VSL Sodba in sklep IV Cp 2860/2017

Jedro

Za izpodbijanje strokovnih ugotovitev, ki jih poda sodni izvedenec, lahko pravdna stranka predloži izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje. Drugače kot tako stranka pravzaprav ne more konkretizirano in tehtno oporekati mnenju sodnega strokovnjaka. Izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje seveda ne more imeti povsem enake dokazne teže, kot mnenje izvedenca, izdelano po nalogu sodišča in v okviru postopka, toda dokazne vrednosti takemu mnenju tudi ni mogoče povsem odreči. Treba ji priznati vsaj kvaliteto dokazne listine, kar pomeni, da jo mora sodišče ustrezno vpeti v dokazno oceno. Ob predpostavki, da gre za ugovore strokovne narave, bo najpogosteje moralo z njimi soočiti sodnega izvedenca ter terjati njegov odgovor. Če ga ta ne bo prepričal, se lahko vselej odloči za postavitev novega sodnega izvedenca.

Kadar so pri staršu, s katerim otrok stikuje, podane določene omejitve (npr. obstoj osebnostne motnje), ki vplivajo na obseg in način izvrševanja stikov, mora sodišče med temi omejitvami in režimom stikov najti ustrezno ravnovesje, da je kar v največji meri spoštovana otrokova korist.

Izrek

I. Pritožbi tožnice proti sodbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba v 5. in v drugem odstavku 4. točke izreka delno tako spremeni, da se slednji glasi:

" V času, ko bo mlad. A. odsoten z doma v času šolskih počitnic, se osebni stiki med njim in očetom ne izvajajo, pri čemer je lahko mlad. A. odsoten le vsake druge šolske počitnice, z izjemo poletnih počitnic, ko je lahko A. odsoten vsako leto, a največ 21 dni. O prekinitvi stikov zaradi otrokove odsotnosti z doma mora mati obvestiti očeta najmanj 7 dni prej."

II. Pritožbi toženca proti sodbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 3. točki izreka (glede odločitve o preživnini) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožbi proti sodbi zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdi.

IV. Pritožbi tožnice in pritožba toženca proti sklepom se zavrnejo ter se izpodbijani sklepi potrdijo.

V. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s 1. točko izreka sodbe razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank. Te odločitve nobena od njiju ne izpodbija, zato je sodba v tem delu pravnomočna.

2. Nadalje je sodišče s sodbo mladoletnega otroka pravdnih strank (rojenega 3. 2. 2008) zaupalo v vzgojo in varstvo mami, očetu naložilo plačevanje preživnine (različno za posamezna obdobja, kot izhaja iz 3. točke izreka sodbe) ter določilo stike med dečkom in očetom (4. točka izreka). Kar je tožnica glede stikov in preživnine zahtevala drugače, je sodišče zavrnilo (5. točka izreka) in sklenilo, da tožnica krije svoje stroške pravdnega postopka (6. točka izreka).

3. Pritožbo sta proti nepravnomočnemu delu sodbe (2. - 6. točka izreka) vložili obe pravdni stranki, pri čemer tožnik izpodbija odločitev glede zaupanja otroka v vzgojo in varstvo mami, glede preživnine in glede stikov, mama pa zavrnjeni del njenega zahtevka, ki se nanaša na zavrnitev drugačne ureditve stikov.

