VSL Sodba IV Cp 2760/2017

Jedro

Če je roditeljska pravica obstajala do polnoletnosti, jo je treba podaljšati (in to obema staršema), razen če bi bili podani razlogi za njen odvzem. Drugih omejitev za podaljšanje roditeljske pravice prek polnoletnosti oziroma pogojev za njeno priznanje prek polnoletnosti naša zakonodaja ne pozna. Povedano drugače: predlog za podaljšanje roditeljske pravice lahko sodišče zavrne le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih zakon določa, da se roditeljska pravica odvzame.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. M. M. je proti N. N. vložil tožbo zaradi razveze zakonske zveze in zaradi zaupanja otrok v vzgojo in varstvo, sočasno in z isto vlogo pa (proti sinu A.) predlog za podaljšanje roditeljske pravice čez polnoletnost.

2. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o očetovem predlogu, da se mu prizna roditeljska pravica za sina A. ter se roditeljska pravica podaljša čez polnoletnost. Očetovemu predlogu je ugodilo.

3. Proti tej odločitvi se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec. V obširni pritožbi kot bistveno navaja, da bi moralo sodišče pri odločanju upoštevati razloge, ki jih za odvzem roditeljske pravice v 116. členu opredeljuje ZZZDR. Dejanski stan za odvzem roditeljske pravice je podan tudi v obravnavanem primeru. Sodišče bi moralo upoštevati sodno prakso (VSC Cp 107/2012). Opozarja, da je mnenje CSD pavšalno in brez vsebinske podlage, sodišče pa je z njegovim upoštevanjem zagrešilo bistveno kršitev postopka. Meni, da je oče roditeljsko pravico že do 18. leta hudo zanemaril in svoje roditeljske pravice ni izvrševal, kot bi moral (drugi odstavek 4. člena ter 102. in 103. člen ZZZDR). Doslej tudi ni deloval v korist otroka in je očitno pokazal, da zanj ne bo skrbel, hkrati pa je svoje pravice postavljal pred otrokove. Po lastni volji je že leta 2013 odšel v tujino in ni imel želje, da bi bil center družinskega in osebnega življenja v Sloveniji. Odločitev, da se odseli v tujino, je bila enostranska, mama pa je jeseni 2013 ostala sama z dvema mladoletnima otrokoma ter se je morala sama znajti na vseh področjih. Dohodki, ki jih je oče nakazoval, so bili vedno ob prošnja, občasno tudi brez nakazil. Dodaja, da si je v Švici ustvaril novo življenje ter se v Slovenijo vrača le občasno in zgolj na obiske. V nadaljevanju pritožba (stran 5 do 13) zelo obširno opisuje A. stanje, zgodovinsko podobo družine, spremenjene okoliščine po spremembi A. zdravstvenega stanja, očetovo obnašanje in ravnanje odtlej dalje, posamezne postopke pred CSD in svoje aktivnosti ter skrb za A. Pritožbeno sodišče teh navedb ne bo podrobno povzemalo, ker za odločitev o predlogu, kot bo razvidno iz nadaljevanja, niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Nasprotni udeleženec predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

4. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko izda po predlogu staršev ali centra za socialno delo v nepravdnem postopku odločbo, da se roditeljska pravica podaljša tudi čez otrokovo polnoletnost, če otrok zaradi telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben, da sam skrbi zase, za svoje koristi in pravice (prvi odstavek 118. člena ZZZDR).

7. V tem postopku ni sporno, da so pri A., rojenem ... 3. 1999, izpolnjeni pogoji za podaljšanje roditeljske pravice prek polnoletnosti. Kot trinajstletni deček je utrpel anevrizmo; ne govori, je nepokreten, komunicira samo z očmi ter potrebuje 24-urno stalno oskrbo in nego.

8. Mami je bila roditeljska pravica za A. čez njegovo polnoletnost že podaljšana s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu N 100/2016 s 5. januarja 2017. Odločitev je pravnomočna.

9. Oče je predlog za podaljšanje roditeljske pravice čez sinovo polnoletnost vložil 11. 4. 2017, torej že po A. polnoletnosti (ta je nastopila ... 3. 2017). V takem primeru (tj., če je oseba že polnoletna in predlog staršev za podaljšanje roditeljske pravice ni bil vložen pravočasno) sme sodišče priznati roditeljsko pravico staršem in jo podaljšati čez otrokovo polnoletnost na podlagi drugega odstavka 118. člena ZZZDR. Formalnih ovir za odločanje o tem, da se tudi očetu podaljša roditeljska pravica za A. prek njegove polnoletnosti, torej ni.

