VSL Sodba I Cp 2057/2017

Jedro

Tožnika zahtevata povračilo za bivanje mlade družine v njihovi hiši, za občasno čuvanje otrok, nudenje kosila in pomoči pri šoli vnukoma in to uveljavljata od bivše snahe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za običajno medgeneracijsko pomoč, ko sta tudi tožnika od mlade družine dobila določene koristi. Tako ni šlo za dajanje daril, ampak za izpolnjevanje moralnih dolžnosti in zato tožnika nimata pravice to zahtevati v denarni obliki nazaj (192. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od toženke zahtevala plačilo 112.642,00 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožbeni zahtevek temelji na odpadli kavzi darilne pogodbe, to je 39. člen Obligacijskega zakonika (OZ). V tožbi je po pomoti navedeni člen 47. Sodišče pa meni, da vse naklonjeno pomeni izpolnitev moralne obveznosti pomoči družine po 192. členu OZ, česar ni mogoče zahtevati nazaj. Sodišče pravi, da je tožeča stranka prostovoljno izpolnila te stvari brez namena zadolževanja. Obdarjenec je bil obogaten. Darilna pogodba je realni kontrakt. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča je običajno, da po razvezi zakonske zveze se darovalcem prizna pravica vračati darila zaradi odpadle kavze. Gre za odločbe VS RS II Ips 546/92, III Ip 854/2006, II Ips 916/2006, II Ips 206/2010 in načelno mnenje občne seje iz 1987 leta. Res gre običajno za nepremičnine, delež v gospodarski družbi, vendar ni ovire, da gre tudi za druge načine obogatitve obdarjenca v breme darovalčevega premoženja po 533. členu OZ. Sodišče pa meni, da ne gre za darilo. Gre za obveznosti, ki zakonsko niso urejene in bi jih sodišče moralo prisoditi. Ker ni razlogov o odločilnih dejstvih, gre za 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče zmotno meni, da sta darovalca privolila v lastno prikrajšanje. Sodišče ne loči objektivnega merila darila od izpolnitve naravne oziroma moralne obveznosti. Sodišče ne opravi testa sorazmernosti. Predvsem v ruralnem okolju je običajno podeljevanje daril v koordinaciji s pravico do stanovanja in koristi iz kmetije pri sklepanju preužitkarskih pogodb ali pogodb o dosmrtnem preživljanju pri starosti izročevalcev. Taki spori so številni in ni mogoče sklepati, da so izpolnitve v tej zadevi običajne ali tipične. Sodišče se sklicuje na II Ips 451/94 in II Ips 179/2007 in jim nekritično sledi. Ne konkretizira dejanskega stanja. V sodbi ni ločnice med darilom in moralno obveznostjo. Sodišče le ugotovi, da ni prišlo do nesorazmerno obsežne pomoči toženi stranki. Tudi pri moralni ali naturalni obveznosti nasproti stoji upravičenje ali potreba tistega, kateremu naj bi bila obveznost izpolnjena. Sodišče pa bi moralo opredeliti, katera priznana upravičenja tožene stranke so v razmerju do tožnikov ali katere so naravne potrebe, ki jih sama z možem ni bila zmožna zadovoljiti in je utemeljeno pričakovala to od staršev. V citiranih zadevah Vrhovnega sodišča je tožena stranka bila deležna pomoči tožeče stranke, ko je bila brezposelna in brez dohodkov. Tam so svojci pomagali brezposelnem. V tej zadevi pa je bilo ravno obratno, saj je tožena stranka bolj premožna. Tožnika sta upokojena, tožnica pa še invalidka III. kategorije. Tožena stranka si je izbrala delo v L., prihajala pozneje domov in dva majhna otroka sta bila pri starih starših. Tožeča stranka je izpolnjevala starševsko dolžnost namesto samih staršev. Nudila sta vso pomoč pri učenju in prehrani. To ni bila moralna ali naravna dolžnost do tožene stranke, saj je bila njena dolžnost starševska. Toženka je štirinajst let sprejemala darilo. Sodišče spregleda bistveno večjo delovno zmožnost tožene stranke in boljše dohodkovno stanje. Ne drži pavšalna ugotovitev sodišča, da v vseh družinah obstaja običajno, naravno in moralno ravnanje, da ostareli starši pomagajo mlajšemu paru pri brezplačnem stanovanju, varstvu otrok, učenju, prehrani, kurjavi in podobno. Tožena stranka ima dolžnost vrniti tako materialne koristi kot nematerialne, saj gre za nečisto denarno obveznost. Tako pa je bila toženka zdoma več, kot bi sicer lahko, privoščila si je več, življenje je bilo cenejše. Zato gre za zmotno uporabo 192. člena OZ. Sicer pa pravni standard iz tega člena ni bil vsebinsko opredeljen.

