VSL Sodba I Cp 1094/2017

Jedro

Pri pisni oporoki pred pričami ni bistveno, ali je bila oporoka pred podpisom glasno prebrana, temveč, da jo je oporočitelj podpisal v navzočnosti dveh prič in izjavil, da gre za njegovo oporoko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti tožencu njegove stroške pritožbenega postopka v višini 1.461 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita oporoka in dodatek v oporoki zapustnice A. A., da se razveljavi razdedinjenje tožnika, podano v tej oporoki, da se ugotovi, da v zapuščino po pokojni A. A. sodi premično premoženje, ki ga je imela pri sebi v Domu upokojencev ..., ter denarna sredstva, deponirana na bančnih računih v Republiki Avstriji, Italiji in Sloveniji, ter da v zapuščino ne sodi premično premoženje, ki je opisano v 1. točki oporoke zapustnice. V delu, ki se nanaša na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni A. A. ne spada nepremično premoženje na naslovu ..., je sodišče tožbenemu zahtevku po pripoznavi toženca ugodilo. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.264,80 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče zavrnilo njegovo prošnjo za preložitev naroka, s čimer mu je odvzelo pravico sodelovanja pri izvedbi dokazov. Kljub temu, da je ugodilo dokaznemu predlogu po zaslišanju priče D. T., ni dovolilo, da bi mu predočili posnetek intervjuja s pokojno. Po mnenju tožnika bi se priča z vpogledom intervjuja spomnila zapustnice in bi lahko potrdila, v kakšnem zdravstvenem in psihičnem stanju je bila zapustnica v času njenega zdravljenja ob sestavi oporoke in dodatka k oporoki. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem direktorja Zdravstvenega doma, čeprav bi edini lahko izpovedal, kje bi bilo mogoče najti izgubljeno zdravstveno dokumentacijo o psihičnem zdravju zapustnice. Z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov in nezadostno obrazložitvijo razlogov zavrnitve je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP. Že izvedenka Č. Č. je v svojem mnenju zapisala, da bi zapustnica lahko imela v letu 2002 vsaj tri duševne motnje, ki bi lahko vplivalo na njeno odločanje, in sicer sindrom odvisnosti od uspaval, reaktivno depresijo in konverzivne napade. Iz mnenja tudi izhaja, da je zapustnica od leta 2005 jemala zdravilo Remynil, ki je antidementik. Vse to kaže, da je pri A. A. obstajala kar precejšnja verjetnost, da se ob podpisu oporoke in njenega dodatka ni zavedala, kaj podpisuje, oziroma da ni bila oporočno sposobna. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnika, da je bila zapustnica ves čas pod velikim vplivom toženca oziroma se ga je celo bala. Priča I. K. je opisala bojazen zapustnice, da se bosta sinova po njeni smrti pobila za denar, prav tako je izpovedala, da se je zapustnica bala toženca, če bo naredila oporoko. Sodišče se tudi ni izjasnilo o izpovedi priče M. P., da zapustnica, ko je pred pričami podpisovala oporoko, te ni prebrala. Prav tako se sodišče ni opredelilo do izpovedbe J. G., da je toženec v domu poskušal doseči prepoved tožnikovih obiskov zapustnice. Iz strokovnega mnenja dr. K. K. izhaja, da je pokojna večkrat poskušala narediti samomor, jemala pa je tudi zdravilo Remynil, ki se jemlje v primeru demence. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo, čeprav bi lahko vplivali na oporočno sposobnost. Prav tako ni ugotavljalo, ali je pokojna kot italijanska državljanka sploh imela dovolj dobro znanje slovenskega jezika, da bi napisala oporoko in njen dodatek. Toženec je imel zadosten vpliv na svojo mati, da je podpisala vse, kar ji je bilo predloženo v podpis. To izhaja tudi iz video posnetka, na katerem je intervju s pokojno. Sodišče ni upoštevalo posrednih dokazov, iz katerih izhaja, da je bil tožnik s strani toženca v preteklosti večkrat ogoljufan, iz ravnanj zapustnice izhaja močan vpliv toženca, kar se kaže tudi v primeru tožbe na razveljavitev darilne pogodbe, ki je bila sklenjena v korist hčerke tožnika. Posredni dokazi kažejo na dolgotrajna prizadevanja toženca, da se tožnika razdedini in se mu vzame vse, kar je kadarkoli pridobil od pokojne. Sodišče se je z neizjasnitvijo o izvedenih dokazih ter z neupoštevanjem posrednih dokazov izognilo podrobnejši obravnavi tega primera in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje.

