VSL Sklep V Kp 44091/2016

Jedro

Čas izvršitve hišne preiskave je pomemben element odredbe preiskovalnega sodnika, vendar ga v utemeljenih primerih preiskovalni sodnik lahko podaljša.

To, da je prvotno določen čas izvršitve hišne preiskave v trenutku podaje predloga za podaljšanje roka in izdaje "dopolnilne" odredbe že potekel (v taki situaciji bi sicer bilo bolj pravilno, da bi preiskovalni sodnik izdal novo odredbo za hišno preiskavo), ni taka nepravilnost, ki bi vplivala na zakonitost same odredbe in posledično zakonitost opravljene hišne preiskave.

Skladno z namenom predkazenskega postopka je upravičen predlagatelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo državni tožilec, vendar to še ne pomeni, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila opravljena na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, avtomatično pomenijo nedovoljene dokaze, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe.

Ker bi policija do telefonskih številk obtoženih lahko prišla tudi na drug, zakonit način in ne le od same obtoženke v okoliščinah kršitve privilegija do samoobtožbe, se uradni zaznamek o razgovoru z obtoženko, opravljen sicer brez potrebnega pouka po 148. členu ZKP, iz spisa ne izloči.

Pravica do molka se razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki morda na prvi pogled nimajo neposredne povezave z zaznanim kaznivim dejanjem.

Izrek

Pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijanim sklepom, na podlagi prvega in drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo kot neutemeljene predloge za izločitev nedovoljenih dokazov, zagovornika obtožene A. A., zagovornika obtoženega C. C. in zagovornice obtoženega B. B.

2. Zoper sklep so se pritožili:

- zagovornik obtožene A. A. iz vseh pritožbenih razlogov ter višjemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev ugodi in iz spisa izloči vse nezakonito pridobljene dokaze in vse dokaze, ki so bili pridobljeni na njihovi podlagi;

- zagovornica obtoženega B. B. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi in

- zagovornik obtoženega C. C. zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izločitev dokazov ugodi.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. ter preučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predlogov obtoženčevih zagovornikov za izločitev dokazov kot neutemeljenih, pravilna in zakonita.

5. Sodišče druge stopnje se tako pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da so dokazi, pridobljeni na podlagi opravljene hišne preiskave pri obtoženemu B. B. dne 23. 8. 2016 na naslovu X in Y, Č., zakoniti. Odredbe Okrožnega sodišča v Krškem I Kpd 29822/2016 z dne 22. 7. 2016, dne 10. 8. 2016 in dne 19. 8. 2016, po katerih je bila opravljena predmetna hišna preiskava pri obtoženemu B. B. namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča niso obremenjene z nepravilnostmi oz. kršitvami določb kazenskega postopka, zaradi katerih bi bili s hišno preiskavo pridobljeni dokazi nedovoljeni oz. sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje odločbe. Ovadba oškodovanega D. D. in uradna zaznamka o razgovoru z njim z dne 8. 6. 2016 in 21. 7. 2016 ter uradni zaznamek o razgovoru z E. E. in njegovo partnerko F. F., torej dejstvena podlaga, s katero je preiskovalna sodnica utemeljila izdajo odredbe o hišni preiskavi pri obtoženemu B. B., je tudi po oceni pritožbenega sodišča po svoji kvaliteti in kvantiteti tako konkretna in specifična, da izkazuje potreben dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi B. B. storil kaznivo dejanje tatvine na škodo D. D. Tega zaključka ne more omajati s strani obrambe izpostavljena okoliščina, da oškodovani D. D. ob podaji ovadbe dne 27. 4. 2016 med odtujenimi predmeti ni navedel srebrnega obeska v obliki križa. Dejstvo je namreč, da je oškodovani D. D. le nekaj dni po podani ovadbi in sicer 2. 5. 2016 v gostinskem lokalu G. videl ta obesek na verižici, ki jo je nosil H. H. iz Č. (navedel je, da je ta obesek zelo podoben njegovem), ki pa je povedal, da je ta obesek dobil za darilo od obtoženega B. B. in da mu slednji ni želel povedati, kje ga je kupil oz. dobil, temveč je odgovoril, "da se to ne govori". Čeprav oškodovanec ni navedel kakršnegakoli identifikacijskega znaka, ki naj bi ta srebrn obesek v obliki križa razlikoval od tisoče drugih srebrnih obeskov v obliki križa, kar pogreša zagovornik obtožene A. A., oškodovančeva prepoznava predmetnega obeska kot predmeta, ki mu je bil odtujen iz stanovanja oz. da je ta obesek, ki mu ga je H. H. takoj izročil, zelo podoben njegovem, izkazuje zadostno povezavo z obtoženim B. B. v smislu utemeljenih razlogov za sum, da je storil kaznivo dejanje tatvine na škodo D. D. Pritožbena navedba, da naj bi bil oškodovani D. D. prijavi dne 2. 5. 2016 pod močnim vplivom alkohola, nima spisovne podlage. Iz uradnega zaznamka dne 5. 5. 2016 na list. št. 12 spisa I Kpd 29822/2016, na katerega se sklicuje zagovornik obtožene A. A., namreč to ne izhaja. Glede na vse navedeno, po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da so bili v času izdaje odredbe o hišni preiskavi z dne 22. 7. 2016 podani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženi B. B. storil kaznivo dejanje tatvine na škodo D. D., ter verjetnost, da bodo v predmetni nepremičnini odkriti predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Zato je neupoštevno dejstvo, da pri opravljeni hišni preiskavi policisti dejansko niso našli predmetov, odtujenih iz stanovanja oškodovanega D. D.