3. Na pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zmotno meni, da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih in da ni obrazložena pravna podlaga odločitve. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do trditvene podlage tožeče stranke, da je šlo za številna darila tožnikov toženki in njihovemu sinu ter otrokoma. Pravilno je ugotovilo, da je družina štirinajst let stanovala v hiši, ki je last tožnikov (šest let v manjšem pritličnem stanovanju, osem let v mansardnem stanovanju, ki sta ga zakonca v celoti sama uredila in opremila), da sta bila rojena dva otroka v tem času, to sta vnuka tožnikov, da sta tožnika pomagala pri varstvu vnukov, da sta tam kdaj tudi jedla, da so kdaj tudi vsi štirje jedli pri tožniku, da so skupaj spravili les tožnikov za ogrevanje za vse. Vendar je sodišče tudi ugotovilo, da sta bila otroka v vrtcu oziroma v šoli, da sta tudi toženka in sin tožnikov pomagala pri delih (sin pri kmečkih opravilih, v vinogradu, pri spravilu lesa, toženka pa je občasno skuhala za vse in sodelovala pri trgatvi, pobiranju krompirja, zlaganju drv, nudila pomoč pri uradnih opravilih za tožnika). Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, kako je potekalo življenje in pomoč tožnikov pri varstvu otrok. Tako je ugotovilo, da je oče otrok, to je sin tožnikov, imel službo izmenično, da jih je čuval, dokler iz službe ni prišla toženka; da pa je tudi bila kdaj potrebna pomoč tožnikov. Tožnika sta zatrjevala, da sta kosilo pripravila zase, da je bilo vedno hrane dovolj in sta jo lahko ponudila otrokoma, toženki in sinu, ko sta prišla iz službe. Sodišče je tudi ugotovilo, da so si stroške delili in da vseh letih skupnega življenja o tem ni bilo spora.

6. Takšen način življenja je sodišče pravilno ocenilo za v naši družbi običajno družinsko pomoč, in sicer medsebojno pomoč, ki je ni mogoče opredeliti po določbah o darilni pogodbi iz določb 533. člena OZ. Primer iz sodne prakse, ki ga navaja pritožba, pa se nanašajo na drugačne primere.¹ Ugotovljeni način življenja družine je pomenil, da je šlo za običajno medgeneracijsko družinsko pomoč, ko vsak izmed družinskih članov prostovoljno prispeva, dela oziroma kaj kupi in gre za prostovoljne izpolnitve brez namena zadolževanja, tako ni moč vsakega dela, hrane, drv, bivanja, opredeliti kot dajanje in sprejemanje daril. Takšen način razmišljanja, kot ga ponuja trditvena podlaga tožeče stranke, bi pomenila, da si običajno družinsko pomoč in sobivanje družinski člani lahko po prenehanju sobivanja med seboj "poračunavajo". To bi lahko peljalo tudi do poračunavanja vsake koristi, ki jo nekdo doživlja kot korist za drugega; tako bi tudi starša otrok tedaj lahko "obračunala" starim staršem, da sta rodila in zagotovila vnuke in podobno. Nič kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni nenormalno oziroma neadekvatno in ne presega moralnih dolžnosti v družini, kot jo pojmujemo v naši družbi. Če pa sta tožnika menila, da nekaj delata, česar nista dolžna, pa bi morala na to opozoriti sina in snaho oziroma si pridržati to pravico, da bi zahtevala plačilo za opravljeno delo (191. člen OZ).

