VSL Sodba II Cp 2265/2017

Jedro

Pravna podlaga (dolžnost), v skladu s katero bi lahko pravdni stranki druga od druge zahtevali sklenitev kupoprodajnih pogodb z vsebino, kot sta jo uveljavljali v svojih tožbenih zahtevkih, ne obstaja oziroma ni izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 19. 6. 2017 zavrnilo zahtevka po tožbi (I. točka izreka) in nasprotni tožbi (II. točka izreka), s katerima sta pravdni stranki druga od druge zahtevali sklenitev kupoprodajnih pogodb glede parcel št. 66/30, št. 66/27, obe k.o. X, št. 643/1, št. 643/3, št. 643/4 in št. 643/5, vse k.o. Y, ter parcel št. 66/18, št. 66/49, št. 66/50 in št. 66/52, vse k.o. X. Prav tako je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da njegovemu zahtevku ugodi (s stroškovno posledico). Pojasnjuje, kaj naj bi izhajalo iz točke 5 obrazložitve izpodbijane sodbe. Poudarja, da se s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, prav tako naj bi bilo to v nasprotju s stališčem, ki ga je podalo v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe. V konkretni zadevi ni šlo za razlastitev ali podoben postopek v smislu določil ZUreP-1, zaradi česar ne more biti govora o odškodnini, ki bi jo moral tožnik zahtevati v nepravdnem postopku. Obveznost toženke, da z njim sklene pogodbo z vsebino, kot jo je zahteval, izhaja iz 9. člena OZ. Sodišče je nepravilno izhajalo iz kontrahirne dolžnosti, kot jo določa 17. člen OZ. V konkretni zadevi ni sporno, da je potrebno izvesti zamenjavo nepremičnin oziroma skleniti prodajne pogodbe, s katerimi se bo ta menjava realizirala. Bistvo spora med strankama je dejansko le razlaga določenih delov pogodbe, zlasti v smislu, kaj je mišljeno pod "ekvivalentno menjavo zemljišč" in posledično načinom določitve cene zemljišč, ki jih bosta strani prodali druga drugi. V nadaljevanju pojasnjuje, kaj je treba vse upoštevati oziroma kaj naj bi se med strankama dogajalo. Sodišče je imelo podlago za odločanje v predmetni zadevi v smislu podanega zahtevka po sklenitvi pogodb. Ne strinja se s stališčem sodišča, ki ga je podalo v zadnjem stavku točke 6 obrazložitve, da kontrahirna dolžnost ni nastala niti z izmenjavo osnutka prodajnih pogodb, na katero druga stranka ni pristala. Potrebno naj bi bilo izhajati iz 9. člena OZ. Sodišče v točki 7 samo navaja, da je v primeru razlastitve in ustanovitve služnosti v javno korist in ukrepov v tej zvezi dana pri uporabi (torej izbiri) ukrepov prednost sporazumnemu reševanju interesov, torej pogodbenemu urejanju zadeve. V zvezi s tem je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi služnostne pravice z dne 27. 12. 2010, iz katere tudi izhaja obveznost sklenitve ustreznih prodajnih pogodb v skladu z dogovorom o ekvivalentni menjavi zemljišč. Tožnika se je prepričalo v ustanovitev pogodbe o ustanovitvi služnosti na podlagi določenih zagotovil toženke (ki so bila v pogodbi o ustanovitvi služnosti tudi navedena) in nedopustno je, da se sedaj od toženke ne zahteva spoštovanje teh zavez, ki so bile podlaga sklenitve same pogodbe. Sodišče v 6. točki tudi navaja, da je pogodba o ustanovitvi služnosti v javno korist predvidevala menjavo nepremičnin, česar pa pravdni stranki ne zahtevata. Vendar pri tem sodišče ne izhaja iz smisla pogodbenih določil, kajti dejansko se s predlaganima pogodbama zasleduje ta namen, da pride do zamenjave tožnikovih zemljišč za ekvivalentna zemljišča toženke.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru za nobeno od pravdnih strank iz zakona izhajajoča dolžnost (glej 17. člen OZ¹) skleniti pogodbo (z vsebino, kot sta jo v tem postopku druga zoper drugo uveljavljali) ne obstaja. V 7. točki obrazložitve pa je zgolj (načelno) opozorilo na primarnost sporazumnega urejanja odškodnin (odmen) v primeru razlastitev (ustanovitev služnosti v javno korist). Vsebina v obeh točkah obrazložitve izraženih naziranj se ne izključuje oziroma si (kot to neutemeljeno očita pritožnik) ne nasprotuje.

