VSL Sklep II Kp 14183/2017

Jedro

Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi, sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče ves čas kazenskega postopka paziti na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP).

Izrek

Pritožbe zagovornika obdolženega A. A. in obdolženih B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem se je z izpodbijanim sklepom, na podlagi določila prvega odstavka 36. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), izreklo za stvarno nepristojno v kazenski zadevi I Kpr 14183/2017 zoper obdolžene B. B., A. A., C. C., D. D. (pravilno: D), G. G., E. E. in F. F., zaradi kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po drugem odstavku 283. člena KZ-1. Po pravnomočnosti tega sklepa bo Okrožno sodišče v Krškem kazensko zadevo odstopilo stvarno pristojnemu sodišču Okrajnemu sodišču v Brežicah.

2. Zoper sklep so se pritožili zagovornik obdolženega A. A. in obdolženi B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. Vsi navedeni so se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču so predlagali, da pritožbam ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožbe niso utemeljene.

4. Po presoji razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb zagovornika obdolženega A. A. in drugih uvodoma imenovanih obdolžencev ter proučitvi spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, mora sodišče po določbi prvega odstavka 36. člena ZKP paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Brž, ko zapazi, da ni pristojno, se izreče za nepristojno in pošlje po pravnomočnosti sklepa zadevo pristojnemu sodišču. Glede na določbo tretjega odstavka 36. člena ZKP mora sodišče na stvarno pristojnost paziti ves čas kazenskega postopka, medtem ko je varstvo krajevne pristojnosti omejeno le do določene faze kazenskega postopka. Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče torej paziti ves čas kazenskega postopka na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP). Glede na navedeno je imel izvenobravnavni senat v konkretnem primeru, ko je odločal o nestrinjanju preiskovalnega sodnika z zahtevo za preiskavo oškodovanca kot tožilca, pravico izdati predmetni sklep o stvarni nepristojnosti, na podlagi določila prvega odstavka 36. člena ZKP. Navedne ugotovitve pa ne morejo omajati pritožbene navedbe vseh pritožnikov, da je zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca nesklepčna zaradi nejasnosti in konfuznosti in bi jo zato moral že preiskovalni sodnik zavreči. Ker pa tega ni storil, bi izvenobravnavni senat o zahtevi moral vsebinsko odločiti in jo zavreči.

6. Kot je že bilo navedeno, sodišče ugotavlja, ali je stvarno pristojno za postopek v konkretni zadevi na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku (torej glede stvarne pristojnosti sodišče dejansko ni vezano na tožilčevo pravno opredelitev kaznivega dejanja). Upoštevaje navedeno sodišče druge stopnje ne more pritrditi pritožbenim navedbam, da zahteva za preiskavo oškodovanca kot tožilca vsebuje tudi očitek storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe v okviru kazenskega postopka po tretjem odstavku 283. člena KZ-1, za katerega je podana pristojnost okrožnega sodišča. Oškodovanec kot tožilec v zahtevi za uvedbo preiskave zoper uvodoma imenovane obdolžence namreč očita slednjim, da so policiji in sodišču posredovali neresnične, lažne podatke, zaradi česar sta bila zoper oškodovanca kot tožilca sprožena kazenska postopka in sicer pred Okrožnim sodiščem v Krškem I Kpr 42005/2014 ter pred Okrajnim sodiščem v Krškem I K 16574/2014. Res je, da se torej v zahtevi za uvedbo preiskave oškodovanca kot tožilca omenjata navedena kazenska postopka pred Okrožnim oziroma Okrajnim sodiščem v Krškem, vendar ne v smislu, da so imenovani obdolženci v teh postopkih podajali krive izpovedbe, kot to smiselno zatrjujejo pritožniki. Ker je torej za očitano kaznivo dejanje krive ovadbe po drugem odstavku 283. člena KZ-1 predpisana kazen do dveh let zapora, za kaznivo dejanje krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena KZ-1 pa je predpisana kazen do treh let zapora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je za odločanje v konkretni zadevi stvarno pristojno okrajno sodišče.

7. Pritožniki v nadaljevanju izražajo bojazen, da bo zaradi izpodbijane odločitve izvenobravnavnega senata o stvarni nepristojnosti, izostala presoja sklepčnosti in utemeljenosti oškodovančeve vloge - zahteve za uvedbo preiskave, s strani okrajnega sodišča, vendar neutemeljeno. Po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa bo namreč Okrožno sodišče v Krškem kazensko zadevo odstopilo stvarno pristojnemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Brežicah. To pa pomeni, da se bo oškodovančeva zahteva za uvedbo preiskave štela kot njegov predlog okrajnemu sodniku, da opravi posamezna preiskovalna dejanja v smislu prvega odstavka 431. člena ZKP. V kolikor bo okrajni sodnik ocenil, da je oškodovančeva vloga nerazumljiva oziroma, da ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, bo lahko postopal po splošni določbi tretjega odstavka 76. člena ZKP ter oškodovanca pozval naj jo popravi oziroma dopolni. Sicer pa okrajni sodnik glede na določila 431. člena ZKP, če se strinja s predlogom tožilca za opravo preiskovalnih dejanj, le-ta opravi, ne da bi o predlogu izdal posebno odločbo (sklep), če pa se ne strinja z opravo predlaganih preiskovanih dejanj, pa o tem samo pisno obvesti tožilca, ne izda pa posebnega (zavrnilnega) sklepa. Pripomniti je še, da se tožilec zoper nestrinjanje sodnika za opravo predlaganih preiskovalnih dejanj ne more pritožiti (ni odločbe), niti ne more zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata.

8. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje pritožbe zagovornika obdolženega A .A. in obdolženih B. B., C. C. , D. D., E. E. in F. F. zavrnilo kot neutemeljene.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 6261/2016
• VSL Sklep II Cp 59/2019
• VSL Sklep VII Kp 28471/2017