<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep II Cp 2160/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2160.2017
Evidenčna številka:VSL00008007
Datum odločbe:31.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Dušan Barič (preds.), Bojan Breznik (poroč.), Alenka Kobal Velkavrh
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:sodna ureditev meje - mejni spor - ureditev meje na podlagi močnejše pravice - ureditev meje po zadnji mirni posesti - zadnja mirna posest - viciozna posest - ureditev meje na podlagi pravične ocene

Jedro

Sporni mejni prostor pripada mejašu, ki je dokazal, da je imel na tem prostoru zadnjo mirno posest. Če je temu mejašu zaradi ravnanja drugega mejaša posest odvzeta, mora prikrajšani mejaš v mejnem sporu zatrjevati in dokazati, da takšnega spremenjenega posestnega stanja ni sprejel in dopuščal oziroma da se je spremenjenemu posestnemu stanju uprl (upiral) ter na kakšen način. Če sta namreč mejaša novo posestno stanje sprejela, ga daljše časovno obdobje upoštevala, potem je novi posestnik v mejnem sporu pridobil upravičenje do tega mejnega prostora, razen v primeru, če je izkazana viciozna posest.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj in nasprotna udeleženca krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom N 214/2003 z dne 19. 9. 20121 določilo mejo med parc. št. 925/6 k.o. ..., ki je v lasti predlagatelja in parc. št. 925/3 k.o. ..., ki je v solasti nasprotnih udeležencev tako, da poteka od točke A (tromeja parc. št. 935/5, 935/3 in 935/6, vse k.o. ...) ob obstoječem opornem zidu do točke B (konec opornega zidu, ki v celoti stoji na parceli 925/3 k.o. ...). V točki B se meja usmeri proti jugovzhodu preko točke C (mejnik s kovinskim sidrom in plastično kapo; v nadaljevanju MKPL) in preko točke D (MKPL) do točke E (znak na obstoječem opornem zidu). Od točke E poteka meja preko točke F (MKPL) in preko točke G (MKPL) do točke H (ki je že urejena točka v upravnem postopku večmeje parc. št. 925/3, 925/6, 940/180 in 940/179 vse k.o. ...), kar je razvidno iz skice terenske meritve z dne 23. 7. 2012 sodnega izvedenca J. D., ki je sestavni del izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je mejo uredilo po pravični oceni, ker ni moglo ugotoviti zadnje mirne posesti. Zoper ta sklep so se pritožili predlagatelj in nasprotna udeleženca2.

2. Pritožbeno sodišče je s sklepom II Cp 75/2013 z dne 29. 5. 20133 pritožbama delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na potek meje od točke A do točke E ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu je pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bila določena meja od točke E do točke H. Pritožbeno sodišče je v sklepu pojasnilo, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja, kateri dokazi so pomembni za pravilno odločbo in zakaj vplivajo na tako odločbo (glej tretji odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku4), sodišču prve stopnje pa je dalo tudi natančna navodila, na kakšen način v novem postopku odpraviti pomanjkljivosti, zaradi katerih je bil sklep razveljavljen.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom določilo mejo med točkami A, B, C in D enako kot v sklepu N 214/2003 z dne 19. 9. 2012. Sodišče je znova ugotovilo, da ni mogoče urediti meje na podlagi zadnje mirne posesti, zato je mejo uredilo po pravični oceni.

4. Predlagatelj v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje pri določitvi mejne linije med točkama A in B moralo upoštevalo zadnjo mirno posest. Predlagatelj je dokazal, da je zgradil betonsko škarpo, ki jo je vzdrževal. Priča F. K., ki sta jo predlagala nasprotna udeleženca, je na naroku 20. 1. 2012 to potrdila z besedami "saj Š. niso več rogovilili za to". Nasprotna udeleženca sta kasneje za škarpo, ki je njuno zemljišče, nasula zemljo, kar je izpovedal nasprotni udeleženec. Železne palice na škarpi potrjujejo, da ne gre le za oporni zid, gre za del bodoče garaže, ker bo na škarpo postavljena betonska plošča. Mejna linija med točkama C in D ter v nadaljevanju do točke E je določena v nasprotju z razlogi, ki jih navaja sodišče. Sodišče v obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je na ta način uredilo mejo iz razloga, da streha oziroma nadstrešek enega in drugega objekta, ki sta last udeležencev, ne posegata preko meje. Streha predlagateljeve hiše sega preko mejne linije, torej preko točke D. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je v liniji z oznako Z2 zapisano, da gre za streho stavbe št. 823, ki stoji na parc. št. 925/6 in se vidi, da streha sega preko mejne linije, kot jo je določilo sodišče s točkama C in E. Iz teh razlogov obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sklepa. Odločitev je v nasprotju z določbo 8. člena Stvarnopravnega zakonika5. Sodišče v obrazložitvi sklepa pojasnjuje, da je na podlagi pravične ocene določilo mejo na način, da streha predlagatelja ne bo segala na zemljišče nasprotnih udeležencev. Streha predlagatelja nekje sega na zemljišče, ki ga je sodišče določilo udeležencema, nekje pa streha hiše nasprotnih udeležencev sega na zemljišče, ki sedaj pripada predlagatelju. Predlagatelj je zgradil hišo na podlagi veljavnih predpisov, kar pa ne velja za hišo nasprotnih udeležencev, ki za hišo nimata uporabnega dovoljenja. Predlagatelj je dobil gradbeno dovoljenje leta 1988, leta 1989 je zgradil zgradbo in tudi streho hiše. Do leta 2002 nasprotna udeleženca nista nasprotovala gradnji njegove hiše in tudi ne strehi, kot je bila zgrajena. Najmanj kar pripada predlagatelju je funkcionalno zemljišče, ki je pod njegovim napuščem strehe.