4. Tožnica v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da glede na ugotovitve izvedencev toženec za uresničitev svojih namer ne izbira sredstev. Zadnji dogodek, ko je oče sina na lastno pest odpeljal na pregled k psihiatru, je pri dečku pustil resne posledice, tožnica pa je proti tožencu vložila ovadbo. Tožnica je sodišču sicer posredovala vlogo, vendar je ta prispela na sodišče, ko je to že odpravilo sodbo. Pri določitvi obsega in načinu izvajanja stikov je sodišče sledilo izvedencu, spregledalo pa, da se bo količina časa, ki ga bosta toženec in sin preživela skupaj, povečala. Doslej so stiki po začasni odredbi potekali od ponedeljka, ko je toženec sina prevzel po pouku, do srede zjutraj, ko ga je oddal v šoli, torej efektivno dva popoldneva. Dvojno povečanje časa, ki ga bosta preživela skupaj, pomeni, da bo imel toženec za manipuliranje z otrokom na voljo več časa, zato so ti stiki otroku v škodo. Ravnanja toženca jasno kažejo, da nima uvida v sinovo stisko ter da do svojega ravnanja ni kritičen. Predlaga, da sodišče odločitev o stikih spremeni tako, da bi oče in sin imela celodnevni stik le enkrat mesečno v soboto ali nedeljo. CSD je že leta 2015 napisal, naj stiki potekajo le pod pogojem, da toženec sina ne bo obremenjeval. Nadalje navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo dečka omejilo, da bo prisiljen tudi med šolskimi počitnicami ostati doma, tožnica pa želi z njim potovati in mu omočiti, da gre na smučanje, v toplice itd., kot njegovi vrstniki. Sodišče je otroka prikrajšalo za počitnice, kar ni v korist. V zvezi s poletnimi počitnicami navaja, da bo z otrokom preživela skupaj tri tedne, hkrati pa želi, da deček obišče tudi poletni tabor. Tožnica bo morala za dečka najti tudi varstvo, zato bi bilo primerneje, da se stiki z očetom uredijo tako, da imata stike dvakrat tedensko v obdobju štirih tednov. Navaja še, da sina pri tožencu ne more prevzeti na enak način, kot to stori toženec pri njej, saj na cesti ni mogoče ustaviti, da dvorišče pa ne želi zapeljati. Predlaga, da se kraj prevzema prestavi na avtobusno postajo oziroma drugo primerno mesto v bližini. Izpodbija tudi stroškovno odločitev, ki ni pravična. Postopek je trajal dolgo, predvsem zaradi ravnanja toženca. Tožnica je poravnala strošek predujmov in sodne takse, toženec pa jo je finančno izčrpaval. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe.

