VSL Sodba I Cp 1638/2017

Jedro

Zadruga olastnini nepremičnine, če jih je pridobila odplačno. V nasprotnem primeru pripadejo državi. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zakonodajalec je mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti in to je tožena stranka, kar za pritožnico ni sporno, po ugotovitvah sodišča presegla. Pravilno je pravno stališče, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in ne, kot zmotno meni pritožnica, njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin, vpisanih v k. o. X, zato je tožena stranka te nepremičnine v roku 15 dni dolžna prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 17.539,07 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi bilo treba ugotavljati tudi, kako (odplačno ali neodplačno) je tožena stranka dobila zemljišče, ki je bilo dano kot odškodnina. Ker se je sodišče prve stopnje omejilo zgolj na presojo arondacijskih odločb, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Nadalje izpostavlja, ali lahko Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS oziroma na občine določi način ugotavljanja odplačnosti izplačane odškodnine ob podržavljenju na način njene primerjave s takratnimi vrednostmi nepremičnin. Navodilo je brez ustrezne zakonske podlage postavilo kriterij za razmejevanje med lastnino Republike Slovenije in zadrugami. Za stališče, da se kot osnova za ugotavljanje, ali takrat izplačana odškodnina presega 30 % takratne vrednostni nepremičnin, v tranzicijski zakonodaji ni najti pravne podlage. Primerjava izplačane odškodnine ne more temeljiti na takratni vrednosti nepremičnin, kot je to storil izvedenec v obravnavanem primeru. O pojmu takratne prometne vrednosti nepremičnin je stališče zavzelo že Ustavno sodišče RS, na katero bi moralo biti vezano tudi Vrhovno sodišče RS. Stališče slednjega v odločbi II Ips 149/2013 ne pomeni, da Navodilo ni preseglo zakonskega pooblastila v tistem delu, ko za presojo odplačnosti določa ugotavljanje razmerja do takratne vrednosti nepremičnin. Celoten koncept tranzicijske zakonodaje temelji na načelu, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Navodilo upravičeno postavi neizpodbojno domnevo glede 30 % vrednosti, ker ima za to podlago v ZDen, nima pa podlage, da se vrednost takrat izplačane odškodnine presoja glede na takratno vrednost nepremičnine. Navodilo presega zakonski okvir, na kar je opozorilo že Ustavno sodišče v odločbi Up 201/95. Poleg tega sodišča še niso pojasnila, zakaj se ugotavlja takrat prometna in ne tržna vrednost. Takrat sta obe obstajali, a je bila tržna nedoločljiva, saj trga ni bilo. Navaja, da je ZSKZ v 16. členu opredelil dolžna ravnanja bivših upravljavcev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov v družbeni lasti, na tej podlagi pa Navodilo določa, katere evidence so bili upravljavci dolžni pripraviti. V zadnji alineji 4. člena Navodila je zapisano tudi, da mora biti iz inventure in zaključnega računa za leto 1992 razvidna knjižna vrednost nepremičnine iz 1. člena Navodila in vrednost neamortiziranih vlaganj vanje, posebej za neodplačno in posebej za odplačno pridobljena zemljišča. Navodilo torej jasno določa, katera je tista dokumentacija, ki jo mora predložiti bivši upravljavec za potrebe izvedbe prenosov in za potrebe ugotavljanja odplačnosti. Bivši upravljavci so dolžni za vsako posamezno nepremično dokazati, da so jo prejeli odplačno, s katerimi listinami in na kakšen način. Glede na navedeno se ne more strinjati z izvedenskim mnenjem, da se je tudi takratna prometna vrednost določala administrativno in da je bila vrednost oziroma kupnina kupoprodajnih pogodb z odškodninami po arondacijskih odločbah nadzirana s strani takratnih oblastnih organov. Tudi izvedenec se strinja, da v tistem obdobju pravega trga z nepremičninami ni bilo in da naj mnogokratnik katastrskega dohodka, ki je bil uporabljen za sklepanje kupoprodajnih pogodb, ne bi odražal dejanske vrednosti kmetijskih nepremičnin. Pojasnil je, da je zgolj izdelal mnenje, kot mu je naložilo sodišče. Dokazno breme, da je nepremično pridobila odplačno, je na toženi stranki, temu pa lahko zadosti le s pravočasno predložitvijo dokumentacije, ki jo predvideva Navodilo. To v 9. točki 5. člena določa, da se za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, štejejo tudi tiste nepremičnine, za katere upravljavec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnin. Dokazovanje odplačnosti s predložitvijo pogodb za nepremičnine, ki niti niso predmet tožbenega zahtevka, kar ugotavlja tudi sodišče samo, je nedopustno in v nasprotju z Navodilom. Navaja še, da je vprašljiva obrazložitev sodišča, kot je zapisana v 13. točki obrazložitve. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je dokazno breme odplačne pridobitve na strani zadruge, zato bi morala tožena stranka dokazati, da je odškodnino takrat dejansko izplačala, ko tudi, iz katerih virov je pridobila sredstva za izplačilo odškodnin oziroma na kakšen način je pridobila zemljišča, ki jih je nato dala v menjavo za zemljišča, za katera se presoja, ali jih pridobila med svoja sredstva na odplačen način. V primeru, da tožena stranka odplačnosti ne dokaže, je Navodilo jasno. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki in stranskemu intervenientu. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka terja ugotovitev lastninske pravice na več nepremičninah, pri katerih je kot lastnica vpisana tožena. Sklicuje se na lastninjenje po določbi drugega odstavka Zakona o zadrugah¹ in trdi, da jih je tožena stranka pridobila neodplačno.

6. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo. Ob prvem sojenju je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, višje sodišče pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in to sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Tožena stranka je uspela z revizijo. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 112/2013 s 15. 10. 2015 poudarilo, da sta se nižji sodišči oprli na mnenje izvedenca, ki je pri izdelavi mnenja uporabil določbe na podlagi ZDen sprejetega Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju: Odlok) in ne na Navodilo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad Kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oziroma na občine (v nadaljevanju: Navodilo)². Opozorilo je, da je o razmerju med metodama izračuna vrednosti po določbah Odloka in Navodila že sprejelo stališče v sklepu II Ips 250/2012 s 5. 2. 2015, da predmet tega postopka ni denacionalizacija po ZDen, ampak lastninjenje na podlagi prvega oziroma drugega odstavka 74. člena ZZad ter da je izvedenec v nasprotju drugim odstavkom 5. člena Navodila tržno vrednost zemljišč ugotavljal na podlagi Odloka, torej po sedanji, namesto po tedanji vrednosti, kar je glede na drugi dostavek 5. člena Navodil materialnopravno zmotna metoda. Skladno z navedeno določbo mora izvedenec primerjati plačano odškodnino s prometno vrednostjo primerljivih nepremičnin v času pridobitve³.

7. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo⁴, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka vpisana kot lastnica teh nepremičnin, ki so kmetijska zemljišča. Nadalje je zapisalo, da med strankama ni sporno, da je tožena stranka vsa obravnavana kmetijska zemljišča pridobila v arondacijskih postopkih, in sicer tista, ki so vpisana pri vložni št. 617 in 1038, obe k. o. X, na podlagi arondacijskih odločb v letu 1964 in 1965, tista, ki so vpisana pri vložni št. 436 in 850, obe k. o. X, pa na podlagi pripojitve Kmetijske zadruge ..., ki je zemljišča tudi pridobila na podlagi arondacijskih določb. Ob tem je prvostopenjsko sodišče izrecno zapisalo, da gre za nesporno dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, in se sklicevalo na prvi odstavek 214. člena ZPP. Pritožnica ne trdi, da je bilo to dejstvo sporno in da bi sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 214. člena ZPP. Ker je bilo dejstvo nesporno, da toženi stranki ni bilo treba dokazovati.

8. V sklepnem delu svoje obrazložitve je sodišče prve stopnje zapisalo, da je tožeča stranka trditve, da je iz listin, ki jih je predložila tožena stranka, mogoče ugotoviti le, kolikšna odškodnina je bila določena, ne pa tudi, da jo je tožena stranka plačala, podala prepozno in ni izkazala, zakaj jih ni mogla podati prej⁵. Pritožnica navaja, da je taka obrazložitev "vprašljiva". Tovrstno, povsem pavšalno izpodbijanje podrobnih razlogov prvostopenjskega sodišča, zakaj je neko dejstvo navedeno prepozno, ne zadošča, da bi se pritožbeno sodišče s pravilnostjo teh razlogov sploh ukvarjalo. Postopkovne določbe terjajo, da so vsa dejstva navedena najkasneje na prvem naroku, izjemoma pa kasneje, če stranka sodišču ponudi opravičljive razloge za svoje ravnanje (primerjaj prvi odstavek 286. in prvi odstavek 337. člena ZPP). Pa jih ni. Tudi v pritožbi ne.

