VSL Sodba in sklep I Cp 1530/2017

Jedro

Tožnik ni dokazal, da najeto stanovanje ne bi bilo primerno za bivanje. Zato ne more uveljavljati odškodninskega zahtevka iz tega naslova in tudi ne more zahtevati povračila plačanih najemnin (93. člen SZ-1).

Izrek

I. Pritožba proti sodbi se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba proti sklepu se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, v katerem tožnik od toženke zahteva drugo primerno stanovanje in preselitev z družino na njene stroške. Zavrnilo je tožbeni zahtevek na plačilo 11.000,00 EUR s pripadki.

2. Med postopkom je začasna predsednica Okrajnega sodišča v Ljubljani zavrnila zahtevo tožeče stranke za izločitev Okrajne sodnice, proti temu sklepu ni posebne pritožbe. Ker je v pritožbi tožeča stranka smiselno izpodbijala tudi ta sklep, ga je pritožbeno sodišče obravnavalo.

3. Proti sodbi in smiselno proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Zaradi obsežnosti pritožbe (21 strani) pritožbeno sodišče le povzame tiste dele, ki jih je mogoče strnjeno povzeti. Tožeča stranka meni, da je cel postopek, ki bi moral biti materialno pravno jasen, potekal narobe (navaja "kriminalno in koruptivno"). Meni, da tožena stranka ne govori resnice, ampak z neresnicami skuša doseči svoja stališča. Navaja vse pritožbene razloge. Sklicuje se tudi na 23. in 25. člen Ustave. Zlasti meni, da je obravnava bila diskriminatorna. Meni, da je tako ravnala tožena stranka, policija, sodišče in vsi vpleteni. Pritožnika moti, da je bila zadeva razdružena. Njegova pritožba je bila tako vložena v IV P 735/2015. Meni, da bi morali to obravnavati skupaj. Želi, da se upošteva tudi IV P 735/15. Želi, da višje sodišče obravnava pritožbo v prvi zadevi. V tej zadevi pa sodišče ni upoštevalo njegovih relevantnih navedb. Meni, da je sodišče zlorabilo sodniško funkcijo. Ponavlja, da je bilo stanovanje v katastrofalnem stanju. Vse to se vidi na DVD-ju in sodišče o tem nima razlogov. Najemna pogodba je katastrofalno sestavljena in v škodo tožeči stranki. Stanovanje nima gradbenega dovoljenja. Ogrevanje je bilo slabo in vode ni bilo vedno. Opisuje natančno, v kakšnem stanju je bilo stanovanje. Sklicuje se tudi na prejšnje navedbe. Tožena stranka je tožečo stranko spravila s prevaro do tega, da sklene najemno pogodbo. O vsem tem se sodba ne izjavi, natančno opisuje, kako je toženka s svojim partnerjem ravnala nepošteno. Stanovanje ni bilo zgrajeno po zakonu in v skladu z dovoljenji. Stanovanje ni bilo primerno za bivanje. Stanovanje mora biti vpisano v zemljiško knjigo. Tožena stranka ga je spravila v prevaro, da je sklenil najemno pogodbo. O tem sodba nima razlogov. Sodnica pa kar pavšalno verjame toženi stranki in zato je pristranska. Tožnik pa je posnel 150 fotografiji in o tem ni razlogov. Sklicuje se na vse dosedanje vloge in jih natančno našteje. Ne drži, da ni podal konkretnih dokazov, saj je vse povedal in poslikal. Navedbe toženke in njenega partnerja niso resnične. Stanovanje je bilo mrzlo in ni bilo ogrevano. Toženka sploh ne bi smela imeti pravice podpisovati najemne pogodbe, ker je psihično nestabilna in bolna. Ona ni lastnica stanovanja. Stanovanje je narejeno iz stare garaže. Sodišče bi moralo videti, kakšno je psihično stanje toženke in njenega moža. Sodnica pa ni dovolila pritožniku govoriti in je le opravila ogled in namerno prikrila in zakrila dejansko stanje. Tožnik je zahteval izločitev sodnice, pa ni bilo upoštevano. Tudi v prvi zadevi ni uspel. Delovanje inšpektorice in zdravstvene inšpektorice je bilo v sodelovanju s toženo stranko in pristransko ter pritožba meni, da je kriminalno dejanje. Ne drži, kar navaja sodišče v zvezi s kanalizacijskim jaškom. Vse to se vidi na fotografijah in DDV. Sodišče ne upošteva njegovih navedb in šteje, da je prepozno. Pri tem pa ni bil opozorjen na to. Ne držijo navedbe v zvezi s kurilni oljem. Stroški so narobe odmerjeni. Sodišče je sodbo oprlo na prepis zvočnega posnetka. Višje sodišče naj prebere ugovor in pritožbo tožeče stranke na prepis.

4. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi proti zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice:

6. Tožnik ponavlja svoje navedbe in zahteva za izločitev sodnice A. A., ki jih je podal 2. 11. 2016. Zato pritožbeno sodišče šteje, da gre za pritožbo proti zavrnitvi zahteve za izločitev, saj je proti temu sklepu posebna pritožba (73. člen ZPP). Tožnik vidi v načinu vodenja postopka, v izvajanju dokazov, v vodenju glavne obravnave razloge, da vidi sodnico kot pristransko. Pri tem pogosto uporablja izraze, ki so na meji žaljivosti in so nekonkretizirani očitki sodnici. Na take navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovarjati. Treba pa je tožniku pojasniti, kot je že začasna predsednica sodišča v izpodbijanem sklepu navedla, da mora pri zahtevi za izločitev stranka podati konkretne navedbe in sicer o razlogih, ki so lahko razlogi za izločitev po 70. členu ZPP. Začasna predsednica sodišča pravilno ugotavlja v izpodbijanem sklepu, da način vodenja postopka, katere dokaze sodišče izvaja, preložitev obravnave, ne morejo biti razlogi za izločitev v konkretni zadevi. Sodnik ima procesno vodstvo po Zakonu o pravdnem postopku in ga prosto izvaja. Stranke pa lahko predlagajo dokaze, sodišče o tem odloči v dokaznem sklepu, dokaze izvede in nato odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Dejstvo, da tožnik s tožbenim zahtevkom in uspel, ni razlog za izločitev sodnice. Sodnica je izvajala dokaze in tudi kasneje v sodbi obrazloži dokazne sklepe in pravnorelevantna dejstva. Tako se izkaže, da je sklep z dne 28. 11. 2006, ki ga je prejela začasna predsednica sodišča pravilen in zakonit in je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti (353. člen ZPP). Tožniku pa je treba pojasniti, da v kolikor ni bil v nadaljevanju postopka zadovoljen s potekom, je tudi imel priložnost ugovarjati. Ugovarjal pa je vsebini zapisa in sodišče prve stopnje je njegovemu ugovoru delno ugodilo s sklepom z dne 12. 4. 2017 (list. št. 190 do 193), delno pa ga je tudi zavrnilo. To je tudi obrazložilo v izpodbijani sodbi. V kolikor bi tožnik v nadaljevanju postopka menil, da je ravnanje sodnice napačno oziroma bi naknadno nastopil razlog za izločitev, bi to moral tožnik v nadaljevanju postopka s posebno zahtevo za izločitev zahtevati. Tožnik v pritožbi le ponavlja, da je sodnica pristranska in da so s tem kršene njegove temeljne ustaven pravice in tudi smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 70. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. točke 339. člena ZPP. Vendar je v pritožbi podana izločitev, prepozna (drugi odstavek 72. člena ZPP). Pritožniku je treba tudi pojasniti, da nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča prve stopnje, ni zakoniti razlog za izločitev razpravljajoče sodnice. Sodnica je vodila postopek po določbah ZPP, pojasnila svoje odločitve in jih nato tudi v sodbi obrazložila.