6. Drugače kot zagovorniki obtoženih, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilni razlagi prvostopenjskega sodišča, da je vse tri navedene odredbe za hišno preiskavo pri obtoženemu B. B. potrebno obravnavati integralno, saj so vse tri odredbe izdane v enem in ne v treh ločenih kazenskih postopkih, za vse odredbe pa velja tudi enaka dejstvena podlaga glede vprašanja obstoja utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi B. B. storil kaznivo dejanje tatvine na škodo D. D., o čemer je bilo govora v predhodni točki te odločbe. Čas izvršitve hišne preiskave je pomemben element odredbe preiskovalnega sodnika, vendar ga v utemeljenih primerih preiskovalni sodnik lahko podaljša, kar je storil tudi v obravnavanem primeru z odredbo z dne 10. 8. 2016. Dopis Policijske uprave ... z dne 9. 8. 2016, iz katerega izhaja, da je policija po izdani odredbi za hišno preiskavo z dne 22. 7. 2016 dnevno izvajala ukrepe za izsleditev obtoženega B. B., vendar ga kljub temu ni izsledila in posledično ni uspela v določenem roku opraviti hišne preiskave, pa je po oceni pritožbenega sodišča zagotovo utemeljen razlog za podaljšanje časa izvršitve odredbe za hišno preiskavo. To, da je prvotno določen čas izvršitve hišne preiskave v trenutku podaje predloga za podaljšanje roka in izdaje nove odredbe z dne 10. 8. 2016 že potekel (v taki situaciji bi sicer bilo bolj pravilno, da bi preiskovalni sodnik izdal novo odredbo za hišno preiskavo) ter da preiskovalni sodnik, ki se je sicer v odredbi z dne 10. 8. 2016 skliceval na omenjeni dopis Policijske uprave ... z dne 9. 8. 2016, ni pa navedel vsebine tega dopisa, pa niso take nepravilnosti, ki bi vplivale na zakonitost same odredbe za hišno preiskavo in posledično zakonitost opravljene hišne preiskave. Kot je bilo že povedano, je potrebno vse tri odredbe za hišno preiskavo pri obtoženemu B. B. obravnavati integralno oz. odredba z dne 10. 8. 2016 ne funkcionira samostojno, temveč skupaj s prvo odredbo z dne 22. 7. 2016, v kateri dejstvena podlaga in razlogovanje preiskovalnega sodnika zadostuje za zaključek, da je bila odredba za hišno preiskavo izdana v okviru zakonskih pogojev iz 214. in 215. člena ZKP oz. da zadosti standardu obrazloženosti po odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. Enako velja tudi glede odredbe za hišno preiskavo z dne 19. 8. 2016, na podlagi katere je preiskovalni sodnik glede na uradni zaznamek Policijske uprave ... z dne 18. 8. 2016 razširil prvotno odredbo za hišno preiskavo pri obtoženemu B. B. še na naslov Y., Č. Razlogovanje zagovornika obtožene A. A., da bi policiji ostalo težko prikrito bivanje B. B. pri A. A., v kolikor bi policisti res dnevno izvajali ukrepe za izsleditev obtoženega B. B., saj sta naslova X. in Y. v neposredni bližini, pa ne podpira teze obrambe, da so policijo pri neizvrševanju odredbe za hišno preiskavo z dne 22. 7. 2016 vodili očitni neki drugačni nameni in motivi, ker da je popolnoma neživljenjsko zatrjevanje, da naj bi bil razlog v neizvršitvi v tem, da se ni izsledilo obtoženega B. B. Dnevno iskanje obtoženega B. B. na naslovu njegovega bivališča namreč ne pomeni 24-urnega iskanja oz. sledenja. Da je obtoženi B. B. policiji očitno težje dosegljiv pa govori tudi okoliščina, da so policisti z njim opravili razgovor glede kaznivega dejanja tatvine na škodo D. D. šele 20. 10. 2016.

