VSL Sodba I Cp 2300/2017

Jedro

Na podlagi dokazne ocene je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila ustno sklenjena pogodba o izobraževanju med pravdnima strankama v pretežnem delu realizirana in je toženka svoje obveznosti v celoti izpolnila. Ker je tožnik za toženko prevzel obveznost nositi stroške študija MBA, je njegov tožbeni zahtevek na plačilo šolnine neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 160235/2015 z dne 18. 12. 2015 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki 11.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2015 do plačila ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi do plačila, zavrnilo. Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki 839,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka (tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo med strankama sporno, ali je tožena stranka (toženka) dolžna plačati stroške študija in kakšen je bil dogovor o izobraževanju in plačilu. Toženka je na glavni obravnavi 31. 1. 2017 podala nove navedbe. Zatrjevala je, da je bila med pravdnima strankama sklenjena ustna pogodba o izobraževanju in pojasnila, kaj je bila vsebina te pogodbe. Tožnik povzema izpoved priče J. P. o tem, da je obiskovanje predavanj in izpolnjevanje študijskih obveznosti razumel kot del obveznosti zaposlenih iz njihove zaposlitve, posebne pisne pogodbe o izobraževanju ni sklenil in je računal, da bodo udeleženci študija to lahko povrnili s svojim znanjem. Na ta račun naj bi se pridobivali novi projekti. Iz izpovedi je tako izhajalo, da je bila v primeru T. C. udeležba na študiju po programu MBA potrebna zaradi potreb delovnega procesa. Ta dogovor naj bi bil sklenjen v septembru 2014. Dne 31. 3. 2015 in dne 15. 4. 2015 je J. P. sklenil pisna dodatka k toženkini pogodbi o zaposlitvi, ki ju je podpisal v imenu tožnika kot delodajalca. Sodišče bi moralo ugotavljati, zakaj glede na določbe prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), zadnje alineje prvega odstavka 31. člena ZDR-1 in tretjega odstavka 170. člena ZDR-1 pravice in obveznosti toženke iz izobraževanja niso bile določene z dodatkoma k toženkini pogodbi o zaposlitvi. Po mnenju tožnika bi morali biti obseg in potek izobraževanja ter pravice med izobraževanjem in po njem urejeni v pisnih dodatkih k toženkini pogodbi o zaposlitvi. Če sta pravdni stranki sklepali pisna dodatka k pogodbi o zaposlitvi, bi morali v dodatkih urediti tudi pravice in obveznosti iz izobraževanja. Ker je sodišče zavzelo stališče, da ZDR-1 veljavnosti pogodbe o izobraževanju ne pogojuje s pisno obliko, je zmotno presodilo materialno pravo, in sicer zadnjo alinejo prvega odstavka 31. člena v zvezi s tretjim odstavkom 170. člena ZDR-1. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom in branjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo pravdni stranki sklenili 1. 9. 2014 ter dokazna predloga z vpogledom in branjem dodatkov št. 1 in št. 2 k pogodbi o zaposlitvi. S tem je bila kršena pravica tožnika do dokaza, saj je sodišče zavrnilo dokaz o bistvenem dejstvu, ki je bil predlagan v zvezi s spornim vprašanjem, kakšna je bila vsebina dogovora o izobraževanju. Če bi izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da sta bila dodatka k toženkini pogodbi o zaposlitvi sklenjena po doseženem ustnem dogovoru glede izobraževanja. Prišlo bi lahko do drugačne ugotovitve dejstev. Sodišče se zaradi neizvedbe dokazov o teh dejstvih ni izjasnjevalo. Sodišče je pooblaščencu tožnika prepovedalo, da postavlja vprašanja J. P. kot priči, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi in pravice ter obveznosti iz omenjenih pogodb. S tem je tožnika prikrajšalo za pravico, da učinkovito varuje svoje interese, storjena je bila bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker stranki pravic in obveznosti iz izobraževanja nista dorekli v naknadno sklenjenih dodatkih k pogodbi o zaposlitvi pisno, je več kot utemeljen dvom o obstoju dogovora, ki sta ga na naroku za glavno obravnavo pojasnjevala toženka ter priča J. P. Tožnik povzema izpoved priče ter navaja, da glede na pričanje D. T. ni mogoče poveriti vere J. P., da bo tožnik nosil stroške šolanja toženke. S tem, ko je sodišče zanemarilo ključni del pričanja D. T. je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Podana je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je izpovedoval J. P. in kar je bilo izpovedano s strani priče D. T. Poraja se utemeljen dvom v pričanje J. P. glede vsebine obveznosti, ki naj bi jih imela toženka, glede na to, da ji je pogodbo o zaposlitvi podaljšal le do 31. 12. 2015. J. P. je izpovedal, da je pričakoval povrnitev stroškov skozi delovanje tožnika v prihodnosti, od zaključka izobraževanja toženke v drugi polovici leta 2015 do konca tega leta pa toženka ne bi mogla povrniti stroškov svojega šolanja. Sodišče je izprašalo J. P. kot pričo glede pravic in obveznosti iz pogodbe o izobraževanju, vprašanj, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi ter pravice in obveznosti iz teh pogodb, ki jih je postavil pooblaščenec tožnika, pa ni dovolilo. Tudi dokaznega sklepa za vpogled in branje teh dokazov ni sprejelo. S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je prezrlo, da je toženka izpovedala, da ji J. P. nikoli ni izrecno rekel, da nima obveznosti do plačila šolnine. Ustni dogovor tako ni vseboval vseh bistvenih sestavin pogodbe o izobraževanju. Tudi če bi pritožbeno sodišče menilo, da zadošča vsebina pogodbe o izobraževanju, tožniku ni bila dana možnost, da glede dogovora o teh pravicah in obveznostih izpraša J. P. kot pričo. Pričevanju J. P. ni mogoče podeliti vere, saj izjava J. P., da je šlo za dobro naložbo v prihodnost, ne more vzdržati, ko je imela toženka sklenjeno pogodbo o zaposlitvi le do 31. 3. 2015. J. P. je določil nove pravice in obveznosti toženke s spremembo njene pogodbe o zaposlitvi v dodatku št. 1, ki je bil sklenjen 31. 3. 2015. Kasneje je bil sklenjen še en dodatek, zatrjevan dogovor v septembru 2004 pa ni bil zapisan v pisni obliki, kar utemeljuje sum, da do dogovora o tem, da toženki ni treba plačati šolnine, sploh prišlo. J. P. je izpovedal, da je z delavci podpisoval dodatke k pogodbam o zaposlitvi, vendar žal iz razloga slabe finančne situacije, medtem ko dodatek št. 1 toženkine pogodbe o zaposlitvi vsebuje določbo o zvišanju njene bruto plače. Sklepati bi bilo, da ji je zvišal plačo zato, da bi toženka skozi razliko višje plače pridobila sredstva za poplačilo študija. J. P. je namreč izpovedal, da je bil njegov predlog enak kot je ravnal v prejšnjem letu, kar pa ni bilo potrjeno. Izpovedal je tudi, da se ne spomni, da bi o svoji odločitvi sprejel kakršenkoli sklep v pisni obliki, ni vedel izpovedati, ali je to vprašanje uredil v toženkini pogodbi o zaposlitvi. Izjavil je, da bi stroške šolanja moral v celoti nositi tožnik, ki bi ga pokril iz dohodkov z bodočimi projekti, kar je v nasprotju z izjavo, da bi se plačilo uredilo enako kot v prejšnjem letu za D. T. Sestavni del prijave je bila na tretji strani formularja izjava, ki bi v primeru, da za kandidata krije šolnino sponzor oziroma tretja oseba, morala biti izpolnjena, vendar ni bila, časa za to, da bi izjavo J. P. podpisal, je bilo dovolj.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik navaja, da je toženka na glavni obravnavi dne 31. 1. 2017 podala nove navedbe v zvezi z zatrjevano ustno sklenjeno pogodbo o izobraževanju med pravdnima strankama. Glede na to, da je šlo za prvi narok za glavno obravnavo, so bile tovrstne navedbe podane pravočasno, kot je razvidno iz zapisnika delno tudi v okviru materialnega procesnega vodstva. Tožnik v nadaljevanju pritožbe podaja številne pritožbene navedbe, ki predstavljajo nedopustne pritožbene novote, saj ne izkaže, zakaj jih ni mogel pravočasno podati pred sodiščem prve stopnje. Navedeno velja za njegove trditve in pojasnjevanja, da bi sodišče moralo ugotavljati, zakaj pravice in obveznosti toženke iz izobraževanja niso bile določene z dodatkoma k toženkini pogodbi o zaposlitvi, saj so bile pravice in obveznosti iz naslova izobraževanja med toženko in J. P. dogovorjene že v septembru 2014, dodatka k toženkini pogodbi o zaposlitvi pa sta bila podpisana v naslednjem letu. Tožnik trdi, da bi zato moralo biti vse, kar se tiče pogodbe o izobraževanju, urejeno v pisnih dodatkih k toženkini pogodbi o zaposlitvi. Nadalje nedopustne pritožbene novote predstavljajo tudi trditve tožnika, s katerimi izpodbija verodostojnost priče J. P. razlogi o tem bodo navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da ZDR-1 veljavnosti pogodbe o izobraževanju ne pogojuje s pisno obliko, niti ne vsebuje določb o pravnih posledicah nespoštovanja te obličnosti. Pravno je upoštevna tudi ustna pogodba, če je bila v celoti ali v pretežnem delu realizirana. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno presodilo materialno pravo, to je zadnjo alinejo prvega odstavka 31. člena ZDR-1, ki določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati tudi druge pravice in obveznosti, v zvezi s tretjim odstavkom 170. člena ZDR-1, ki določa, da se trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju. Kljub navedenim določbam namreč dejstvo, da teh določb ni v pogodbi o zaposlitvi, še ne pomeni, da zato pogodba o izobraževanju ni veljavno sklenjena.

