VSL Sodba II Cp 2139/2017

Jedro

Obširno pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bilo z ozirom na sam potek škodnega dogodka nelogično, da bi šlo za daljši povodec, na drugi strani prav tako predstavlja neupoštevno (pritožbeno) novoto, saj prvo toženka (razen tega, da naj bi bil povodec dolg približno 1 m) tovrstnih trditev v postopku na prvi stopnji ni podala. Posledično je neutemeljen njen očitek o protislovju, ki naj bi ga sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja zagrešilo, brezpredmetno pa tudi poudarjanje, da naj bi bilo življenjsko in realno bolj logično, da je do dogodka prišlo na način, kot ga je opisala ona.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in prvo toženka sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 2. 2017:

- odločilo, da je dolžna prvo toženka tožnici plačati odškodnino v znesku 10.234,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2014 do prenehanja obveznosti (I. točka izreka),

- zavrnilo, kar je tožnica od prvo toženke zahtevala več, to je 13.240,00 EUR s pripadki (II. točka izreka),

- zoper drugo toženko zavrnilo tožbeni zahtevek, v skladu s katerim je dolžna slednja tožnici solidarno s prvo toženko plačati 23.474,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (III. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica drugo toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 29,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna tožnica prvo toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 276,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do plačila (V. točka izreka),

- odločilo, da je dolžna prvo toženka iz naslova povrnitve stroškov v roku 15-ih dni na TRR Okrožnega sodišča v Ljubljani plačati znesek 1.313,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili tožnica in prvo toženka.

3. Tožnica se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje zoper III. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugodi tudi zahtevku zoper drugo toženo stranko in odloči, da ji je slednja dolžna solidarno s prvo toženo stranko plačati odškodnino v višini 9.210,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2015 do prenehanja obveznosti (s stroškovno posledico) oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma izpostavlja, kaj naj bi sodišče prve stopnje pojasnilo v 24. in 26. točki obrazložitve. V zvezi s stališčem sodišča, da naj bi prvo toženka ravnala z eventualnim naklepom in da naj bi vedela, da lahko z odsotnostjo zakonsko določenih ukrepov glede skrbništva nevarnega psa tak pes ugrizne mimoidoče sprehajalce, pa je vseeno privolila v takšno protipravno posledico, opozarja, da drugo toženka takšnih dejstev ni navajala niti ni zanje predlagala dokazov (sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1405/1999 z dne 6. 1. 2001 in omenja, kaj naj bi iz nje izhajalo). Tudi, če je v predmetni zadevi prvo toženka vedela, kako bi morala poskrbeti za psa, to ne pomeni, da je pristala na možnost nastanka škode. Poleg tega bi morala drugo toženka za dokazovanje morebitnega eventualnega naklepa podati ustrezne navedbe in dokazne predloge, ki pa jih ni. Nadalje pritožnica poudarja, da je določilo splošnih pogojev v delu, ko določa, da so iz zavarovanja izključeni zahtevki za škodo, ki so nastale kot posledica zavestnega ravnanja, ki ni v skladu s predpisi in pravili, nično, saj je v nasprotju z moralo. Pojasnjuje, kaj naj bi bil smisel zavarovanja. To določilo splošnih pogojev naj bi bilo tudi nejasno in ga je zato treba razlagati v korist tožnice (poudarja, kaj naj bi tukajšnje sodišče izpostavilo v odločbi I Cp 1405/1999 z dne 6. 1. 2001).

4. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

5. Prvo toženka se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Uvodoma pojasnjuje, da je svojega psa vsakodnevno vodila na sprehod. Pes nikoli ni napadel človeka, ki bi šel zgolj mirno mimo njega. Ne strinja se stališčem sodišča, da soprispevek tožnice ne obstaja, in pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je v tem delu večjo vero poklonilo tožnici kot prvo toženi stranki in priči D. Prav tako je napačno ugotovilo dejansko stanje. Poudarja, da je psa vedno vodila na kratkem povodcu. Tudi glede dolžine povodca naj bi sodišče neutemeljeno sledilo zgolj navedbam tožnice, pri čemer je očitno povsem zanemarilo dejstvo, da v primeru, če bi psa vodila na dolgem povodcu, ne bi moglo priti do tega, da bi jo ta ob sunkovitem odskoku potegnil tako, da bi padla (česar tožnica ni zanikala). Zato naj bi bilo podano protislovje v zvezi z dejanskim dogodkom. Poudarja, da je prav tako natančno in jasno pojasnila potek škodnega dogodka. Nenazadnje je življenjsko in realno bolj logično, da je do dogodka prišlo na način, kot je to pojasnila sama. Navaja, zakaj naj bi bilo temu tako. Varovanje psa je bilo povsem ustrezno in primerno. Pes je reagiral zgolj v primeru, ko se je čutil napadenega. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnica ni skočila proti psu, oziroma je sledilo njeni izpovedbi, da je šla zgolj mimo psa, ne bi smelo zaključiti, da se je prvo toženka zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da je lahkomiselno mislila, da do nje ne bo prišlo, ter da naj bi njeno ravnanje pomenilo ravnanje z eventualnim naklepom. Pojasnjuje, zakaj naj bi bila podana kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje. Ni ji moč očitati takšnega ravnanja, niti sodišče tega izrecno in konkretno ne pojasni. V zvezi z njenim ravnanjem lahko govorimo kvečjemu o nezavestni malomarnosti, zaradi česar je podana je tudi odgovornost drugo tožene stranke. Poudarja, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo določena očitno previsoko tako glede na dejanske poškodbe kot tudi glede na mnenje sodnega izvedenca. Sodišče je izvedensko mnenje upoštevalo zgolj površno, saj je svojo odmero vseskozi utemeljevalo zgolj na tožničinih navedbah, ki pa so, kot je večkrat izpostavil tudi izvedenec, problem njenega subjektivnega doživljanja. Izvedenec je vseskozi poudarjal neskladje med subjektivno bolečino in relativno pičlim objektivnim medicinskim izvidom. Ob zaslišanju je potrdil, da je tožnica po datumu 15. 2. 2013, ko so se ji rane popolnoma zacelile, nadaljevala z zdravljenjem pri različnih specialistih zaradi svojih subjektivnih težav. Sodišče je sledilo navedbi izvedenca, da ob negativnih preiskavah še ni nujno, da so te tudi nepotrebne. Na podlagi teh navedb ne bi smelo šteti, da so bile navedene preiskave tudi potrebne. Poudarja, kaj naj bi bilo relevantno po teoriji ratio legis vzročnosti oziroma po teoriji o adekvatni vzročnosti. Tožničina poškodba je bila zaceljena v dobrem mesecu, njenim anamnestičnim podatkom, ki jih je sodišče ves čas neobrazloženo navajalo, pa ni moč pokloniti nekritičnega zaupanja. Pojasnjuje, kaj je potrebno upoštevati pri določitvi odškodnine. Sodišče je svojo odmero utemeljevalo predvsem na navedbah tožnice. Ni pa upoštevalo njenih navedb, ki so nenazadnje v skladu z izvedenskim mnenjem glede obiskovanj ambulant s strani tožnice zgolj iz preventivnih vzrokov. Odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti je glede na izvedene dokaze ter obstoječo sodno prakso odmerjena previsoko (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1840/2013). Pojasnjuje, kdaj je moč prisoditi odškodnino za strah (in se sklicuje na odločbo VSL I Cp 774/2015 z dne 17. 6. 2015, na sodbo II Ips 322/2003 z dne 20. 5. 2004 ter odločbe izdane v zadevah II Cp 1984/2012, II Cp 2445/2012, II Cp 477/2012 in II Cp 789/2013). Tudi iz naslova skaženosti naj bi bila odmerjena previsoka odškodnina. Sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve v zvezi s pogoji oziroma merili, ki morajo biti za presojo odškodnine iz tega naslova podani. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre zgolj za manjši kozmetični defekt, ki je na delu telesa, ki je viden le izjemoma. Ugovarja tudi odškodnini prisojeni za materialno škodo. Za hlače in nogavice naj bi bilo jasno, da kot rabljene dalj časa ne morejo skupaj doseči vrednosti 55,00 EUR, razen če je bila uničena obleka kakšne priznane modne znamke, česar pa tožnica ni zatrjevala. Glede čevljev poudarja, da jih zgolj kri ni mogla povsem uničiti, saj je jasno, da se ti lahko operejo, prav tako pa tudi okrvavljene nogavice. Tudi glede stroškov prevoza poudarja, da so pretirani in neizkazani. Nekateri več kot očitno niso bili potrebno, sploh ne v zvezi s samim škodnim dogodkom.

