VSL Sodba I Cp 1671/2017

Jedro

Upnik ne more že vnaprej nasprotovati pravici partnerjev, da s postopkom na ugotovitev deleža na skupnem premoženju izkažeta drugačen delež, kot je vknjižen v zemljiški knjigi. Predmet obravnave je enak, kot bi bil v primeru, če bi prišlo do postopka zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih ravnanj ob morebitni sklenitvi sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju, zato zgolj urejanja razmerja med strankama v pravdi in ne pogodbeno ni mogoče šteti kot nedopustnega.

Ker je toženka v tej pravdi soglašala, da sta s partnerjem skozi dolgoletno življenjsko skupnost v enaki meri prispevala k ustvaritvi in ohranjanju skupnega premoženja, stranski intervenient (upnik) zgolj z lastno aktivnostjo nasprotnega učinka ne more doseči.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranska intervenienta sta dolžna tožniku povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 999,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada nepremičnina, parc. št. ..., k. o. ..., ID znak ..., na kateri sta deleža tožnika in toženke enaka. Ker sta stranki lastninsko pravico pridobili originarno, je zavrnilo tožbeni zahtevek na ureditev zemljiškoknjižnega stanja. Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 6.427,41 EUR.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo stranska intervenienta.

3. Prva stranska intervenientka opozarja, da gre za očitno zlorabo pravdnega postopka z namenom, da bi se toženka izognila plačilu davčnih obveznosti. Dejansko vlogo tožene stranke v postopku je prevzela stranska intervenientka, saj je toženka intervenciji nasprotovala, pri tem pa navajala okoliščine, ki se nanašajo na tožnika in ne na samo toženko. Tožnik je vložil tožbo, čeprav sta bili stranki sporazumni glede višine deležev na skupnem premoženju. Vprašanje deležev bi lahko kadarkoli uredili sporazumno že od leta 1994 dalje. Nepremičnina je bila že od vsega začetka vpisana kot solastnina z določenimi deleži, zato sta stranki ob nakupu nepremičnino in torej skupno premoženje že razdelili. Tožnik je svoj višji delež utemeljeval le s trditvijo, da naj bi del posojila za nakup sporne nepremičnine odplačal konec leta 1994 v enkratnem znesku 96.000 DEM. Ko je to tezo stranska intervenientka podrla, sta se pravdni stranki usklajeno začeli sklicevati na drugačno dejansko stanje, ki je izhajalo iz njunega družinskega življenja in v katerega sama nima vpogleda. Sodišče je zaznalo elemente, ki utemeljujejo zakonski stan iz tretjega odstavka 3. člena ZPP, zato na naroku 22. 9. 2016 ni dopustilo sodne poravnave. Prepoznava morebitnih nedopustnih nagibov z vložitvijo tožbe izhaja tudi iz nadaljnjega obravnavanja med strankama nespornih dejstev, o katerih je sodišče izvedlo dokazni postopek. Trditvena podlaga tožnika ni bila dovolj konkretizirana, da bi na njeni osnovi lahko zaključili o njegovem višjem deležu na skupni nepremičnini. Toženka je dolgoletna odvetnica ter prava vešča stranka, ki se dobro zaveda pomena tretjega odstavka 3. člena ZPP in zna ustrezno prilagoditi svoje aktivnosti. Kljub temu je 5. 1. 2017 izrecno predlagala, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. S pravdnim postopkom se davčni dolžnik izogne davčnem postopku in preverjanju pogojev za prenos lastninske pravice pri davčnem organu. Teh okoliščin sodišče ni preverjalo. Ugotovitev, da je bil znesek 96.000 DEM delno porabljen za poplačilo najetega kredita pri banki, je v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Ta znesek ni bil nikoli nakazan za poplačilo kredita, nasprotnega pa tožnik ni zatrjeval. Gre za absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče v tem delu odločilo brez trditvene podlage. Toženka je šele ob zaslišanju povedala, da naj bi bil ta znesek porabljen za družino oziroma na drug način. Dokazni postopek ni potrdil dejstva glede najema posojila pri B. B. Da bi bilo posojilo vrnjeno iz skupnih sredstev, ne izhaja iz trditvene podlage ne iz dokaznega postopka. Tožnik na vprašanje, iz katerega denarja sta bili vrnjeni posojili, odgovora ni podal. Ne drži, da bi si tožnik izposodil znesek 50.000,00 EUR, šlo je za nemške marke, priča pa je izpovedala, da je šlo za razmerje med B. B. in toženko. Stranska intervenientka je podala natančne navedbe o dohodkih C. C. in B. B., pa tudi o njunem nepremičnem premoženju, ki jasno izkazuje, da so bile njune nepremičnine obremenjene z visokimi zastavnimi pravicami. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo, temveč je verjelo skopim usklajenim izpovedbam pravdnih strank. Ko je stranska intervenientka skušala postavljati vprašanja tožniku, ki so se nanašala na zatrjevano dejansko stanje glede pogostih voženj toženke po obravnavah, ob hkratnem rednem delovnem razmerju tožnika, je razpravljajoča sodnica ta vprašanja preprečila. Kljub temu je pred tem precej obširno in onkraj trditvene podlage spraševala tožnika glede dejanskega stanja pomoči tožnikove matere, ki ga je tožeča stranka navedla zgolj v nekaj stavkih v zadnjem odstavku pripravljalnega spisa z 19. 9. 2016. Dokazni postopek ni potrdil, da naj bi tožnik od svoje mame prejel finančna sredstva v višini 100.000 DEM. Tožnik je ob izpovedi navedel, da naj bi mati dala okrog 50.000 DEM, to pa je dala družini, torej obema zunajzakonskima partnerjema, in ne zgolj njemu. Tudi otroka pravdnih strank sta sklepala, da so se s tem denarjem plačevale obveznosti, položnice in stroški. Tožnik ni vedel povedati niti letnice, ko naj bi njegova mati dala ves svoj prihranek. Sodišče je prezrlo davčne odločbe o dohodkih A. A. in brez kakršnekoli podlage v dokaznem postopku, s sklicevanjem na krajevne običaje, logičnost in življenjskost ter realno dogajanje, izpeljalo sklep, da naj bi slednja imela znatne dohodke iz delovanja ne le vrtnarije, pač pa celo kmetije (česar ni zatrjevala in izkazala nobena od strank). S tem je sodišče širilo trditveno in dejansko podlago. Toženka je zaradi neplačevanja davščin nominalno imela višje dohodke, ki jih je ustvarila s svojim delom kot odvetnica. Ne drži torej navedba tožnika, da naj bi več prispeval k preživljanju družine, ker je imela toženka zaradi izterjevanja davčnih obveznosti zmanjšan dohodek. Izterjava terjatev s strani upnikov namreč ne pomeni manjšega dohodka, temveč da se je ta porabljal za poplačevanje skupnih obveznosti zunajzakonskih partnerjev. Dokazovanje dohodkov preko zaslišanja prejemnika dohodkov je neustrezno. Kot izhaja iz izpovedi strank, so bili dohodki toženke ves čas višji od tožnikovih, ker pa ni izpolnjevala davčnih obveznosti, so prisilne izterjave pomenile poplačevanje skupnih obveznosti. Dokazni postopek tudi ni potrdil posojila D. D. sicer pa posojila, ki so bila dana obema pravdnima strankama, ne vplivajo na višino tožnikovega deleža. Tudi E. E. je izpovedala, da naj bi posojilo dala obema pravdnima strankama, medtem ko je C. C. celo povedal, da je bilo posojilo dano toženki. Glede oskrbe družine dokazni postopek ni pokazal bistveno višjega prispevka. Tožnikov prispevek k vsakodnevni skrbi za otroka ni bil neobičajno večji, saj sta bila v šoli tudi takrat, ko se hiša ni adaptirala, pri čemer sodišče trajanja adaptacije ni ugotavljalo. Dokazni postopek je bil voden tako, da bi se izpostavil večji prispevek tožnika, v tem pogledu pa je bil prispevek toženke neraziskovan in zanemarjen. Nikakor ni splošno znano dejstvo, da naj bi bil delovni čas v Državnem zboru fleksibilen in da ni potrebna vsakodnevna 8-urna prisotnost na delovnem mestu. Prvostopna sodba je kot posebne dohodke tožnika štela tudi dohodke iz najemnine iz naslova oddajanja vrtnarije v najem, o čemer ni dokazne ocene oziroma razlogov. Poleg tega je tožnica v zvezi z vrtnarijo v ... po prvem naroku začela podajati povsem nasprotne trditve tistim, ki jih je podala do prvega naroka. Z novimi trditvami je bila prekludirana, do njih pa se je stranska intervenientka natančno opredelila. Zakaj trditve stranskih intervenientov soglasja pravdnih strank glede skupnega premoženja ne omajejo, prvostopna sodba ni obrazložila, zato je prišlo do kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Druga stranska intervenientka opozarja, da