VSL Sodba II Cp 1807/2017

Jedro

Ničnost je predpisana kot najostrejša in skrajna sankcija. Sodišču je naloženo, da na osnovi dejanskih okoliščin ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da ni okoliščin, ki bi - zaradi varovanja pravnega reda - terjale ugotovitev ničnosti dne 17. 4. 2013 sklenjene prodajne pogodbe. Ugotovljene okoliščine ne opravičujejo ničnostne sankcije. Ni izkazana taka nemoralnost, kakršno pravni red zavrača z ničnostno sankcijo. Ustrezno je, da v veljavi ostane pravni posel, pri katerem je tožnica lahko tvorno sodelovala, katerega vsebina ji je bila predstavljena s strani notarja, glede katerega bi od notarja in uradnikov na davčni upravi lahko dobila dodatna pojasnila, če bi zanje zaprosila. Njeno sklicevanje na visoko starost, brez opisa njenih psihofizičnih sposobnosti, niso okoliščine, s katerimi bi, glede na transparenten način sklepanja izpodbijane pogodbe, lahko uveljavila ničnost. Pritrditi je pritožbi, da bi bilo skrajno zavržno in nemoralno zavesti osebo, ki ne bi bila sposobna dojeti vsebine pravnega posla, vendar tožnica takih omejitev svojih sposobnosti ni zatrjevala. Sklicevala se je zgolj na svojo starost. To pa ne zadošča, saj imajo enako stare osebe različne psihofizične sposobnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni zahtevek: - zaradi ugotovitve ničnosti dveh prodajnih pogodb (prvo je tožnica sklenila s prvo toženko 17. 4. 2013, drugo pa prva toženka z drugim tožencem dne 20.3.2015) in neveljavnosti na osnovi teh pogodb izvedenih vpisov lastninske pravice; - zaradi vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja - vpisa lastninske pravice na stanovanju na tožnico (I. točka izreka). Zavrnjen je tudi podredni zahtevek, s katerim tožeča stranka - zaradi prevare - zahteva razveljavitev prvo navedene prodajne pogodbe, ugotovitev ničnosti druge prodajne pogodbe, ugotovitev na njuni podlagi izvedenih vpisov ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 2.809,00 EUR in drugo toženi stranki v višini 784,00 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne soglaša z ugotovitvijo, da ni pojasnila, zakaj je bila tožnica od podpisu pogodbe nemočna. Navedla je, da se je vse odvijalo zelo hitro in v zanjo skrajno nejasnih okoliščinah. Peljali so jo k notarju; deležna je bila napačnih informacij o pravnem poslu. Tožnica je zato mislila, da bo šla K. za poroka. Nato ji je bilo v notarski pisani predstavljeno, da bo dolg N. K. zavarovan s hipoteko na njenem stanovanju. Pri notarju se je posel sklepal tako, da je bila tožnica nekakšna opazovalka. Scenarij je bil v naprej določen in pripravljen s strani N. K., A. S., prve toženke; nezanemarljive vloge pa ni odigral niti R. R. Tožnica je navedla, da so ji bile listine zgolj na hitro pomoljene pod nos v podpis brez potrebnih pojasnil. Zato tudi notar svojega dela ni opravil v skladu z določili Zakona o notariatu. S prevaro je izkazana nemoralnost, ki kaže na ničnost posla. Prevara je torej razlog za ugotovitev ničnosti. Ne soglaša z zaključkom, da je 50.000,00 EUR primerna kupnina za stanovanje, veliko 50 m2 v centru L.; tudi če je bilo potrebno obnove. Sicer pa kupnine tožnica sploh prejela ni. Denar je romal direktno v roke N. K. Tožnica je tako ostala brez stanovanja in brez kupnine. Tožničina starost 78 let sama po sebi res ne izkazuje nemoralnosti posla, je pa pomembna okoliščina. Tožnica res ni opravilno nesposobna, je pa njena starost vplivala na težje razumevanje dogajanja in ravnanje vpletenih. Iz tožničinega zaslišanja je mogoče razbrati, da se ji leta poznajo (počasno razmišljanje, težje razumevanje). Nemoralno je prevarati táko osebo. Tožnica nikoli ni želela prodati svojega stanovanja, saj ji nudi streho nad glavo. S tožničino izpovedbo je ovržena izpoved R. R., da je tožnica stanovanje prodajala zaradi odhoda v dom starostnikov. Izkazano je, da so se vsi udeleženci nemoralnega posla poznali in da je tožnica žrtev. Nihče od njih ni ravnal dobroverno. Vsi so imeli namen izkoristiti nemočno tožnico, kar je zavržno in nemoralno, ima pa tudi znake kaznivega dejanja. Po zaključku preiskave je Policijska postaja L. vložila kazensko ovadbo zaradi goljufije. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je bila tožnica pri notarju nervozna in zato ni spremljala dogajanja. S tožnico je manipuliral tudi R. R. Odpeljal jo je na davčno upravo, kjer naj bi podpisala vlogo za odmero davka ter plačala davek na promet nepremičnin. Tožnica davka ni plačala. Njena navzočnost je bila potrebna samo zaradi njenega podpisa. Tudi v tem primeru je bil tožnici prikrivan resničen razlog obiska davčne uprave. Pri zapisu tožničine ustne kazenske ovadbe gre za očiten lapsus. Tožnica policistu ni izjavila, da je bila seznanjena, da se bo opravil prepis lastništva. Nenavadno je, da sodišče tožnici tega ni verjelo, vse drugo pa ji je verjelo. Zato, ker je N. K. večkrat poslala po 500,00 EUR in tožnici obljubljala, da bo dobila stanovanje nazaj, je tožnica mislila, da da se bo znebila hipoteke. Z najemno pogodbo se je prikrivalo plačevanje posojila. Tožnica je po tem, ko je N. K. prenehala plačevati, dejansko plačevala dolg in ne stanarine. Najemno pogodbo je tožnica podpisala v strahu, da bo stanovanje prodano, če dolg N. K., za katerega je bilo zastavljeno, ne bo plačan. Šlo je za očitno prevaro, v kateri je pošteno ravnala samo tožnica. Zaradi sistematične prevare tožnica do pomladi 2015 ni imela pojma o tem, da je svoje stanovanje odsvojila. Odločitev označuje za neživljenjsko in nepravično ter nevzdržno.

