VSL Sodba I Cp 2866/2017

Jedro

Za veljavnost splošnih pogojev ni poleg tistih, ki jih določa 120. člen OZ, nobenih dodatnih pogojev (npr. da bi morala zavarovalnica sklenitelja še posebej opozarjati na vsebino posameznih pogojev).

Glede ugovora, da je bilo vozilo kljub domnevi o hibnosti zaradi neopravljenega tehničnega pregleda tehnično brezhibno in da nesreče ni povzročil zaradi tehnične hibnosti vozila, predlaga tožnik neprimerne dokaze. Edini primeren dokaz bi bil izvedenec avtomobilske stroke, katerega pa tožnik ni predlagal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugodilo tožbenemu zahtevku v še spornem delu in razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 163996/2013 z dne 15. 10. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka za znesek 12.350,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2013 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka za stroške postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2013 dalje do plačila. Tožencu je naložilo povrnitev 427 EUR pravdnih stroškov tožnici.

2. Toženec se zoper sodbo spet pritožuje, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in novo sojenje ter opredeljuje pritožbene stroške. Vztraja pri navedbah, da Splošnih pogojev ni dobil, da tega tudi tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala, na njegov ugovor oz. do prvega naroka, in da je bila s tem kasneje prekludirana. Toženec sicer meni, da bi mu morala tožeča stranka posebej povedati, kje se lahko seznani s splošnimi pogoji; četudi so bili ti objavljeni na običajen način, bi moral biti na to opozorjen, pa to ni dokazano, saj priča O. tega ni potrdila. Navaja, da tožeča stranka tudi ni poskrbela, da bi bili pogoji objavljeni na običajni način in zato ni imel možnosti se z njimi seznaniti. Sodišču očita, da je zagrešilo kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ker naj bi drugače povzelo izpoved priče O., kot je zapisana. Nadalje očita, da se sodišče ni opredelilo do njegovega ugovora, da je bilo za vozilo izdano dovoljenje za preizkusno vožnjo in da mu ni bilo potrebno predložiti nobenega po zakonu v tem primeru zahtevanega potrdila, kar dokazuje, da je tožeča stranka oz. priča O. ravnala neskrbno. Meni tudi, da ni obrazloženo, zakaj naj bi bili dokazi, s katerimi je izpodbijal domnevo o tehnični neustreznosti po 2. tč. 1 pogojev neustrezni, kar vidi kot kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Trdi, da je predložil listine in predlagal zaslišanje prič ter izvedenca ustrezne stroke, ki bi potrdile tehnično brezhibnost vozila.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je po dopolnjenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6. Ni sporno, da toženčevo vozilo, s katerim je povzročil škodo (na vozilu Porshe 911), ni imelo opravljenega veljavnega tehničnega pregleda. Glede na 6. tč. 7. čl. Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOZP) in 3. čl. Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (PG-aod/07-6) je toženec zato izgubil pravice iz zavarovanja; po 6. tč. 3. čl. teh velja namreč domneva, da vozilo ni tehnično brezhibno, če nima opravljenega tehničnega pregleda. Toženec bi se glede na splošne pogoje lahko razbremenil zanj neugodnih posledic domneve o tehnični hibnosti njegovega vozila le pod pogoji iz 2. odst. tč. 1) a), to je če bi dokazal, da ni kriv za obstoj te okoliščine (da ni bilo tehničnega pregleda), kar pa ni niti zatrjeval, še manj pa dokazoval.

7. Glede ugovora, da je bilo vozilo kljub domnevi o hibnosti zaradi neopravljenega tehničnega pregleda tehnično brezhibno in da nesreče ni povzročil zaradi tehnične hibnosti vozila, predlaga tožnik neprimerne dokaze. Edini primeren dokaz bi bil izvedenec avtomobilske stroke, katerega pa tožnik ni predlagal. V pritožbi nekorektno navaja, da ga je predlagal, saj je predlagal le cenilca avtomobilske stroke glede vprašanja, koliko bi bilo vredno konkretno vozilo, če bi bilo tehnično brezhibno (v 13. tč. svojih navedb, 1. pripravljalna vloga na 2. strani), kar pa sploh ni relevantno dejstvo v tej pravdi. Kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni bila strojena.