je sodišče odločitev utemeljilo zgolj na izpovedi pravdnih strank in s strani pravdnih strank predlaganih prič, od katerih je bila ena sestra toženke, dve priči otroka obeh pravdnih strank, priča C. C. pa njun prijatelj. Skladno pričevanje tožnika, toženke in njunih otrok ne more biti zadosten dokaz o obstoju določenih dejstev, saj je njihov skupni interes, da bo solastniški delež toženke na hiši, ki je predmet izvršbe, čim nižji. Ni nepomembno, da sta toženka in sin pravdnih strank B. A. odvetnika in vesta, kaj je potrebno v zvezi s takimi pravdami zatrjevati in izpovedovati. Obe stranski intervenientki sta izrecno opozarjali, da gre lahko v predmetni zadevi za zlorabo procesnih pravic. Druga intervenientka opozarja na dejstvo, da sta pravdni stranki 26. 3. 2007 pri notarki N. N. sklenili sporazum o zavarovanju terjatve po pogodbi o dolgoročnem posojilu, v katerem sta izrecno izjavili, da sta solastnika nepremičnine, in sicer toženka s solastnim deležem do 2/3 in tožnik s solastnim deležem do 1/3. Ker sta obe stranki ob sestavi notarskega zapisa izjavili, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v tem notarskem zapisu nedopusten, predstavlja določitev solastniških deležev pred notarjem v obliki notarskega zapisa razdelitev skupnega premoženja. Ker sporazum še vedno velja, ga je treba v celoti upoštevati. Če bi prišlo do sporazumnega dogovora za razveljavitev sporazuma, bi upniki lahko izpodbijali njuna pravdna dejanja ter dokazali, da gre za dejanja, storjena v škodo upnikov. Sodišče o teh trditvah in dokazih prve stranske intervenientke ni odločalo, kar pomeni, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni ničesar povedalo o trditvah pritožnice, ki je v pripravljalni vlogi s 23. 11. 2016 podala izračun sredstev glede prispevkov strank pri hiši. Finančni prispevek A. A. je sodišče ugotovilo zgolj na podlagi izpovedi tožnika, toženke in njunih otrok, ki jim je nekritično verjelo, čeprav je prva stranska intervenientka predložila listinske dokaze, da je A. A. imela le starostno pokojnino in katastrski dohodek. Sodišče je z zaključkom, da je gotovinsko plačevanje pri plačilu sadik na vrtnariji običajen način poslovanja, v celoti sprejelo sivo ekonomijo kot običajno, ter celo navedlo, da niti ni bila prepovedana. Takšno zagovarjanje sive ekonomije ne more biti veljavna sodna praksa slovenskih sodišč. Nepravilen je zaključek, da je znesek tožena stranka priznala, stranska intervenienta pa nista predložila takšnih dokazov, ki bi vzbujali utemeljene pomisleke v resničnost navedb strank. Listinski dokazi Republike Slovenije so izkazovali prav nasprotno. Ker brez tega prispevka tožnik ne bi mogel izkazovati višjega deleža od 1/3 na skupnem premoženju, je odločanje o njem bistveno. Nepravilno je tudi stališče sodišča glede prevozov tožnika na obravnave izven Ljubljane. Sodišče je tudi v tem primeru popolnoma verjelo tako tožniku kot toženki, da je imel tožnik fleksibilen delovni čas in da je lahko svoje obveznosti opravljal tudi popoldne, zvečer ali celo ponoči. Prisotnost na delovnem mestu v času določenega delovnega časa je obvezna tako za tiste, ki so v službi na fakulteti, kot za tiste, ki so v službi kot ... v Državnem zboru RS. Druga stranska intervenientka še opozarja, da tožnik njenih trditev o dejstvih iz njene prve pripravljalne vloge ter nadaljnjih trditev na narokih ni prerekal, niti jim ugovarjal oziroma jih zanikal. Njegove aktivnosti ne more nadomestiti morebitno prerekanje teh trditev s strani toženke. Sodišče bi zato moralo upoštevati, da je tožbeni zahtevek tudi zaradi nezanikanja dejstev, ki jih je zatrjevala druga stranska intervenientka, ki pa so odločilna in izkazujejo neutemeljenost in neupravičenost tožbenega zahtevka, potrebno zavrniti. Ker tega ni storilo, je kršilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Enako velja glede dejstev, ki jih podala prva stranska intervenientka. Glede na navedeno sodba sodišča prve stopnje ni pravilna, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnik večjega solastninskega deleža na nepremičnini od 1/3 ni dokazal.

