VSL Sklep IV Cp 2750/2017

Jedro

Sodišče bo moralo v novem postopku pridobiti dokaze, po potrebi tudi po uradni dolžnosti, ki bodo vsaj z minimalno stopnjo prepričanja potrjevali razloge, na podlagi katerih bo sodišče ugotovilo kraj običajnega prebivališča toženca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v tožbi navaja spremenjene okoliščine, zaradi katerih s tožbenim zahtevkom zahteva, da se preživnina, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 796/2013 z dne 4. 9. 2013 v znesku 200,00 EUR mesečno, zniža na 100,00 EUR mesečno.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodišča v Republiki Sloveniji niso pristojna za odločitev v tem sporu, zato je tožbo zavrglo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se sodna pristojnost v preživninskih zadevah s tujim elementom določa v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008, ki v 3. členu določa, da ima sodno pristojno v preživninskih zadevah sodišče kraja, kjer ima tožena stranka običajno prebivališče oziroma sodišče kraja, kjer ima upravičenec običajno prebivališče. Ugotovilo je, da zakonita zastopnica živi z mladoletnim tožencem v Avstriji, kjer je tudi zaposlena, toženec pa tam obiskuje vrtec. Iz teh razlogov je sodišče zaključilo, da ima toženec v Avstriji svoje običajno prebivališče.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter da ugotovi, da je za odločanje v tem sporu pristojno sodišče Republike Slovenije. Navaja, da je imel toženec 2. 3. 2017 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji¹, njegova zakonita zastopnica pa na istem naslovu začasno prebivališče, kar potrjuje dopis Ministrstva za notranje zadeve z istega dne². Šele kasneje je bilo v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča pred upravno enoto evidentirano toženčevo stalno prebivališče na naslovu v Avstriji. V času vložitve tožbe je toženec živel v Sloveniji, čeprav je bila njegova zakonita zastopnica zaposlena v Avstriji. Zakonita zastopnica je naslov stalnega prebivališča za toženca v Avstriji uredila v času med 2. 3. 2017 in 27. 6. 2017. V kolikor bi otrok v Avstriji živel dalj časa, bi zakonita zastopnica zanj morala urediti prijavo stalnega prebivališča že prej. Toženec brez evidentiranega stalnega prebivališča v tej državi ne bi mogel obiskovati vrtca. Pravočasna prijava stalnega prebivališča za toženca in za zakonito zastopnico pa je tudi zakonska zaveza, saj je treba prebivališče prijaviti v treh mesecih prebivanja v državi. Iz teh razlogov trenutno prebivališče toženca ni običajno prebivališče, ker še ne predstavlja njegove integracije v družbeno in družinsko okolje. Otrok v tujini biva šele nekaj mesecev, kar izhaja tudi iz dopisa Upravne enote X. Toženec ni državljan Republike Avstrije, družinske vezi razen vezi s svojo materjo, v tej državi nima, ob tem, da vrtec v Avstriji obiskuje zgolj nekaj mesecev. Tožnik ni dal soglasja k selitvi otroka v Avstrijo. Pojem običajno prebivališče³ je treba razlagati tako, da to prebivališče ustreza kraju, ki pomeni integracijo otroka v družbeno in družinsko okolje. Treba je upoštevati dolžino, rednost, pogoje bivanja in razloge za bivanje na ozemlju države članice ter razloge za preselitev družine v to državo članico, državljanstvo otroka, kraj in pogoje za šolanje, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Običajno prebivališče ugotovi nacionalno sodišče, pri čemer upošteva vse dejanske okoliščine posameznega primera. Otrokovo družbeno in družinsko okolje, ki je bistveno za določitev kraja običajnega prebivališča, sestavljajo različni dejavniki, ki so odvisni od otrokove starosti.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče je dolžno po uradni dolžnosti po prejemu tožbe ugotoviti, ali je za odločitev o sporu pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče je sodno pristojnost pravilno ugotavljalo ob upoštevanju predpostavk iz Uredbe Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznanju in izvrševanju sodnih odločb ter sodelovanju v preživninskih zadevah⁴. V 3. členu Uredbe je določeno, da ima v državah članicah sodno pristojnost v preživninskih zadevah sodišče kraja, kjer ima tožena stranka običajno prebivališče. Sodišče na podlagi 5. člena Uredbe pravilno ugotavlja, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo ugovarjala pristojnosti, zato je treba uporabiti 3. člen Uredbe. Postopek pred sodiščem se začne v trenutku, ko je pisanje, s katerim se začne postopek vloženo na sodišču (prvi odstavek (a) 9. člena Uredbe). Če se pred sodiščem države članice začne postopek v zadevi, za katero to sodišče po tej uredbi ni pristojno, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno (10. člen Uredbe).

6. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da zakonita zastopnica z mladoletnim tožencem živi v Avstriji, kjer je zakonita zastopnica tudi zaposlena. Sodišče ugotavlja, da nima razloga za dvom, da otrok obiskuje vrtec v Avstriji, zato zaključi, da ima toženec v Avstriji običajno prebivališče. Na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje ugotavlja, da je običajno prebivališče toženca v Avstriji? Sodišče tega v sklepu ne razkrije. Iz navedb zakonite zastopnice in dokaznih listin v spisu pa je mogoče sklepati, da te ugotovitve sodišče prve stopnje gradi na navedbah zakonite zastopnice iz odgovora na tožbo⁵ in na podlagi dopisa Upravne enote X. z dne 27. 6. 2017⁶, iz katerega pa izhaja le, da imata toženec in njegova zakonita zastopnica prijavljeno stalno prebivališče v Avstriji. Iz tega dopisa ne izhaja, kdaj sta toženec in njegova zakonita zastopnica zaprosila in dobila stalno prebivališče v Avstriji. Že sedaj je treba pojasniti, da ima prijava stalnega bivališča lahko dokazno vrednost, vendar vpisi v uradne evidence glede prebivališča nimajo tiste odločilne dokazne vrednosti, za katero se neutemeljeno zavzema pritožba. Prav pa ima pritožba, da sodišče pri odločanju ni imelo dokazov, ki bi potrjevali, da je običajno prebivališče toženca v Avstriji. Sodišče prve stopnje po prejemu odgovora na tožbo te vloge ni poslalo tožniku v odgovor, ni pa tudi po uradni dolžnosti pridobilo dokaze, ki bi vsaj z minimalno stopnjo prepričanja potrjevali, da je bilo toženčevo običajno prebivališče ob vložitvi tožbe v Avstriji. Glede na pritožbene navedbe se je torej pri pritožbenem sodišču vzpostavil dvom, ali je imel toženec ob vložitvi tožbe običajno prebivališče v Avstriji.

7. Sodišče bo moralo v novem postopku pridobiti dokaze, po potrebi tudi po uradni dolžnosti⁷, ki bodo vsaj z minimalno stopnjo prepričanja potrjevali razloge, na podlagi katerih bo sodišče ugotovilo kraj običajnega prebivališča toženca. Pritožba povzema sklep VSL IV Cp 793/2017, ki je sicer obravnavalo zadevo v zvezi z Uredbo Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. 11. 2003 o pristojnosti v zvezi s starševsko odgovornostjo, kjer je bila enako kot v primeru, ki je predmet tega pritožbenega odločanja, sodna pristojnost slovenskega sodišča odvisna od ugotovitve, kje ima otrok običajno prebivališče. V citirani zadevi so bile predstavljene predpostavke, na podlagi katerih se ugotavlja običajno prebivališče otroka, vendar pritožbeno sodišče posebej izpostavlja, da je tudi v citiranem sklepu poudarjeno, da je vedno treba upoštevati okoliščine konkretnega primera. Pritožbeno sodišče glede na trditve pravdnih strank že sedaj opozarja in ugotavlja, da sta si pravdni zadevi glede nekaterih predpostavk podobni, glede drugih pa tudi bistveno različni, kar bo treba upoštevati pri ugotavljanju običajnega prebivališča toženca.

8. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. prvega odstavka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v novem postopku pozove tožnika in zakonito zastopnico, da predložita dokaze, s katerimi bosta dokazovala običajno prebivališče toženca, po potrebi pa naj tudi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobi relevantne dokaze.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tožba je bila vložena 7. 4. 2017.
² Glej prilogo A8.
³ Pritožba v tem delu povzema sklep VSL IV Cp 793/2017.
⁴ V nadaljevanju Uredba.
⁵ V katerem niso navedeni dokazni predlogi in ni priložen noben (listinski) dokazi, ki bi potrjeval navedbe iz te vloge.
⁶ Priloga A9.
⁷ Enako stališče je zavzeto tudi v sklepih: VSM I Cp 1093/2015, VSL IV Cp 793/2017 in VSL IV Cp 1894/2017.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 2535/2018
• VSC Sklep I Cp 409/2021
• VSM Sklep I Cpg 210/2017