5. Nasprotna udeleženca v pritožbi navajata, da je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 19. 9. 2012, ki ga je pritožbeno sodišče razveljavilo, vsaj povzelo izpovedbe udeležencev in prič, česar ni naredilo v izpodbijanem sklepu, v katerem ni dokazne ocene, kot to določa 8. člen ZPP. Zgolj dejstvo, da je priča M. Č. v dolgoletnem sporu s predlagateljem še ne pomeni, da je njena izpovedba neresnična. Postopek ureditve meje se je med M. Č. in predlagateljem zaključil s sodno poravnavo, v izvršilnem postopku pa je ta priča uspela z ugovorom zoper predlagateljev predlog6. Sodišče ne pojasni, na podlagi katerih izpovedb ugotavlja, da so priče nenaklonjene predlagatelju. Sodišče ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča, da se opredeli glede neskladij med izpovedbami udeležencev in prič. Odločitev sodišča je zato v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom. Nasprotnima udeležencema je kršena tudi pravica do enakega varstva pravic. Nasprotna udeleženca sta predlagala ponovno zaslišanje nasprotnih udeležencev na kraju samem, kar je sodišče neutemeljeno zavrnilo. V spis sta vložila fotografije in različno dokumentacijo, naris stanovanjske hiše predlagatelja iz gradbenega dovoljenja, šest fotografij, dopis in načrt izgradnje telefonskega omrežja iz leta 2001 in dopis E. Teh dokazov sodišče ni ocenilo. Iz obrazložitve sklepa ni mogoče ugotoviti, ali sodišče šteje, da nihče ni imel izključne posesti, ali nasprotno, da so posest imeli, a ta ni bila mirna, ker je bil med njimi tedaj že spor. Sodišče ni pojasnilo, kdaj je med udeleženci nastal spor o poteku meje in kdo je pred tem uporabljal mejni prostor. Sodišče bi lahko odločilo po kriteriju pravične ocene šele takrat, ko ne bi moglo odločiti na podlagi kriterija zadnje mirne posesti. Nasprotna udeleženca sta z izpovedbo in pričami dokazala, da so bili leta 1986 sporazumno postavljeni betonski mejniki v ravni liniji med točkama B2 in B4. Predlagatelj je na zaslišanju 20. 1. 2012 pojasnil, da je bila meja leta 1986 določena kot ravna linija, ki so jo določali trije mejniki in sicer na severni in južni strani ter na sredini. Te ugotovitve bi sodišče moralo upoštevati pri uporabi kriterija pravične ocene. Nasproti udeleženec je večkrat pokazal različen potek meje. Nasprotna udeleženca pa sta ves čas zatrjevala enak potek meje. Glede meje med točkama A in B je predlagatelj leta 1996 brez soglasja odstranil mejnik na točki B2 in postavil betonsko škarpo. Od leta 1986 do leta 1996 sta ta del uporabljala nasprotna udeleženca. Na zemljišču med točkama B in C so bila drevesa, ki jih je posekal sosed J. Č. z dovoljenjem nasprotnih udeležencev. Predlagatelj je zatrjeval, da je bil z J. Č. v sporu. Če bi ta priča posekala drevesa na zemljišču predlagatelja, bi predlagatelj zoper njega sprožil ustrezne postopke. Sedaj so štori dreves na parceli predlagatelja. Ob upoštevanju koordinat iz skice iz leta 1986 je razvidno, da se "oporni zidek", ki ga je zgradil predlagatelj, nahaja na takrat dogovorjeni meji, kar potrjuje, da sta nasprotna udeleženca izvajala zadnjo mirno posest na tem delu zemljišča. Ciprese sta posadila nasprotna udeleženca 1 m od meje, zato da bi jih lahko vzdrževala iz vseh strani. Nasprotna udeleženca sta ves čas uporabljala del zemljišča do "opornega zidka", ki se nahaja na meji. Na naroku 21. 10. 2015 sta nasprotna udeleženca predložila fotografije, iz katerih je razviden "oporni zidek" in način, kako je predlagatelj uporabljal ta del zemljišča, ko je parkiral avtomobile. Iz fotografij izhaja, da predlagatelj tega dela zemljišča ni uporabljal, postavljal je le različne predmete do konca "opornega zidka". "Oporni zidek" predstavlja zaključek dvorišča predlagatelja. Nasprotna udeleženca sta izpovedala, da navedeni pas med cipresami in "opornim zidkom" uporabljata in hodita po njem, tega pa jima predlagatelj ni preprečeval. Pravična ocena bi bila, da bi nasprotna udeleženca lahko še naprej vzdrževala ciprese iz zunanje strani. Zadnje ciprese proti hišama so celo na zemljišču predlagatelja, kar je v nasprotju z odločitvijo sodišča, da se pri odločitvi upoštevajo lega in funkcionalnost zemljišča ter možnost nadaljnje uporabe. Sodišče je zapisalo, da ciprese z vrtom, ki ga uporabljata nasprotna udeleženca, predstavljajo funkcionalno celoto. Glede meje od točke D do točke E med hišama naj bi sodišče določilo mejo po sredini. Temu ni tako. Nasprotna udeleženca sta dokazala, da jašek ni predlagateljev, kot tudi, da ga več ne potrebuje, ker je telefonski kabel speljal drugje. Zmotna je ugotovitev, da udeleženca nista oporekala temu jašku, saj sta vseskozi zatrjevala katastrsko mejo, ki poteka od vogala njegove hiše, torej je jašek na zemljišču nasprotnih udeležencev. Mejnik med nepremičnino predlagatelja in nepremičnino nasprotnega udeleženca v točki B4 se nahaja pod teraso, ki sta ga imela v posesti nasprotna udeleženca, vse dokler predlagatelj ni samovoljno in protipravno zgradil terase preko te točke. Predlagatelj je z gradnjo hiše začel leta 1990, teraso je zgradil kasneje. Iz fotografije št. 6 izhaja, da imata nasprotna udeleženca ob svoji hiši elektroinštalacije, cevi in kanalizacijo. Do teh dokazov se sodišče ni opredelilo. Za določitev te meje ne more biti merodajna streha oziroma napušč predlagatelja, ker ta ne dokazuje posesti. Iz fotografij izhaja, da napušč predlagatelja sega približno 1 m v nepremičnino nasprotnih udeležencev. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da predlagateljeva hiša ne bi smela imeti napušča, zato je predlagateljev objekt nedovoljena gradnja. Meja ob hišama poteka vedno bolj proti zidu hiše nasprotnih udeležencev, ki se v točki E praktično dotika njune hiše. Nepravilna je tudi odločitev glede stroškov postopka, ker je predlagatelj spreminjal in povečeval sporni mejni prostor. S tem je nasprotnima udeležencema povzročil dodatne stroške in zvišal skupne stroške. Sodišče bi moralo upoštevati, da je prvotne mejnike iz leta 1986 odstranil predlagatelj, kar je razlog, da je prišlo do mejnega spora. Nasprotna udeleženca sta izgubila 30 m2, kar glede na vrednost mejnega prostora presega stroške tega postopka.

6. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba nasprotnih udeležencev zavrne. Tudi nasprotna udeleženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala, da se pritožba predlagatelja zavrne.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Vsako nižje sodišče (sodišče prve ali druge stopnje) je vedno dolžno opraviti (ne)pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera opozori neposredno višje sodišče (glej prvi odstavek 362. člena ZPP). To je obveznost vsakega nižjega sodišča, kateremu se zadeva vrne v nov postopek. Po opravi teh obveznih dejanj v novem postopku nižje sodišče lahko po lastni presoji še dodatno dopolni postopek, pri odločitvi pa ni vezano na materialnopravna stališča višjega sodišča glede vsebinske odločitve v sporu, če se s temi stališči ne strinja. Če pa materialnopravna stališča sodišča odstopajo od sodne prakse, mora sodišče ta odstop utemeljiti. Prav imata pritožbi, da sodišče prve stopnje v novem postopku ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča, pa vendar navedbe in izpovedbe predlagatelja in nasprotnih udeležencev ter izpovedbe prič, ki jih je pritožbeno sodišče upoštevalo in jih ni pavšalno zavrnilo, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju, da je pritožbeno sodišče vezano na vsebinske razloge, s katerimi pritožbi izpodbijata sklep sodišča prve stopnje (glej prvi odstavek 350. člena ZPP), omogočajo pritožbenemu sodišču vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbenih navedb, s katerimi udeleženci izpodbijajo odločitev sodišča prve stopnje glede določitve oziroma načina ureditve meje. Pritožbeno sodišče ni razpisalo pritožbene obravnave, ker tudi če bi udeleženci in priče izpovedovali enako na pritožbeni obravnavi, kot so izpovedovali pred sodiščem prve stopnje, odločitev ne bi bila drugačna. Le po nepotrebnem bi udeležencem nastali dodatni stroški postopka, kar še posebej velja v primeru, če bi pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavilo iz razloga, ker nima odločilnih razlogov, kar bi pomenilo, da bi pritožbeno sodišče moralo zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek, s tem, da bi dalo sodišču prve stopnje navodilo, da izda nov sklep brez razpisa naroka. Pritožbeno sodišče bi se v takšnem razveljavitvenem sklepu tudi določno opredelilo ter predstavilo dejanska in materialnopravna stališča, kot jih je upoštevalo v tem sklepu, kar bo predstavljeno v nadaljevanju te obrazložitve.