5. Toženec v svoji pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče dokaze zgolj povzelo, ni pa jih dokazno ocenilo ter se z njegovimi navedbami o domnevnem zanemarjanju tožnice sploh ni ukvarjalo. Otrok je pri materi ogrožen. V smislu vsakdanje oskrbe je zanj sicer dobro poskrbljeno, a je deležen tudi fizičnega in psihičnega nasilja s strani tožnice in njene matere. Tožnica otroka vznemirja, mora se zagovarjati pri njej, z otrokom manipulira in ta živi pod pritiskom, tako da si ne upa povedati, kaj zares misli, čuti in kaj se dogaja, ter se boji. Absurden in neresničen je zaključek, da je otrok izpovedbo pri dr. Ž. podal zaradi manipulacije s strani toženca, kar je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja zanikal. Ugotovil je tudi, da nima nikakršnih psihotičnih znakov in nobene duševne bolezni. Dr. Ž. je dečkove izjave ocenil kot pristne ter s tem zanikal pritisk ali zlorabo s strani toženca. Zdi se, da je sodišču prišla nasproti ugotovitev izvedenca o domnevni osebnostni motnji. Toženec je večkrat predlagal, naj sodišče z otrokom opravi razgovor, a je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo ter s tem prekršilo svojo dolžnost, da mora upoštevati tudi otrokovo mnenje. Očita, da je sodišče popolnoma prezrlo izvid in mnenje, ki ga je pridobil pri dr. Ž. To mnenje predstavlja dokaz, zato bi ga moralo sodišče oceniti. Druge možnosti, kot da pridobi strokovno mnenje izven postopka, nima, zato bi se moralo sodišče soočiti z njegovimi ugotovitvami in skladno s temi nadaljevati postopek. Izvedenec za stike med očetom in dečkom ne vidi ovir, to pa je v nasprotju z izvedencema iz tega postopka. Dr. Ž. namreč paranoidne osebnostne motnje ne ugotovi, ravno ta motnja pa je bila razlog, da so stiki omejeni, kar je nesprejemljivo, saj se oče in sin v prostem času ukvarjata s hobiji, oče pa sinu predstavlja moški lik in vzor. Opozarja še na 254. člen ZPP in sodišču očita, da je odločitev sprejelo preuranjeno. Dr. R. ni prepričljivo odgovoril na vprašanje o tem, zakaj je spremenil mnenje glede poteka stikov, pri čemer se je skliceval na nove informacije. Izvedenec je očitno prebiral laične vloge toženca in si na njihovi podlagi ustvari mnenje o njegovi osebnostni patologiji. To je nedopustno, saj bi mnenje lahko podal le na podlagi strokovnega pregleda. Zaradi tega je nastal utemeljen dvom v pravilnost podanih mnenj. V zvezi s preživnino opozarja, da se je septembra 2015 poškodoval v prometni nesreči, zdravljenje pa še ni zaključeno. Ne hodi v službi, prijavljen je na zavodu za zaposlovanje. Pri preživljanju mu pomagata starša, ne preživlja se s kmetovanjem, ker ni sposoben. Dobiva denarno socialno pomoč v višini 245,49 EUR, a mu je bila odobrena le do 31. 3. 2017, drugih dohodkov nima. Zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben za delo. Njegovi mesečni stroški znašajo 500 EUR, pomagata mu starša in sestra, živi skromno. Če bo obstala odločitev, da deček živi pri mami, predlaga, da sodišče upošteva, da on plačuje strošek karateja 35 EUR mesečno, ter da je on doslej skrbel za dečka 3 dni na teden. Ne razume, zakaj za sodišče ni sprejemljiva ponudba o plačevanju preživnine v naturalni obliki, ki jo 131. a člen ZZZDR dopušča. Ker sodišče prve stopnje toženčevih zmožnosti ni pravilno ocenilo, je ta odločitev napačna. Glede stroškov navaja, da jih je priglasil, sodišče prve stopnje pa o njih ni odločilo. Predlaga ustrezno spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

6. Tožnica je na toženčevo pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev, toženec pa na vročeno pritožbo (vročilnica pri list. št. 607) ni odgovoril.

7. S sklepom z 18. 4. 2017 je sodišče prve stopnje sodnemu izvedencu odmerilo nagrado in stroške.

8. Proti tej odločitvi se pravočasno pritožuje tožnica, in sicer v delu, s katerim ji sodišče nalaga plačilo predujma v višini 147 EUR. Stroški izvedenca J. so znašali 871,50 EUR. Ker je založila 800 EUR predujma, je doplačilo zgolj 71,50 EUR, ne pa toliko, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sklepa.

9. S sklepom z 26. 5. 2017 je sodišče prve stopnje na predlog tožnice in po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katerim je režim stikov, ki so potekali dotlej, spremenilo tako, da ti potekajo v obsegu in na enak način, kot je določeno s sodbo, v presežku pa je predlog tožnice zavrnilo.

10. Tožnica v pravočasni pritožbi navaja, da jo vlaga iz istih razlogov, kot izpodbija odločitev sodišča, vsebovano v sodbi. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa.

11. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga zavrnitev pritožbe (red. št. 219).

12. Toženec je ugovarjal proti začasni odredbi in podal nov predlog, o čemer je sodišče prve stopnje odločilo s sklepom z 2. 8. 2017, in sicer je oba zavrnilo.

13. Toženec v pravočasni pritožbi poudarja, da je sodišče prve stopnje poseglo v utečen ritem stikov, odločitev, ki jih spreminja, pa še ni pravnomočna, saj se je proti sodbi pritožil. Ponavlja navedbe in predlaga ustrezno spremembo.

