VSL Sodba I Cp 2098/2017

Jedro

Pravilen je zaključek sodbe o nedopustnosti toženkinega ravnanja oziroma opustitve. Toženka bi morala kot strokovnjak na svojem področju vedeti, da začasna sanacija na način, kot je bila izvedena, ni bila ustrezna, in da bi škodni dogodek lahko preprečila, če bi jašek pokrila z lesenim pokrovom, postavila opozorilne table oziroma drugo ustrezno signalizacijo. Ker tega ni storila, ji je moč očitati pomanjkanje dolžne skrbnosti pri sanaciji jaška oziroma pomanjkanje skrbi za varnost udeležencev na cesti, na kateri se je nahajal vdrti jašek.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 13.237,68 EUR zniža za 8.200,00 EUR, v III. točki izreka pa tako, da se znesek 2.488,01 EUR zniža za 992,73 EUR.

II. V ostalem delu se pritožbi zavrneta ter se v izpodbijanem in a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 459,29 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 284,58 EUR, obema v 15 dneh od prejema te sodbe in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnjo je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine 13.237,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 1. 2013 do plačila (I. točka izreka) in zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev dela tožničinih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi (II. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujeta toženka in stranska intervenientka.

3. Toženka se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Napačna je ugotovitev sodišča, da je klanec, na katerem se nahaja jašek, zelo strm. Iz fotografij izhaja, da gre za normalen klanec. Zaključki sodišča o poteku dogajanja oziroma načinu nastanka tožničinih poškodb so v nasprotju s trditvami tožnice. Tožnica zloma reber ni utrpela na zatrjevan način. Sodišče se ni opredelilo do dveh fotografiji, označenih z A21 in A22, ki prikazujeta nespremenjeno stanje ulice, na kateri naj bi padla tožnica. Zatrjevan nastanek poškodbe objektivno gledano ni mogoč. Ob 21. uri, ko naj bi prišlo do škodnega dogodka, je bila vidljivost dobra, zaradi česar nasproti vozeče vozilo tožnice ni moglo zaslepiti. Ni mogoče, da je tožnica videla, kakšno je bilo to vozilo, če se mu je umikala in padla, ko sta bila vzporedno. Če bi sodišče analiziralo fotografiji A21 in A22, bi ugotovilo, da se tožnica in vozilo nista mogla srečati na zatrjevan način. Sledeč izpovedbi tožnice bi jo moralo vozilo povoziti. Sodišče se ne bi smelo opreti na subjektivno izjavo policista, da ni imel suma, da si je tožnica dogodek izmislila. Prav tako se ne bi smelo opreti na navedbo izvedenca o tem, kako je tožnica padla. V tem delu namreč ne gre za strokovne ugotovitve. Ker tožnica zatrjevanega načina nastanka škodnega dogodka ni dokazala, so posledično brezpredmetni zaključki sodišča o obveznosti vzdrževanja cestišča.

Prisojena odškodnina je previsoka. Ker pravilno zaceljen zlom dveh reber ne pušča trajnih posledic, tožnica ni upravičena do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

4. Tudi stranska intervenientka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek. Izpovedba tožnice glede spornega padca ni bila dosledna. Ker ni predložila nobenega drugega dokaza o nastanku škodnega dogodka, ni izkazala, da bil vzrok padca ravno v tem, da se je s peto zataknila v rob pogreznjene rešetke.

