<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep Cst 10/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:CST.10.2018
Evidenčna številka:VSL00007737
Datum odločbe:30.01.2018
Senat, sodnik posameznik:Irena Dovnik (preds.), Mateja Levstek (poroč.), Damjan Orož
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:preizkus terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pristop k dolgu - prevzem dolga - pogodbena kazen - očitek protispisnosti

Jedro

Pogodbena kazen je lahko posledica kršitve kreditne pogodbe, nikakor pa ni "odplačevanje obveznosti po pogodbah".

Bodoča kazen za morebitno kršitev pogodbe ni mogla biti del pristopa k dolgu, ki takrat sploh še ni obstajal, prav tako pa ta terjatev tudi glede na pogodbena določila ni bila del prevzema dolga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 1. točki izreka potrdi.

    Obrazložitev

    1. Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa odločilo, da terjatev upnika G. d.d. iz naslova pogodbene kazni v višini 1.013.453,43 EUR, navedena v končnem seznamu preizkušenih terjatev z dne 18. 5. 2017 pod zap. št. 48 (r. 369) oziroma v končnem seznamu z dne 12. 6. 2017 (r. 409), ki sta jo prerekala dolžnik K. d.o.o. (r. 122) in upnik A. d.o.o. (r. 123), ni verjetno izkazana.

    2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na en člen Pogodbe o pristopu, ostala določila pa je prezrlo. 1. člen je le ugotovitvene narave, ne omejuje pa odgovornosti dolžnika, navedeno je, zakaj dolžnik pristopa k dolgu z vidika skladnosti s pravili ZGD-1, obseg pristopa pa je določen v 2. členu pogodbe. V 2. členu pogodbe se je dolžnik zavezal izpolniti vse obveznosti iz naslova pogodb, ki izhajajo iz priloge. Sklepa ni mogoče preizkusiti, vsebina listin pa je v nasprotju z navedbami sodišča. Nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj iz pogodbe izhaja, da je dolžnik pristopil tudi k bodočim obveznostim iz naslova pogodbe. Stališče, da bi morala pogodba namesto navedbe "vse obveznosti" vsebovati jasno zavezo za prevzem posameznih bodočih obveznosti, je v nasprotju z obstoječo prakso - ob zapisu "vse obveznosti" bi morali stranki izrecno izključiti obveznosti, ki s tem niso zajete. Poleg tega tudi terjatev iz naslova pogodbenih in zamudnih obresti do podpisa pogodbe še ni nastala, pa med strankami ni spora o tem, da je podan pristop dolžnika k dolgu tudi glede teh obveznosti. Na dan sklenitve pogodbe pa je bila tudi obveznost glede plačila pogodbene kazni že zapisana v kreditni pogodbi, zato je bil dolžnik z njo seznanjen, prav tako je bil seznanjen z možnostjo, da bi nastala obveznost njenega plačila, in je sprejel tudi bodočo potencialno obveznost iz tega naslova.

    3. Upravitelj se je o pritožbi izjavil, da meni, da pristopa k plačilu posojila ni mogoče razlagati tako široko, da bi to vključevalo tudi pogodbeno kazen zaradi kršitve prepovedi odsvojitve nepremičnine s strani glavnega dolžnika. Pristopnik k dolgu nima regresne terjatve do glavnega dolžnika, zato je treba obseg njegove obveznosti razlagati restriktivno, pristop tudi k tej obveznosti bi moral biti izrecno zapisan.

    4. Pritožba ni utemeljena.

    5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je vsebina listin v nasprotju z navedbami sodišča, torej kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP. Taka kršitev bi bila podana le v primeru, ko bi sodišče prve stopnje zapisalo, da v listini piše nekaj drugega, kot pa bi izhajalo iz same listine. Take kršitve sodišče prve stopnje ni storilo; očitka, da naj ne bi bila upoštevana vsa relevantna pogodbena določila, pa v to kršitev niti ni mogoče umestiti.

    6. Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izrecno navaja le 1. člen Pogodbe o pristopu k dolgu št. ... z dne 30. 11. 2011. Vendar pa ta pomanjkljivost odločitve ne more spremeniti. V 2. členu pogodbe je navedeno, da se pristopnik k dolgu (insolventni dolžnik) zaveže, da neomejeno solidarno odgovarja za odplačevanje obveznosti po pogodbah, navedenih v prilogi 1 iz 1. člena te pogodbe do dolžnika (L. d.o.o.) (prvi odstavek), pristopnik k dolgu pa se zavezuje, da bo na prvi poziv banke izpolnil vse obveznosti, ki se jih je zavezal izpolniti banki (upniku) dolžnik po pogodbah in dodatkih, naštetih v prilogi, navedeni v 1. členu pogodbe, ter tudi vse obveznosti, ki bi nastale zaradi kakršnihkoli nadaljnjih sprememb teh pogodb, in ne bo proti banki uveljavljal nobenih ugovorov ali zadržkov, ki bi onemogočili izterjavo prevzetih obveznosti, in tudi za take spremembe oz. obnovitve pogodb veljajo določila te pogodbe (drugi odstavek).