7. Sodišče je ugotovilo da v konkretnem primeru pogodba o izobraževanju ni bila sklenjena v pisni obliki, saj ne obstaja nobena listina, iz katere bi izhajalo, da bo študij toženke financiral tožnik. Tudi priča J. P. se ni spomnil, da bi s toženko podpisal kakšno pogodbo. Tožnik zato neutemeljeno navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog z vpogledom in branjem pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ter dokazna predloga z vpogledom in branjem dodatkov št. 1 in št. 2 k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč za neizvedbo oziroma zavrnitev dokazov navedlo pravilne razloge. Ker je bila v konkretnem primeru odločitev o tožbenem zahtevku odvisna od ugotovitve dejstev, ali je bila toženka na študij napotena s strani tožnika kot delodajalca in kakšen je bil dogovor o plačilu, so bila dejstva, razvidna iz navedenih listin, za odločitev pravno nepomembna. Kot že navedeno, trditve v zvezi z navedenimi listinami predstavljajo tudi nedopustne pritožbene novote in so očitki sodišču neutemeljeni. Neutemeljena je tudi navedba o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče pooblaščencu tožnika ni dovolilo, da J. P. postavlja vprašanja, ki se nanašajo na pogodbe o zaposlitvi in pravice ter obveznosti iz omenjenih pogodb, saj za odločitev o pravočasno zatrjevani trditveni podlagi, te listine niso bile pravno relevantne.

8. Sodišče druge stopnje tudi ne odgovarja na nedopustne pritožbene novote, s katerimi tožnik utemeljuje dvom v obstoj dogovora, sklenjenega med toženko in J. P. kot zakonitim zastopnikom tožnika. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje napravilo pravilno in prepričljivo dokazno oceno in tudi to tožnik izpodbija neutemeljeno ter neutemeljeno navaja, da ni mogoče poveriti vere J. P. , da naj bi tožnik nosil stroške šolanja toženke. Neutemeljena je tudi navedba, da naj bi sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, utemeljena s tem, da naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar je izpovedoval J. P. in tistim, kar je izpovedoval D. T. Navedeno ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar sodišče napačno povzame vsebino listin in zapisnikov, česar tožnik sploh ne zatrjuje. Z zatrjevanjem navedene kršitve namreč skuša uveljaviti zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ni podano, sodišče pa je pravilno obrazložilo tudi, zakaj priči D. T. ni v celoti sledilo. J. P. je izpovedal, da je pričakoval povrnitev stroškov skozi delovanje tožnika v prihodnosti, torej skozi uvajanje novih projektov, vendar je pojasnil tudi, da se je razumelo, da bodo stroški izobraževanja pokriti iz dejavnosti tožnika, zato je neutemeljena navedba, da je sodišče napačno zaključilo, da bodo vsi stroški izobraževanja toženke pokriti iz sredstev tožnika. Navedba, da toženka ne bi mogla povrniti stroškov svojega šolanja iz naslova projektov, pa predstavlja nedopustno pritožbeno novoto.

9. Neutemeljen je očitek, da naj bi sodišče prezrlo, da je toženka izpovedala, da ji J. P. nikoli ni izrecno rekel, da nima obveznosti do plačila šolnine, saj je hkrati izpovedala tudi, da je J. P. na sestanku septembra 2014 izrecno rekel, da naj je plačilo šolnine ne skrbi in da bo to uredil tožnik.

10. Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki, da pričevanju J. P. ni mogoče podeliti vere, ki v večjem delu predstavljajo nedopustne pritožbene novote (da ne more držati izjava, da je šlo za dobro naložbo v znanje toženke, da je J. P. zvišal plačo toženki zato, da bi toženka skozi razliko višje plače pridobila sredstva za poplačilo študija, da v dodatka, ki sta bila sklenjena v letu 2015, torej po zatrjevanem dogovoru med toženko in J. P., niso bile vnesene pravice in obveznosti zaposlene zaradi izobraževanja, čeprav za to ni bilo ovir, da je bilo dovolj časa za podpis izjave o sponzoriranju toženke s strani tožnice). Neutemeljeni pa so tudi očitki J. P. , ki je izpovedal, da se ne spomni, ali je podal predlog, da se toženko oprosti šolnine in da je bil njegov predlog enak kot v prejšnjem letu, saj je izpovedal tudi, da se v tehnične podrobnosti sam ni spuščal in je zaupal svojim sodelavcem, ki so se ukvarjali s pravnimi, finančnimi ali postopkovnimi zadevami, vsem delavcem pa je bila znana poslovna odločitev, ki se je nanašala konkretno na toženko in pred tem še na D. T. (v prejšnjem letu).

11. Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje napravilo pravilno dokazno oceno, ki jo sodišče druge stopnje sprejema. Na podlagi dokazne ocene je ugotovilo, da je bila ustno sklenjena pogodba o izobraževanju med pravdnima strankama v pretežnem delu realizirana in je toženka svoje obveznosti v celoti izpolnila. Ker je tožnik za toženko prevzel obveznost nositi stroške študija MBA, je njegov tožbeni zahtevek na plačilo šolnine neutemeljen.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosi tudi toženka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 156. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VDS sklep Pdp 354/2002
• VSL sodba II Cp 217/2011
• VSL sodba IV Cp 410/2015