Toženka se je zavezala k rednemu vzdrževanju cest, kamor ne spada celotna zamenjava jaška. Ker je takoj odreagirala na obvestilo o pogreznjeni rešetki in jo sanirala, je ravnala s potrebno skrbnostjo. Zaključek sodbe, da je toženka nestrokovno začasno popravila rešetko, temelji na mnenju izvedenca gradbene stroke, ki je v nasprotju s podatki spisa. Izvedenec je trdil, da bi morala biti rešetka že ob prvi prerjavitvi zamenjana in da se sploh ne bi smela popravljati, tega pa toženka ni bila dolžna storiti. Izvedensko mnenje je v nasprotju z izpovedbo priče Z., iz katere izhaja, da je bila začasna sanacija opravljena z dvema vijakoma M8 in dvema "štiftoma", ki sta bila podložena z jekleno palico. S tem je bila zagotovljena enaka nosilnost, kot je bila prvotna. Sodišče se je neutemeljeno sklicevalo na izpovedbo bivšega direktorja toženke, da bi sam drugače saniral rešetko. S tem, kako je bila rešetka sanirana, namreč ni bil seznanjen. Rešetka se je ponovno polomila iz neugotovljenega razloga, ne pa zaradi nestrokovne sanacije. To potrjuje tudi dejstvo, da je bil prekrškovni postopek proti toženki ustavljen.

Napačna je presoja sodišča, da tožnica ni prispevala k nastanku nesreče. V času nesreče ni bila tema, pač pa se je še videlo. Tožnica je lahko videla stanje jaška. Tožnica ni hodila neposredno ob robu vozišča, kot ji nalaga Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Tudi njene otropedske težave s hrbtenico in kolki so lahko vplivale na padec. Ker so neravnine na spornem vozišču nekaj običajnega in pričakovanega, bi morala biti tožnica pri hoji bolj pazljiva in jašek prestopiti. Sodba o tem nima razlogov. Poleg tega sodišče v tej zvezi ni opravilo ogleda.

Glede na izkazan obseg nepremoženjske in premoženjske škode je prisojena odškodnina pretirana. Za ugotovljeni obseg telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi bila primerna polovico nižja odškodnina. Tožnica še niti drugi dan po nesreči ni šla k zdravniku, čeprav jo je po njenih navedbah predel reber močno bolel. Bolečine in strah očitno niso bilo tako hudi. Odškodnina za strah je močno pretirana. Duševno ravnovesje tožnice ni bilo trajno porušeno. Že tretji dan po poškodbi ji je bilo pri zdravniku pojasnjeno, da ni šlo za življenje ogrožujočo poškodbo. Ugotovitve sodišča o trajnih posledicah so v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da tožničine težave tožnice niso v zvezi z zlomom dveh reber. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ji je bila zato prisojena neutemeljeno.

5. Tožnica je v odgovoru na pritožbi predlagala njuno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju

7. Toženkin očitek, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o načinu nastanka škodnega dogodka z dne 27. 7. 2012 v nasprotju s trditvami tožnice, ni utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se je obravnavani škodni dogodek zgodil na način, da se je tožnica umikala nasproti vozečemu avtomobilu ter pri tem nevede stopila v vdrt jašek, kjer se je s čevljem zataknila, zaradi česar je izgubila ravnotežje in padla po tleh. Takšen način nastanka škodnega dogodka je bil tudi zatrjevan.

8. Pritožbeno izpodbijanje dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe o nastanku škodnega dogodka ni utemeljeno. Ugotovljena dejstva imajo zadostno dokazno podlago v prepričljivi izpovedbi tožnice, ki je bila ocenjena v povezavi z ostalim relevantnim procesnim gradivom. Ugotovljen potek dogajanja je tudi izkustveno mogoč. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma o verodostojnosti tožničine izpovedbe. Ocenjevati jo je treba kot celoto. Tak pristop pa pokaže, da je o bistvenem ves čas izpovedovala enako. Iz njene izpovedbe kot celote (med drugim) izhaja, da je bil jašek, ko se je začela umikati nasproti vozečemu vozilu, tik za njo oziroma ob njej, in ne pred njo, kot navaja stranska intervenientka v pritožbi. Ob dejstvu, da se je vse odvijalo zelo hitro, nepričakovano, je logično, da tožnica ni znala pojasniti, kako točno se je umikala in kako točno je prišlo do padca. Ta pomanjkljivost v tožničini izpovedbi zato ne vpliva na njeno verodostojnost. Sodišče prve stopnje se je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbo policista, ki je na podlagi tožničine prijave škodnega dogodka, šel s tožnico na kraj padca in pri tem ni posumil, da bi si tožnica dogodek izmislila. Njegova izpovedba ne predstavlja neposrednega dokaza o nastanku obravnavanega škodnega dogodka, govori pa v prid verodostojnosti tožničine izpovedbe. Enako velja za izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da poškodbe tožnice kažejo na to, da je do njih prišlo na zatrjevan način.