14. Tožnica na vročeno pritožbo toženca ni odgovorila.

15. Pritožbi proti sodbi sta delno utemeljeni, pritožbe proti sklepom niso utemeljene.

O zaupanju v vzgojo in varstvo mlad. A.

16. Sodišče je dečka zaupalo v vzgojo in varstvo mami. Pri odločanju o tem, komu naj po razpadu življenjske skupnosti otrokovih staršev sodišče zaupa otroka v vzgojo in varstvo, ne gre za tekmovanje med starši, kdo je bolj in kdo manj primeren za opravljanje te vloge. Sodišče pretehta vse okoliščine in sprejme odločitev, ki je otroku v korist. Pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da je v A. korist, da je zaupan v vzgojo in varstvo mami. Očetova diagnosticirana motnja je tu povsem drugotnega pomena ter vpliva predvsem na presojo, koliko in kako naj potekajo stiki med dečkom in očetom, zato se bo višje sodišče do teh pritožbenih očitkov opredelilo pri obravnavanju tega vprašanja. Za zavrnitev toženčeve pritožbe v delu, ki se nanaša na vzgojo in varstvo, zadošča, kot rečeno, dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je ta v dečkovo korist. Tega prvostopenjsko sodišče ni napravilo zgolj na podlagi izvedenskega mnenja (ki je za očeta sporno), temveč tudi na podlagi zaslišanj pravdnih strank in poročila CSD, ki v vzgojnem slogu mame prepoznava večjo predvidljivost, stabilnost, razgibanost in dorečenost. Tem ugotovitvam je pritrdil tudi izvedenec, ki je poudaril, da oče otroka ne zanemarja in ni zlonameren, da pa je pri njem prisotno projeciranje lastnih vsebin ter stališč in slabši uvid v otrokove razvojne potrebe, tem ugotovitvam pa pritožnik ne nasprotuje. Po drugi strani ni res, da se sodišče ni ukvarjalo s toženčevimi navedbami glede domnevnega nasilja v mamini družini. Sodišče prve stopnje se je temu očitku podrobno posvetilo, izvedlo in ocenilo dokaze¹ ter ugotovilo, da ne drži. Deček pri mami (niti pri njeni mami - dečkovi babici) ni ogrožen niti ga mama ne zanemarja². Ob povzetem tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da je v A. največjo korist, da še naprej biva pri mami ter je v vzgojo in varstvo zaupan njej. Na ta način bo ustrezno zagotovljeno tudi načelo kontinuitete dečkove vzgoje in varstva. Otrokove želje se ne sme enačiti z (dolgoročno) koristjo otrok³. Sodišče prve stopnje jo je ustrezno objektiviziralo s pomočjo izvedenca, zato se pritožbeno sodišče pridružuje prvostopenjskemu, da potrebe po zaslišanju dečka s strani sodišča ni bilo.

O stikih med dečkom in očetom

17. Pravica starša do stikov z otrokom in pravica do otroka, da stikuje s staršem, s katerim ne živi (tj. mu ni zaupan v vzgojo in varstvo) je samostojna pravica, ki izvira iz starševstva. Z njo se zagotavlja predvsem otrokova korist. Sodišče prve stopnje se je za poseg v dosedanji režim stikov odločilo zlasti na podlagi podanih izvedenskih mnenj, zato bo pritožbeno sodišče najprej odgovorilo na očitke v zvezi z njimi, v nadaljevanju pa bo presojalo obseg in način izvrševanja stikov.

