<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2380/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.2380.2017
Evidenčna številka:VSL00007750
Datum odločbe:31.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), mag. Gordana Ristin (poroč.), Barbara Žužek Javornik
Področje:STVARNO PRAVO
Institut:priposestovanje lastninske pravice - pogoji za priposestvovanje - dobra vera - priposestvovalna doba - dokazna ocena

Jedro

Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer da tožnik potem, ko je po smrti matere leta 1997 izvedel, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin F. Z., pravni prednik toženke, ni uredil zemljiškoknjižnega stanja, na pravilnost materialnopravnega zaključka glede tožnikove dobre vere ne vpliva, saj je bil tožnik ves čas teka priposestvovalne dobe dobroveren, obdobje, ki ga izpostavlja pritožnica, pa se nanaša na obdobje po poteku priposestovalne dobe. Dobra vera mora biti podana v času teka priposestvovalne dobe, kar je bilo v postopku ugotovljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. 1 k.o. X . in parc. št. 2 k. o. X do 1/1 (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 195,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna sama nositi svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter tožniku naloži v plačilo vse stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je izpovedal, da je zemljiškoknjižno stanje poskušal urediti šele, ko je zvedel, da toženka nepremičnine prodaja. Navedeno nedvomno kaže na tožnikov neskrben odnos, ki izključuje opravičljivo zmoto glede obstoja dobrovernosti oz. pogojev za pridobitev lastninske pravice na spornih nepremičninah, kar pomeni, da pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ni. Pritožničina mati je lastnica spornih nepremičnin postala na podlagi dedovanja po dveh sklepih o dedovanju, pritožnica sama pa je lastnica postala na podlagi dveh izročilnih pogodb. Tožnik je vedel, da njegove trditve, da je lastnik spornih nepremičnin, niso usklajene s stanjem v zemljiški knjigi. Na izrecno postavljena vprašanja je tožnik izpovedal, da nikoli ni pozival F. Z., da naj mu izroči sporne nepremičnine, nadalje, da F. Z. nikoli ni poslal nobenega opomina, zahteve, prošnje, do njega naj bi le šel in ustno predlagal, da nepremičnine v zemljiški knjigi prepiše na njega. Iz slednjega jasno izhaja, da je tožnik vedel, najmanj od materine smrti dalje, dejansko pa tudi že prej, da v zemljiški knjigi sploh ni vpisan kot lastnik, niti niso bili kot lastniki vpisani njegovi pravni predniki. Prav tako je tožnik izpovedal, da tudi po smrti F. Z. od pritožnice in njene matere nikoli ni zahteval, da mu izročita nepremičnine, pri čemer odgovora, zakaj take zahteve ni podal, ni dal. Kljub navedenemu pa je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo in razlogovalo, da so pogoji za nastop priposestvovanja nastopili že leta 1994, torej še v času, ko je bila tožnikova mati še živa. Iz izvedenega dokaznega postopka je mogoče ugotoviti, da po spornih nepremičninah poteka vodovod. O slednjem so izpovedovale priče M. C., A. L. in A. K. Splošno znano dejstvo je, da mora lastnik zemljišča, po katerem teče vodovod, dati najmanj soglasje, s katerim dovoli poseg v njegove nepremičnine (o čemer je izpovedoval A. L. zaslišan kot priča na obravnavi dne 12. 5. 2017), dejansko pa mora biti za potrebe vodovoda ustanovljena služnostna pravica. Nedvomno niti tožnik niti njegova mati nista dala nobenega soglasja za gradnjo vodovoda na spornih nepremičninah. Torej sta tožnik in njegova mati že takrat vedela, da nepremičnini nista njuni. Pritožnica in njena sestra M. C. sta v izredno slabih odnosih, zaradi česar je pritožničina sestra nastopila kot tožnikova priča. Kljub navedenemu pa iz izpovedbe M. C. izhaja, da je bila ona tista, ki je na Matičnem uradu posredovala podatke potrebne za sestavo smrtovnice po pokojnem F. Z., pri čemer je kot njegovo last navajala tudi sporni nepremičnini. Pritožnica lastninske pravice na spornih nepremičninah ni pridobila na podlagi dedovanja. Tako razlogovanje v sodbi je zmotno. Ker je pritožničina mati še vedno živa, je bila slednja dedinja tako po bratu F. Z. kot po sestri B. B. Posledično je napačna tudi stroškovna odločitev.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z materialnim pravom je treba ugotoviti, da je v času vložitve tožbe in teka pravdnega postopka priposestvovanje urejal Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003. SPZ in v zvezi s priposestvovanjem v prvem odstavku 269. člena določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakonika, upoštevajo določila SPZ. V drugem odstavku 43. členu SPZ določa, da dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po preteku desetih let. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik nastopil posest na sporni nepremičnini že leta 1974, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi Zakon o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), ki je v četrtem odstavku 28. člena predpisal, da pridobi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, lastninsko pravico na njej po preteku dvajsetih let, ter določilo 1468 paragrafa Občega državljanskega zakonika (ODZ) v zvezi načelnim pravnim mnenjem razširjene seje Zveznega Vrhovnega sodišča dne 4. 4. 1960, po katerem priposestvovalna doba na nepremičninah znaša 20 let.

6. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik nepremičnini parc. št. 1 in 2 k. o. X. posedoval in užival v prepričanju, da sta last njegove družine najmanj od leta 1974 do 1. 11. 1997. Da sta nepremičnini last njegove družine, je bil prepričan, ker obe parceli predstavljata kmetijo v njegovi lasti (prej njegovih prednikov), ki deluje kot enoten kompleks z imenom "Y". Tudi vaščani so šteli tožnika za lastnika navedenih parcel, posesti pa mu nihče ni branil. Da so na navedeni parceli uživali zgolj pravni pravni predniki tožnika in tožnik, so potrdile vse zaslišane priče v postopku, in sicer M. C., A. L., N. S., J. K. ter A. K. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je po preteku 20-letne dobe, ki je tekla od leta 1974 do 1994, tožnik, ki je bil ves čas priposestvovalne dobe dobroveren, priposestvoval obravnavani nepremičnini.

7. Okoliščina, ki jo izpostavlja pritožba, in sicer da tožnik potem, ko je po smrti matere leta 1997 izvedel, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin F. Z., pravni prednik toženke, ni uredil zemljiškoknjižnega stanja, na pravilnost materialnopravnega zaključka glede tožnikove dobre vere ne vpliva, saj je bil tožnik ves čas teka priposestvovalne dobe dobroveren, obdobje, ki ga izpostavlja pritožnica, pa se nanaša na obdobje po poteku priposestovalne dobe. Dobra vera mora biti podana v času teka priposestvovalne dobe, kar je bilo v postopku ugotovljeno. Da bi tožnik že pred smrtjo matere leta 1997 vedel, da njegovi pravni predniki v zemljiški knjigi niso vpisani kot lastniki, dokazni postopek ni potrdil. Prav tako je tožnik pojasnil, da se je s F. Z. dogovarjal za zemljiškoknjižno ureditev zadeve, ki ji F. Z. ni nasprotoval, vendar je z njo odlašal in je prej umrl.

8. Pritožbena navedba, da pritožnica lastninske pravice ni pridobila na podlagi dedovanja, ni utemeljena, saj iz odgovora na tožbo izhaja, da sta se pritožnica in njena mati M. B. kot solastnici nepremičnin v zemljiško knjigo vpisali na podlagi sklepov o dedovanju (in sicer pritožnica leta 2011 do 1/6, M. B. pa leta 2014 do 5/6). Šele kasneje je M. B. s pritožnico sklenila pogodbo o preužitku, in sicer leta 2016 (zapisnik o glavni obravnavi z dne 12. 5. 2017 na list. št. 41), ko je bila že seznanjena s tožbo tožnika na priposestvovanje. Sklicevanje pritožnice na določilo drugega odstavka 44. člena SPZ je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj se navedeno določilo nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki nepremičnino pridobi pravnoposlovno, medtem ko je pritožnica solastnino na navedenih nepremičninah, kot že rečeno, pridobila na podlagi dedovanja, nepremičnin pa po sklepu o dedovanju nikoli ni prevzela v posest.

9. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj soglasja za gradnjo vodovoda, ki jih pritožnica prvič navaja v pritožbi, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj jih v svoji trditveni podlagi pritožnica ni podala (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Pritožbena navedba, da je sestra toženke, priča M. C., v smrtovnici kot last F. Z. navedla tudi obravnavani parceli, medtem ko v tej pravdi trdi, da sta parceli last tožnika, ni utemeljena, saj je priča M. C. v svoji izpovedbi prepričljivo pojasnila, da je na obravnavanih parcelah videla delati zgolj K. in nikoli ni slišala, da bi bilo karkoli spornega, pri čemer pravnega prednika F. Z. na teh parcelah nikoli ni videla. Glede navajanja podatkov v smrtovnici pa je pojasnila, da ti dve parceli nikoli ni sta bili omenjeni.

11. Stroškovna odločitev sodišča prve stopnje, ki jo pritožba napada zgolj pavšalno, je pravilna.

12. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso pripomogli k hitrejši rešitvi zadeve (155. člen ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP odločilo, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 43, 43/2, 269, 269/1
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28, 28/4
Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 1468

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE2MDcx