9. Ugotovitev izpodbijane sodbe o nastanku škodnega dogodka toženka nadalje ne uspe izpodbiti s pritožbenimi navedbami o strmini klanca in o dobri vidljivosti v času škodnega dogodka. Gre namreč za nebistvene okoliščine. Tudi sicer pa ob dejstvu, da se sporni jašek nahaja na cesti, ob kateri so nahajajo visok zid in stavbe (glej na primer fotografije v prilogi C13), okoliščina, da je v času škodnega dogodka trajal meščanski mrak, na kar opozarjata pritožnici, ne vzbuja dvoma o verodostojnosti tožničine izpovedbe, da jo je vozilo zaslepilo z lučmi. Iz meteoroloških podatkov ARSO z dne 2. 7. 2015, na katere se sklicuje toženka, namreč izhaja, da je v času trajanja meščanskega mraka vidljivost relativno dobra le na prostem pri odprtem horizontu (glej poizvedbe na list. št. 74 spisa). Izpovedba tožnice o tem, kakšno je bilo nasproti vozeče vozilo, ki naj bi po pritožbenih navedbah toženke potrjevala, da je šlo za dobro vidljivost, ni v nasprotju z njeno izpovedbo o zaslepitvi. Izkustveno mogoče je, da jo je vozilo na daleč zaslepilo, ko se ji je približalo, pa je videla, za kakšno vozilo gre.

10. Pritožbene navedbe, da se tožnica in nasproti vozeče vozilo nista mogla srečati na zatrjevan način oziroma da vozilo ne bi moglo peljati mimo tožnice, ne da bi jo pri tem povozilo, so neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je bilo že v tožbi zatrjevano, na kakšen način in kje je prišlo do škodnega dogodka, bi morala toženka takšen ugovor pravočasno podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker ga ni podala, sodišče ni bilo dolžno v tej smeri ugotavljati dejanskega stanja oziroma se opredeljevati do izvedenih dokazov, med drugim do fotografij A21 in A22, na kateri se sklicuje toženka.

11. Stališče izpodbijane sodbe o obstoju toženkine krivdne odškodninske odgovornosti za nastali škodni dogodek temelji na naslednjih ugotovitvah in stališčih:

- toženka je bila v času škodnega dogodka na podlagi pogodbe z občino pooblaščena za redno vzdrževanje ceste, na kateri se nahaja sporni jašek,

- pod redno vzdrževanje ceste spada tudi popravilo vdorov na cesti,

- vdrti jašek, v katerega se je zataknila tožnica, predstavlja vdor na cesti,

- toženka je 13. 7. 2012 sanirala vdrti jašek, ki je bil 27. 7. 2012, ko je prišlo do škodnega dogodka, ponovno vdrt,

- začasna sanacija jaška z dne 13. 7. 2012 je bila nestrokovna in z varnostnega vidika neustrezna - namesto z betonskim železom oziroma polnilom fi 10 oziroma 12 je bil jašek (mreža) popravljen z dvema vijakoma M8, ki nista bila standardna za to rešetko; treba bi bilo izvesti stalno rešitev; začasna rešitev je bila primerna le za nekaj dni, a le ob hkratni postavitvi varnostnega opozorilnega stožca; ob izvajanju del bi morala toženka odprtino pokriti z lesenim pokrovom; navedenega varnostnega vidika toženka ni upoštevala.