18. Izvedenec dr. R., klinični psiholog, je ob izdelavi svojega mnenja sodišču predlagal, da v zvezi s tožencem postavi še izvedenca psihiatra. Sodišče je postavilo izvedenca mag. J., ki je izdelal izvedensko mnenje in ugotovil, da ima toženec eno specifičnih osebnostnih motenj, in sicer paranoidno osebnostno motnjo. Gre za resno motnjo osebnosti in vedenjske težnje toženca, ki pa ne izhaja neposredno iz bolezni, poškodbe ali drugačne okvare možganov ali kake drugačne duševne motnje. Toženec je samoiniciativno angažiral izvedenca psihiatra (dr. Ž.) in njegovo mnenje predložil sodišču, z njim pa izpodbija ugotovitve mag. J. Ni dvoma, da pravdna stranka to lahko stori, a izven pravde pridobljeno izvedensko mnenje seveda ne more imeti povsem enake dokazne teže, kot mnenje izvedenca, izdelano po nalogu sodišča in v okviru postopka. Že zato ne, ker izvedenec, angažiran izven pravde, ne razpolaga z vsemi podatki v spisu, ki so na voljo sodnemu izvedencu. Toda dokazne vrednosti takemu mnenju tudi ni mogoče povsem odreči. Vsebina izven pravde pridobljenega izvedenskega mnenja nedvomno predstavlja strankine trditve, obenem pa ji je treba priznati vsaj kvaliteto dokazne listine. Drugače kot s predložitvijo strokovnega mnenja se namreč stranka ne more upreti ugotovitvam postavljenega sodnega izvedenca, dokler njihova verodostojnost ni omajana, pa po sodni praksi sploh ni razlogov, da bi sodišče postavilo novega izvedenca.

19. Sodišče je tisto, ki ob oblikovanju dokazne ocene pretehta izvedensko mnenje, pregleda, kako je bilo opravljeno celotno izvedensko delo, ter ga dokazno oceni. Če so v njem nedoslednosti, napake, nejasnosti, jih je dolžno odpraviti, če so podane nasprotne strokovne ugotovitve, pa se do njih opredeliti. To lahko stori (odvisno od ugovora) bodisi sámo bodisi z dopolnitvijo izvedenskega mnenja ali zaslišanjem izvedenca bodisi, v res izjemnih primerih (tj. ko je omajana verodostojnost podanega mnenja) s postavitvijo novega izvedenca. V obravnavanem primeru to pomeni, da se je moralo sodišče prve stopnje (in se je) opredeliti do nasprotnih ugotovitev dr. Ž., delno (kolikor gre za pritožbi priloženo dopolnitev izvedenskega mnenja dr. Ž.) pa se bo do njih opredelilo pritožbeno sodišče. To, da sodišče ne sledi mnenju dr. Ž., temveč mnenju dr. J. (kolikor sploh gre za razhajanja med njima, o čemer bo govor v nadaljevanju), pa ne predstavlja bistvene kršitve postopka, kot zmotno meni pritožnik, temveč lahko predstavlja le grajo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. S tem ko je izven pravde izvedensko mnenje ustrezno vpeto v dokazno oceno, je sodišče svojo dolžnost, da se do dokaza opredeli, opravilo.

20. Toženec izvedenca mag. J. nepravilno razume. Ugotovljena paranoidna osebnostna motnja po izrecnem mnenju izvedenca ne izhaja neposredno iz bolezni, poškodbe ali drugačne okvare možganov ali kake drugačne duševne motnje. To pomeni, da mag. J. pri tožencu ni ugotovil nobene duševne motnje, kar je enako zaključku dr. Ž., da je toženec duševno zdrav. A to še ne pomeni, da toženec nima osebnostne motnje, ki jo je ugotovil mag. J. in ki jo, čeprav toženec ta del mnenja zamolči, ugotovi tudi dr. Ž. V osnovnem mnenju (priloga B 88) je namreč zapisal, da je pri tožencu zaznati določene poudarjene značajske lastnosti, anankastične, nanašalne poteze, ki nakazujejo lažjo obliko osebnostne motnje, v dopolnitvi mnenja pa (priloga B 90), da pri tožencu ugotavljal izredno (celo pretirano) skrb za otroka, ki že meji na nekoliko paranoidno noto, nikakor pa ne gre za psihotični nivo⁴. Prav poudarjena skrb za otroka (prek "dokazovanja, da ima prav toženec in ne tožnica") pa je ena tistih toženčevih lastnosti, na podlagi katerih je mag. J. podal svojo diagnozo⁵.