10. Roditeljska pravica praviloma in v večini primerov traja do otrokove polnoletnosti. Kadar pa se do nastopa polnoletnosti pokaže telesna¹ ali duševna prizadetost otroka, ki ne izzveni in zaradi nje otrok ni sposoben za samostojno življenje, ne pride do otrokove pravne emancipacije od staršev. Skrb za takega otroka lahko starši namesto prek skrbništva izvajajo z institutom podaljšanja roditeljske pravice. Ustava določa, da se smejo pravice in dolžnosti staršem odvzeti ali omejiti samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih korist določa zakon (drugi stavek prvega odstavka 54. člena URS). Otrokova korist je tudi edini razlog za omejitev pravic staršev. Če je roditeljska pravica obstajala do polnoletnosti, jo je treba podaljšati (in to obema staršema²), razen če bi bili podani razlogi za njen odvzem. Drugih omejitev za podaljšanje roditeljske pravice prek polnoletnosti oziroma pogojev za njeno priznanje prek polnoletnosti naša zakonodaja ne pozna³. Povedano drugače: predlog za podaljšanje roditeljske pravice lahko sodišče zavrne le, če obstajajo razlogi, zaradi katerih zakon določa, da se roditeljska pravica odvzame.

11. Očitke očetu, zaradi katerih pritožba meni, da mu sodišče ne bi smelo podaljšati roditeljske pravice za A., je mogoče strniti takole: oče od sinovega 14. leta zanj ne skrbi, ne sodeluje pri njegovi oskrbi, negi, rehabilitaciji in izobraževanju, njegovi stiki so omejeni zgolj na pozdrav; in ker roditeljske pravice ni izvrševal, kot bi moral, ni deloval v korist otroka in je očitno pokazal, da zanj ne bo skrbel, hkrati pa je svoje pravice postavljal pred otrokove.

12. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da mama vzorno skrbi za A. ter da že vse od nesrečnega dogodka svoje življenje popolnoma podreja skrbi zanj. Toda njeno visoko nadpovprečno žrtvovanje in skrb za otroka ne more zmanjšati ali celo izničiti naravne in pravne vezi med A. in njegovim očetom. V to vez lahko (v pravnem smislu) poseže le sodišče, če bi oče (1.) zlorabljal roditeljsko pravico, (2.) otroka zapustil, (3.) s svojim ravnanjem očitno pokazal, da ne bo skrbel za otroka ali (4.) drugače hudo zanemarjal svoje dolžnosti (prvi odstavek 116. člena ZZZDR).

13. Pritožba skuša dejanske okoliščine subsumirati pod navedene razloge za odvzem roditeljske pravice, a jih tolmači prestrogo. Primerjava z okoliščinami v primerih, v katerih so se sodišča odločila za odvzem roditeljske pravice⁴, pokaže, da je šlo za povsem drugačne, hujše primere, kjer je bilo ravnanje/opustitev starša usmerjeno v škodovanje otroku. Toda v ravnanju A. očeta ni nič takega, kar bi kazalo, da je ravnal v nasprotju z njegovo koristjo. Odhod iz družine in v tujino (Švica) ni zapustitev v smislu prvega odstavka 116. člena ZZZDR⁵ in tudi ne predstavlja zlorabe roditeljske pravice. Četudi bi očetova pretekla ravnanja (oziroma njegova pasivnost, kot jo opredeli sodišče prve stopnje) predstavljala neko obliko zanemarjanja, ta ni huda, ki jo za odvzem roditeljske pravice terja zakon, in tudi ni mogoče zaključiti, da je oče očitno pokazal, da za otroka ne bo skrbel. Čeprav je doslej, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče, pri A. oskrbi, negi in rehabilitacijo sodeloval le finančno, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva njegova izpoved, iz katere veje, da si želi aktivno sodelovati pri vseh pomembnih vprašanjih A. življenja. In pritožbeno sodišče ne vidi nobenega razloga, da mu tega ni bi omogočilo, nenazadnje, ker je tudi vez med očetom in sinom pomembna ter ker se kljub očetovemu odhodu v tujino nista popolnoma čustveno odtujila⁶.

14. Na podlagi navedenega in ob med starši nespornem dejstvu, da je za A. koristno in potrebno podaljšanje roditeljske pravice prek njegove polnoletnosti, je glede na ugotovljene okoliščine pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se roditeljska pravica prizna in podaljša tudi očetu, saj je na ta način optimalno dosežen namen instituta podaljšanja roditeljske pravice in je v A. korist⁷.

15. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je pravni položaj polnoletne osebe, nad katero je podaljšana roditeljska pravica, enak položaju pred njeno polnoletnostjo, torej položaju starejšega mladoletnika⁸. Toda pravni položaj take osebe je odvisen od njenih dejanskih voljnih sposobnosti, zato lahko sodišče glede na okoliščine primera v odločbi o podaljšanju roditeljske pravice postavi tako osebo tudi v položaj mlajšega mladoletnika oziroma otroka do 15 let, a to stori le v primeru, kadar je osebi že kot starejšemu mladoletniku odvzeta omejena poslovna sposobnost. A. kot starejšemu mladoletniku očitno ni bila odvzeta omejena poslovna sposobnost (o tem ni nikakršnih trditev strank niti podatkov v spisu⁹), zato sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega sklepa ni bilo dolžno navesti tudi, kakšen je njegov pravni položaj. Ta ostaja enak kot pred polnoletnostjo - položaj starejšega mladoletnika¹⁰.

16. Zaradi odločitve, da se nad A. podaljša roditeljska pravica, in v zvezi z njegovim pravnim statusom (položajem starejšega mladoletnika) bo moralo sodišče v nadaljevanju (v okviru predlagateljeve tožbe) odločiti tudi, komu od staršev bo A. zaupan v vzgojo in varstvo¹¹. Oče očitno prepoznava mamino izjemno skrb zanj, saj tudi sam predlaga, da se A. zaupa njej¹².

17. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 413. členu ZPP.

-------------------------------
¹ Pravni teoretiki opozarjajo, da je to problematično z ustavnega vidika, saj razsodno osebo tako proti njeni volji izključimo iz družbe. Tako Novak, dr. B., Družinsko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 215.
² Tako Popović, dr. M., Porodično pravo, Savremena administracija, Beograd, 1982, str. 307.
³ Po hrvaški ureditvi je pogoj za podaljšanje roditeljske pravice prek polnoletnosti, da ima taka oseba (tj. otrok) starše, ki so sposobni in soglašajo, da bodo za svojega otroka skrbeli tudi po njegovi polnoletnosti (prvi odstavek 163. člena Obiteljskog zakonika). Sposobnosti staršev se presojajo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na skrb za otroka: starost staršev, njihovo zdravstveno stanje, čustvena navezanost z otrokom, njihova odgovornost do družinske situacije itd. Tako Alinčić, M., in drugi, Obiteljsko pravo, Narodne novine, Zagreb, 2007, str. 427.
⁴ Glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 161/2013 z 11. 7. 2013 in odločbe višjih sodišč VSL IV Cp 3341/2014 z 18. 12. 2014, IV Cp 1475/2016 s 15. 6. 2016 in IV Cp 2398/2016 s 5. 10. 2016, VSK I Cp 533/2014 z 21. 10. 2014 ter IV Cp 1309/2017 s 15. 6. 2017.
⁵ Primerjaj odločitev VSL IV Cp 1304/2017 z 8. 9. 2017, kjer je sodišče presodilo, da "zapustitev" otroka s strani starša, ki mu je bil ta otrok zaupan v vzgojo in varstvo, ter odhod v tujino, sam po sebi ni razlog za predodelitev otroka v vzgojo in varstvo drugemu staršu.
⁶ Tako sodišče prve stopnje, 9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa.
⁷ Tako tudi VSC v sklepu Cp 107/2012 s 23. 2. 2012.
⁸ Novak, B., Družinsko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 215.
⁹ Iz odločbe o podaljšanju mamine pravice nad A. (v priloženem spisu N 100/2016 Okrožnega sodišča v Novem mestu, red. št. 12) izhaja, da je bila A. odvzeta le pravica biti voljen, ne pa tudi pravica voliti (tj. aktivna volilna pravica). Sodišče je namreč ocenilo, da A. razume govor ljudi v okolici in se je zmožen ob vzpodbudah odzvati ter da razume krajša enostavna navodila, zato je sposoben razumeti pomen volitev (6. točka obrazložitve sklepa s 5. 1. 2017).
¹⁰ O tem, kaj pritiče temu pravnemu položaju, glej več v Družinsko pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana, 2017, str. 215, in Novak, B., v Juhart, M., in drugi, Uvod v civilno pravo, Uradni list RS, Ljubljana, 2011, str. 81.
¹¹ V takem primeru je treba smiselno uporabiti določbe ZZZDR o zaupanju mladoletnega otroka v vzgojo in varstvo. Tako Popović, dr. M., Porodično pravo, Savremena administracija, Beograd, 1982, str. 307.
¹² Glej 4. točko tožbenega predloga na list. št. 4 v spisu.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 2012/2020
• VSL Sklep IV Cp 2692/2017
• VSC sklep Cp 107/2012