12. Stranska intervenientka s pritožbenimi navedbami ne uspe vzbuditi dvoma o pravilnosti ugotovitev o pomanjkljivosti njenega ravnanja, ki temeljijo na prepričljivem, strokovnem in primerno obrazloženem izvedenskem mnenju izvedenca komunalne stroke J. L. Mnenje je podprto tudi z drugimi dokazi in ni v nasprotju s podatki spisa. Izvedenec je med drugim upošteval izpovedbo priče Z., da je bila rešetka jaška 13. 7. 2012 popravljena z dvema vijakoma M8 ter dvema sornikoma (štiftoma), ki sta bila podložena z jekleno palico (glej drugo stran izvedenskega mnenja na list. st. 116 spisa). Pritožbena navedba, da izvedenec ni uporabil teh podatkov spisa, zato ne drži. Kljub upoštevanju takšnega načina začasne sanacije jaška pa je podal mnenje, da je bila sanacija z dne 13. 7. 2012 glede na dotrajanost rešetke nestrokovna. Med drugim je pojasnil, da je bila mreža naslonjena na spodnji rob okvirja, ne pa na vrtišče osi (ta se je zaradi dotrajanosti prestrigla) in se je zato ugreznila. Iz povzetega izhaja, da z začasno sanacijo ni bila zagotovljena enaka nosilnost rešetke, kot je bila prvotna. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno. Izpovedba bivšega direktorja toženke, da bi sam drugače izvedel sanacijo, se glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje o nestrokovnosti začasne sanacije, pokaže kot neodločilna. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje te izpovedbe ne bi smelo upoštevati. Enako velja za pritožbene navedbe, da je bil prekrškovni postopek zoper toženko in odgovorno osebo ustavljen. Pravdno sodišče ni vezano na odločitev prekrškovnega organa.

13. Pravilen je tudi zaključek sodbe o nedopustnosti toženkinega ravnanja oziroma opustitve. Kot je navedeno v sodbi, bi morala toženka kot strokovnjak na svojem področju vedeti, da začasna sanacija na način, kot je bila izvedena, ni bila ustrezna, in da bi škodni dogodek lahko preprečila, če bi jašek pokrila z lesenim pokrovom, postavila opozorilne table oziroma drugo ustrezno signalizacijo. Ker tega ni storila, ji je moč očitati pomanjkanje dolžne skrbnosti pri sanaciji jaška oziroma pomanjkanje skrbi za varnost udeležencev na cesti, na kateri se je nahajal vdrti jašek. Ker se - kot izhaja iz povzetega - toženki kot vzdrževalki ceste ne očita, da ni zamenjala jaška, za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe, da celotna zamenjava jaška sodi že v investicijsko vzdrževanje in da toženka zanj potrebuje soglasje občine.

14. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ni podan tožničin prispevek k nastali škodi (171. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje ravnala instinktivno - umikala se je avtomobilu, ki jo je glede na hitrost vožnje presenetil in prestrašil. V takšni situaciji ji ni moč očitati, da bi morala pri hoji bolj paziti že zaradi običajnih neravnin na cestišču in jašek prestopiti. Ker trditve stranske intervenientke o običajnih neravninah na spornem cestišču torej niso relevantne, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti ogleda zaradi ugotavljanja njihove resničnosti. Očitana kršitev določb postopka zato v tej zvezi ni podana.

15. Tudi okoliščina, na katero opozarja stranska intervenientka v pritožbi, da se je v času nesreče še videlo, ni odločilna in je sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo. Tožnica namreč v jašek ni stopila zato, ker ga (zaradi premajhne pazljivosti) ni videla, temveč zato, ker se je umikala avtomobilu.

16. Neutemeljeno je tudi intervenientkino zavzemanje za utemeljitev prispevka na dejstvu, da tožnica ni hodila po levem robu vozišča v smeri njene hoje (četrti odstavek 83. člena ZPrCP). Iz izpovedbe tožnice, da je hodila v liniji jaška in da je vanj stopila, ko se je umikala vozilu, in ugotovitev izvedenskega mnenja, da je mreža jaška segala z zunanjim robom cca 1 meter od (levega) roba asfalta v smeri hoje tožnice, ki ju je sodišče prve stopnje sprejelo, resda izhaja, da je tožnica hodila približno 1 meter od levega roba vozišča v smeri hoje. Ob dejstvu, da je hodila po ozki, slabo vzdrževani cesti (glej fotografiji pod prilogama A19 in A20), ki ni omogočala (več čas) varne hoje prav ob levem robu vozišču (med vdrtim jaškom in levim robom vozišča je bil ozek, slabo vzdrževan pas ceste), pa njeno ravnanje ni bilo neskrbno.