5. Tožnik je na obe pritožbi odgovoril in prerekal podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik, ki s toženko že od leta 1978 živi v izvenzakonski skupnosti, želi s to pravdo zaščititi svoj polovični delež na skupnem premoženju pred pretečo izvršbo s strani toženkinih upnikov. Med pravdnima strankama dejansko ni sporno, da sta deleža obeh na ustvarjenem skupnem premoženju, ki ga predstavlja nepremičnina, stanovanjska hiša v ..., polovična, čeprav je v zemljiški knjigi njuna lastninska pravica vpisana v razmerju 2/3 v korist toženke in 1/3 v korist tožnika. Pritožnika kot upnika toženke, ki v postopku sodelujeta kot stranska intervenienta, v pritožbi vztrajata, da omenjeni postopek predstavlja očitno zlorabo pravic, z namenom, da bi se toženka izognila plačilu svojih obveznosti.¹

8. Po določilu drugega odstavka 58. člena ZZZDR se v času trajanja zakonske zveze (enako seveda velja za izvenzakonsko skupnost) skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. Sprožitev tovrstnega postopka sama po sebi ne predstavlja zlorabe procesnih pravic tožnika, še zlasti, ker v primeru pravnomočne sodbe zakon tudi upniku daje pravico, da od sodišča zahteva določitev deleža dolžnika na skupnem premoženju (prvi odstavek 57. člena ZZZDR). V tej zadevi upnikoma ni bilo v interesu, da bi se poslužila tovrstnega postopka, saj jima zemljiškoknjižno stanje zaradi višjega vknjiženega deleža dolžnice ustreza, ne moreta pa zato že vnaprej nasprotovati pravici obeh strank, da s postopkom na ugotovitev deleža na skupnem premoženju izkažeta drugačen delež, kot je vknjižen v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje je zaznalo možnost, da bi stranki lahko postopek izrabili za izigranje upnikov, zato ni bilo naklonjeno morebitnim procesnim razpolaganjem in je zadevo obravnavalo vsebinsko. Predmet obravnave je bil torej enak, kot bi bil v primeru, če bi prišlo do postopka zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih ravnanj ob morebitni sklenitvi sporazuma o določitvi deležev na skupnem premoženju, zato zgolj urejanja razmerja med strankama v pravdi in ne pogodbeno ni mogoče šteti kot nedopustnega. Ob tem je nedvomno pomembno, da je tožnik zahteval ugotovitev deleža na skupnem premoženju le v višini zakonske domneve polovičnega deleža, zaradi česar je dokazno breme za nasprotno, torej za višji delež na skupnem premoženju, na toženki.