9. Pritožbeno sodišče je dokazno ocenilo tudi listine, ki jih izpostavlja pritožba nasprotnih udeležencev, in sicer: fotografije, naris stanovanjske hiše predlagatelja iz gradbenega dovoljenja, šest fotografij, dopis in načrt izgradnje telefonskega omrežja iz leta 2001 in dopis E.7. Tudi na podlagi teh listin pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v sklepu sodišča prve stopnje ni nasprotij med izrekom in obrazložitvijo, kot to trdita pritožbi, ki bi vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev in materialnopravnih stališč, ki bodo predstavljena v nadaljevanju te obrazložitve. Pritožba nasprotnih udeležencev zatrjuje, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njun predlog, da se ju dodatno zasliši. Pritožbeno sodišče meni, da dodatno zaslišanje nasprotnih udeležencev ni bilo potrebno. V pritožbi nasprotna udeleženca ne navedeta, katera dejstva bi se dokazovala z dodatnim zaslišanjem, zato bolj podroben odgovor na te pritožbene navedbe ni potreben.

10. Predlagatelj ni dal soglasja, da se meja določi po močnejši pravici. Soglasje udeležencev mejnega spora za odločanje po močnejši pravici je bila zakonska predpostavka, ker je vrednost spornega mejnega prostora presegala dvakratno vrednost za določitev spora majhne vrednosti (glej tretji odstavek 77. člena SPZ). V takem primeru sodišče uredi mejo po zadnji mirni posesti (glej četrti odstavek 77. člena SPZ). Pri zadnji mirni posesti mora udeleženec mejnega spora (mejaš) dokazati, da je imel daljše obdobje nepremičnino nepretrgoma v mirni posesti, kar pomeni, da sta takšno posestno stanje pred sporom spoštovala (oba) mejaša. Sporni mejni prostor torej pripada mejašu, ki je dokazal, da je imel na tem prostoru zadnjo mirno posest. Če je temu mejašu zaradi ravnanja drugega mejaša posest odvzeta, mora prikrajšani mejaš v mejnem sporu zatrjevati in dokazati, da takšnega spremenjenega posestnega stanja ni sprejel in dopuščal oziroma da se je spremenjenemu posestnemu stanju uprl (upiral) ter na kakšen način. Če sta namreč mejaša spremenjeno (novo) posestno stanje sprejela in ga daljše časovno obdobje upoštevala, potem je novi posestnik v mejnem sporu pridobil upravičenje do tega mejnega prostora, razen v primeru, če je izkazana viciozna posest.

11. V konkretnem primeru sta nasprotna udeleženca vse do leta 2002 le občasno prihajala na nepremičnino8, ki je v njuni lasti, predlagatelj pa je na svoji nepremičnini izvrševal gradbena dela že od leta 1989. Nasprotna udeleženca sta zatrjevala, da jima je predlagatelj nedopustno odvzel posest oziroma da je posegel v njuno posest, ki sta jo izvajala na mejnem prostoru, pa vendar nasprotna udeleženca zoper predlagatelja nista uveljavila sodnega varstva9. Nasprotna udeleženca sta zatrjevala, da sta ugovarjala posegom predlagatelja v njuno posest na nepremičnini, kar sta dokazovala (tudi) z dopisi, ki pa se nanašajo na obdobje, ko sta nasprotna udeleženca začela graditi hišo, vendar pa sta na podlagi lastnih izpovedb in s pričami ter drugimi listinami vzpostavila močan dvom v trditve predlagatelja, da je imel izključno posest na spornem mejnem prostoru. Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je predlagatelj v nasprotju z nasprotnima udeležencema večkrat pokazal drugačen potek meje in da sta nasprotna udeleženca zatrjevala in izpovedala, kar so potrdile tudi priče, da so bili leta 1986 sporazumno postavljeni betonski mejniki med točkama B2 in B4, ki naj bi jih predlagatelj prestavil, kar ni bilo dokazano s stopnjo prepričanja, to dejstvo pa je bilo tudi razlog, zaradi katerega je bil vzpostavljen dvom v trditve predlagatelja in njegove dokaze, da je imel do leta 2002 izključno mirno posest na sporni mejni površini, ker njegovi gradnji hiše in drugim posegom nasprotna udeleženca nista nasprotovala vse do leta 2002, ko sta pričela z gradnjo hiše. Ob upoštevanju teh dejstev in dokazov ni bila mogoča dokazna ocena, da je predlagatelj izvrševal izključno mirno posest na spornem mejnem prostoru, oziroma da sta takšno posest izvrševala nasprotna udeleženca, ki tudi nista dokazala s stopnjo prepričanja, da sta sprotno ob posegih od predlagatelja zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja oziroma da opusti posege v njuno nepremičnino, ki so bili v nasprotju z dogovorom iz leta 198610. Ali povedano drugače; po oceni vseh dokazov je ostalo sporno, do kdaj so posamezni udeleženci izvrševali mirno posest na posameznem delu spornega mejnega prostora ter kdaj je med udeleženci nastal spor o poteku meje in kdo je pred tem uporabljal sporni mejni prostor. Glede na izvedene dokaze in ravnanja udeležencev pri gradnji hiš in izvrševanju posesti na spornih nepremičninah se izkaže, da je v tem mejnem sporu edina razumljiva odločitev, da se meja določi po pravični oceni, udeleženci pa močnejšo pravico lahko uveljavljajo v pravdnem postopku (glej 78. člen SPZ). Sodišče prve stopnje je zato pravilno uredilo mejo po kriteriju pravične ocene, ker meje ni moglo urediti na podlagi zadnje mirne posesti (glej četrti in peti odstavek 77. člena SPZ).