6. Bistvo spora v vsaki pravdi primarno opredeljuje že sam tožbeni zahtevek. Ker je tožbenemu zahtevku, ki ga je postavil tožnik, toženka nasprotovala (ugovarjala), je pritožbeno pojasnjevanje, kaj je med pravdnima strankama (dejansko zgolj) sporno, za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane sodbe nebistveno. Ključna za odločitev v predmetni zadevi je okoliščina, da (pravna) podlaga (dolžnost), v skladu s katero bi lahko pravdni stranki druga od druge zahtevali sklenitev kupoprodajnih pogodb z vsebino, kot sta jo uveljavljali v svojih tožbenih zahtevkih, ne obstaja oziroma (točneje) ni izkazana. Zakaj le-te ne predstavlja pogodba o ustanovitvi služnostne pravice št. 478-69/2010 O402 (ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 12. 1. 2011) oziroma njena V. točka, je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prav tako prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje. Z ozirom na to, da omenjena pogodba toženke ne zavezuje s tožnikom skleniti kupoprodajne pogodbe (kot slednji to v tem postopku zahteva) oziroma ker takšna njena obveznost tudi sicer ni izkazana, je brezpredmetno pritožnikovo sklicevanje na določbo 9. člena OZ.²

7. Podobna ugotovitev velja za pritožbeno pojasnjevanje, kaj vse se je med strankama dogajalo (oziroma katere aktivnosti so bile izvršene) zaradi razrešitve sporne situacije. Nič od tega ne vzpostavlja materialno-pravne podlage za zahtevek,³ kot ga je postavil tožnik. Na drugi strani je pritožbeno zatrjevanje, da sta bila pripravljena osnutka dveh kupoprodajnih pogodb,⁴ ki naj bi v skladu z dogovorom med pravdnima stranka nadomestili dogovorjeno menjalno pogodbo, ne le premalo konkretno,⁵ ampak tudi sicer v nasprotju s tožnikovimi trditvami (podanimi tudi v pritožbi), da predstavlja podlago njegovemu tožbenemu zahtevku (na sklenitev kupoprodajnih pogodb) pogodba o ustanovitvi služnostne pravice z dne 27. 12. 2010.⁶ Glede na to, da slednja v V. točki jasno govori "zgolj" o (predvideni) menjavi zemljišč (torej o nečem, kar je predmet/vsebina menjalne pogodbe⁷) in ne o njihovi prodaji oziroma nakupu⁸ (ter zato ne vzpostavlja obveznosti strank skleniti kupoprodajni pogodbi), je pritožnikov očitek, da sodišče prve stopnje ni izhajalo iz smisla pogodbenih določil, neprepričljiv.⁹

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP¹⁰). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k predmetni odločitvi¹¹ (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
² Ta v prvem odstavku predvideva, da so dolžni udeleženci v obligacijskem razmerju izpolniti svojo obveznost (in da odgovarjajo za njeno izpolnitev).
³ Oziroma ustrezne toženkine obveznosti.
⁴ Zgolj z izmenjavo katerih (kot to v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja sodišče prve stopnje) prav tako ni mogla nastati obveznost (pravdnih strank) skleniti takšno pogodbo.
⁵ Glej predvsem 33. člen OZ.
⁶ Pravilno z dne 12. 1. 2011 (takrat je namreč pogodbo podpisala toženka - glej prvi odstavek 57. v zvezi z 52. členom OZ).
⁷ Glej 528. člen OZ.
⁸ Zgolj v tem dogovorno predvidenem okviru lahko tožnik od toženke zahteva sklenitev pogodbe. Njegovo pritožbeno pojasnjevanje, zakaj do takšne menjave ni prišlo, ni ne ustrezno pojasnjeno, niti za odločitev v predmetni zadevi ključno. V tem oziru je pomembno le, da tožbeni zahtevek z vsebino, kot jo je v tem postopku uveljavljal, v pogodbi z dne 12. 1. 2011 opore nima.
⁹ Ker dve kupoprodajni pogodbi v pravnem oziru nista isto kot (ena) menjalna pogodba, je za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi se s sklenitvijo kupoprodajnih pogodb zasledoval enak namen (zamenjave zemljišč).
¹⁰ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
¹¹ Toženka upravičenost teh stroškov utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-43/10 z dne 7. 4. 2011. V omenjeni odločbi je poudarjeno, da zahteva po izčrpanju pravnih sredstev pomeni tudi izčrpanje pravnih sredstev, ki pomenijo odgovor na pravno sredstvo nasprotnika, saj ima tudi v njihovem okviru stranka možnost uveljavljati ustavno-pravne vidike zadeve (in si s tem zagotoviti, da se mora sodišče do teh njenih očitkov opredeliti). Kakšne ustavno-pravne vidike obravnavane zadeve naj bi toženka v odgovoru (na pritožbo) z dne 25. 9. 2017 uveljavljala, pa ni razvidno (oziroma z njene strani pojasnjeno).

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba in sklep Cp 1382/98
• VSL sodba I Cpg 1089/99
• VSL sodba I Cp 947/99