9. Skupno premoženje je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze (drugi odstavek 51. člena ZZZDR)². Vanj spadajo vse vrednostno ocenljive pravice, ki pripadajo obema skupaj po nedoločenih deležih.³ Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice, zato pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiški knjigi. Ob določitvi deleža na tem premoženju je nedvomno treba upoštevati ne zgolj materialne prispevke v času nakupa posamične stvari, temveč je treba ovrednotiti celotno angažiranje partnerjev v času trajanja skupnosti do delitve skupnega premoženja. Zato v letu 1994 vpisan solastninski delež na nepremičnini, kot skupnem premoženju pravdnih strank, v času njegove delitve 23 let kasneje, ne more biti odločilen. Ker ugotavljanje deležev na skupnem premoženju metodološko ne temelji na matematičnem preračunu, temveč je treba upoštevati celoten angažma obeh partnerjev pri ustvarjanju in ohranjanju tega premoženja, pri čemer le bistveni odstopi upravičujejo višji delež posameznika glede na zakonsko domnevo, so nebistvene pritožbene navedbe, v katerih pritožnika podrobno preračunavata sredstva posamezne stranke v času nakupa nepremičnine. Slednja je bila kupljena v času trajanja izvenzakonske skupnosti, pri čemer je pred nakupom toženka že uspela prodati svoji dve stanovanji, ki sta zadoščali za 43 % kupnine, tožnik pa je svoje stanovanje prodal nekaj mesecev kasneje in pridobil še sredstva v višini 21 % kupnine. Stranki sta nakup in adaptacijo po ugotovitvah sodišča financirali tudi s posojili, ki sta jih v času trajanja njune skupnosti, v kateri sta bili obe ves čas zaposleni na odgovornih delovnih mestih, s solidnimi zaslužki, tudi odplačali. Ker med strankama ni sporno, da je bil tudi znesek 96.000 EUR, pridobljen s prodajo posebnega premoženja tožnika, porabljen za potrebe družine (bodisi za odplačilo izposojenih zneskov, ki niso bili zgolj bančni krediti, ali za adaptacijo hiše), pritožbeno izpostavljanje, da tožnik ni izkazal porabe zneska za poplačilo bančnega posojila, ni bistveno. Prav tako v konkretnem primeru ni odločilno, komu (in ali sploh) so posamezne fizične osebe posodile določena denarna sredstva, saj so bila ta posojila vrnjena iz skupnega premoženja obeh zakoncev, čemur pritožnika ne nasprotujeta. Prejem in vračilo teh posojil torej na višji delež posamične pravdne stranke nista vplivala, zato preverjanje kreditne sposobnosti omenjenih fizičnih oseb ne predstavlja odločilnega dejstva, ki bi lahko vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Očitane postopkovne kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v smeri nezadostne opredelitve sodišča do trditev o omenjenih posojilih glede na njihovo nerelevantnost niso podane.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je tožnik od matere, ki se je ukvarjala z vzgojo in prodajo sadik tudi v času po upokojitvi, prejemal denarna sredstva, ki jih je vlagal v skupno premoženje pravdnih strank. Držijo pritožbene navedbe, da je tožnik glede višine tega dohodka podal le posplošene trditve. Prva stranska intervenientka, ki očita sodišču, da pravno varuje pridobljeni dohodek, ki ni bil davčno prijavljen, prezre, da je bila po njenih trditvah A. A. upokojena že v letu 1994, ko predpisi glede dopolnilnega dela starejših še niso bili tako strogi in ni bilo neobičajno, da dohodki iz dejavnosti, kot je vrtnarjenje, niso bili posebej prijavljeni. Neprerekane so ostale trditve tožnika, da takrat po starosti 60 let ni bilo treba prijaviti dohodkov davčnemu organu, zato je tudi iz naslova opravljanja vrtnarske dejavnosti mati plačevala le katastrski dohodek. Tožnik je tudi izkazal, da je po očetu podedoval polovični delež vrtnarije, za katerega je mati njegovemu podjetju plačevala najemnino. S strani matere in glede na podedovano premoženje je tožnik torej prejel določena denarna sredstva, kar je sodišče v okviru celovite presoje vseh okoliščin ustvarjanja skupnega premoženja pravdnih strank pravilno ovrednotilo kot njegov dodatni prispevek. Enako velja tudi za tožnikovo aktivno sodelovanje pri adaptaciji hiše in pomoč toženki, ki jo je nudil z vožnjami na obravnave. Podrobnejše raziskovanje sodišča, kolikokrat so te vožnje v dolgoletni zvezi bile izvedene, je po oceni pritožbenega sodišča nepotrebno. Glede na fleksibilnost tožnikovih delovnih obveznosti, ki izhajajo iz narave samega dela, bodisi na univerzi, v državnem zboru, ali v lastnem podjetju, pritožbeno sodišče nima pomislekov, da so takšne vožnje lahko bile in so tudi bile izvedene. Nasprotno pritožbeno vztrajanje pri obvezni prisotnosti na delovnem mestu tudi pri prej opisanih delih je povsem neprepričljivo.

11. Neutemeljeno je sklicevanje druge stranske intervenientke, da sta pravdni stranki s tem, ko sta zavarovali posojilo s sporazumom o zavarovanju terjatve, zapisanim v notarskem zapisu, v katerem sta navedeni kot solastnika na zastavljeni nepremičnini po deležih, kot izhajajo iz zemljiške knjige, že razdelili svoje skupno premoženje. Kavza omenjene pogodbe namreč ni bila v ureditvi premoženjskih razmerij med partnerjema in delitvi skupnega premoženja, na katerem sta pridobila lastninsko pravico oba po samem zakonu kot kolektiv, temveč v pridobitvi zavarovanja z zastavo nepremičnine za najem posojila. Nepremičnino sta stranki zastavili v celoti, zgolj zapis zemljiškoknjižnih deležev pa na njun položaj kot skupnih lastnikov ne more vplivati. Nepremičnina je tudi po pridobitvi omenjenega posojila še vedno ostala skupno premoženje pravdnih strank, ki še ni bilo razdeljeno.