12. Predlagatelj je dokazal, da je zgradil škarpo leta 1996, kar sta potrdila tudi nasprotna udeleženca. Trditev, da je škarpo zgradil za potrebe izgradnje garaže, je neresnična. To ugotovitev potrjuje gradbena oblika škarpe in njena umestitev v prostor ter ravnanja predlagatelja po izgradnji škarpe, ki je od leta 1996 ostala v nespremenjenem stanju. Železne palice na škarpi ne potrjujejo, da je predlagatelj želel zgraditi garažo in da gre za predpripravo za betonsko ploščo. Predlagatelj ni vzdrževal škarpe, kar izhaja iz njegove izpovedbe11 in iz zaslišanja prič12 ter nasprotnih udeležencev13. Pavšalno je le zatrjeval, da ureja vse, kar je pod škarpo, kjer je ravnina in trava. Zemljo na brežino sta kasneje nasula nasprotna udeleženca14, ki jo vseskozi urejata, kar potrjuje tudi predlagatelj v svoji izpovedbi15. Iz izpovedbe nasprotne udeleženke16 izhaja, da sta nasprotna udeleženca opozorila predlagatelja takoj po izgradnji škarpe, da je škarpo zgradil na njuni nepremičnini, da pa mu ne dovolita, da bi jo podrl. Takšna prepoved je logična, ker je bila škarpa zgrajena v korist vseh udeležencev, saj je preprečevala zdrs zemlje, na kar opozarja tudi izvedenec. Iz teh razlogov bi bilo nesmiselno, da bi nasprotna udeleženca v sodnih postopkih zahtevala odstranitev škarpe, če jima je koristila, čeprav jo je brez njunega dovoljenja zgradil predlagatelj na zemljišču, za katerega menita, da je v njuni lasti. V spisu so številni pisni pozivi nasprotnih udeležencev, v katerih zahtevata od predlagatelja, da preneha posegati v nepremičnino nasprotnih udeležencev, ki pa so šele iz kasnejšega obdobja, ko sta nasprotna udeleženca začela z gradnjo hiše. Predlagatelj je zatrjeval, da mu nasprotna udeleženca nikoli nista očitala, da je škarpo zgradil na njuni nepremičnini. Pojasnil je, da sta nasprotna udeleženca do pričetka gradnje hiše le občasno hodila na nepremičnino. Tudi izpovedbe nekaterih prič, ki sta jih predlagala nasprotna udeleženca17, so bile v tem delu neprepričljive18. Vse te okoliščine potrjujejo ugotovitve, da med udeleženci ni bilo mogoče na tem delu mejne površine ugotoviti, kdo od udeležencev je imel zadnjo mirno posest, zato je sodišče prve stopnje pravilno uredilo mejo po pravični oceni. Pritožbeno sodišče je v zvezi z odločitvijo po pravični oceni upoštevalo, da sme lastnik nepremičnine do polovice širine s svoje strani uporabljati mejno ograjo, jarek, pregrado in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje (79. člen SPZ) in da se domneva, da so mejne pregrade, ograje, drevesa, jarki in druge stvari, ki so namenjene označitvi meje, skupna lastnina lastnikov sosednjih nepremičnin (80. člen SPZ). Glede na trditveno podlago in izpovedbe udeležencev postopka, škarpa ni bila namenjena za določitev meje oziroma kot mejno znamenje19, ob tem, da konfiguracija terena, funkcionalnost škarpe (da se prepreči zdrs zemlje), dolgotrajna mirna posest nasprotnih udeležencev, ki sta vzdrževala zemljišče, kateremu služi škarpa, predvsem pa povezanost in funkcionalna celota z zemljiščem nasprotnih udeležencev potrjuje razloge, zaradi katerih je sodišče prve stopnje pri določitvi meje pravilno odločilo, da je škarpa v celoti na nepremičnini nasprotnih udeležencev. Kot dodatni razlog za takšno odločitev pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje uredilo mejo po pravični oceni za celotno sporno mejno površino, zato je tudi ob upoštevanju načina ureditve celotne meje, meja kot je določena v tem delu, ustrezno uravnotežena in pravična glede na celotno ureditev meje.

13. Glede meje med točkama B do C in naprej do točke D sta nasprotna udeleženca izpovedala, kar sta potrdila tudi M. Č. in J. Č.20, da je J. Č. na tem delu posekal nekaj dreves in če bi bila ta drevesa na nepremičnini predlagatelja, bi zoper njega sprožil sodne postopke. Pritožba nasprotnih udeležencev pa ne upošteva, da je J. Č. tudi izpovedal21, da mu je predlagatelj vseskozi očital, da je posekal njegova drevesa. Nasprotna udeleženca zatrjujeta, kar so potrdile priče, da nista posadila cipres na rob svoje nepremičnine, ker sta jih želela vzdrževati tudi na zunanji strani, pa vendar začetek žive meje in linija te meje sega daleč od mejne črte, ki sta jo pokazala nasprotna udeleženca. Ta mejni prostor, ki je s strani nepremičnine nasprotnih udeležencev omejen s cipresami, pa s strani predlagateljeve nepremičnine ni omejen, razen z nizkim "opornim zidkom". Fotografije, iz katerih izhaja, da so bili predlagateljevi avtomobili parkirani do roba "opornega zidka", le dodatno potrjujejo, da je predlagatelj, če je želel vzeti kakšno stvar iz prtljažnika, moral uporabiti sporni del zemljišča, enako pa velja tudi za material, ki je zložen tik ob "opornem zidku". Ta mejni prostor v nadaljevanju predstavlja tudi edini možen dostop, ki ga ima predlagatelj do jaška ob hiši in naprej do vmesnega prostora med hišama. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da tako ciprese z vrtom nasprotnih udeležencev22 kot "oporni zidek", ki predstavlja zaključek dvorišča, katerega uporablja predlagatelj in na katerem skladišči stvari23, predstavljajo zaključeni celoti. Sodišče prve stopnje je mejo v tem delu določilo približno po sredini prostora, razen na koncu koridorja, ker je v nadaljevanju jašek24, ki sodi k nepremičnini (hiši) predlagatelja, do katerega mora imeti predlagatelj dostop. Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotnih udeležencev, da predlagatelj jaška več ne potrebuje. Tega ne dokazujejo dokazi, na katere opozarjata nasprotna udeleženca v pritožbi. Jašek se je vedno nahajal pod nadstreškom predlagateljeve hiše in je funkcionalno povezan s hišo. Zaradi dostopa predlagatelja do jaška in do vmesnega prostora med hišama je ob koncu žive meje meja določena tik ob zunanjem delu cipres. Tudi v tem delu mejnega prostora ni bilo mogoče ugotoviti izključne mirne posesti, saj so dokazi potrjevali, da sporni del uporabljajo vsi udeleženci, da je ta mejni prostor funkcionalno povezan z (obema) nepremičninama, ni pa bilo mogoče ugotoviti, kdaj je prišlo do spora o uporabi tega dela zemljišča in tudi ne, ali je bil ta del mejnega prostora v preteklosti v izključni mirni posesti predlagatelja ali nasprotnih udeležencev. Sodišče prve stopnje je zato na tem mejnem prostoru pravilno uredilo mejo na podlagi pravične ocene.