9. Pritožbeno stališče, da je dokazno breme odplačne pridobitve na strani zadruge, je sicer pravilno, a ga je tožena stranka v tej zadevi zmogla, in to relativno enostavno. Za tožečo stranko namreč ni bilo sporno, da so bila vsa tu zajeta kmetijska zemljišča pridobljena v arondacijskih postopkih (glej 8. točko te obrazložitve), da odškodnina ni bila plačana, temveč samo odmerjena, pa je tožeča stranka trdila prepozno (glej 9. točko te obrazložitve). Dejansko stanje, ki izhaja iz izpodbijane sodbe in na katerega je pritožbeno sodišče ob zgolj pavšalnem oziroma zgrešenem pritožbenem izpodbijanju vezano, je torej naslednje: tožena stranka je za vse sporne nepremičnine, ki so kmetijska zemljišča, plačala odškodnino. Kakšno, tj. v kakšni višini, in ali gre za odplačno ali neodplačno pridobitev, pa je drugo (pravno) vprašanje.

10. Prvi in drugi odstavek 74. člena ZZad⁶ sta pri prehodu iz sistema družbene lastnine kot kriterij pridobitve klasične lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih določili odplačnost pridobitve. Kmetijska zemljišča v družbeni lastnini so prešla v zadružno premoženje (le), če so bila pridobljena odplačno, sicer so postala last Republike Slovenije in so se prenesla na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad). Vprašanje odplačnosti ZZad pušča odprto. Prenos kmetijskih zemljišč, na katerih je lastninsko pravico dobila država, je zakonodajalec uredil z ZSKZ⁷ in ga vezal na podzakonski predpis - Navodilo,⁸ ki določa kriterij za razmejitev med odplačnostjo in neodplačnostjo, ki jo pri nepremičninah, za katere je bilo dano nadomestilo, postavi pri 30 % njihove takratne vrednosti.⁹

11. Na vprašanje, ali je za presojo odplačnosti v smislu drugega odstavka 74. člena ZZad mogoče uporabiti Navodilo, je Vrhovno sodišče odgovorilo že v svoji sodbi II Ips 166/2006 z 12. 6. 2008.¹⁰ Pojasnilo je, da je bil z ZSKZ ustanovljen Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, v katerega so se v rokih in po postopku, določenih s tem zakonom, prenesla tudi kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so postali last Republike Slovenije po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ), torej tudi po prej omenjenem drugem odstavku 74. člena ZZad. Tako so morali upravljavci kmetijska zemljišča in gozdove prenesti na sklad in predložiti bilanco po stanju 31. decembra 1992 oziroma na dan uveljavitve ustreznega predpisa o lastninjenju skupaj z urejeno dokumentacijo za ta kmetijska zemljišča in gozdove (prvi odstavek 16. člena in drugi odstavek 14. člena ZSKZ). Na podlagi tega zakonskega določila (sedmega odstavka 16. člena ZSKZ) je bilo izdano Navodilo. To Navodilo v 5. členu določa, katere nepremičnine se štejejo za pridobljene na neodplačen način. Navodilo je bilo sicer sprejeto na podlagi zakonskega pooblastila v sedmem odstavku 16. člena ZSKZ, a velja tudi za kmetijska zemljišča in gozdove, ki so postali last RS po drugih predpisih (drugi odstavek 14. člena ZSKZ in 1. člen Navodila, ki izrecno omenja tudi 74. člen ZZad)¹¹.

12. Vsaka dana odmena za nepremičnino še ne pomeni odplačnosti. Zaključek o odplačnosti je na mestu tedaj, ko dana odmena doseže višino, ki ima občutno, tj. nezanemarljivo zvezo s ceno, ki bi jo prodajalec sicer lahko dosegel. Zakonodajalec je to mejo postavil pri 30 % njene tedanje prometne vrednosti, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo s pomočjo sodnega izvedenca. Izvedenčeve ugotovitve so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča docela prepričljive, sicer pa se pritožnica v konkreten zaključek izvedenca, ki ga je sprejelo tudi prvostopenjsko sodišče, namreč, da tožena stranka za sporne nepremičnine plačala odškodnino, ki presega 30 % prometne vrednosti, niti ne spušča. Ne strinja se s (pravnim) stališčem, da se ocena odškodnine opravi glede na tedanjo vrednost nepremičnin, in meni, da se morala upoštevati njihova sedanja vrednost, tj. vrednost nepremičnin v času lastninjenja.