7. Tožnik je takoj po vložitvi nasprotne tožbe podal tudi zahtevo za izločitev okrajne sodnice B. B. in celotnega pravdnega oddelka pod vodstvom okrožnega sodnika C. C. Trdil je, da cel oddelek dela napake, izdaja sklepe z grožnjami o zavrženju vlog, da ga niso oprostili plačila sodnih taks in da se ne strinja k dopolnilnem pozivu, da dopolni nasprotno tožbo. Predsednica sodišča je s sklepom zavrnila ta prenos in tega sklepa pritožnik ne graja. Sicer je šlo za sklepe procesnega vodstva, ki jih sodišče mora izdati po Zakonu o pravdnem postopku in ne more odločati drugače. Za sodnico B. B. tožnik ni pojasnil okoliščin, enako za sodnike pravdnega oddelka pod vodstvom Okrožnega sodnika C. C. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da po določbi 72. člena ZPP stranka ne more izločevati kar s celega oddelka ali vodjo oddelka brez okoliščin, na katere opira svoje zahteve.

O pritožbi proti sodbi:

8. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, v katerem je tožnik zahteval, da mu toženka zagotovi drugo primerno stanovanje in ga preseli z družino na lastne stroške, ker je tožnik ta del tožbe umaknil (glavna obravnava 21. 12. 2016). Toženka se je s tem strinjala. Tožnik sicer ne obrazloži, zakaj izpodbija sodbo tudi v tem delu, vendar je pritožbeno sodišče preizkušalo ta del odločbe po uradni dolžnosti in ugotovilo, da je materialnopravno pravilen, pri tem pa sodišče ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP in na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

9. Pač pa pritožba graja dejstvo, da je sodišče njegovo nasprotno tožbo v zadevi IV 735/2015 obravnavalo posebej v tej zadevi. Sodišče je v zadevi IV P 735/2015 sklenilo, da ne bo združilo postopkov in je odredilo, da se nasprotna tožba vpiše posebej in obravnava pod to opravilno številko. Če je tožnik menil, da bi sodišče moralo zadevo IV P 735/2015 združiti z zadevo II P 2056/2015, pa sodišče temu ni sledilo, bi moral to uveljavljati v zadevi IV P 735/2015. Tako pa pritožbeno sodišče v konkretni zadevi ne more odgovarjati na te navedbe.

10. Uvodoma je treba pojasniti, da mora pritožbeno sodišče odgovoriti na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, kar pove materialno pravo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ima številne navedbe o sklepanju najemne pogodbe. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo 11.000,00 EUR s pripadki in ne ne razveljavitev najemne pogodbe. Iz pravde tudi ni videti, da bi se tožnik z družino želel izseliti iz spornega stanovanja oziroma da bi uveljavljal ničnost te pogodbe. Smiselno trdi, da naj toženka ne bi bila opravilno sposobna in zato ne bi smela sklepati pogodbe. Vendar v pravdi sodišče ni podvomilo v njeno opravilno sposobnost in tudi tožnik ni podal dokaznih predlogov v smeri, da toženka ne bi bila sposobna sklepati najemne pogodbe za sporno stanovanje. Sodišče prve stopnje se mora pri sojenju osredotočiti na meje postavljenega zahtevka (2. člen ZPP) in v mejah materialnega prava ugotoviti pravno relevantna dejstva in o tožbenem zahtevku odločiti. Tožnik tako terja vračilo vseh plačanih najemnin in vračilo varščine. Sodišče pravilno ugotavlja, da je do konca sojenja na prvi stopnji še bival v stanovanju, zato varščine ni mogel zahtevati nazaj. Glede zahtevka na vračilo najemnin oziroma plačilo odškodnine, pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da svojih trditev ni dokazal. Med strankama ni bilo spora o tem, kar sodišče ugotavlja v točki 49 obrazložitve, da po marcu 2015 ni plačal nobene najemnine več in da je zato toženka vložila prvo tožbo zaradi izpraznitve stanovanja in plačila zapadlih neplačanih najemnin. Zahteva delno vračilo sedem plačanih najemnin (3.500,00 EUR), varščine 500,00 EUR, odškodnino za škodo zaradi neustreznosti stanovanja (2.000,00 EUR zaradi slabega delovanja in izklopljenega interneta, 2.000,00 EUR glede pomanjkljivega ogrevanja in 3.000,00 EUR zaradi smradu iz prikritih kanalizacijskih jaškov).

