<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 651/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.651.2017.1
Evidenčna številka:VSL00005277
Datum odločbe:23.10.2017
Senat, sodnik posameznik:Bojan Breznik (preds.), Alenka Kobal Velkavrh (poroč.), Dušan Breznik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za protipravno ravnanje organov - protipravno ravnanje državnega organa - upravna izvršba - skrbnost dobrega gospodarstvenika - načelo neminem laedere

Jedro

Čeprav niti ZUP niti drugi podzakonski akti ne določajo obveznosti Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor (IRSOP), da po končani izvršbi v primeru odstranitve nelegalno zgrajenega dela objekta preostali del legalno zgrajenega objekta zaščiti, mora IRSOP ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika ter v skladu s pravili gradbene stroke in v tem okviru ustrezno zaščiti preostali del objekta, ki ni predmet izvršbe na način, da na njem ne bi nastajala škoda. Kot je pravilno pojasnilo toženi stranki že sodišče prve stopnje, je organ tožene stranke, ko je po svojem izvajalcu opravil izvršitev upravne odločbe, opravljal tuj posel. Zato se mora na podlagi 201. člena OZ pri opravljanju tujega posla zgledovati po standardih dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) spremeni tako, da glasi:

"Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.657,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila."

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki poravna škodo v višini 9.744,47 EUR (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za znesek 317.420,33 EUR) je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.657,57 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Smiselno zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev vlagata obširno, mestoma težko razumljivo laično pritožbo tožnika iz pritožbenega razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uvodoma opisujeta dne 19. 8. 2016 sprožen upravni spor, ki dokazuje nestrokoven in nezakonit potek upravne izvršbe, kar se je odrazilo v nastanku njune velike premoženjske škode. Menita, da se tožena stranka ves čas postopka izmika predložitvi dokazov (Inšpektorat OE X. nedvomno poseduje več kot 64 fotografij) ter jih prireja (fotografije bi morale biti ustrezno označene z datumom in uro nastanka), zato vseh dejstev izvršbe tožnika ne moreta dokazati. Pojasnjujeta, da sta zoper državno pravobranilko dne 24. 11. 2016 podala kazensko ovadbo zaradi krive izpovedbe in zlorabe položaja. Dne 18. 5. 2016 je bil zoper odgovorno osebo tožene stranke A. A. vložen obtožni predlog. V postopku izvršbe je prišlo do zlorabe in prekoračitve pooblastil inšpektorice, ki je prelomila pisno obljubo, da se bo rok izvršbe podaljšal do pridobitve gradbenega dovoljenja, ko tožnik prinese statični izračun objekta. Statiko je tožnik dostavil inšpektorici dne 11. 1. 2008, vendar do podaljšanja roka ni prišlo. V nadaljevanju pritožbe tožnika opisujeta svoj pogled na kronološki potek upravne izvršbe. Ne strinjata se z 11. točko obrazložitve sodbe, da prisotnost tožnikov pri izvedbi izvršbe ni bila potrebna. Dejstvo je, da je bila izvršba določena za dne 9. 7. 2009 in takrat sta bila tožnika tudi prisotna, vendar ni bilo pogodbenega izvajalca. Tožnika namreč toženi stranki nista zaupala in sta zato želela biti prisotna in na ta način zavarovati svoj pravni interes (varovanje premoženja - pravilna izvedba izvršbe s čim manj povzročene škode). Nadalje trdita, da bi moral biti sklep o dovolitvi izvršbe vsaj pet dni pred izpeljavo izvršbe vročen izvajalcu izvršbe, kot je to razvidno iz pogodbe št. 011 z dne 31. 3. 2009. Navedena kršitev pogodbe je vplivala na samo zakonitost izvršbe. Tožnika nista imela pravice posegati v sam objekt in s tem varovati svoje lastnine oziroma predmetnega objekta izvršbe vse do 19. 10. 2009, ko je bila v zemljiški knjigi izbrisana zaznamba črne gradnje. Menita, da izvedenec g. R. ni pojasnil zakaj meni, da obseg škode, podan s strani izvedenca g. M. temelji na napačnih predpostavkah. Pojasnjujeta, da izvedenec ne bi smel upoštevati podatkov vremenske postaje L., saj je bila dne 10. 7. 2009 v K. bistveno večja količina padavin, kot je izkazana z navedenimi podatki. V nadaljevanju pritožbe pritožnika povzemata izvedeniško mnenje ter mu v določenih delih nasprotujeta in predlagata, da se zaradi s strani izvedenca g. R. zastarelega načina izračuna škode imenuje drugi izvedenec. Pritožujeta se tudi zoper izrek o stroških postopka. Menita, da bi morala v celoti stroške postopka nositi tožena stranka, saj je bila njena odškodninska odgovornost izkazana.