8. Toženec se neutemeljeno še v pritožbi brani z očitkom, da z zadevnimi splošnimi pogoji ni bil seznanjen oz. jih ni dobil, četudi je nesporno, da je ob sklenitvi zavarovanja s podpisom na zavarovalni polici potrdil, da jih je prejel. Sodišče prve stopnje se s tem v prvem sojenju ni ukvarjalo, v ponovljenem sojenju pa je pravilno ocenilo, da toženec ni uspel dokazati, da pogojev ni prejel oz. da ni imel konkretne in realne možnosti, da se z njimi seznani.

9. V 2. in 3. odst. 120. čl. Obligacijski zakon namreč določa: "2. Splošni pogoji pogodbe morajo biti objavljeni na običajen način. 3. Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani." Ne drži, da bi bila tožnica z navedbami o toženčevi seznanjenosti s splošnimi pogoji prekludirana, saj se ves čas sklicuje na splošne pogoje kot del police toženčevega zavarovanja, ki jo je predložil toženec sam, na njem pa je dokazno breme nasprotnega, torej da z njimi ni bil seznanjen.¹ Tega bremena toženec ni zmogel. Njegova izpovedba o tem logično ne zadošča, noben drug dokaz pa je ne podpira, prav nasprotno, zoper to govorita njegov podpis na polici in izpoved priče O., kot je to vse pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni zagrešilo očitane kršitve po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj ni napačno povzelo zapisanega, le ocenilo je izpovedbo priče drugače, kot si jo razlaga toženec. Tudi po oceni pritožbenega sodišča si jo razlaga napačno. Priča je povedala, da so splošni pogoji dostopni vsakomur, vsaki stranki ("ki dostopa do "šalerja", na levi strani"), in tako je to ocenilo tudi sodišče prve stopnje ter to korektno pojasnilo 11. tč. svoje obrazložitve na 8. str. sodbe. Nasprotni očitek je torej brez podlage.

10. Nobenega dodatnega pogoja pri tem ni, da bi tožnica morala toženca na vsebino splošnih pogojev še posebej opozarjati. Za kaj takega ni nobene podlage: "Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti." (1. odst. 120. čl. OZ.)

11. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da bi moral biti toženec bolj skrben pri tem, kaj podpisuje oz. prebrati splošne pogoje, pod katerimi je sklepal zavarovanje (če sploh drži, da se dejansko z njimi ni seznanil). Sklenitelj zavarovanja mora ob sklepanju zavarovalnih pogodb ravnati skrbno kot dober gospodar (1. odst. 6. čl. OZ). V primerih sklepanja avtomobilskih zavarovanj je tudi običajno, da pravice in obveznosti (poleg zakona) določajo pravzaprav izključno splošni pogoji, saj iz police, ki jo stranki podpišeta, vsebina medsebojnih pravic in obveznosti ni razvidna. Dolžnost imeti veljavno opravljen tehnični pregled pa je med vozniki tako notorna, da ni verjetno, da bi kateri lahko mislil, da opustitev te dolžnosti nima (tudi ali pa zlasti v primeru povzročitve škode) nobenih posledic.

12. Naposled je neutemeljen tudi toženčev pritožbeni očitek o tem, da ni dobil odgovora na svoj ugovor o neskrbnem ravnanju delavke tožeče stranke glede zahteve predložitve potrebnih dokumentov v primeru začasne uporabe vozila. Kot že iz samega očitka izhaja, se ugovor sploh ne nanaša na dejstvo, ki bi bilo v tem primeru relevantno, zato mu sodišče nanj tudi ni bilo dolžno odgovarjati.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 227/2010 in druge.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 491/2015
• VSK Sklep I Cp 219/2021
• VSL Sodba I Cpg 1114/2017