21. O tem, kako značajske lastnosti starša vplivajo na stike z otrokom in njihov potek, podaja mnenje klinični psiholog. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče nima pomislekov, da je dr. R. izhajal iz pravilnih izhodišč, tj. obstoja toženčeve paranoidne osebnostne motnje⁶, ki je vodila v spremembo dosedanjega režima stikov, ki ji obe pravdni stranki (vsaka v svojo smer) nasprotujeta.

22. Najprej o stikih "prek noči". Res je, da je bil v daljšem obdobju utečen režim stikov tak, da je A. pri očetu tudi prespal. Toda zaradi očetovih osebnih lastnosti je sodni izvedenec predlagal, da se režim stikov spremeni, in sicer tako, da bi deček imel sicer redne stike z očetom, a da bi trajali le v razponu nekaj ur. Izrecno je odsvetoval, da bi stiki vključevali nočitve dečka pri očetu, in to tako med tednom kot med vikendi in med počitnicami. Ob daljšem trajanju stikov bi bil otrok namreč preveč pod vplivom očeta in njegovih osebnih lastnosti, kar mu ne bi bilo v korist. Sodišče prve stopnje je izvedencu sledilo in tudi pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da mu ne bi. Ravno zaradi te spremembe (ukinitve nočnih stikov), bosta oče in sin poleg dveh popoldnevov⁷ preživela tudi po en cel dan vsak drugi vikend, sprememba režima stikov pa je po oceni pritožbenega sodišča primerno preoblikovanje dosedanjega režima. Izvrševanje stikov je odnos, zato ga ni mogoče meriti v časovnih enotah in zato tudi ni mogoče pritrditi mami, ki navaja, da se je čas stikov med očetom in sinom količinsko povečal, česar sodišče zaradi očetove diagnoze ne bi smelo dopustiti. Čeprav bi bilo to res, ni mogoče mimo tega, da je to, prvič, posledica dejstva, da je bilo treba obstoječe stike razdeliti na več manjših, in drugič, da so stiki z očetom dečku v korist, kar oboje je izrecno navedel izvedenec. Preoblikovani režim stikov med očetom in dečkom je v korist slednjega, zato mu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

23. Zdaj pa o stikih prek počitnic. Omejitev pri izvajanju stikov, ki se odraža v odsvetovanju nočitev dečka pri očetu, nujno vodi v prekinitev izvajanja stikov takrat, ko je deček odsoten. Toda vsakokratna prekinitev stikov ob dečkovi odsotnosti ne bila v A. korist, po drugi strani pa dečkovega življenja ni mogoče v celoti podrediti zmožnostmi/posebnostim staršev, temveč je treba med temi in režimom stikov najti ustrezno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je to ravnovesje iskalo in ga našlo v rešitvi, da stike prekine med poletnimi počitnicami, a največ za tri tedne in pod pogojem, da je A. dejansko odsoten. Glede poletnih počitnic je sodišče prve stopnje dečkovo korist pravilno pretehtalo, zato ji pritožbeno sodišče pritrjuje. Te počitnice so nekaj posebnega zaradi trajanja in ker je običajno, da otroci (če le imajo to možnost) del teh počitnic preživijo na morju, zato je prav, da se v trajanju dveh mesecev in pol dečku omogoči, da tri tedne preživi izven svojega okolja in v tem času stiki ne potekajo. Toda sodišče prve stopnje drugačnega režima za preostale šolske počitnice ni predvidelo, kar pomeni (in tu ima pritožnica prav), da režim stikov med preostalimi šolskimi počitnicami (jesenskimi, božično-novoletnimi, zimskimi in prvomajskimi) poteka enako kot v času, ko pouk traja. To pa dejansko pomeni, da je deček (z izjemo treh tednov poleti) prikovan na domače okolje, da ne more potovati, se udeleževati taborov in drugih aktivnosti, ki se jih udeležujejo njegovi vrstniki. Tak režim stikov po oceni pritožbenega sodišča ni v njegovo korist, zato je pritožbeno sodišče poiskalo drugačno, zanj boljšo rešitev, ki ustrezneje uravnoteži dečkovo pravico do stika z očetom in njegovo pravico do svobode gibanja. Režim, da se stiki ne izvajajo, naj velja vsake šolske počitnice, vendar pod tremi pogoji: prvič (tega je zapisalo že sodišče prve stopnje), da je deček v času trajanja sodnih počitnic dejansko odsoten, drugič, da ni odsoten vsake, temveč le vsake druge šolske počitnice, in tretjič (kar prav tako izhaja že iz prvostopenjske odločbe), da se v času odsotnosti stiki med dečkom in očetom izvajajo prek telefona in prek skypa. Tožničine drugačen zahteve po (še) dodatnem omejevanju stikov med dečkom in očetom v času počitnic so pretirane (tudi upoštevaje naknadno priložene listine). Dejstvo je, da bosta morala tako A. kot tožnica del svojega življenja prilagoditi izvajanjem stikov med očetom in sinom, a to je v dečkovo korist, zato pritožbeno sodišče ne dvomi, da bo mama to razumela.