13. Vrhovno sodišče je v najnovejši odločbi II Ips 188/2017 s 23. 11. 2017 zavzelo jasno stališče, da je pravilno izhodišče tedanja vrednost nepremičnin. Pritožbeno sodišče ne bo povzemalo vseh razlogov, ki so v navedeni odločbi Vrhovnega sodišča prepričljivo nanizani in se jim zato pridružuje, kot ključno (glede na pritožbene navedbe) izpostavlja le razlogovanje, da v primerih lastninjenja, kot je obravnavani, ne gre za vprašanje denacionalizacije in odprave krivičnega odvzema, tj. vprašanje, ali in v kakšni obliki gre upravičencu pravica do vračila podržavljenega premoženja, temveč za vprašanje lastninjenja in s tem iskanja naslovnika, ki naj mu ob prehodu iz sistema družbene lastnine pripadejo upravičenja iz lastninske pravice. V primerih denacionalizacije je zakonodajalec z merilom sedanje vrednoti nepremičnine naredil izjemo, da je zagotovil, da je položaj upravičencev vrednostno ostal enak ne glede na to, da so dobili odškodnino in ne samega premoženja, izjeme pa je treba razlagati ozko in za enak odstop v primeru lastninjenja ni razlogov. Primerjava z odločbo Ustavnega sodišča Up-201/95 torej ni na mestu, saj Ustavno sodišče razlogov ni podalo za primer lastninjenja, temveč za primer valorizacije dane odškodnine¹². Vrhovno sodišče v navedeni zadevi še zapiše, da bi bilo treba tudi v primeru, če pravo ne bi določalo pravila za razmejitev odplačnega od neodplačnega, to presojati glede na vrednost nepremičnin v času sklepanja pogodb, torej glede na tedanjo vrednost spornih nepremičnin. In sodišče prve stopnje jih je tako presodilo.

14. Pritožnica pravilnosti opravljenega izračuna ne more izpodbiti niti z opozorilom, da v tem času promet s kmetijskimi zemljišči ni deloval po tržnih zakonitostih. Že zato ne, ker Navodilo sodišču ne nalaga ugotavljanja tedanje tržne, pač pa prometne vrednosti. To je izvedenec prepričljivo ugotovil in v njegove ugotovitve se pritožnica, kot rečeno, ne spušča.

15. Sodišče prve stopnje je torej v celoti pravilno uporabilo materialno pravo, na podlagi materialnopravnih izhodišč pa je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ob tem ni storilo nobene od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

-------------------------------
¹ V tem odstavku zakon določa, da postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki jih je tožena stranka pridobila neodplačno, z dnem uveljavitve tega zakona last RS in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS.
² Ur. list RS, št. 32/93.
³ Pri tem se je sklicevalo na razloge svoje odločbe II Ips 250/2012 s 5. 2. 2015.
⁴ 6. točka obrazložitve.
⁵ 13. točka obrazložitve.
⁶ Premoženje obstoječih zadrug in delovnih organizacij kooperantov, temeljnih organizacij v zadrugah, katerih sklep o izločitvi ni postal veljaven, sestavljenih zadrug in zadružnih zvez postane zadružno premoženje. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka postanejo kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih organizacije iz prejšnjega odstavka pridobile na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije in se prenesejo v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
⁷ Zakonom o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
⁸ Sedmi odstavek 16. člena ZSKZ.
⁹ Za nepremičnine, pridobljene na neodplačen način, se po določbah njegovega prvega odstavka 5. člena štejejo tudi nepremičnine (iz 1. do 3. točke tega odstavka), za katere je organ, ki jih je podržavil, oziroma upravljavec plačal odškodnino do 30 % takratne vrednosti, in druge nepremičnine, za katere upravljavec ne dokaže, da jih je dobil odplačno oziroma s plačilom odškodnine več kot 30 % takratne vrednosti nepremičnine (4. in 9. točka).
¹⁰ Enako stališče je zavzeto tudi v odločbah Vrhovnega sodišča II Ips 250/2012 s 5. 2. 2015 in II Ips 149/2013 z 9. 4. 2015 ter nenazadnje v predhodni odločitvi v tej zadevi II Ips 112/2013 s 15. 10. 2015. Tudi v novejših odločbah Vrhovno sodišče vztraja pri tem stališču - glej II Ips 188/2017 s 23. 11. 2017.
¹¹ Tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 166/2006 z 12. 6. 2008.
¹² Glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 188/2017 s 23. 11. 2017.

Datum zadnje spremembe:

25.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 87/2020
• VSL sodba I Cp 2156/2016
• VSL sodba II Cp 708/2012