7. Odredbi za hišno preiskavo (dopolnilna) z dne 10. 8. 2016 in (razširitev) z dne 19. 8. 2016 je preiskovalni sodnik dejansko izdal na predlog Policijske uprave ..., čeprav je skladno z namenom predkazenskega postopka upravičen predlagatelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo državni tožilec, vendar to še ne pomeni, da dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo, ki je bila opravljana na način in ob pogojih, ki jih določa ZKP, ni pa bila odrejena na predlog (upravičenega) tožilca, avtomatično ne pomenijo nedovoljenih dokazov, na katere sodišče ne bi smelo opreti sodbe (tako načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1/2012). Hišna preiskava, odrejena brez predloga (upravičenega) tožilca, torej ne predstavlja kršitve kazenskega postopka, ki ima za posledico ekskluzijo dokazov, pridobljenih na podlagi take hišne preiskave, razen če se izkaže vpliv na zakonitost in pravilnost odredbe za hišno preiskavo, kar pa obramba v konkretni zadevi ni izkazala, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Navedenih ugotovitev pa tudi ne more omajati očitek obrambe, da sta bili odredbi z dne 10. 8. 2016 in 19. 8. 2016 izdani na pobudo policije, čeprav je minilo že več kot štiri leta po tem, ko je načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS podano in ko ni nobenega dvoma več o tem, kdo je upravičen predlagatelj za izdajo odredbe za hišno preiskavo.