3. Na pritožbo je odgovoril toženec in prerekal podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo uvodoma očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi izvedbe naroka 16. 11. 2016 v odsotnosti tožnika. Po določilu drugega odstavka 115. člena ZPP lahko sodišče na predlog stranke narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, za kar mora oseba predložiti zdravniško opravičilo, izdano na zakonsko predpisanem obrazcu. Tožnik, ki je 20 minut pred narokom sporočil, da se ga zaradi zobobola ne more udeležiti, obrazca, s katerim bi izkazoval opravičenost odsotnosti, ni predložil, prav tako tudi ne kakšnega drugega zdravniškega izvida, ki bi potrjeval njegovo trditev o nesposobnosti udeležbe na naroku. Tega ni storil niti naknadno po opravljenem naroku niti potrdila ne prilaga v pritožbenem postopku. Zakonski pogoji za preložitev naroka zato niso bili izpolnjeni. Tožniku tudi niso bile kršene njegove procesne pravice do sodelovanja pri izvedbi dokazov, saj je bil na naroku prisoten njegov pooblaščenec, ki je sodeloval pri izvedbi dokaza z zaslišanjem priče D. T. Tožnik v pritožbi le pavšalno navaja, da bi bila njegova prisotnost na naroku ključnega pomena, pri tem pa ne pojasni, kako bi lahko vplivala na izvedeni dokazni postopek. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da je sodišče s kršitvijo procesnih določb ZPP tožniku onemogočilo sodelovanje na zadnjem naroku in ustrezno branjenje njegovih interesov.

6. Tožnik ne graja zaključkov sodišča, da je zapustnica oporoko pred pričami z 20. 7. 2002 in lastnoročni dodatek k tej oporoki s 23. 7. 2002 podpisala sama, obe listini pa sta nastali na dan, kot je na njiju naveden, in ne bistveno kasneje.¹ Tožnik tudi ni izkazal pomanjkljivosti v obliki oporoke in njenega dodatka, pri čemer niti ni bistveno razhajanje oporočnih prič glede dejstva, ali je zapustnica vpričo njiju oporoko prebrala. Pisna oporoka pred pričami je po 64. členu ZD veljavna, kadar oporočitelj, ki zna brati in pisati, v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo sestavi nekdo drug, ter hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Obe oporočni priči sta potrdili, da je zapustnica oporoko vpričo njiju podpisala, kar izhaja tudi iz njenega lastnoročnega pripisa pod datumom oporoke: "vsi skupaj podpisali v Ljubljani, 20. 7. 2002, A. A.". Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je glede na predložene rokopise zapustnice, ki se nahajajo v spisu (list. A 8, A 9, A 27 in druge), nerazumen pomislek pritožnika o vprašljivem znanju slovenskega jezika njegove matere. Ta je očitno jezikovne prvine dobro obvladala in v slovenščini celo pesnila.

7. Sodišče prve stopnje je zaključek o oporočni sposobnosti zapustnice napravilo na podlagi ocene izpovedi prič in izvedeniškega mnenja psihiatrinje Č. Č., ki je mnenje izdelala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in vpogleda v video posnetek zapustnice iz obdobja nastanka oporoke ter njenega dodatka. Glede na izpoved priče D. T., domskega psihiatra zapustnice, da sta bila njegov izvid in predpisana terapija osnova za diagnozo in terapijo domske zdravnice, ta karton pa je izvedenka vpogledala in iz njega tudi povzela podatke o zdravstvenem stanju zapustnice ter predpisani terapiji, izvedba dokaza s predvajanjem video posnetka omenjeni priči z namenom osvežitve spomina na pacientko ne bi doprinesla k razjasnitvi dejanskega stanja glede njene oporočne sposobnosti. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi priča zgolj na podlagi video posnetka, ki ga je strokovno ocenila postavljena izvedenka, po več kot 15 letih od nastanka oporoke zgolj zaradi spomina na pokojno lahko izpovedala kaj drugega, kot je že povzeto v zdravstvenem kartonu.