24. In še o izvajanju stikov. Pritožbeno sodišče sicer lahko razume mamo, da sta oddaja in prevzem dečka na stikih na domu očeta oziroma njegovih staršev povezana z njenimi neprijetnimi občutki, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je način prevzema, kot ga je določilo sodišče prve stopnje, bolj primeren kot prevzemanje na avtobusni postaji ipd. Če tožnica ne želi zapeljati na dvorišče toženčevih staršev, bo pač našla primerno mesto, da svoje vozilo predhodno parkira in bo sina počakala pred vrati dvorišča njegovih starših staršev.

25. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče delno ugodilo tožničini pritožbi in v zavrnilni del tožničinega zahtevka na podlagi 358. člena ZPP poseglo tako, da je ureditev stikov med šolskimi počitnicami uredilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe ter kot je obrazloženo v 23. točki te obrazložitve.

O plačevanju preživnine

26. Za pritožnika niso sporne mamine preživninske zmožnosti kot tudi ne A. potrebe. Pritožba se v tem delu osredotoča na toženčeve preživninske zmožnosti in opozarja, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da mu ne verjame, da ni pridobitno sposoben, saj ni predložil zdravniškega potrdila. Tega je res priložil šele pritožbi, a v tovrstnem postopku je to dopustno (414. člen ZPP). Predložena listina ni pomembna le sama po sebi, temveč vpliva na celotno dokazno oceno v tem delu, saj ravno zaradi njene ne predložitve sodišče prve stopnje ni sledilo toženčevi izpovedi. Pritožbeno sodišče je, ker dejansko stanje ni popolno in v celoti ugotovljeno, toženčevi pritožbi zato v tem delu ugodilo in je odločitev o določitvi preživnine razveljavilo (355. člen ZPP).

27. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje, upoštevaje zgoraj omenjeno zdravniško potrdilo in druge listine, ki jih je pritožbi priložil toženec, znova oceni, kakšne pridobitne zmožnosti toženec ima. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče še dodaja, da ob odsotnosti tožničinega soglasja plačila preživnine v naturalijah ni mogoče določiti - pritožnik tu 131. a člen ZZZDR zmotno razume. Za preteklo obdobje je sodišče prve stopnje že upoštevalo, da je toženec tisti, ki je plačeval karate, če pa ta strošek še vedno nastaja in ga krije toženec (kar bo moral izkazati), ni razloga, da ga sodišče ne bi upoštevalo tudi v prihodnje. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se kreditne obveznosti preživninskega zavezanca po sodni praksi ne odštevajo od njegovih zmožnosti, kar naj sodišče prve stopnje pred vnovično odločitvijo prav tako upošteva. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožničin tožbeni zahtevek nad prisojeno višino preživnine pravnomočno zavrnjen, saj mama 5. točke izreka sodbe, kolikor se ta nanaša na preživnino (in ne stike, kar je predmet njene pritožbe), ne izpodbija. Ne glede na to, da ob tokratnem pritožbenem odločanju otrokove potrebe in mamine zmožnosti niso sporne, bo moralo sodišče v novi odločbi ponoviti svoje razloge, po potrebi pa jih tudi ustrezno dopolniti.