14. V postopku so predlagatelj in nasprotna udeleženca očitali drug drugemu, da sta hiši zgrajeni v nasprotju s projektno dokumentacijo25 in preko meje. V postopku je bilo ugotovljeno, da so udeleženci ta prostor uporabljali pri gradnji in ga še vedno uporabljajo pri vzdrževanju hiš. Predlagatelj je izpovedal, da je nasprotna udeleženca opozarjal, da gradita na delu, ki je v njegovi lasti in da sta ga nasprotna udeleženca šele leta 2002 opozorila, da naj bi z gradnjo hiše posegel v njuno nepremičnino26. Nasprotna udeleženca pa sta izpovedovala, da sta predlagatelja takoj, ko je z gradnjo hiše posegel v njun del nepremičnine, opozorila, da gradi na njuni nepremičnini, opozarjala pa sta ga tudi, da gradi v nasprotju z mejniki, ki so bili sporazumno vkopani27, ki jih je predlagatelj premaknil, kar je potrdil tudi J. Č.28. Predlagatelj in nasprotna udeleženca so v postopku z dokazi potrjevali dejstva, ki so jih zatrjevali, vendar ne s stopnjo prepričanja. To velja tako za nasprotna udeleženca, ki sta dokazovala, da sta opozarjala predlagatelja, da gradi preko mejne črte že pred letom 200229, kot za predlagatelja, da je dokazoval, da je imel do leta 2002 izključno posest na tem mejnem prostoru in da je nasprotna udeleženca opozarjal, da gradita hišo tudi na njegovi nepremičnini. Tudi ob upoštevanju izpovedb prič in nasprotnih udeležencev ni bilo mogoče prepričljivo ugotoviti, ali je predlagatelj premaknil mejnike, predvsem pa, ali sta se nasprotna udeleženca takšnemu ravnanju pred letom 2002 zoperstavila vsaj na način, da sta predlagatelja opozorila, da je zgradil del hiše na njuni nepremičnini. Iz teh razlogov je bila tudi v tem delu določena meja po pravični oceni. Pojasnjeno je že bilo, da je bila v korist predlagatelja določena meja na koncu žive meje tik ob cipresah, čeprav sta nasprotna udeleženca vzdrževala ciprese tudi iz zunanje strani, ker se je upoštevalo, da predlagatelj potrebuje dostop do jaška in vmesnega prostora med hišama30. V nadaljevanju te meje je bilo v korist predlagatelja upoštevano, da je bila v točki E že pravnomočno določena meja do točke F, kjer je predlagateljeva terasa31, zato tudi meja poteka v ravni črti med hišama od jaška proti točki E. Prehod med hišama je možen le do točke E, zaradi terase, ki jo je zgradil predlagatelj. V postopku je bilo ugotovljeno, da imajo udeleženci posest na tem delu zemljišča32. Ko se meja določa po pravični oceni, okoliščina, da določen del strehe predlagatelja sega v prostor, ki je v posesti (vseh) udeležencev, oziroma da imata nasprotna udeleženca položene kable in cevi v zemlji, ne more biti edina (in odločilna) predpostavka pri določitvi meje, tudi ob upoštevanju 8. člena SPZ33. Zmotno se zato pritožba predlagatelja zavzema, da je treba mejo določiti tako, da bo streha predlagateljeve hiše znotraj mejnega prostora, ki mu pripada34. Sodišče prve stopnje v tem delu ni uredilo meje po polovici. Pojasnilo je, da je zaradi jaška in terase ter deloma zaradi strehe hiše predlagatelja in terase predlagatelja določilo mejo, ki v ravni liniji ob hišama poteka vedno bolj proti zidu hiše nasprotnih udeležencev in to tako, da se pri točki E praktično dotika vogala hiše nasprotnih udeležencev. S takšno ureditvijo meje pa se strinja tudi pritožbeno sodišče glede na že navedene okoliščine konkretnega primera.

15. Na podlagi prvega odstavka 35. člena ZNP vsak udeleženec trpi svoje stroške postopka. Meja je bila določena v interesu vseh udeležencev. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi krivdnih ravnanj nastali stroški drugemu udeležencu (glej peti odstavek 35. člena ZNP). Nasprotna udeleženca zato neutemeljeno zatrjujeta, da sodišče prve stopnje skupnih stroškov ne bi smelo porazdeliti na polovico; ker je predlagatelj povečal obseg mejnega prostora, ker je povzročil mejni spor, ker sta nasprotna udeleženca izgubila večji pas zemljišča (35kot sta ga zatrjevala (zahtevala) in je predlagatelj dobil 2/3, nasprotna udeleženca pa le 1/3) in ker je predlagatelj ves čas postopka zavajal, da je treba hišo nasprotnih udeležencev porušiti.

16. Ugotovljene kršitve pravdnega postopka sodišča prve stopnje niso vplivale na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in ker pritožbi nista utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP).

17. Pritožbi predlagatelja in nasprotnih udeležencev sta bili zavrnjeni, odgovora na pritožbi pa nista bila potrebna, zato udeleženci krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
1 Glej str. 238-244 sodnega spis.
2 V nadaljevanju udeleženci.
3 Glej str. 291-297 sodnega spisa.
4 V nadaljevanju ZPP.
5 V nadaljevanju SPZ.
6 Pritožbeno sodišče že sedaj pojasnjuje, da so pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta M. Č. in J. Č. v sporu s predlagateljem, kar potrjujeta njuni izpovedbi in nenazadnje pritožbene navedbe nasprotnih udeležencev, kar vpliva tudi na oceno verodostojnosti njunih izpovedb. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je njuni izpovedbi dokazno ocenilo in upoštevalo.
7 Glej stran 4 in 5 pritožbe.
8 V letu 1990 sta naredila izkop, leta 2002 pa sta začela z gradnjo hiše.
9 Nasprotno pa je predlagatelj zoper nasprotna udeleženca vložil prijave in vodi postopke zaradi črne gradnje (glej priloge A26, A27, A40 - A45, A47). Nasprotna udeleženca sta dokazovala prijavo nedopustne gradnje z dopisom Ministrstva za okolje in prostor z dne 10. 3. 2011 (glej prilogo B13).
10 Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da sta nasprotna udeleženca izpovedala, kar so potrdile tudi priče, da sta predlagatelja ustno opozarjala na nedopustne posege v mejni prostor (nekatere pa vseh teh dejstev niso potrdile - glej izpoved F. K. - str. 187a-3 sodnega spisa; glej tudi neprepričljivo izpoved M. Č. - peti odstavek na str. 187a-9 sodnega spisa in izpoved te priče npr. glede mejnikov, ko trdi, da so začenjali izginjati v letu 2003 - str. 187a-9 sodnega spisa), vendar kljub temu nista dokazala s stopnjo prepričanja, ob upoštevanju dokazov predlagatelja, da bi imela zadnjo mirno posest na spornem mejnem prostoru, takšne posesti pa ni dokazal niti predlagatelj.
11 Glej stran 187a-23 sodnega spisa.
12 Glej npr. zaslišanje J. Č. stran 206h sodnega spisa.
13 Glej stran 187a-32 sodnega spisa.
14 Glej izpoved nasprotnega udeleženca na str. 187a-24 sodnega spisa.
15 Glej stran 187a-17 sodnega spisa.
16 Glej stran 187a-32 sodnega spisa.
17 Predlagatelj ni predlagal zaslišanja prič.
18 Glej izpovedbi F. K. in L. K. stran 187a-3 in 187a-5 sodnega spisa.
19 Predlagatelj zatrjuje, da je bila škarpa namenjena za izgradnjo garaže in je bila postavljena v celoti znotraj njegove nepremičnine, nasprotna udeleženca pa sta trdila, da je škarpa zgrajena na njuni nepremičnini.
20 Glej str. 187a-10 in 206b sodnega spisa.
21 Glej str. 206b sodnega spisa.
22 Glej fotografijo C11.
23 Glej fotografiji C12 in C13.
24 Glej fotografijo C10.
25 Predlagatelj zatrjuje, da se že desetletje vodi postopek zoper nasprotna udeleženca, ker je njuna hiša črna gradnja, nasprotna udeleženca pa sta enako sprožila upravni postopek, zaradi nedopustne gradnje predlagatelja (glej prilogo B13), zatrjevala sta tudi, da bi bilo treba graditi verižne objekte, zato streha predlagatelja nedopustno posega v prostor, ki pripada nasprotnima udeležencema (glej izpoved nasprotne udeleženke str. 187a-35 in lokacijsko dovoljenje (glej prilogo B11), iz katerega izhaja, da se udeležencem odobri lokacija za niz vrstnih hiš). Predlagatelj je glede gradnje verižnih objektov (le) izpovedal, da "je zgradil hišo z vsemi dovoljenji" (glej str. 187a-39 sodnega spisa).
26 Glej str. 187a- 9 in 39 sodnega spisa.
27 Predlagatelj je potrdil, da so se leta 1986 vkopali mejniki, zanikal pa je, da bi mejnike prestavil oziroma da bi gradil hišo preko svoje nepremičnine (glej str. 187a-17 in 37 sodnega spisa). Predlagatelj je trdil, da sta nasprotna udeleženca šele leta 2002 opozorila predlagatelja, da je del hiše zgradil preko meje. Nasprotni udeleženec pa je izpovedal, da je predlagatelja opozoril, da je del hiše zgradil na njegovi nepremičnini, zato sta skupaj leta 1989 znova merila mejo (glej 187a-23 in 27 sodnega spisa ter še posebej tretji odstavek na strani 187a-24 sodnega spisa). Nasprotna udeleženka pa je izpovedala drugače, da sta nasprotna udeleženca spomladi leta 1990, ko sta delala izkop za hišo ugotovila, da je predlagatelj vogal svoje hiše postavil na njuni nepremičnini (glej str. 187a-31 sodnega spisa).
28 Glej str. 206a-d in f sodnega spisa.
29 Da sta ga opozarjala od leta 2002 dokazujejo listine v spisu.
30 Podoben pristop je bil tudi pri določitvi meje med točkama A in B, ko je bila meja določena po zunanji strani škarpe, ki je zato na nepremičnini, ki je last nasprotnih udeležencev.
31 Predlagatelj ni želel odgovoriti na vprašanji, katerega leta je zgradil teraso in katerega leta se je vselil v hišo; glej str.187a-17 in 18 sodnega spisa.
32 Nasprotni udeleženec je izpovedal, da je v vmesnem prostoru nasul pesek (glej npr. fotografijo C 14) in ga čistil (glej njegovo izpovedbo na str. 187a-25 sodnega spisa), enako je izpovedovala nasprotna udeleženka (glej str. 187a- 33 sodnega spisa), predlagatelj pa je izpovedoval, da ima ta del v izključni posesti od začetka gradnje hiše leta 1989.
33 Ki določa:"Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače."
34 Primerjaj z razlogi iz 13. tč. sklepa VSL II Cp 740/2017.
35 Opomba pritožbenega sodišča.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 77, 77/4, 77/5, 78, 79, 80
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 362, 362/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
13.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MTI5