6. Na pritožbo je odgovorila tožnica, ki je predlagala njeno zavrnitev.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnice:

8. Zakaj določilo¹ 6. točke četrtega odstavka 54. člena pogojev zavarovanja 01-DOM-01/09, ki so predstavljali sestavni zavarovalne pogodbe, katero je prvo toženka sklenila z drugo toženko, ni v nasprotju z moralo (in posledično nično), je v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Kot je iz omenjenega določila razvidno, ne gre za izključitev vseh protipravnih (nedopustnih) ravnanj, kakor to omenja pritožba, ampak samo tistih, ki so izvršena zavestno oziroma (kot je to prav tako obrazložilo že sodišče prve stopnje) z določenimi oblikami krivde.² Ker je nadalje predmetno določilo povsem jasno, je pritožbeno sklicevanje na določbo 100. člena ZOR³ (sedaj določba 83. člena OZ⁴), ki ureja razlago nejasnih določil v posebnih primerih, neutemeljeno.⁵

9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da (upoštevaje prej omenjeno določbo zavarovalnih pogojev) kršitve (protipravna dejanja) zavarovanca, izvršena z nezavestno malomarnostjo, obveznosti (kritja) zavarovalnice ne izključujejo. Hkrati pa je zaključilo,⁶ da je prvo toženka ravnala z eventualnim naklepom,⁷ in pojasnilo, katere dejanske okoliščine naj bi na to kazale. Pritožba pa v zvezi s tem upravičeno navaja, da trditev o dejstvih, ki bi utemeljevale zaključek o obstoju prvo toženkinega eventualnega naklepa, drugo toženka ni podala.⁸

10. Drugo toženka je v III. točki odgovora na tožbo z dne 18. 11. 2015 podala "le" trditve, ki kažejo na ravnanje (prvo toženke) z zavestno malomarnostjo. Čeprav jih je v nadaljevanju napačno (pravno) okvalificiralo kot eventualni naklep, pa je ugotovitve, ki ustrezajo znakom omenjene oblike malomarnosti, v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe (na podlagi predhodno opravljene dokazne ocene) podalo že sodišče prve stopnje.⁹ Ker pa tudi obstoj zavestne malomarnosti (prvo toženke) izključuje drugo toženkino zavarovalno kritje (obveznost), je (s strani tožnice) izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje kljub temu pravilna.

V zvezi s pritožbo prvo toženke:

11. Pritožničino pojasnjevanje, da njen pes nikoli ni napadel človeka, ki bi šel zgolj mirno mimo njega (oziroma brez razloga), je ne le neizkazano, ampak prvenstveno tudi sicer (nedopustno) novo (prvi odstavek 337. člena ZPP¹⁰). Posledično ne zbudi nobenih pomislekov v natančno in hkrati prepričljivo obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da ni tožnica z ničemer pripomogla (prispevala) k nastanku obravnavane škode.¹¹ Ker je v okviru 18. točke obrazložitve konkretizirano pojasnilo, zakaj je glede poteka škodnega dogodka (kot tudi dolžine pasjega povodca) sledilo tožnici¹² (in ne prvo toženki), pritožbeni očitek, da tega ni storilo, ne drži, medtem ko (zgolj) pritožničino poudarjanje, da je psa vedno vodila na kratkem povodcu (kot tudi, da je prav tako natančno in jasno pojasnila potek škodnega dogodka), v to ne prepriča. Obširno pritožbeno pojasnjevanje, zakaj naj bi bilo z ozirom na sam potek škodnega dogodka nelogično, da bi šlo za daljši povodec, na drugi strani prav tako predstavlja neupoštevno (pritožbeno) novoto, saj prvo toženka (razen tega, da naj bi bil povodec dolg približno 1 m) tovrstnih trditev¹³ v postopku na prvi stopnji ni podala. Posledično je neutemeljen njen očitek o protislovju, ki naj bi ga sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dejanskega stanja zagrešilo, brezpredmetno pa tudi poudarjanje, da naj bi bilo življenjsko in realno bolj logično, da je do dogodka prišlo na način, kot ga je opisala ona.

12. Ker predstavlja obširno pritožničino navajanje, s katerim utemeljuje svojo trditev o ustrezni dolžini pasjega povodca oziroma pojasnjuje, zakaj se (glede na dotedanje njegovo obnašanje/reakcije¹⁴) ni mogla zavedati, da lahko pes ugrizne mimoidočega, v prvi vrsti nedopustno pritožbeno novoto,¹⁵ slednja ne vzbudi nobenega dvoma v (tudi sicer prepričljivo obrazložen) zaključek sodišča prve stopnje o njenem neustreznem varovanju oziroma kršitvah relevantnih določb ZZZiv. Posledično povsem neutemeljeno izzveni očitek o zagrešeni (očitni) kontradiktornosti, ki ga v zvezi z zaključkom, da se je zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice (na podlagi tega istega neupoštevnega¹⁶ navajanja) naslavlja sodišču prve stopnje. Da v konkretnem primeru (upoštevaje dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje) ni šlo za eventualni naklep, ampak obstoj zavestne malomarnosti na strani prvo toženke, je bilo pojasnjeno v okviru 9. in 10. točke obrazložitve te sodbe. Ta razlika pa za presojo obstoja njene odškodninske odgovornosti (obveznosti) ni bistvena.¹⁷

13. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode, ki ga je zaradi dogodka utrpela tožnica, prisodilo primeren znesek odškodnine (s katero bo kot zadostno satisfakcijo dosežen namen iz določbe 179. člena OZ¹⁸), svojo odločitev pa je tudi v tem delu konkretno (jasno) in hkrati prepričljivo obrazložilo. Ustreznost je podana tako z vidika odškodnine prisojene za posamezne oblike (to je iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti) nepremoženjske škode, upoštevaje skupno prisojeni znesek pa tudi glede na celoten obseg utrpljene nepremoženjske škode. Pritožbeni očitki o napačno odmerjeni odškodnini so bodisi presplošni (in neizkazani) bodisi nebistveni. Takšen je npr. očitek sodišču prve stopnje, da naj bi mnenje v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke (prof. dr. M. C., dr. med.) upoštevalo zgolj površno, pri čemer se pritožba sklicuje (zgolj) na njegovo ugotovitev o neskladju med (hudo) subjektivno bolečino in (relativno pičlim) objektivnim medicinskim izvidom. Pritožba ne upošteva, da je na drugi strani isti izvedenec ugotovil relevanten obseg nastale nepremoženjske škode, kar (v tem ugotovljenem okviru) tožničine trditve potrjuje. In (predvsem) na podlagi teh jasnih izvedenčevih ugotovitev je sodišče prve stopnje (ki je pri tem upoštevalo tudi ugotovitve, na katere opozarja pritožba¹⁹) podalo zaključke o naravi (obsegu) nastale (zatrjevane) nepremoženjske škode, ki so bili temelj za prisojo odškodnine.