    7. V 1. členu pogodbe je ugotovitev, da ima banka do dolžnika terjatve iz naslova pogodb, ki so naštete v prilogi Popis pogodb in dodatkov, ki je sestavni del te pogodbe (Priloga 1) (prvi odstavek), pristopnik k dolgu pa s podpisom te pogodbe izrecno izjavlja, da pristopa k dolgu družbe L. d.o.o. do banke, ker od 1. 4. 2011 opravlja operativno dejavnost, ki jo je prej opravljala družba L.

    8. S pogodbo med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, stopi tretji v zavezo poleg dolžnika (432. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Iz navedenega izhaja, da se pristopnik k dolgu zaveže določeno obveznost izpolniti kot svoj dolg. Gre torej za svojevrstno utrditev obveznosti. Pristop k dolgu je pogodba, ki jo skleneta upnik obstoječe terjatve in pristopnik, ki se s pogodbo upniku zaveže, da bo izpolnil dolžnikovo obveznost (tako M. Juhart v N. Plavšak, Obligacijsko pravo splošni del, GV založba, Ljubljana, 2009, stran 1133). Vsekakor gre za obstoječo terjatev dolžnika do upnika.

    9. V času, ko je bila pogodba o pristopu k dolgu sklenjena, je bila res v pogodbi med (glavnim oziroma prvotnim) dolžnikom in upnikom zapisana prepoved odsvojitve nepremičnine, kar v postopku ni bilo sporno; prav tako ni bilo sporno, da se je dolžnik L zavezal za primer kršitve tega pogodbenega določila plačati pogodbeno kazen. Stališče sodišča prve stopnje, da terjatev za plačilo pogodbene kazni na dan podpisa pogodbe o pristopu k dolgu še ni obstajala - pogodba je bila podpisana v letu 2011, nepremičnina je bila odsvojena v letu 2014 - je pravilno, torej ta dolg v času pristopa k dolgu sploh še ni obstajal. Dolžnik niti ni mogel vplivati na odsvojitev nepremičnine in tudi ni mogel prevzeti obveznosti v zvezi s tem, da nepremičnine ne bo odsvojil, saj kaj takega še storiti ne bi mogel, ker sploh ni bil lastnik nepremičnine. L d.o.o. je prevzel zavezo, ki je pristop k dolgu že po logiki stvari ni mogel obsegati. Pogodbena kazen pa je lahko posledica kršitve kreditne pogodbe, nikakor pa ni ne "odplačevanje obveznosti po pogodbah", prav tako pa ne more predstavljati ničesar iz drugega odstavka 2. člena pogodbe. Zato se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ta bodoča kazen za morebitno kršitev pogodbe ni mogla biti del pristopa k dolgu, ki takrat sploh še ni obstajal, prav tako pa ta terjatev tudi glede na pogodbena določila ni bila del prevzema dolga.

    10. Res ima sicer pritožnik prav, ko navaja, da v času pristopa k dolgu niso nastale niti še vse terjatve za obresti. Vendar pa so obresti logična posledica kredita, določene so že v kreditnih pogodbah, nastanek zamudnih obresti pa je tako ali tako tudi posledica kršitve obveznosti s strani pristopnika k dolgu - gre namreč za njegov dolg (četudi je zavezan poleg prvotnega dolžnika), ki bi ga moral ob zapadlosti izpolniti. Plačilo pogodbene kazni ni taka obveznost, nanaša pa se tudi na obveznost, ki je insolventni dolžnik kot pristopnik k dolgu (prepoved odsvojitve) že po logiki stvari ne bi mogel niti storiti.

    11. Pritožnik sodišču prve stopnje tudi očita, da naj bi bila odločitev v nasprotju s prakso. Vendar pa pri tem ne navede niti, s kakšno prakso naj bi bila odločitev v nasprotju (morda poslovno ali sodno?), zato višje sodišče na ta očitek sploh ne more odgovoriti.

    12. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

    Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.


    Zveza:

    RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
    Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 68, 69, 121, 121/1
    Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 432
    Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-15

    Pridruženi dokumenti:*

    *Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
    Datum zadnje spremembe:
    09.03.2018

    Opombe:

    P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1OTc5