeval, da je bila sklenjena v letu 2007 med njim in D. D. Zaključilo je, da tožnik glede pogodbe o razdružitvi solastnega premoženja ni dokazal, da so se vsi dediči oziroma vseh pet pogodbenikov sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe, prav tako glede darilne pogodbe ni niti navedel niti dokazal, da je imela D. D. voljo, da na tožnika s to darilno pogodbo neodplačno prenese prav lastninsko pravico na predmetnem stanovanju. Posest namreč lahko izvira tudi iz obligacijske pravice. Razlogi sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve so pravilni in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

9. Tožnik priznava, da je dejstvo, da so pogodbo o razdružitvi solastnega premoženja sklenili in podpisali le nekateri od solastnikov. Vsi naj bi namreč vedeli, da je stanovanje last D. D., ki je B. stanovanje izplačala in naj bi bilo to med njimi nesporno. Takšna trditev predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj je bilo nasprotno s to navedbo v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevano, da naj bi D. D. ostale solastnike izplačala.

10. Prav tako je neutemeljena pritožba glede darilne pogodbe. Tožnik navaja, da je tipično ravnanje za izročitev stanovanja v last izročitev ključev stanovanja. Hkrati sam v pritožbi navaja, da mu je babica govorila, da stanovanje bo njegovo in je želela najprej urediti zemljiškoknjižno stanje, ker bi stanovanje šele potem lahko izročila tožniku. Že te pritožbene navedbe kažejo, da tožniku sporno stanovanje v last še ni bilo izročeno. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo tudi, da navedbe tožnika kažejo, da se zaveda, da je treba urediti zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, a tega od leta 2007 ni storil, zato pri tožniku ne moremo govoriti o njegovi dobrovernosti, medtem ko se nepoznavanje prava za opravičljivo zmoto ne šteje.

11. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik dobrovernost dokazal. Tožnik navaja, da se dobrovernost domneva, morebitno nedobrovernost pa mora dokazati toženka, ki tega ni storila, vendar so očitki neutemeljeni. Dobroverni lastniški posestnik je namreč tisti, ki ne ve in ne more vedeti, da ni lastnik stvari, ker je v opravičljivi zmoti, ker misli, da so se stekle vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da opravičljiva zmota ni podana. Zaključek, da pri tožniku ne moremo govoriti o dobrovernosti, je zato pravilen.

12. Glede na navedeno je torej tožbeni zahtevek tožnika pravilno zavrnjen. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP in 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

14.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep II Cp 2020/2017
• VSL sklep II Cp 233/2010
• VSL sklep II Cp 2393/2014