14. Na podlagi izvedenčevega zaslišanja na naroku dne 10. 2. 2017 je moč zaključiti, da so bile zdravstvene preiskave, ki jih je tožnica opravila po 15. 2. 2013, zdravstveno indicirano, kar pomeni, da je bila njihova izvedba (kljub kasnejšemu negativnemu rezultatu) razumna in kot taka potrebna. Ker pritožnica ne vzbudi nobenega pomisleka v izvedenčeve ugotovitve o trajanju tožničinih telesnih bolečin (kot posledic predmetnega škodnega dogodka²⁰), na katere se v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicuje tudi sodišče prve stopnje,²¹ je (za konkretni primer) brezpredmetno njeno sklicevanje na pomen (vsebino) teorij o vzročni zvezi (oziroma na sodne odločbe, ki ta vprašanja obravnavajo). Z ozirom, da (očitno²²) ne drži niti pritožničina navedba, da naj bi sodišče prve stopnje (ker naj bi odmero utemeljevalo predvsem s tožničinimi navedbami) odškodnino določilo subjektivno, enak zaključek (o brezpredmetnosti) velja za njeno (povsem splošno) pojasnjevanje, kaj mora sodišče upoštevati pri določitvi takšne odškodnine. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljen (in pritožbeno neizpodbit) obseg (intenzivnost) telesnih bolečin oziroma nevšečnosti pri zdravljenju prisodilo primerno odškodnino. Pritožba zatrjuje, da ta ni v skladu s sodno prakso, a ob tem zgolj z izpostavljanjem posameznih ugotovitev iz sodbe tukajšnjega sodišča I Cp 1840/2013²³ in lastno oceno o teži poškodb²⁴ v to ne prepriča.

15. Pri tožnici je bil (upoštevaje ugotovitve izvedenca) prisoten tako (približno eno uro trajajoč) intenziven primarni strah, kot intenziven sekundarni strah (trajajoč mesec dni) in nato še zmeren sekundarni strah nekaj mesecev. Zato je brezpredmetno (povsem načelno) pritožbeno pojasnjevanje, da je moč iz tega naslova prisoditi odškodnino, zgolj če je šlo za intenziven in dlje časa trajajoč strah. Ker razen tega, da naj bi obravnavale škodo zaradi pasjega ugriza (in da naj bi bila za strah prisojena nižja odškodnina), pritožba ne pojasni, kakšne naj bi bile glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode (strahu) podobnosti (razlike) z obravnavano zadevo, enako velja za njeno sklicevanje na posamezne odločbe tukajšnjega sodišča.²⁵

16. Sodišče prve stopnje je (glej 38. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) ustrezno upoštevalo vse (in sicer tako objektivne kot subjektivne) za prisoditev odškodnine (iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti) potrebne okoliščine. Iz tega razloga je pritožbeno pojasnjevanje narave te nepremoženjske škode in v sodni praksi izoblikovanih (objektivnih in subjektivnih) meril (za prisojo odškodnine), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno, pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje glede njih svoje odločitve ni obrazložilo, pa neutemeljen. Na drugi strani je pritožničino zatrjevanje, da naj bi bila odškodnina odmerjena previsoko in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, nekonkretizirano, pojasnjevanje, da naj bi šlo zgolj za manjši kozmetični defekt (ki prisojene odškodnine ne opravičuje), pa ne le (nedopustno) novo, ampak tudi sicer neizkazano.²⁶ Nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) pa predstavlja tudi navajanje glede odškodnine prisojene za premoženjsko škodo (zaradi uničenih osebnih stvari²⁷ oziroma stroškov prevoza nastalih zaradi zdravljenja). Čeprav je vse potrebne trditve v zvezi z njo tožnica podala že v tožbi, ni prvo toženka konkretiziranih pomislekov (kot sedaj v pritožbi) v postopku na prvi stopnji nikoli omenila.

17. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbama tožnica in prvo toženka sami trpita svoje z njuno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica sama krije tudi svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo prvo toženke nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o omenjeni pritožbi niso v ničemer prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ki predvideva, da so iz zavarovanja izključeni (tudi) odškodninski zahtevki za škode, ki so nastale kot posledica zavestnega ravnanja, ki ni v skladu s predpisi ali pravili (na primer vožnja s kolesom pod vplivom alkohola).
² Kot elementa (pravilneje podlage) odškodninske odgovornosti.
³ Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Enako velja za omenjanje stališča zavzetega v odločbi tukajšnjega sodišča I Cp 1405/1999 z dne 6. 1. 2001.
⁶ Glej 19., 24. in 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
⁷ In posledično tožbeni zahtevek zoper njo tudi zavrnilo.
⁸ Kar pomeni, da je sodišče prve stopnje prekoračilo z njene strani podan trditveni okvir (oziroma ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 7. člena ZPP).
⁹ Glej npr. ugotovitve o prvo toženkinem zavestnem kršenju določb relevantnega Zakona o zaščiti živali - ZZZiv (Uradni list RS, št. 98/1999, s kasnejšimi spremembami), o njenem zavedanju možnosti nastanka prepovedane posledice, njenem neupoštevanju oziroma ravnanju v nasprotju z drugim odstavkom 12. člena ZZZiv in ostale.
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Glej 17. - 20. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹² V to oceno (prepričljivosti/verodostojnosti) tožničine izpovedbe (ki jo je naredilo sodišče prve stopnje) pritožba ne vzbudi nobenega dvoma niti z (neizkazanim) očitkom, da je njen edini cilj zagotoviti si čim večjo odškodnino (ki ga nekonkretizirano/neprepričljivo utemeljuje zgolj z ugotovitvijo v postopku angažiranega izvedenca medicinske stroke, o tem da je pri tožnici podano neskladje med hudo subjektivno bolečino in relativno pičlim objektivnim medicinskim izvidom).
¹³ Kljub temu, da je tožnica (že v tožbi) jasno navedla, da je imela prvo toženka psa na zelo dolgem povodcu.
¹⁴ Sodišče prve stopnje je v 20. točki pravilno pojasnilo, da mora biti nenadni gib ob srečanjih človeka s psom pričakovan in da zato ne predstavlja neustreznega (protipravnega) ravnanja.
¹⁵ Hkrati pa je tudi v celoti nedokazano.
¹⁶ In kot rečeno (hkrati) neizkazanega.
¹⁷ Ker ni šlo za nezavestno, temveč za zavestno malomarnost, pa je neutemeljeno tudi zatrjevanje, da naj bi bila podana odgovornost drugo tožene stranke (glej 8. - 10. točko obrazložitve te sodbe).
¹⁸ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
¹⁹ Glej 30. in 31 točko obrazložitve izpodbijane sodbe.
²⁰ Da izvedenec telesnih bolečin, ki naj bi jih imela tožnica zaradi drugih zdravstvenih težav (npr. v križu), ni upošteval, je jasno razvidno iz 7. točke njegovega mnenja z dne 20. 10. 2016.
²¹ Ki je hkrati v 33. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj tožničinim trditvam o intenzivnejših in dalj časa trajajočih bolečinah (od tistih, ki jih je ugotovil izvedenec), ni sledilo.
²² Glej ugotovitve podane v 13. točki obrazložitve te sodbe.
²³ V kateri je bila za nepremoženjsko škodo iz obravnavanega naslova (tudi sicer) prisojena (višja) odškodnina 4.500,00 EUR.
²⁴ Oziroma njihovo primerjavo v predhodno omenjeni in predmetni zadevi.
²⁵ In sicer II Cp 1984/2012, II Cp 2445/2012 in II Cp 789/2013.
²⁶ Da naj bi takšna narava (manjši kozmetični defekt) izhajala iz ugotovitev v izvedenskem mnenju (kot to navaja pritožba), namreč ne drži.
²⁷ To je obutve in oblačil.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1997/2016
• VSL Sodba I Cp 418/2019
• VSL sodba I Cp 303/2017