12. Druga stranska intervenientka se povsem pavšalno sklicuje na kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, saj ne navede, katera so tista odločilna dejstva, ki jih tožnik ni zanikal in bi jih sodišče moralo šteti kot priznana. Ob tem pritožbeno sodišče opozarja, da sta pritožnika zgolj stranska intervenienta, zato njuna pravica podajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja ni neomejena. Treba jo je interpretirati v kontekstu celotne ureditve položaja intervenienta v pravdi (199. do 202. člen ZPP) ter ob upoštevanju pravne narave in bistvenih značilnosti instituta stranske intervencije. Bistvena značilnost stranskega intervenienta je namreč v tem, da se v sodnem postopku ne odloča o njegovih pravicah in obveznostih, da ni stranka v pravdi, ampak da nastopa v tuji pravdi, in sicer na strani tiste pravdne stranke, katere uspeh je v njegovem pravnem interesu. Tej stranki v pravdi pomaga s pozitivnimi, koristnimi in ne njenim dejanjem nasprotujočimi procesnimi dejanji.⁴ Ker je toženka v tej pravdi soglašala, da sta skozi dolgoletno življenjsko skupnost s tožnikom v enaki meri prispevala k ustvaritvi in ohranjanju skupnega premoženja, pri čemer ni dokazala, da bi bil njen delež na skupnem premoženju višji od tožnikovega, stranska intervenienta zgolj z lastno aktivnostjo nasprotnega učinka ne moreta doseči. Za njun nadaljnji pravni položaj bo zato bistveno, kakšne narave so obveznosti toženke. Premoženje, ki ga zakonec kot samostojni podjetnik oziroma oseba, ki se samostojno ukvarja z določeno dejavnostjo, ustvari z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma izvenzakonske skupnosti ali na podlagi skupnega premoženja, spada v skupno premoženje. Kadar spada takšno podjetniško premoženje v skupno premoženje zakoncev, pa so obveznosti v zvezi s tem premoženjem hkrati obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Pri tem za opredelitev dolga kot skupnega dolga zakoncev ni pomembno, kdo je nosilec podjetniške dejavnosti.⁵ Kot prva intervenientka utemeljeno izpostavlja, je toženka zaradi neplačevanja davščin imela nominalno višje dohodke, ki jih je ustvarjala s svojim delom kot odvetnica, in je lahko z njimi povečala skupno premoženje (tudi s poplačili posojil). V obdobju poravnave davčnih obveznosti z izvršbami pa je poravnavala obveznosti v zvezi s temi dohodki. Neplačani predpisani davek bi, če bi prispeval k povečanju skupnega premoženja, zato lahko predstavljal tudi skupno obveznost izvenzakonskih partnerjev, za katero sta skladno z zakonsko ureditvijo solidarno odgovorna. To pa pomeni, da sama ureditev deležev pravdnih strank na njunem skupnem premoženju, ki je pretežno stvar notranjega partnerskega razmerja, na položaj upnikov za dolgove iz podjetniškega premoženja ne bi bistveno vplivala.

13. Glede na navedeno in ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev je pritožbeno sodišče pritožbi obeh stranskih intervenientov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP, pri čemer se izrecno ni opredeljevalo do navedb, ki niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa sta dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora, povečane za materialne stroške in davek na dodano vrednost, v skupni višini 999,50 EUR. Te stroške sta stranska intervenienta tožniku dolžna povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

-------------------------------
¹ Toženka ima do prve stranske intervenientke - Republike Slovenije visok davčni dolg, do druge stranske intervenientke - Občine ... pa dolg v višini 42.127,95 EUR (priloga C22).
² Poleg zakonske zveze ustvarja enake pravne posledice za partnerja po ZZZDR tudi zunajzakonska skupnost (12. člen ZZZDR).
³ Hudej J., Ščernjavič I.: Skupno premoženje zakoncev - analiza novejše sodne prakse s komentarjem, Odvetnik, št. 2015, št. 72.
⁴ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up 101/987.
⁵ Primerjaj dr. Gregor Dugar, Podjetniško premoženje kot skupno premoženje zakoncev, Pravni letopis 2015.

Datum zadnje spremembe:

19.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 1653/2017
• VSL Sodba in sklep II Cp 2108/2017
• VSL sklep III Cp 4794/2006