17. Pritožbene navedbe, da je lahko prišlo do izgube ravnotežja tudi zaradi tožničinih težav s hrbtenico in kolki, so golo ugibanje, ki ni dokazno podprto.

O višini odškodnine:

18. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica v obravnavanem škodnem dogodku utrpela udarnino leve strani prsnega koša z obsežno podplutbo, zlom osmega in devetega rebra levo ter udarnino leve nadlahti. Pritožbeni očitki, da je odškodnina v skupni višini 13.000,00 EUR previsoka, so delno utemeljeni.

19. Za pretrpljene telesne bolečine, pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen OZ in 182. člen OZ). Pri odmeri odškodnine upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine.

20. Stranska intervenientka neutemeljeno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin ter strahu, ki jih je tožnica trpela zaradi ugotovljenih poškodb. Te ugotovitve izpodbijane sodbe temeljijo na popolnem in strokovnem izvedenskem mnenju, s katerim so bile telesne bolečine in strah objektivizirane. S pritožbenimi navedbami, da je šla tožnica šele tretji dan po nesreči k zdravniku in da je bila, ko je bila pregledana pri zdravniku, lahko dokaj pomirjena glede njenega zdravstvenega stanja, stranska intervenientka ne uspe vzbuditi dvoma o njihovi pravilnosti.

21. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je glede na ugotovljen obseg škode prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah previsoka.

22. Po bistvenih ugotovitvah sodišča prve stopnje je imela tožnica tri tedne hude bolečine, mesec dni srednje hude, ki so bile ob kašljanju, kihanju, globokem dihanju in naslanjanju na levo stran na levo stran prsnega koša občasno tudi hude, dva meseca in pol je trpela blage in pretežno stalne bolečine, ki so bile občasno tudi srednje hude. Po tem času lahko trpi blage bolečine ob naslanjanju z levo stranjo prsnega koša ob trdne predmete in ob pritisku na levo stran prsnega koša. V času zdravljenja je trpela različne nevšečnosti: jemala je protibolečinska zdravila, pregledana je bila pri svoji zdravnici (7x) in pri različnih specialistih (4x), izpostavljena je bila nizkim dozam ionizirajočega sevanja (4x), opravila je kombinirano fizioterapijo tako zaradi težav s hrbtenico kot zaradi zloma reber (15x) ter preiskavo z magnetno resonanco.

23. Upoštevaje povzeti razpon bolečin od hudih do lažje intenzivnih in njihovo trajanje ter naštete nevšečnosti znaša pravična denarna odškodnina v smislu 179. in 182. člena OZ za to obliko škode 4.000,00 EUR in ne 6.000,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Tako dosojena odškodnina je ustrezno umeščena med primerljive odškodninske zadeve,¹ ni pa podlage za dodatno znižanje, za katerega se zavzemata pritožnici.

24. Glede strahu je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je tožnica trpela hud primaren strah ob padcu. S popustitvijo trenutnih akutnih bolečin je ta strah popustil in je bil en dan blage intenzitete, nato je ponovno narasel in je bil en dan hude intenzitete. Strah za izid zdravljenja je bil tri tedne hude intenzitete, mesec dni srednje hude intenzitete in dva meseca blag. Iz povzetega izhaja, da je tožnica trpela intenziven in dalj časa trajajoč strah, ki je v sodbi pravilno ovrednoten kot pravno priznana škoda.² Utemeljen pa je očitek pritožnic o previsoki odškodnini. Ob upoštevanju odškodnin v podobnih primerih³ znaša pravična denarna odškodnina za ugotovljen obseg te oblike škode 800,00 EUR.