3. Tožena stranka je pritožbo vložila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Meni, da protipravnost ravnanja organa tožene stranke ni dokazana. Noben predpis niti pravila ne določajo obveznosti IRSOP po končani izvršbi. Nikjer ni določena dolžina trajanja začasne zaščite preostalega dela objekta v primeru delne odstranitve objekta. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti do vprašanja, ali je sploh potrebno zagotoviti zaščito po opravljeni izvršbi. Izvedenec je izpovedal, da je mogoče streho na objektu izdelati že v enem dnevu, največ pa v dveh ali treh dneh, če so predhodno naročeni vsi potrebni elementi. Sodba pa ne glede na navedena dejstva zaključi, da bi morala začasna zaščita vzdržati skupno 17 dni, ker sta se tožnika 24. 7. 2009 vrnila z dopusta in sta imela tako dodatne tri dni časa, da bi lahko poskrbela za kvalitetnejšo oziroma trajnejšo zaščito objekta. Iz navedenega torej izhaja, da če bila tožnika odsotna leto dni, bi morala začasna zaščita trajati vsaj toliko časa. Gradbeni inšpektor v zakonu nima podlage, da bi na stroške zavezanca izvajal trajnejšo zaščito delov objektov, ki ostanejo odkriti po opravljeni upravni izvršbi inšpekcijske odločbe. Sodišče prve stopnje je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi celotnega upravnega spisa IRSOP št. 000/2007. Pritožnica ocenjuje, da bi bilo na podlagi tega dokaza in fotografij, ki so bile narejene tekom postopka in na dan izvršbe pred samim dejanjem izvršbe, ugotovljeno drugačno dejansko stanje, če bi se zavrnjen dokaz izvedel. V navedenem spisu je namreč obsežen opis stanja objekta. Oporeka ugotovitvam izvedenca, da je življenjska doba izolacije hiše neomejena. Življenjska doba toplotne izolacije je v strokovni literaturi ocenjevalcev vrednosti nepremičnin ocenjena na trideset let. Sodišče bi moralo upoštevati tudi prispevek tožnikov, saj nista naredila ničesar, da do škode ne bi prišlo oziroma sta s svojim opustitvenim ravnanjem, neizvršitvijo upravne odločbe, prispevala k nastanku škode. Tožena stranka se tudi ne strinja z interpretacijo izvedenca o podatkih in posledično vplivu količine padavin in vetru na stanje začasne folije. Količina padavin je bila v spornem obdobju zelo majhna in ne bi mogla povzročiti škode na objektu. Glede na količino in razporeditev padavin je malo verjetno, da bi se toplotna izolacija namočila, saj je bila pod folijo podeskana medetažna konstrukcija, ki je prvotni objekt dodatno zaščitila, puščene pa so bile tudi nove grede. Tožena stranka se pritožuje tudi glede odločitve sodišča o stroških postopka. Sodišče je v izreku naložilo toženi stranki, da tožnikoma plača stroške postopka, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka.

4. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je neutemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za odločitev v zadevi odločilnega pomena (prvi odstavek 306. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpnega in vzorno izpeljanega dokaznega postopka ter je o tožbenemu zahtevku tudi pravilno materialno pravno odločilo. Pravdni stranki s pritožbenimi navedbami nista omajali pravilnosti ključnih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča tako glede protipravnosti oziroma nedopustnosti ravnanja tožene stranke kot glede višine povzročene škode. Pravdni stranki v pritožbi v bistvu ponavljata podane ugovorne navedbe, na katere je odgovorilo že sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče v kratkem pravzaprav le ponavlja.

8. Obsežen del pritožbenih navedb pravdnih strank je oporekanje izvedeniškemu mnenju. Sodišče prve stopnje je v sodbi izčrpno, razumljivo in korektno povzelo izvedeniško mnenje, ga ocenilo in pojasnilo tudi zakaj mu sledi. Rezultat opravljenega izvedenskega dela je sodišče prve stopnje ovrednotilo kot strokovno in logično prepričljivo. S takšno oceno v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obširne pripombe pravdnih stranki, ki sta jih podali na izvedeniško mnenje in jih poslalo izvedencu s pozivom, da nanje odgovori. Izvedenec je v dopolnitvi mnenja na vse pripombe pravdnih strank odgovoril ter podal izčrpna pojasnila. Natančno, obširno in argumentirano je pojasnil svoje ugotovitve tudi na glavni obravnavi ter prepričljivo odgovoril na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank, zato za postavitev drugega izvedenca po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebe, ne pogojev iz 254. člena ZPP.

9. Pravna podlaga za zahtevek, ki ga tožnika uveljavljata zoper toženo stranko je v določbi 26. člena URS, ki določa odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Za odškodninsko odgovornost države po tem določilu morajo biti podane predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega civilnega prava (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost).

10. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sta tožnika na solastni stanovanjski hiši brez gradbenega dovoljenja odstranila prvotno streho, nato pa na pritlično etažo postavila novo leseno skeletno konstrukcijo mansardne etaže, ki je hkrati predstavljala tudi strešno konstrukcijo ter sta na obeh vzdolžnih straneh mansarde v celotni dolžini stavbe postavila trapezni frčadi. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor2 je v inšpekcijskem postopku tožnikoma izdal odločbo št. 000/2007 z dne 29. 10. 2007, s katero jima je bilo naloženo, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti nadaljnjo nadzidavo stanovanjske hiše ter do 30. 11. 2007 na svoje stroške odstraniti nelegalno zgrajeno nadzidavo hiše, to je leseno konstrukcijo mansardne etaže ter vzpostaviti prejšnje stanje. Pri tem sta bila tožnika opozorjena, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah. Ker tožnika do dne 30. 11. 2007 nista odstranila nelegalne nadzidave, je bil dne 7. 12. 2007 izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Tožnikoma je bil v sklepu postavljen dodaten rok (najkasneje do 15. 1. 2008), da sama na svoje stroške odstranita nelegalno nadzidavo stanovanjske hiše ter vzpostavita prejšnje stanje. Inšpekcijski organ je torej s sklepom o dovolitvi izvršbe pravilno najprej tožnikoma zagrozil, da bo uporabil prisilno sredstvo, če v danem (dodatnem roku) ne bosta opravila svoje obveznosti. Kljub navedenemu pa tožnika svoje primarne obveznosti izhajajoč iz odločbe nista izpolnila, zato se je prisilna izvršba odstranitve nelegalno zgrajene nadzidave predmetne stanovanjske stavbe tožnikov začela 19. 5. 2009, se tega dne prekinila, nadaljevala 9. 7. 2009, dejansko pa je bila opravljena 10. 7. 2009. Ni namen upravne izvršbe v sankcioniranju zavezancev, kot to tožnika zmotno menita, temveč v odpravi protipravnega stanja, torej v odstranitvi nelegaliziranega objekta v prostoru.

