VSL Sodba I Cp 1350/2017

Jedro

Sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje. Stanovanje je bilo kupljeno v času izvenzakonske skupnosti, bistveno pa je, da je bil tudi kredit pridobljen v času izvenzakonske skupnosti in ga je tožnik v tem času pričel odplačevati. Izvenzakonska skupnost ne pomeni samo življenjske, ampak tudi ekonomsko skupnost. Pravdni stranki sta z delom v izvenzakonski skupnosti pridobivali dohodke, iz teh dohodkov je bil odplačevan kredit. Tožnik je ob zaslišanju res izpovedal, da je kredit odplačeval iz svoje pokojnine in iz dohodkov iz njegove dejavnosti. Vendar v ekonomski skupnosti ni bistveno, ali partner odplačuje kredit iz dohodkov, ki jih on pridobi z delom v času trajanja skupnosti, saj mora zaradi tega drug partner nositi druge stroške v takšni skupnosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati znesek 29.862,06 EUR z zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2015 do plačila (I. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek po ugotovitvi, da je tožnik solastnik do ene tretjine stanovanja na naslovu C. ..., katerega izključna lastnica je tožnica ter da mu je dolžna izstaviti listino na podlagi katere bi se tožnik vknjižil v zemljiško knjigo (II. točka izreka).

2. Tožnik sodbo izpodbija iz vseh treh izpodbojnih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, kateremu je sodišče v celoti sledilo in izdalo sklep o začasni odredbi. Nato je na prvem naroku zaslišalo obe stranki in zadevo zaključilo brez dokaznega postopka tako, da je oba tožnikova zahtevka zavrnilo, čeprav ni razpolagalo z nobenimi novimi dejstvi in okoliščinami od tistih, ki sta jih stranki navedli v tožbi in v odgovoru na tožbo. Zato je odločitev sodišča preuranjena. Sodba se neutemeljeno sklicuje na obstoj izvenzakonske skupnosti, saj je sporno že njeno trajanje, poleg tega ni raziskovalo vsebine te skupnosti v finančnem, organizacijskem in bivalnem smislu. Tožnik je pri banki sam vzel kredit in ga je do razpada izvenzakonske skupnosti poplačal slabo desetino. Sodišče tudi ni pravilno zavrnilo podrednega zahtevka, prvič iz razloga, ker je v postopku ugotovilo izvenzakonsko skupnost, drugič iz razloga, ker je toženka podpisala listino, kjer tožniku priznava 1/3 solastnine na stanovanju, v kolikor mu posojila ne bi vrnila. Ker ni sporno, da toženka posojila tožniku ni vrnila, je imelo sodišče dvojno materialnopravno podlago za ugotovitev solastnine. Tudi sodišče ni odločalo o darilu, ki naj bi ga toženka iz tega naslova dobila. Sodna praksa v definiciji skupnega premoženja ni enotna in jo nižja sodišča različno uporabljajo. Samo dejstvo, da je bila pogodba o nakupu stanovanja sklenjena v času trajanja izvenzakonske zveze, še ne pomeni, da je bilo stanovanje kupljeno s skupnim denarjem oziroma ustvarjeno s skupnim delom. Dejstvo je, da pravdni stranki s skupnim delom nista pridobili nobenega nepremičnega premoženja. Skupnega dela med njima ni bilo, saj je tožnik opravljal svojo obrt, toženka pa je bila zaposlena kot medicinska sestra. V tem delu je ostalo dejansko stanje popolnoma neraziskano. Tudi sodba nima prav, da niso pomembni nagibi, iz katerih se je toženka odločila za nakup stanovanja. Toženka je imela interes, da sebi in hčerki reši stanovanjski problem. V 11. točki izpodbijane sodbe sodišče prihaja v nasprotje samo s seboj, ko sledi tožniku, da je popolnoma sam iz lastnih sredstev poplačal celotni kredit pri banki in da gre izključno za njegova posebna sredstva. Sodišče je napačno in nedopustno uporabilo določila Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), katerih uporaba v konkretni problematiki sploh ni dovoljena. Z izpodbijano sodbo je sodišče preseglo svoje pristojnosti že s tem, ko se je opredeljevalo do spornega stanovanja in mu določalo status skupnega premoženja, ko nobena od strank v tej smeri ni podala navedb in dokazov, še manj pa postavila zahtevke. Pogodba o zadolžitvi je bila vezana na toženkino posebno premoženje. Tožnik predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da ugodi njegovemu zahtevku, vključno s stroškovnim delom.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se je opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank, razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

6. Tožnikove pritožbene trditve v zvezi z izdajo začasne odredbe niso utemeljene. Sodišče odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe¹ na podlagi verjetnosti. V obravnavanem primeru je o predlogu odločalo preden je toženka podala odgovor na tožbo. Zato ni res, da sodišče, takrat, ko je opravilo prvi narok, ni razpolagalo z nobenimi novimi dejstvi in okoliščinami. V 10. točki začasne odredbe je obrazloženo, da ob izdaji te še ni bilo ponujenih konkretnih dejstev, da bi sodišče izvenzakonsko skupnost lahko ugotavljalo. Sodišče je izrecno zapisalo, da se iz tega razloga v presojo pravne podlage po ZZZDR ni spuščalo. Navedene okoliščine je začelo razčiščevati šele po odgovoru na tožbo.

7. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče zadevo zaključilo brez dokaznega postopka. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je sodišče dokazni postopek opravilo tako, da je zaslišalo obe stranki, vpogledalo v predložene listine, v izpodbijani sodbi je skladno z 8. členom ZPP opravilo dokazno oceno in odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka.

8. Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno raziskovati vsebine izvenzakonske skupnosti glede na to, da ni bilo prerekano, da je takšna skupnost pravdnih strank trajala (vsaj) od leta 2002 do leta 2006.² Ker je bilo sporno stanovanje kupljeno v letu 2005, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da izvenzakonska skupnost pred letom 2002 in po letu 2006 ni bila relevantna za odločitev o zahtevku.

9. Po 2. odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) skupno premoženje nastane v zakonski skupnosti ali v izvenzakonski skupnosti³, če je pridobljeno z delom v času trajanja takšne skupnosti. Nastanku skupnega premoženja po sili zakona se zakonca oziroma izvenzakonska partnerja ne moreta upirati. V postopku med pravdnima strankama ni bilo prerekano: (i) da je toženka v letu 2005 sklenila kupoprodajno pogodbo za nakup spornega stanovanja in se je na njeni podlagi vknjižila kot lastnica v zemljiški knjigi, (ii) da je bila ena tretjina kupnine poravnana s kreditom, ki ga je tožnik pridobil pri banki prav tako v letu 2005, (iii) da je tožnik pridobil kredit, ker tako visokih lastnih sredstev ni imel in (iv) da tožnik do razpada izvenzakonske skupnosti še ni poplačal celotnega kredita ter ga je odplačeval tudi po razpadu skupnosti.

10. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljene pritožbene trditve, da sporno stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja. Stanovanje je bilo kupljeno v času izvenzakonske skupnosti, bistveno pa je, da je bil tudi kredit pridobljen v času izvenzakonske skupnosti in ga je tožnik v tem času pričel odplačevati. Izvenzakonska skupnost ne pomeni samo življenjske, ampak tudi ekonomsko skupnost. Pravdni stranki sta z delom v izvenzakonski skupnosti pridobivali dohodke, iz teh dohodkov je bil odplačevan kredit. Tožnik je ob zaslišanju res izpovedal, da je kredit odplačeval iz svoje pokojnine in iz dohodkov iz njegove dejavnosti. Vendar v ekonomski skupnosti ni bistveno, ali partner odplačuje kredit iz dohodkov, ki jih on pridobi z delom v času trajanja skupnosti, saj mora zaradi tega drug partner nositi druge stroške v takšni skupnosti. Sodišče je tožniku tudi pravilno obrazložilo, da ima zakonec oziroma izvenzakonski partner, ki po razpadu skupnosti sam odplačuje dolg v zvezi s skupnim premoženjem, od drugega zakonca pravico zahtevati povrnitev deleža plačanih zneskov, ki odpadejo nanj. Tožnik ni uspel dokazati, da so pridobljena kreditna sredstva predstavljala njegovo posebno premoženje, saj so bila pridobljena v času izvenzakonske skupnosti, ter je bil kredit v času te skupnosti tudi odplačevan, zato je sodišče primarni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Tožnik tudi ni dokazal, da bi ena tretjina spornega stanovanja predstavljala njegovo posebno premoženje, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tudi podredni zahtevek. Ob povedanem ni utemeljena pritožbena navedba, da je ostalo dejansko stanje popolnoma neraziskano in da je sodišče povsem samovoljno uporabilo inštitut skupnega premoženja.

11. Sodišče je ravnalo pravilno, ko ni upoštevalo nagibov, iz katerih se je toženka odločila za nakup stanovanja, saj takšni dopustni nagibi⁴ ne morejo vplivati na skupno premoženje, ki je bilo ustvarjeno po sili zakona.

12. Tožnik svoja zahtevka temelji na pogodbi o zadolžitvi (priloga A6). Med pravdnima strankama je sporno, ali je toženka podpisala to pogodbo, sodišče prve stopnje je štelo, da jo je podpisala, ker v postopku ni dokazala nasprotnega. Ne glede na to sporno dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da bi morala biti tovrstna pogodba med izvenzakonskima partnerjema sklenjena v notarski obliki, česar tožnik ni dokazal, zato je ni mogoče šteti za veljavno. Poleg tega bi pravdni stranki po 62. členu ZZZDR s pogodbo pred notarjem lahko razpolagali le s posebnim premoženjem vsake od njiju, kot je to sodišče pravilno obrazložilo v 14. točki sodbe, saj skladno s 54. členom ZZZDR zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem pri skupnem premoženju. Tudi iz teh razlogov sta zahtevka tožnika pravilno zavrnjena. Podredni zahtevek pa je sodišče pravilno zavrnilo tudi po določilih SPZ, saj je pogodba vsebovala nedovoljen dogovor (lex commissoria).

13. V pritožbi tožnik na dveh mestih navaja, da bi mu moralo sodišče priznati vsaj podredni zahtevek, glede na to, da je ugotovilo, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopek pravilno izvedlo v okviru trditvene podlage tožnika. Tožnik ni vložil tožbe na razdelitev skupnega premoženja. Sicer je v tem delu pritožba tudi sama s seboj v nasprotju, saj je ob koncu navedeno, da tožnik v tej pravdi ni predlagal delitve skupnega premoženja. Zato ni jasno, kako naj bi sodišče odločalo po tej pravni podlagi. Enako velja za pritožbeno trditev, da sodišče tožnikovega zahtevka ni obravnavalo kot darilo, ki naj bi ga toženka dobila od tožnika, saj takšne trditvene podlage ni bilo zatrjevane. Glede na to, da je bil kredit za poplačilo ene tretjine stanovanja pridobljen v času izvenzakonske skupnosti, ter v času te skupnosti odplačevan s sredstvi, pridobljenimi z delom obeh partnerjev, tudi ni mogoče govoriti o darilu.

14. Ob povedanem je sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), izrek o pritožbenih stroških, glede na to, da je tožnik propadel s svojo pritožbo, pa temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Sodišče je v obravnavani zadevi tožnikovemu predlogu sledilo in začasno odredbo izdalo.
² To obdobje priznava tožnik, medtem, ko je toženka v odgovoru na tožbo zatrdila, da sta s tožnikom živela v izvenzakonski skupnosti od leta 2002 do leta 2009.
³ Ob upoštevanju 12. člena ZZZDR.
⁴ Toženka je stanovanja kupila zase in za svojo hčerko.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• Sodba II Ips 70/2007
• VSK Sklep I Cp 87/2017
• VSRS Sodba II Ips 163/2017