VSL Sklep II Kp 26606/2016

Jedro

Določba četrtega odstavka 213.b člena ZKP, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda, ne določa predhodne kontradiktornosti.

Izrek

Pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega in petega odstavka 213. b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredilo nadzor pisemskih pošiljk in drugih pošiljk ter drugih stikov pripornika A. A. z osebami izven zavoda in sicer tako, da se prepove vsakršna pisna in telefonska komunikacija pripornika A. A., ki se nahaja v ZPKZ ... z osebo B. B., roj. ..., stanujočo C. Sodišče je določilo tudi način in obseg nadzora ter, da nadzor pisemskih pošiljk izvaja predsednica senata, ki ureja vse potrebno, pri čemer pa je tudi določeno, da nadzor telefonske komunikacije na način, da se priporniku A. A. preko zavodskega telefona onemogoči komunikacijo z B. B., katere telefonska števila je trenutno ..., izvaja pristojna oseba zavoda, ki jo imenuje direktor zavoda.

2. Zoper sklep se je zaradi procesnih kršitev in kršitev kazenskega zakona pritožil zagovornik obtoženega A. A. s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne predsednici senata v ponovno odločanje. Pritožbo je vložil tudi sam obtoženec, ki se smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po vsebini zavzema za razveljavitev sklepa.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Na tem mestu je potrebno izpostaviti, da je skladno z določbo petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje izpodbijani sklep preizkusilo v okviru razlogov, ki se v pritožbah izrecno uveljavljajo, uradni preizkus pa se je nanašal le na stvarno in funkcionalno pristojnost sodišča ki je izpodbijani sklep izdalo v okviru svoje pristojnosti.

5. Čeprav zagovornik v uvodnem delu pritožbe navaja, da uveljavlja (tudi) kršitev kazenskega zakona, pa le-te v ničemer ne konkretizira in ne obrazloži. To pomeni, da po vsebini uveljavlja "le" procesno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS. Le-to naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker zagovornika in obtoženca pred izdajo izpodbijanega sklepa ni seznanilo z vsebino predloga B. B. z dne 13.2.2017. Tega predloga zagovornik ni prejel, prav tako ne obtoženi A. A., ki v tej zvezi tudi ni bil zaslišan in se tako ni mogel izjasniti o tem, da je res prišlo do groženj, kot jih zatrjuje B. B. Po navedbi pritožnika bi morala predsednica senata predlog vročiti zagovorniku in obtožencu ter obema dati rok, da se o predlogu in navedbah v njem izjavita. Ker pa tega ni storila in se obtoženi ni mogel izjaviti o dejstvih, ki vplivajo na njegov pravni položaj v postopku, je podana zgoraj navedena procesna kršitev.

6. S tem se ne strinja pritožbeno sodišče, ki ugotavlja, da določba četrtega odstavka 213. b člena ZKP - na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu državnega tožilca za nadzor pisemskih in drugih pošiljk ter drugih stikov A. A. z osebami izven zavoda - ne določa predhodne kontradiktornosti. Zakonodajalec v dani procesni situaciji torej ni predvidel kontradiktornega postopka, kot ga je na primer determiniral v zvezi s priporom, pri katerem pa gre (tudi po že večkrat sprejetem stališču ustavnega sodišča) za tako hud poseg v človekovo pravico do osebne svobode, da tudi z vidika ustavnopravnih jamstev to terja t.i. pravico do izjave. V konkretnem primeru, ko se obtožencu zaradi zlorabe komunikacije napram določeni osebi, ki v postopku nastopa kot obremenilna priča, omejujejo pisni in telefonski kontakti s to osebo, pa po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za tako hud poseg v obtoženčevo pravico do tajnosti pisem in drugih občil, da bi zahteval kontradiktornost postopka, kot to meni pritožnik, katerega navedba, da je bila v predmetni zadevi obtožencu kršena pravica iz drugega odstavka 371. člena ZKP, v zvezi z 22. in 29. členom Ustave RS, ni upoštevna.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe obtoženca, ki v pritožbi sicer smiselno priznava, da je kritičnega dne (31.1.2017) po telefonu govoril (s svojo bivšo ženo) B. B., da ji je med drugim res rekel, "da bo tega dne ko bo obravnava na sodišču videla svoje laži", vendar pa v pritožbi zanika, da bi ji grozil, da bo v primeru pričanja videla kri. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtoženec na ta način izčrpal t.i. naknadno kontradiktornost, v okviru katere pa ni navedel nobenih, za zadevo relevantnih okoliščin. Če se namreč upošteva spisovno izkazan in tudi v razlogih izpodbijanega sklepa naveden podatek, da je B. B. o grožnjah s strani obtoženca delavce ZPKZ ... obvestila neposredno po telefonskem klicu dne 31.1.2017, obvestila pa jih je tudi o nadaljnjih klicih pripornika dne 2.2. in 4.2.2017, zoper katerega je dne 31.1.2017 v zvezi z izrečeno grožnjo podala tudi kazensko ovadbo na PP ..., je glede na te dejstvene okoliščine, vsebino reakcije priče ter časovno sosledje dogodkov moč ugotoviti, da verodostojnost B. B. (v tej fazi postopka) v ničemer ni omajana in z nasprotnim stališčem pritožnik ne more uspeti.

8. Ker s strani pritožnikov zatrjevane kršitve niso podane in je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita, je sodišče druge stopnje pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

09.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Kp 25329/2021
• VSRS Sodba IV Ips 67/2017
• Sodba XI Ips 2/2009