8. Dokaz z zaslišanjem direktorja Zdravstvenega doma glede načina hranjenja zdravstvene dokumentacije je tožnik podal pavšalno brez navedbe imena in priimka predlagane osebe, hkrati pa kot poizvedovalni dokaz, s katerim naj bi ugotavljali način, kako poiskati izgubljeno zdravstveno dokumentacijo. Tak dokaz načeloma ni dopusten, poleg tega pa iz trditev tožnika samega izhaja, da je bila zapustnica dementna šele po letu 2005, ne pa v času sestave oporoke v letu 2002, zato bi bila tudi pridobitev morebitne dodatne psihiatrične dokumentacije iz leta 2002 glede na trditve tožnika nerelevantna. Izvedenka Č. Č. se je opredelila do vpliva morebitnih duševnih motenj zapustnice v letu 2002 in pojasnila, da opisana odvisnost od zdravil ter konverzivna motnja, kot zdravniško potrjeni stanji, sami po sebi nista takšne vrste motnji, ki bi neposredno vplivali na sposobnost za odločanje, razen v trenutkih morebitne intoksikacije ali konverzivnega napada. To pa bi lahko opazil vsak laik, torej tudi oporočne priče. Reaktivna depresija, ki je bila pri zapustnici ugotovljena v začetku leta 2002, po smrti njenega partnerja, po oceni izvedenke na njeno sposobnost za odločanje ni vplivala, tak vpliv bi bil mogoč le ob njenem poslabšanju, ki pa iz zdravniškega kartona ne izhaja. Izvedenka je nadalje pojasnila, da glede na kognitivne sposobnosti, ki jih je v letu 2002 zapustnica imela in ki izhajajo iz vpogleda video posnetka, ni dvomiti o njeni sposobnosti za odločanje. Demenca je bila pri zapustnici diagnosticirana šele od leta 2005, od takrat je tudi jemala zdravilo Remynil, zato ta bolezen na oporočno sposobnost v letu 2002 ni mogla vplivati. Sodišče je izvedenki predočilo s strani tožnika predloženo mnenje dr. K. K., ki pa na stališče izvedenke ni vplivalo, zato ga pritožba neutemeljeno izpostavlja. Ker tožnik ni izkazal, da bi bila oporoka sestavljena po letu 2005, je nerelevantna njegova trditev, da je pokojna jemala zdravilo Remynil. Prav tako zgolj dejstvo, da je zapustnica poskušala narediti samomor, ne vpliva na njeno oporočno sposobnost, nasprotno, razmišljanje o smrti pogosto vodi do premisleka in sestave oporoke.

9. Tožnik neutemeljeno kot odločilno dejstvo izpostavlja njegov spor s tožencem. Trditev, da bi zapustnica oporoko delala pod vplivom sile, ni podal, njena sugestibilnost pa po oceni izvedenke ni bila tolikšna, da bi bila okrnjena njena voljna in intelektualna komponenta pri sestavi oporoke. Sicer pa prav ravnanje zapustnice, ki ga izpostavlja pritožba, ko je s pomočjo hčerke tožnika vložila umik tožbe, kaže, da ni upoštevala zgolj toženca, temveč tudi tožnikovo hči.

10. Glede na vse navedeno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, zato je ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožencu pa je dolžan povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo skladno z Odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora, povečane za materialne stroške in davek za dodano vrednost v skupni višini 1.461 EUR.

-------------------------------
¹ Tožnik je v postopku zatrjeval, da sta listini nastali po letu 2005 in ne na datuma, kot sta zapisana na oporoki in njenem dodatku.

Datum zadnje spremembe:

08.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sklep I Cp 512/2014
• VSL Sodba II Cp 1442/2022
• Sodba II Ips 123/2002