11. Tožnika v pritožbi ponovno izpostavljata zatrjevano dejstvo, da je inšpektorica prelomila obljubo, da bo rok izvršbe podaljšala do pridobitve gradbenega dovoljenja. Na navedene očitke je izčrpno in pravilno odgovorilo že prvo sodišče v 9. točki obrazložitve sodbe. Ne glede na navedeno pa je dejstvo, da je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 7. 12. 2007 postal izvršljiv že dne 16. 1. 2008, izvršba pa se je dejansko opravila šele po preteku enega leta in pol, v tem obdobju pa tožnika nista storila ničesar, da bi izvršbo preprečila, torej nista niti sama odstranila nelegalne nadzidave stanovanjske hiše, niti zanjo nista pridobila gradbenega dovoljenja oziroma zanj nista niti zaprosila.

12. Tožnika z ničemer nista izpodbila zapisnika z dne 9. 7. 2009, ki je javna listina in iz katerega je razvidno, da dne 9. 7. 2009 ob 10. uri na B. nista bila prisotna. Vendar pa ne glede na navedeno, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi se tožnika morala pozanimati katerega dne se bo izvršba dejansko opravila, saj zakon obvezne prisotnosti inšpekcijskih zavezancev pri opravi izvršbe ne predpisuje.

13. Pogodba št. 011 z dne 31. 3. 2009 predstavlja civilnopravno razmerje med IRSOP in pogodbenim izvajalcem in njena kršitev na zakonitost izvršbe nima vpliva. Sodni izvedenec se je na naroku opredelil tudi glede izvedenskega mnenja, pridobljenega izven pravde (list. št. 257 do 259).

14. V pritožbi zatrjevano dejstvo, da toženca vse do 19. 10. 2009, ko je bil v zemljiški knjigi izvršen izbris zaznambe prepovedi, nista smela poseči v sam objekt, je pritožbena novota, ki jo tožnika prvič navedeta šele v pritožbi, kar pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati (337. člen ZPP).

15. Pritožbeno izvajanje tožene stranke, s katerim je skušala ovreči svojo odškodninsko odgovornost ne more omajati prepričljive prvostopne presoje, temelječe na pravilnem in popolnem dejanskem stanju, da je podan element protipravnosti v ravnanju pogodbenega izvajalca upravne izvršbe, ker toženkin izvajalec pri izvrševanju inšpekcijske odločbe ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje za tovrstne posle ali ravnanja, ker po končani izvršbi ni z ustrezno skrbnostjo in v skladu s pravili stroke zaščitil preostalega dela objekta, ki ni bil predmet izvršbe pred vremenskimi vplivi, v posledici česar je na tem delu objekta nastala škoda.

16. Čeprav niti ZUP niti drugi podzakonski akti ne določajo obveznosti IRSOP, da po končani izvršbi v primeru odstranitve nelegalno zgrajenega dela objekta preostali del legalno zgrajenega objekta zaščiti, mora IRSOP. ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika ter v skladu s pravili gradbene stroke in v tem okviru ustrezno zaščiti preostali del objekta, ki ni predmet izvršbe na način, da na njem ne bi nastajala škoda. Kot je pravilno pojasnilo toženi stranki že sodišče prve stopnje, je organ tožene stranke, ko je po svojem izvajalcu opravil izvršitev upravne odločbe, opravljal tuj posel. Zato se mora na podlagi 201. člena OZ pri opravljanju tujega posla zgledovati po standardih dobrega gospodarstvenika oziroma dobrega gospodarja. Sodba toženi stranki nikjer ne očita, da bi morala izvesti trajnejšo zaščito dela objekta oziroma zaščito v smislu gradnje provizorične strehe. Sodišče prve stopnje se je jasno postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka po rušitvi dela objekta začasno ustrezno zaščititi pred zunanjimi vplivi preostali del objekta, ki ni bil predmet izvršbe, kar se je izvajalec tožene stranke tudi zavedal, saj je navedeni del objekta začasno zaščitil s črno folijo, ki pa je bila po ugotovitvah izvedenca neustrezno položena, zaradi česar objekt ni bil zaščiten na način, da na njem ne bi nastajala škoda. Tudi gradbena inšpektorica je zaslišana kot priča izpovedala, da se, ko po rušitvi ostane del objekta, ta del običajno začasno zaščiti. Vendar pa mora biti tudi začasna zaščita takšne kvalitete, da zaščiti objekt pred zunanjimi (vremenskimi) vplivi in nastalo škodo za takšno obdobje, v katerem bo lastnik lahko poskrbel za njegovo trajno zaščito. Iz izvedeniškega mnenje izhaja, da zaradi velike količine padavin in močnejšega vetra v tem obdobju neustrezno položena zaščitna folija ni dovolj dobro zaščitila preostalega dela objekta, ki ni bil predmet izvršbe, zaradi česar je vanj vdrla večja količina vode in ga poškodovala. Izvedenec je pravilno podatke o količini padavin za obdobje od 10. 7. 2009 do 27. 7. 2009 pridobil pri Agenciji Republike Slovenije za okolje za območje meteorološke postaje v L., ki je najbližja lokaciji spornega objekta, saj v K. ni uradne meteorološke postaje.

17. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala začasna zaščita preostalega (neporušenega) dela objekta po opravljeni izvršbi dne 10. 7. 2009 zdržati vsaj do 27. 7. 2009, skupno torej 17 dni in v tem obdobju varovati preostali del objekta pred škodo, ki bi nastala zaradi vremenskih vplivov, ni nerazumna. Podlaga odločitvi o dolžini trajanja začasne zaščite ni bila v trajanju dopusta tožnikov, kot to zmotno meni pritožba tožene stranke, temveč je odločitev prvo sodišče oprlo na izpovedbo priče D. M., ki je bil s strani izvajalca določen za nadzornega vodjo del pri izvajanju predmetne upravne izvršbe, ki je izpovedal, da bi v konkretnem primeru morala začasna zaščita zdržati dva do tri tedne ter na mnenje izvedenca R., da je streho na objektu mogoče izdelati največ v roku dveh ali treh dni, vendar pod predpostavko, da so vsi materiali že predhodno naročeni.

18. Ne samo, da tožena stranka na izvedbo dokaza po pridobitvi celotnega upravnega spisa IRSOP št. 000/2007 v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP ni uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, torej na samem naroku, ko je sodišče ostale dokazne predloge pravdnih strank kot nepotrebne zavrnilo ter dokazovanje zaključilo, je tožena stranka na naroku dne 5. 1. 2016 navedla, da ne vztraja več pri vpogledu upravnega spisa, če bo sodišče upoštevalo na naroku predložene fotografije, ki jih je vložila v spis, v pritožbi pa niti ne navede, da sodišče teh fotografij ne bi upoštevalo.

19. Sodišče prve stopnje se je v 24. točki obrazložitve sodbe opredelilo tudi do toženkinega smiselno zatrjevanega obstoja deljene odgovornosti tožnikov oziroma njun prispevek k škodi in se pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da sta tožnika kakorkoli prispevala k nastanku ugotovljene škode, strinja.

20. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je pretežno oprta na strokovno jasno in izčrpno mnenje izvedenca gradbene stroke, pravilna in zakonita.

21. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke glede stroškov postopka. Tožnika sta v pravdi uspela v višini 51,54 %, medtem ko je tožena stranka uspela z 48,46 %. Tožnika stroškov postopka nista priglasila, toženkini pravdni stroški pa znašajo 5.484,05 EUR, torej glede na njen uspeh v pravdi (48,46 %) 2.657,57 EUR, kar sta ji tožnika dolžna povrniti.

22. Pritožbeno sodišče je zato v stroškovnem delu izpodbijano sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.657,57 EUR. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, glede tega dela pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnika stroškov pritožbe in stroškov odgovora na pritožbo nista priglasila.

-------------------------------
1 V nadaljevanju ZPP.
2 V nadaljevanju IRSOP


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 26
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 201

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDg3