VSL Sodba in sklep I Cp 1631/2017

Jedro

Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo, je treba uporabiti pravila iz 95. in 96. člena SPZ. Gre za predpis, ki je v razmerju do OZ, ki vsebuje določbe o neupravičeni obogatitvi (190. do 198. člen), kasnejši pa tudi specialnejši. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju izhajati iz določb SPZ, iz splošnih določb OZ pa le, če v SPZ posamezni položaji niso urejeni. Po navedenih določbah SPZ ima poseben pomen dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost. Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo korist iz 198. člena OZ. Za poštenega (dobrovernega) pridobitelja pa SPZ izrecno določa v drugem odstavku 95. člena, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, poleg tega ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni:

- v prvem odstavku III. točke tako, da se znesek 3.012,90 EUR nadomesti z zneskom 229,76 EUR

- v prvem odstavku IV. točke izreka tako, da se znesek 1.661,50 EUR nadomesti z zneskom 57,44 EUR,

- v prvem odstavku V. točke izreka tako, da se znesek 1.661,50 EUR nadomesti z zneskom 57,44 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu in sklep (I. točka izreka) potrdita.

III. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); zaradi umika tožbe druge in tretje tožnico glede uporabnine za čas pred 12. 8. 2012 (glede uporabnine za mesec julij 2005)¹ z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, postopek v tem delu ustavilo (II. točka izreka); odločilo, da je toženka dolžna plačati prvi tožnici 3.012,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 dalje do plačila in mesečno zapadle zneske v višini 180,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila (III. točka izreka); drugi tožnici 1.661,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2009 dalje do plačila in mesečno zapadle zneske v višini 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila (IV. točka izreka); tretji tožnici 1.661,50 EUR z zakonskimi zamudnini obrestmi od 21. 7. 2000 dalje do plačila in mesečno zapadle zneske v višini 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posamičnega mesečnega zneska dalje do plačila (V. točka izreka); v preostalem delu tožbeni zahtevek prve tožnice za znesek 50,55 EUR, druge tožnice za znesek 12.64 EUR in tretje tožnice za znesek 12,64 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2009 dalje do plačila, zavrnilo (VI. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper sklep je pravočasno pritožbo vložila toženka zaradi bistvene kršitve pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo v imenu ljudstva in sklep, v prejeti listini pa sklepa ni, kar že predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Takšno kršitev predstavlja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta druga in tretja tožnica umaknili tožbo glede uporabnine za čas pred 12. 8. 2012, v nadaljevanju v točki III izreka pa jima sodišče tudi za to obdobje uporabnino prizna. Tožnice niso nikoli zatrjevale, da je bila toženka obogatena, niti, da so bile same prikrajšane, kar je pogoj za uporabo določbe 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče ni ugotavljalo dejanske uporabe in dejanskega okoriščenja toženke. Tudi tožnice so pogosto bivale v sporni nepremičnini, kar je toženka zatrjevala že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi, kljub temu pa sodišče trdi, da teh navedb ni. Tretja tožnica je sama povedala, da je bila na naslovu v I. prijavljena vse do leta 2003, saj je bila pogosto tam, to stanje se je nadaljevalo tudi kasneje, vse do izročitve stanovanja tožnicam. Za te navedbe je toženka pravočasno predlagala tudi poizvedbe na prijavno-odjavni službi, česar sodišče ni storilo. Sodišče je neutemeljeno tožnicam priznalo korist za čas od julija 2005 dalje. Tedaj je bila nepremičnina še vknjižena na toženko na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 23. 5. 2005. Prva tožnica je dosegla razveljavitev kupoprodajne pogodbe glede ene polovice nepremičnine s sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 12. 5. 2009, ki je postala izvršljiva 14. 7. 2009. Zato ni mogoče, da bi bila odmena priznana tožnicam že od julija 2005 dalje. Pravne posledice razveljavitve kupoprodajne pogodbe bi tožnice lahko uveljavljale šele od njene pravnomočnosti dalje, torej od 14. 7. 2009 in še to le glede ene polovice, ki je bila priznana prvi tožnici, za ostali tožnici pa šele od 7. 10. 2010, ko je postal dodatni sklep o dedovanju pravnomočen. Sodišče je napačno štelo, da so tožnice pridobile lastninsko pravico že z dnem smrti A. A., maja 2005. Pritožnica še izpostavlja, da je imela z nepremičnino več stroškov kot koristi, nepremičnine ni oddajala, zato ni mogoče izkazati okoriščenja na njeni strani. Za ugotovitev višine primerne uporabnine, je sodišče postavilo kar tri izvedence, pri čemer je zadnji zaključil, da znaša mesečna najemnina kar 490,00 EUR, kar ni primerljivo z nobenim najemom ne na morju, ne v Ljubljani za velikost stanovanja 41 m2. Izračunal je povprečne vrednosti in pri tem povedal, da je kapitalizacija že upoštevana v izračunu povprečja 250,00 EUR. To pa pomeni, da ni mogoče uveljavljati in prisojati še obresti od posameznih mesečnih zneskov. Zato toženka opozarja tudi na zastaranje zahtevkov. Sodišče v povezavi s plačilom obresti zaključuje, da je bila toženka nepoštena najkasneje od 12. 5. 2009 dalje in da je dolžna od tedaj dalje plačati obresti, saj je od tedaj dalje vedela, da je nepremičnino izgubila glede na pravnomočno sodbo. Vendar tedaj še ni bila izdana sodba glede izročitve nepremičnine in je bila toženka prepričan, da bo s svojimi ugovoru uspela. Sodišče ni hotelo združiti postopka v katerem toženka uveljavlja povrnitev plačanih stroškov, s tem postopkom, čeprav bi to moralo storiti, v posledici pa izvedenci niso upoštevali dejstva, da je toženka kreditirala tožnice.

3. Tožnice so na pritožbo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo med drugim dovolilo spremembo tožbe in zaradi umika tožbe druge in tretje tožnice glede uporabnine za čas pred 12. 8. 2005 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, postopek v tem delu ustavilo. Odločitvi predstavljata sklep, zato so neutemeljene pritožbene navedbe "da v prejeti listini sklepa ni". Toženka se zoper odločitev o dovolitvi spremembe tožbe le formalno pritožuje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem, ob preizkusu odločitve po uradni dolžnosti, ugotavlja, da je odločitev pravilna in zakonita iz razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje (9. točka obrazložitve). Glede zapisa sodišča, da sta druga in tretja tožnica umaknili tožbo za plačilo uporabnine za čas pred 12. 8. 2012, pa je že iz tega dela izreka razvidno, da gre pri zapisu datuma za očitno pisno pomoto, saj nato sodišče zapiše tudi, da gre za umik tožbe (le) za mesec julij 2005. Da sta tožnici umaknili tožbo glede uporabnine za čas pred 12. 8. 20105 je razvidno tudi iz 6. in 8. točke obrazložitve odločbe, iz katerih jasno izhaja, da sta tožnici tožbo umaknili za čas pred dnem smrti njunega pravnega prednika² 12. 8. 2005. Očitno pisno pomoto pa sodišče lahko kadarkoli popravi (prvi odstavek 328. člena v zvezi s 332. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi v tem obsegu zato sodišče prve stopnje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo. Zoper odločitev pod točko II izreka, se sicer toženka ne pritožuje.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila med toženko in njenim pokojnim bratom A. A. (v nadaljevanju A. A.) dne 23. 5. 2005 sklenjena kupoprodajna pogodba za sporno nepremičnino (počitniško stanovanje v I.), na podlagi katere se je toženka kot lastnica tudi vknjižila v zemljiški knjigi. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 579/2005 z dne 23. 5. 2008, ki je postala pravnomočna dne 12. 5. 2009, je bila kupoprodajna pogodba razveljavljena, ugotovljeno, da vpis lastninske pravice na nepremičnini v korist toženke ni veljaven in odločeno, da se izbriše vknjižba lastninske pravice v njeno korist, da je prva tožnica lastnica nepremičnine do ene polovice, druga polovica pa se šteje kot last pokojnega A. A. Na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju po pokojnem A. A. so postale tožnice solastnice njegove polovice nepremičnine vsaka do 1/3, vsaka torej do 1/6, prva tožnica skupaj do 4/6. S tožbo od toženke zahtevajo plačilo uporabnine in sicer prva tožnica za čas od junija 2008³ do 11. 8. 2005 kot solastnica do 1/2, od 12. 8. 2005⁴ dalje pa kot solastnica do 4/6, druga in tretja tožnica pa za čas od 12. 8. 2005 dalje kot solastnici vsaka do 1/6. Toženka se zahtevku upira, ker tožnice ne izkazujejo, da je bila kakorkoli obogatena, one pa prikrajšane, ker je imela z nepremičnino stroške, ker so nepremičnino koristile tudi tožnice in s trditvijo, da tožnice do uporabnine pred 12. 5. 2009⁵ nedvomno niso upravičene, saj je bila do takrat zakonita lastnica nepremičnine, pri čemer naj bi ji brat prepustil nepremičnino kot poplačilo za stroške njegove operacije, ki jih je nosila ona, formalen prenos lastninske pravice pa se je izvršil s kupoprodajno pogodbo (navedbe toženke na prvem naroku).