11. Pritožba meni, da je dokazal vse te trditve. Moti pa ga, da je sodišče navedbe iz pripravljalne vloge 25. 11. 2016 štelo za prepozne. V tem tudi vidi kršitev svojih z Ustavo zagotovljenih pravic. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da po 286. členu ZPP stranka ne more več navajati novot in predlagati novih dokazov, če gre za čas postopka po prvem naroku in stranka ne pojasni, zakaj teh trditev in dokazov ni mogla navesti prej. Tako se izkaže, da je bilo ravnanje sodišče prve stopnje pravilno in teh navedb ni moglo upoštevati. Zato je presojalo tožnikove trditve na podlagi opravljenega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati osnovne navedbe, to je, da je bilo stanovanje v tako slabem stanovanju, da je tožniku nastala škoda. 93. člen Stanovanjskega zakona določa, da lahko najemnik, če mu stanje v stanovanju ne zagotavlja normalne uporabe, predlaga, da stanovanjska inšpekcija lastniku stanovanja odredi izvedbo tistih del, ki so potrebna za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja. Če lastnik v roku, določenem z odločbo, ne izvede teh del, lahko ta dela izvede najemnik sam in te stroške pobota s terjatvami lastnika iz naslova najemnine. Najemnik lahko sorazmerno zmanjša najemnino za čas, ko stanovanja ni bilo mogoče normalno uporabljati, ker je lastnik opustil svoje dolžnosti iz 93. člena SZ-1.

12. Sodišče prve stopnje je vpogledalo fotografije, videoposnetke, zaslišalo stranke in pričo in si ogledalo stanovanje. V sodbi obrazlaga vsako izmed zatrjevanih napak v stanovanju. Prebralo je tudi obvestilo zdravstvene inšpektorice z dne 18. 3. 2015 (priloga B6), ki je zaradi tožnikove prijave prišla na ogled stanovanja. Vendar ni našla razloga, da bi bilo ogroženo zdravje in sodišče je sklepalo, da če bi bil res smrad po fekalijah, bi to ugotovila. Predvsem pa tega ni ugotovilo sodišče na ogledu na kraju samem. Sodišče je opisalo jašek, iz katerega po tožnikovih trditvah uhajajo fekalije in smrad in pojasnilo, da če je jašek zaprt, tega smradu ni zaznalo (razlogi sodbe na strani 8 in 9). Enako je ugotovilo za očitano uhajanje hlapov iz cisterne oziroma kurilne peči. Tožnik je v zvezi s tem kot dokaz predlagal lastno zaslišanje, predočil je zdravniško dokumentacijo iz katere zastrupitve s hlapi kurilnega olja ni bilo mogoče ugotoviti. Tožnik je trdil, da je bil odpeljan februarja 2015 z rešilcem, vendar ni predložil dokumentacije, ki bi potrdila, da je šlo za zastrupitev in to, da naj bi bilo v zvezi s toženkino cisterno. Smradu in hlapov kurilnega olja ni ugotovila tudi zdravstvena inšpektorica I. C., ki je v obvestilu 18. 3. 2015 navedla, da ne gre za ogrožanje javnega zdravja. Vsi dokazi tako pokažejo, da tožnik svojih trditev ni dokazal.