8. Pritrditi pa je obširnim pritožbenim navedbam zagovornika obtoženega A. A. in tudi zagovornice obtoženega B. B., da bi moral policist I. I. obtoženi A. A. po opravljeni hišni preiskavi z dne 23. 8. 2016 na naslovu Y., Č., še preden jo je pozval k posredovanju njene in kontaktne številke njenega partnerja obtoženega B. B., dati pouk po 148. členu ZKP ter da je zaradi izostanka le-tega prišlo do kršitve privilegija zoper samoobtožbo. Obtožena A. A. je policistu I. I. na njegov poziv posredovala njene (...) in kontaktne številke njenega partnerja obtoženega B. B. (...) po opravljeni hišni preiskavi z dne 23. 8. 2016 in s tem po najdbi predmetov - zasežene droge, ki so dejansko kazali najmanj na razloge za sum, da je storila kaznivo dejanje v zvezi z neupravičenim prometom s prepovedani drogami, kar nenazadnje izhaja tudi iz izpovedbe policista I. I., zaslišanega na predobravnavnem naroku. Na tem mestu ni sprejemljiva razlaga prvostopenjskega sodišča, da je v konkretnem primeru policist I. I. pridobil telefonski številki v dobri veri, da bo lahko v prihodnje vzpostavil kontakt z osumljencema zaradi oprave razgovora v zvezi s kaznivim dejanjem oz. da telefonski številki nista obvestili v zvezi z zaznanim kaznivim dejanjem ter da je A. A. telefonski številki povedala prostovoljno in da je to bilo odraz njene svobodne volje in ne nedovoljenega izsiljevanja izjave ali nedovoljene policijske taktike. Pravica do molka se namreč razteza na vse izjave, tudi na tiste, ki so morda na prvi pogled videti nedolžne oz. nimajo neposredne povezave z zaznanim kaznivim dejanjem, na kar pravilno opozarja zagovornik obtožene A. A., sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1678/08-13 z dne 14. 10. 2010. Kljub navedenem ter dejstvu, da sta bili na posredovanih telefonskih številkah kasneje odrejeni prekriti preiskovalni ukrepi po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP, pa je pritrditi prvostopenjskemu sodišču, ko je v nadaljevanju zavzelo pravilno stališče, da predmetnega uradnega zaznamka z dne 23. 8. 2016 ne bo izločilo iz spisa. Pri tem se je utemeljeno sklicevalo na izpoved policista J. J., zaslišanega na predobravnavnem naroku. Kot je spisovno skladno zapisalo sodišče prve stopnje, iz izpovedi J. J. namreč izhaja, da mu je K. K. dne 20. 8. 2016, ko je z njim opravil razgovor v zvezi z podano prijavo o izginotju njegove matere, povsem odkrito govoril o razlogu za mamino izginotje, o svoji odvisnosti od prepovedanih drog, o dobaviteljih prepovedane droge A. A. in B. B. in bi mu tako očitno povedal tudi telefonski številki A. A. in B. B., če bi ga policist J. J. zanju vprašal oz. bi ju policija lahko pri K. K. dobila tudi kasneje. Policist J. J. pa je tudi povedal, da je kot vodja policijskega okoliša imel telefonsko številko A. A. že od prej in jo je na sodišču tudi s svojega telefonskega imenika prebral. Policija bi torej do telefonskih številk obtoženih A. A. in B. B. prišla tudi na drug, zakonit, zgoraj pojasnjen način in ne le od same obtožene A. A. v okoliščinah kršitve privilegije do samoobtožbe. Zato je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da se uradni zaznamek o razgovoru s A. A. z dne 23. 8. 2016 iz spisa ne izloči. V tem delu pravilne ocene prvostopenjskega sodišča pa ne more omajati pritožbena navedba zagovornika obtožene A. A., da je takšna razlaga močno vprašljiva, ker K. K. še ni bil zaslišan kot priča. Dejstvo, da policija razpolaga s telefonsko številko osumljenega, pa še ne pomeni garancije, da se bo slednji odzval na telefonski poziv policije, kot to smiselno izhaja iz pritožbenih navedb zagovornika obtožene A. A., ko v konkretni zadevi zatrjuje nasprotje med predlogi policije za podaljševanja časa izvršitve odredbe za hišno preiskavo pri obtoženemu B. B. ter izpovedbo policista J. J., da je že takrat imel telefonsko številko partnerke obtoženega B. B., torej obtožene A. A.

9. Glede na izčrpne in prepričljive razloge v 18. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, katerim pritožbeno sodišče v celoti sledi in se v izogib ponavljanju nanj sklicuje, sodišče druge stopnje zavrača povsem pavšalne, nesubstancirane pritožbene očitke zagovornikov obtoženih C. C. in A. A., da pri izdaji vseh osmih odredb o prikritih preiskovalnih ukrepih po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP nista bili spoštovani načeli sorazmernosti in subsidiarnosti.

10. Zagovornika obtoženih A. A. in B. B. neutemeljeno vztrajata, da bi moralo sodišče zaradi kršitve privilegija do samoobtožbe iz spisa izločiti tudi uradni zaznamek o razgovoru s A. A. z dne 17. 9. 2015. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se predmetna izjava A. A. ne nanaša na obravnavano kaznivo dejanje, temveč za povsem drugo kaznivo dejanje v zvezi z nakupovanjem heroina od L. L. - L., kjer A. A. ni imela statusa osumljenke, zato ni bilo nobene potrebe, da bi se ji pred to izjavo podal pouk po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Samo dejstvo, da se je policija kasneje pri pobudi za uvedbo prikritega preiskovalnega ukrepa po 1. točki prvega odstavka 150. člena ZKP zoper obtoženo A. A. sklicevala med drugim tudi na ta uradni zaznamek, pa ne pomeni obida določb prepovedi kršitve privilegija zoper samoobtožbo, kot si to nekritično razlaga zagovornik obtožene A. A.

11. Golo zatrjevanje zagovornika obtoženega C. C., da je policija za daktiloskopsko preiskavo in preiskavo bioloških sledi, zavarovanih na kraju prekrška zoper osebo M. M. potrebovala sodno odredbo, ne more uspešno omajati pravilnih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v 20. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katere se tudi na tem mestu v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje.

12. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbe zagovornikov obtoženih A. A., B. B. in C. C. zavrnilo kot neutemeljene.

Datum zadnje spremembe:

09.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep V Kp 19306/2015
• Sodba I Ips 442/2007
• VSC Sklep III Kp 40679/2016