25. V celoti utemeljeni so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na odločitev o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izpodbijana sodba se opira na izvedensko mnenje, iz katerega pa ne izhaja, da so ugotovljene težave, ki jih ima tožnica pri hoji in sedenju, posledica obravnavanega zloma reber. Iz izvedenskega mnenja sicer izhaja, da je tožnica izvedencu ob pregledu povedala, da ima težave pri dolgotrajnem sedenju in hoji ter zmanjšano sposobnost dvigovanja težjih predmetov, vendar pa je izvedenec v mnenju navedel, da te težave niso v zvezi z zlomom reber (ta ji ni pustil funkcionalnih trajnih posledic), ampak so najverjetneje v zvezi z degenerativnimi spremembami hrbtenice. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da obravnavani padec ni povzročil trajnega poslabšanja njenih sicer prisotnih degenerativnih sprememb niti ni pustil drugih posledic na hrbtenici. Ker trajne posledice zaradi zloma reber niso dokazane, je zmoten zaključek izpodbijane sodbe, da je tožnica iz tega naslova upravičena do odškodnine.

26. Zmotno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da gre tožnici odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta odškodnina se lahko prisodi le izjemoma - če so duševne bolečine močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo druge posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode.⁴ Ugotovljena odvisnost tožnice od tuje pomoči pri opravljanju osebne higiene, fizioloških potrebah, oblačenju in domačih opravilih v času zdravljenja (cca 4 mesece po nekaj ur na dan), ne daje podlage za zaključek, da gre v obravnavanem primeru za tako izjemno situacijo.

Odločitev:

27. Zaradi ugotovljene zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbama toženke in stranske intervenientke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je odškodnino v znesku 13.237,68 EUR znižalo za 8.200,00 EUR (na 5.037,68 EUR)(358. člen ZPP). Po ugotovitvi, da v ostalem niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi, je v ostalem delu njuni pritožbi zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Spremenjeni uspeh tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje znaša 64 %,⁵ toženke in stranske intervenientke pa 36 %. Glede na takšen uspeh in ob upoštevanju neizpodbijanih ugotovitev o višini pravdnih stroškov v izpodbijani sodbi (tožnici so bili priznani pravdni stroški v znesku 3.097,90 EUR, toženki in stranski intervenientki pa v znesku 1.353,84 EUR), je tožnica upravičena do 1.982,66 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do 487,38 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna tožnici plačati 1.495,28 EUR pravdnih stroškov.

29. Ker sta toženka in stranska intervenientka s pritožbama delno uspeli, sta upravičeni do povračila dela pritožbenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Toženkini pritožbeni stroški znašajo 740,78 EUR (587,20 EUR za nagrado postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, 20,00 EUR za materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje zvišano za 22 % DDV), intervenientkini stroški pa 459,00 EUR, kolikor je znašal strošek sodne takse za pritožbo. Ob upoštevanju, da njun pritožbeni uspeh znaša 62 %,⁶ je tožnica dolžna povrniti toženki pritožbene stroške v znesku 459,29 EUR, stranski intervenientki pa v znesku 284,58 EUR.

30. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.

-------------------------------
¹ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 47/2007, II Ips 840/2009 in II Ips 499/2005.
² Po ustaljeni sodni praksi je strah posebna oblika pravno priznane škode, če se ugotovi, da je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.
³ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 47/2007, II Ips 840/2009 in II Ips 499/2005.
⁴ Glej na primer sodbo VS RS II Ips 618/2005 z dne 13. 12. 2007.
⁵ Po temelju je uspela 100 %, po višini pa 28 %.
⁶ S pritožbama sta uspeli glede 8.200,00 EUR od skupno izpodbijanih 13.237,68 EUR.

Datum zadnje spremembe:

13.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2940/2017
• VSL sodba I Cp 2274/2014
• VSL sodba in sklep II Cp 204/2015