7. Sodišče prve stopnje je tako pravilno oprlo svojo odločitev na določbo 192. člena OZ in pravilno pri tem razlagalo pravni standard naravne obveznosti in moralne dolžnosti. Pri tem se je pravilno oprlo tudi na obstoječo sodno prakso (II Ips 451/94 in II Ips 179/207). Tožnika sta s svojim ravnanjem v želji, da pomagajo mladi družini, toženki in sinu namenili določeno korist. Vendar je tudi mlada družina pomagala tožnikoma. Tako je prišlo do premika premoženja in določenega okoriščenja vseh v družini, vendar je to temeljilo na volji družinskih članov, kar onemogoča vrnitveni zahtevek.

8. Pritožba nadalje trdi, da sodišče ni zadosti upoštevalo, da sta bila tožnika šibkejšega premoženjskega stanja kot toženka in njun sin. To pri presoji moralnih dolžnosti v konkretnem primeru, ko ni šlo za nekaj nenormalnega, ni odločilno. Pritožba nadalje meni, da bi sodišče moralo moralno obveznost presojati tako, da obstaja le, če obstaja objektivna potreba po pomoči, kot npr. pri težko bolnih in podobno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dogajanje v družini v štirinajstih letih. Ni mogoče oceniti, da gre pri 192. členu OZ le za takšne primere, kjer bi šlo za pomoč v stiski in podobno. Določba ureja dve situaciji, v katerih se obogatitveni zahtevek ne priznava, čeprav izpolnjena obveznost ni imela vseh lastnosti, ki se za obligacijo zahtevajo in bi torej izpolnitev lahko šteli za izpolnitev nedolga. Teorija rešitev utemeljuje z obstojem obveznosti zunaj pravne obveznosti.² Prvi primer so naravna ali naturalne obveznosti, drugi pa moralne dolžnosti. Izpolnjevanje moralnih dolžnosti je v družbenem interesu in zato zakonik podpira izpolnitev moralnih obveznosti in ne dopušča restitucije, ker bi bila nemoralna, saj je stranka izpolnila nekaj, kar je bila moralno zavezana izpolniti. Drugačna razlaga moralnih obveznosti bi pripeljala do razpada družinske medgeneracijske pomoči in zaračunavanja vsake pomoči v družini oziroma bi celo vodila v pretirano individualizacijo, ki je za družbo škodljiva. V ugotovljenem primeru ne gre za preseganje običajne, to je normalne medgeneracijske pomoči.

9. Pritožba obširno razlaga, da sta tožnika namesto toženke opravljala starševske dolžnosti do otrok. Ugotovljeno dejansko stanje ni takšno, ki bi potrjevalo zatrjevano podlago, da sta stara starša sama skrbela za oba vnuka. Otroci so bili v vrtcu oziroma šoli, starša sta bila dnevno doma in skrbela za otroke. Občasno čuvanje in ob tej priliki prehranjevanje pri starih starših ni mogoče oceniti za darilo. Vendar je treba tudi pritožbi odgovoriti, da če so svoje ravnanje stari starši doživljali kot darilo, tedaj bi bili pasivno legitimirani otroci. To dejstvo tudi pripelje do zmotnega prepričanja tožeče stranke, da v družini lahko vsako uslugo obračunavamo, če se zakonska zveza razveže oziroma življenjska skupnost razpade.

10. Preizkus sodbe tako pokaže, da sodba ima razloge o pravno odločilnih dejstvih, to so v tem primeru pravno odločilna dejstva iz 192. člena OZ. Sodišče je pravilno napolnilo pravni standard iz 192. člena OZ in pri tem pravilno razlagalo obstoječo sodno prakso. Tako se izkaže, da niso podane očitane in tudi ne druge absolutne bistvene kršitve določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (253. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Pritožnica ni uspela; navedbe iz odgovora pa niso pripomogle k rešitvi te zadeve.

-------------------------------
¹ Darila kmetije ali parcele za gradnjo in podobno (primerjaj II Ips 916/2006, II Ips 206/2010, II Ips 546/92 - povsod je šlo za nepremičnine).
² Primerjaj A. Polajnar Pavčnik, Komentar 192. člena OZ, 2. knjiga, str. 52.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sodba II Kp 4084/2010
• VSL Sklep II Cp 905/2020
• VDS Sodba Psp 152/98