13. Tožnik navaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazov, d je stanovanje tako slabo, da pozimi zmrzuje. Toženka je izpovedala, da so preverjali temperature s termometrom in da je bilo 24 stopinj ter namestili stenski termometer; vendar ga je tožnik izpulil s stene in vrgel na cesto. Tožnik je le izpovedoval, da so zmrzovali, vendar tega ni uspel dokazati. Enako velja za očitek v zvezi s toplo vodo. Toženka je izpovedala, da je bilo zagotovljeno dovolj tople vode, ker je bil grelnik v njenem stanovanju in kar je lahko videla. Tožnik pa svojih trditev ni dokazal, razen s svojo izpovedbo. Na ogledu sodišče prve stopnje ni zaznalo smradu po plesni, tako, da tudi te navedbe tožnik ni dokazal. Tožnik je zahteval odškodnino, ker mu toženka ni zagotovila delujočega interneta in mu ni dala soglasja za pridobitev lastnega priključka. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da te zaveze v najemni pogodbi ni bilo oziroma ni bilo dogovorjeno, da se tožniku omogoči lastni priključek. Tako ne more iz tega razloga zahtevati znižanja najemnine ali odškodnine. Tožnik je tudi izpovedal, da je ob najemu stanovanja vedel, da stanovanje nima lastnega internetnega priključka in da bo internet zagotovljen z uporabo routerja iz toženkinega stanovanja. Povedal je tudi, da je bilo delovanje prepočasno in občasno ni delalo. Toženka pa je povedala, da je internet večino časa deloval in je tako poklicala operaterja, ko ni deloval. Tako se izkaže, da razlog "počasnega interneta", ki tudi ni bil dogovorjen v najemni pogodbi, ne more pomeniti razloga za odškodnino v enkratnem znesku.

14. Pritožnik v pritožbi navaja, da je stanovanje bilo tako slabo, da je to kvečjemu garaža in ne izpolnjuje pogojev za stanovanje, saj tudi ni vpisano v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da vpis v zemljiško knjigo ni pravno odločilno dejstvo. Sodišče si je stanovanje ogledalo in presojalo tožnikove trditve. Pred sklepanjem najemne pogodbe pa si je tožnik stanovanje ogledal, se prostovoljno vselil in tudi do konca postopka stanoval v tem stanovanju. Predvsem pa je tudi pomembno, da stanovanjski inšpektorat ni ugotovil, da gre za takšne napake, da to ne bi moglo biti stanovanje.

15. Pritožba še graja ugotovljeno dejansko stanje in graja potek zadnje glavne obravnave kot tudi zapis zvočnega posnetka opravljenih zaslišanj. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre predvsem za nesoglasje z izidom postopka in da pritožnik z obširnimi navedbami želi doseči drugačno odločitev. Vendar so bile določene pripombe, ki jih je sodišče s sklepom z dne 12. 4. 2017 upoštevalo. Res je, da je šlo predvsem za strojepisne napake, vendar to ne vpliva na pravilnost sklepa z dne 12. 4. 2017. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presojalo izvedene dokaze, zlasti zaslišanje tožnika, toženke in toženkinega moža. O zavrnjenih dokazih pa je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da ni zasliševalo tistih prič, ki niso bile neposredno prisotne. Nekatere priče pa so bile predlagane prepozno, to je po prvem naroku, ki je bil 19. 10. 2016 (to velja za priče P., C., G. in B.). Tožnik je bil v vabilu na prvi narok obveščen o prekluziji 286. člena ZPP (odredbe o vabljenju na poravnalni narok in prvi narok in na zaslišanje, list. št. 49 in povratnica pričeta k list. št. 49). Pod 8. točko vabila je jasno zapisano, do kdaj mora stranka najpozneje navajati predloge in dokaze, saj kasneje po prvem naroku več ne more, razen, če je to brez lastne krivde. Tako se izkaže, da očitki tožene stranke, da sodišče ni upoštevalo poznejših navedb in dokaznih predlogov, niso utemeljeni.

16. Odločitev o stroških je tudi pravilna in temelji na določbi 154. člena ZPP.

17. Tako preizkus sodbe pokaže, da je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb postopka in tudi ne temeljnih pravic, zagotovljenih z Ustavo.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2075/2021
• VSL sodba I Cp 198/99
• VSL sodba I Cp 1405/94