O stroških postopka

28. V sporih iz razmerij med starši in otroki sodišče odloči po prostem preudarku (413. člen ZPP). Glede na finančno stanje tožnice in toženca pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Tožničina pritožba proti stroškovni odločitvi je zato neutemeljena. Toženec pravilno opozarja, da je stroške priglasil, vendar sodišče prve stopnje o njih (še) ni odločilo, a to lahko kadar koli stori z izdajo dopolnilnega sklepa oziroma, ker je zadeva delno vrnjena v novo sojenje, ob končni odločitvi.

29. Ker sta pritožbi v preostalem neutemeljeni, ju je pritožbo sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbah proti sklepom

30. Pritožnica neutemeljeno graja izračun zneska, ki ga mora doplačati za izvedenca. Spregleda namreč, da izvedenec ni bil en sam, temveč sta bila dva, predujem ene stranke pa se pri sodišču vodi pod skupno postavko in ne ločeno za vsakega izvedenca posebej. Izračun manjkajočega predujma je seštevek vseh nagrad izvedencem, zmanjšan za nakazila tožnice, rezultat pa je negativen.

31. Odločitev pritožbenega sodišča, da zavrne pritožbi pravdnih strank proti sklepoma o začasni odredbi (tožničine proti zavrnilnemu delu njenega predloga ter toženčeve proti zavrnitvi njegovega ugovora in predloga za izdajo začasne odredbe), je logična posledica dejstva, da pritožbeno sodišče odločilo o pritožbah pravdnih strank proti sodbi ter je odločitev o stikih s tem pravnomočna. Ker je predmet obeh sklepov urejanje stikov do pravnomočnosti, je odločanje o tem izgubilo sleherni smisel, režim, določen (ali ne določen z zavrnjenim predlogom) pa je v vsakem primeru izčrpan s trenutkom pravnomočnosti sodbe, s katero so določeni stiki. Glede na to, da toženec uveljavlja bistveno kršitev, ker je sodišče izvedlo narok, čeprav vabilo zanj ni bilo izkazano, pritožbeno sodišče odgovarja, da je to opazilo tudi prvostopenjsko sodišče (list. št. 662) ter je o odločilo brez naroka, za tako ravnanje pa ima podlago v določbah ZIZ.

32. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbe pravdni strank proti vsem trem sklepom zavrnilo in izpodbijane sklepe potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

33. Odločitev temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej prvi odstavek 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Praske in udarnine so del slehernega (zdravega) odraščanja.
³ Primerjaj sodbo VSL Cp 707/2016 s 5. 1. 2017.
⁴ Da psihiatrično zdravljenje ni potrebno se dr. Ž. (list. 3 osnovnega mnenja - priloga B 88) in mag. J. (ugotovitve izvedenca, povzete v 19. točki obrazložitve sodbe, stran 9 zgoraj) strinjata.
⁵ Glej tretji odstavek 20. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, str. 9.
⁶ Pritožbeno ugibanje, da je izvedenec svoje zaključke delal na podlagi toženčevih laičnih vlog, v izvedenčevem delu nima opore. Izdelava njegovega mnenja je preverljiva, podano mnenje pa logično, sistematično in jasno.
⁷ Doslej sta bila to ponedeljek in torek, sedaj pa bosta to torek in četrtek, nočni stiki pa so nadomeščeni z dnevnimi.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep IV Cp 1905/2015
• VSL Sklep IV Cp 455/2019
• VSL Sodba IV Cp 2004/2017