7. Sodišče prve stopnje je tožbenem zahtevku v pretežni meri ugodilo na podlagi določbe 190. člena v zvezi s 198. členom OZ. Odločitev je delno materialnopravno napačna.

8. V skladu s pravno teorijo in sodno prakso v podobnih primerih⁶, je za primere neupravičene obogatitve nastale z uporabo, treba uporabiti pravila iz 95. in 96. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Gre za predpis, ki je v razmerju do Obligacijskega zakonika, ki vsebuje določbe o neupravičeni obogatitvi (190. do 198. člen), kasnejši pa tudi specialnejši. Sodišče prve stopnje bi zato moralo pri odločanju izhajati iz določb SPZ, iz splošnih določb OZ pa le, če v SPZ posamezni položaji niso urejeni. Po navedenih določbah SPZ ima poseben pomen dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost. Za nepoštenega pridobitelja SPZ ne določa pravil o plačilu za uporabo stvari, zato se zanj uporablja pravilo o uporabi tuje stvari v svojo koristi iz 198. člena OZ. Za poštenega (dobrovernega) pridobitelja pa SPZ izrecno določa v drugem odstavku 95. člena, da ni dolžan plačati za uporabo stvari, poleg tega ne odgovarja za poslabšanje in uničenje stvari, nastalo v času, ko je imel stvar v dobrovrerni posesti.

9. V konkretnem primeru je toženka vas čas postopka ugovarjala, da je bila do pravnomočnosti sodbe o razveljavitvi kupoprodajne pogodbe, zakonita lastnica stanovanja, pa tudi, da ji je brat na ta način prepustil nepremičnino kot poplačilo za stroške, ki jih je imela nosila z njegovo operacijo. S tem pa je zatrjevala tudi svojo dobrovernost v smislu določbe 28. člena SPZ⁷. Dobra vera se domneva, kar pomeni, da je treba slabo vero dokazati (9. člen SPZ), kar tožnice za čas pred 12. 5.2009 niso niti poskušale. Nasprotno, v vlogi z dne 18. 4. 2012 so same pojasnile, da toženka "vse od pravnomočnosti sodbe⁸ ni pošten imetnik" (list. št. 54). Tudi sodišče je, sicer v zvezi s plačilom obresti, zaključilo, da je bila toženka po pravnomočnosti sodbe P 579/2005 dne 12. 5.2009 že nepoštena. Tako tožnice kot sodišče torej ugotavljajo, da toženka (šele) od dne 12. 5. 2009 dalje velja za nepošteno, nedobroverno posestnico. Glede na vse povedano tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da do 12. 5. 2009 toženka ni vedela in tudi ni mogla vedeti⁹, da sporno stanovanje ni njeno, zato tožnice do takrat od nje ne morejo zahtevati plačila uporabnine.

10. Ne more pa biti dvoma, da je toženka od tedaj dalje (od 12. 9. 2005) vedela, da stanovanja, ki je bilo predmet razveljavljene kupoprodajne pogodbe, ni (več) upravičena imeti v posesti in so od tedaj dalje tožnice upravičene do plačila uporabnine. Toženka je tujo stvar uporabljala v svojo korist (198. člen OZ). Pri tem je bila z uporabo obogatena¹⁰, tožnice kot solatnice stanovanja, ki jih je toženka izključila od njegove uporabe, pa prikrajšane. O tem so tožnice podale zadostno trditveno podlago.

11. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da so postale tožnice solastnice stanovanja kot dedinje po pokojnem A. A. že z dnem njegove smrti 12. 8. 2005 in ne šele z dnem pravnomočnosti dodatnega sklepa o dedovanju 7. 10. 2010 (glej tretji odstavek 17. točke obrazložitve).

12. Da so tožnice po 12. 5. 2009 sporno nepremičnino kakorkoli koristile, toženka ni z ničemer izkazala (poizvedbe pri prijavno-odjavno službi Občine I. je sodišče prve stopnje upravičeno zavrnilo iz razlogov kot jih je navedlo (10. točka obrazložitve), poleg tega se je ta dokaz nanašal le na prijavo do leta 2003, kar za postopek ni relevantno).

13. Toženka je med postopkom vložila nasprotno tožbo, s katero od tožnic terja povračilo stroškov, ki jih je imela s stanovanjem. Pravilno sodišče prve stopnje zadev ni združilo v skupno obravnavanje že iz razloga, ker sta v pravdah predpisani različni vrsti postopka (glej 4. točko obrazložitve).

14. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri merilih za določanje uporabnine sodna praksa ustaljena. Najbolj objektivno merilo za njeno ugotavljanje predstavlja povprečna tržna najemnina za uporabljeno stvar v spornem obdobju. Izvedenec P. katerega mnenje je sodišče prve stopnje (upravičeno) vzelo za podlago svoje odločitve glede višine uporabnine, je upoštevaje tako metodo donosa kot metodo načina tržnih primerjav, izračunal povprečno vrednost v višini 270,00 EUR mesečno za celotno vtoževano obdobje. Tožnice metodi in izračunu niso ugovarjale, pripombe toženke pa sta tako izvedenec kot sodišče upravičeno zavrnila. Pritožbena navedba, da mesečna najemnina (ugotovljena v zadnjem obdobju) 490,00 EUR ni primerljiva z nobenim najemom na morju ne v Ljubljani, pa je povsem pavšalna, z ničemer izkazana navedba. Glede na povedano je tudi pritožbeno sodišče v zvezi z delno spremembo sodbe upoštevalo na takšen način ugotovljeno povprečno mesečno uporabnino, glede obdobja do vključno junija 2009 pa v vtoževani v višini 213,73 EUR¹¹. Kot, povedano so tožnice upravičene do uporabnine od vključno 13. 5. 2009 dalje do vključno junija 2009 v višini 213,73 EUR mesečno, od takrat dalje pa v višini 270,00 EUR mesečno. Prvi tožnici kot solastnici nepremičnine do 4/6 gre tako za 19 dni maja 2009 87,28 EUR uporabnine (213,73 EUR : 31 = 6,89 EUR x 19 = 130,91 EUR : 6 = 21,82 EUR x 4 = 87,28 EUR), za junij 2009 pa 142,48 EUR (213,73 EUR : 6 = 35, 62 EUR x 4 = 142,48 EUR) skupaj 229, 76 EUR. Drugi in tretji tožnici, ki sta solastnici nepremičnine vsaka do ene šestine, pa gre za 19 dni maja 2009 vsaki po 21,82 EUR, za mesec junij 2009 pa vsaki po 35,62 EUR uporabnine, skupaj vsaki po 57,44 EUR. Vse so upravičene tudi do zakonskih zamudnih obresti od navedenih zneskov, tako kot so vtoževane, od vložitve tožbe dalje, torej od 21. 7. 2009 dalje (378. člen v zvezi s 193. členom OZ).

15. V ostali del odločitve pritožbeno sodišče ni poseglo. Od julija 2009 dalje so tožnice upravičene do mesečne uporabnine v skupni višini 270,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne v naslednjem mesecu za pretekli mesec. Kot rečeno je bila toženka od 12. 5. 2009 nesporno nepoštena (nedobroverna) posestnica stvari, zato so tožnice od tedaj dalje upravičene tudi do zamudnih obresti od vsakokratnih mesečno zapadlih zneskov (378. člen v zvezi s 193. členom OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnice so upravičene do plačila uporabnine od sredine maja 2009 dalje, tožbo pa so vložile 21. 7. 2009, zato je evidentno, da tožbeni zahtevek v tem obsegu (in ne v obsegu obresti) ni zastaran.

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu delno spremenilo (358. člen ZPP), v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa sodbo in sklep potrdilo (353. , druga točka 365. člena ZPP).

17. O stroških postopka bo očitno sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom, zato pritožbeno sodišče o stroških pravdnih strank pred sodiščem prve stopnje ni odločalo. Glede pritožbenih stroškov pa je odločilo, da jih vsaka stranka nosi sama (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Kot bo razvidno iz nadaljevanja, gre pri zapisu datuma 12. 8. 2012 za očitno pisno pomoto.
² A. A., njunega očeta, moža prve tožnice in brata toženke.
³ Od julija 2005 do maja 2008 ji je bila uporabnina prisojena že s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru P 579/2005 z dne 23. 5. 2008
⁴ dan smrti A. A.
⁵ Pravnomočnost sodbe P 579/2005 z dne 23. 5. 2008.
⁶ Primerjaj odločbe VS RS II Ips 100/2013, VSL I Cp 3260/2013, I Cp 3464/2014, I Cp 2409/2016, I Cp 994/2017
⁷ Dobroverni lastniški posestnik je tisti posestnik, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti kot svoje.
⁸ Nedvomno je mišljena pravnomočnost sodbe P 579/2005 z dne 23. 5. 2008.
⁹ Kot rečeno se dobra vera domneva in bi nasprotno morale dokazovati tožnice.
¹⁰ Pri čemer pravica do uporabnine ni odvisna od tega, kako je nedobroverni posestnik izkoriščal tujo stvar.
¹¹ Glej točko 31 obrazložitve sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 2400/2016
• Sklep II DoR 54/2014
• VSL Sodba I Cp 2309/2019