VSL Sklep II Cp 985/2017

Jedro

Glede na to, da z zavrženim in zavrnjenim delom zahtevka tožeče stranke na vzpostavitev etažne lastnine in vknjižbo lastninske pravice na posameznih delih, ki tudi sicer predstavljata sorazmerno majhen del zahtevka, niso nastali posebni stroški postopka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP s tem, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti celotne stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek "8.176,29 EUR" nadomesti s pravilnim zneskom "7.623,91 EUR", v preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 8.176,29 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne dalje, šteto od vročitve tega sklepa, do plačila.

2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo načelo uspeha. Tožeča stranka z zahtevkom delno ni uspela, delno pa je bil zavržen, zato bi moralo sodišče ravnati po načelu pravičnosti in tožeči stranki ne bi smelo priznati stroškov na prvotno sojenje (tč. 6) ter za ponovno sojenje (tč. 8), niti za drugo ponovno sojenje (tč. 10). Tožeča stranka je tekom postopka zahtevek spremenila in tako s prvotno postavljenim zahtevkom, ki ga je sodišče obravnavalo v prvotnem in ponovljenem sojenju, sploh ne bi uspela, zato sodišče tožeči stranki ne bi smelo priznati niti nagrade pod tč. 7 in 9 obrazložitve. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki napačno priznalo stroške izvedenskega mnenja v skupnem znesku 1.581,99 EUR, ki jih je tožeča stranka priglasila prepozno, šele z vlogo z dne 3. 2. 2015. Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo nagrado za pritožbo zoper stroškovno odločitev v višini 225,60 EUR po tarifni številki 3210 ZOdvT, saj bi moralo uporabiti tar. št. 3220 ZodvT, posledično tudi napačno priznalo sodno takso za pritožbo v višini 78,00 EUR. Prav tako tožeča stranka ni upravičena do priznanih stroškov pod tar. št. 12 obrazložitve, ko ji je sodišče priznalo stroške odgovora na pritožbo z dne 16. 3. 2015 po tar. št. 3210 v višini 670,00 EUR, saj iz odločbe Višjega sodišča izhaja, da je bilo odločbi tožene stranke delno ugodeno, prav tako iz obrazložitve ni razvidno, v čem naj bi bili stroški odgovora na pritožbo potrebni, niti v čem naj bi odgovor na pritožbo prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Prav tako je sodišče prve stopnje tožeči stranki na odmerjene stroške napačno priznalo 22% DDV, saj pooblaščenec tožeče stranke od 1. 4. 2013 ni bil več zavezanec za DDV.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo pravdni uspeh tožeče stranke, ni utemeljen. Drži, kot navaja pritožba, da je tožeča stranka v postopku spremenila tožbeni zahtevek, vendar navedena okoliščina na presojo končnega uspeha tožeče stranke ni vplivala. Glede na to, da z zavrženim in zavrnjenim delom zahtevka tožeče stranke na vzpostavitev etažne lastnine in vknjižbo lastninske pravice na posameznih delih, ki tudi sicer predstavljata sorazmerno majhen del zahtevka, niso nastali posebni stroški postopka, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo tretjega odstavka 154. člena ZPP in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti celotne stroške pravdnega postopka.

6. V skladu z določilom 163. člena ZPP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati najpozneje do konca obravnave. Glede na to, da je tožeča stranka stroške izvedenskega mnenja priglasila pred koncem obravnave, pritožbeni očitek o prepozni priglasitvi navedenih stroškov ni utemeljen.

7. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki neutemeljeno priznalo nagrado za pritožbo z dne 15. 1. 2015 zoper stroškovno odločitev po tar. št. 3210 Zakona o Odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) je utemeljen. Ker se je tožeča stranka pritožila zgolj zoper stroškovno odločitev, je na podlagi tarifne številke 3220 ZOdvT upravičena do nagrade v višini 50,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in priznano nagrado v znesku 225,60 EUR znižalo na 50,00 EUR. Sodno takso je sodišče pravilno odmerilo upoštevaje tarifno številko 3009 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

8. Glede na končni uspeh v zadevi je tožeča stranka upravičena tudi do stroškov odgovora na pritožbo z dne 16. 3. 2015 po tar. št. 3210. Za odločitev o stroških postopka je namreč odločilen končni uspeh stranke, zato drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Delno pa je utemeljen pritožbeni očitek, ki se nanaša na priznanje 22% DDV na odmerjene stroške pooblaščenca tožeče stranke, na kar je pritožba pravilno opozorila. Da pooblaščenec tožeče stranke od 1. 4. 2013 ni bil več zavezanec za plačilo DDV, v pritožbenem postopku ni bilo sporno. Glede na to je pritožbeno sodišče ponovno izračunalo višino stroškov tožeče stranke, pri čemer je upoštevalo, da pooblaščenec tožeče stranke do 22% DDV od 1. 4. 2013 ni več upravičen, do 1. 4. 2013 pa je bil upravičen do povrnitve DDV, ki je tedaj znašal 20% DDV. To pomeni, da se pooblaščencu tožeče stranke po stroškovniku v prilogi A16 prizna 20% DDV na nagrado za postopek po tar. št. 3100 v višini 544,70 EUR, prav tako za narok po tar. št. 3102 v znesku 502,80 EUR in stroške kilometrine v višini 14,80 EUR. Po stroškovniku na red. list. št. 20 se pooblaščencu tožeče stranke 20% DDV prizna za nagrado za postopek s pritožbo v višini 670,40 EUR. Za ponovno sojenje je pooblaščenec tožeče stranke upravičen do 20% DDV za nagrado za narok dne 4. 4. 2012 v višini 500,40 EUR ter za stroške kilometrine v višini 8,00 EUR. Prav tako je pooblaščenec tožeče stranke upravičen do priznanja 20% DDV od nagrade za postopek s pritožbo (red. list. št. 30) z dne 4. 4. 2012 v višini 670,00 EUR. Na ostale priznane postavke pooblaščenec tožeče stranke ni upravičen do 20% DDV. Upoštevaje navedeno nagrada pooblaščenca tožeče stranke, v katero je vključen DDV (za opravila do 1. 4. 2013) znaša 3.493,32 EUR, nagrada za ostala odvetniška opravila, na katera pooblaščenec tožeče stranke do DDV ni upravičen, pa znaša 1.272,40 EUR. Stroški sodnih taks znašajo 1.779,00 EUR, stroški izvedenskega mnenja pa 1.5811,99 EUR. Glede na navedeno skupni stroški tožeče stranke znašajo 8.126,71 EUR. Upoštevaje separatne stroške tožene stranke v višini 502,80 EUR, ki jih je toženi stranki na podlagi določila 156. člena ZPP dolžna povrniti tožeča stranka, je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.623,91 EUR. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sklep sodišča prve stopnje na podlagi določila 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je znesek 8.176,29 EUR nadomestilo z zneskom 7.623,91 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

10. Glede na to, da je tožena stranka v pritožbenem postopku po višini uspela s 7% (znižanje stroškov za 552,38 EUR od 8.176,29 EUR), stroški odgovora na pritožbo pa niso pripomogli k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče glede na neznaten uspeh tožene stranke na podlagi določila drugega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3337/2014
• VSL Sklep II Cp 1780/2017
• VSL Sklep II Cp 1060/2020