3. Prvo tožena in drugo tožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Drugi toženec opozarja na zmedenost tožničinih trditev, saj tožnica enkrat govori o lastni zmoti, drugič o prevari. Tožnica sama trdi, da je posel sklenila z namenom pomagati znanki N. K. Stanovanje bi bilo prodano tudi, če bi ga tožnica zastavila, saj kot porok dolga ni sposobna vrniti. Kazenska ovadba na zadevo nima vpliva. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Prva toženka nasprotuje pritožbeni trditvi, da je bila tožnica v notarski pisarni samo opazovalka. Ni izkazano, na kakšen način naj bi bila spravljena v zmoto in katere okoliščine so bile tiste, ki naj bi vplivale na njeno domnevno okrnjeno voljo. Volja pogodbenih strank je bila navzven zaznavna. Tožnica je na obravnavi ustvarila vtis urejene gospe, ki svojih let ne kaže. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje sledi tožnici, da je sporen pravni posel - prodajno pogodbo SV 1632/13 z dne 17. 4. 2013 - pri notarju sklepala z namenom, da s stanovanjem jamči za posojilo znanke N. K. S sporno pogodbo je stanovanje prodala prvi toženki. Pred tem stanovanja ni prodajala. Ugotovljeno je, da je bila tožnica prevarana, ker jo je N. K. držala v zmoti, da je s podpisom dveh listin zgolj zastavila (ne pa prodala) svoje stanovanje.

6. Nobena prevara ni moralno dejanje, kajti vsaka nasprotuje moralnim vrednotam družbe. Vprašanje pa je, ali v ugotovljenih okoliščinah storjena prevara opravičuje ničnostno sankcijo; ali je bila prevara storjena v takih okoliščinah, da je učinkovanje prodajne pogodbe SV 1632/13 z dne 17. 4. 2013 treba preprečiti z ničnostno sankcijo. Iz izvedenih dokazov je očitno le nemoralno ravnanje N. K. Zaradi goljufije je tožnica ovadila N. K. Ker zaslišanja N. K. tožnica ni predlagala, njen odnos s N. K. ni podrobno pojasnjen. Ko je bila tožnica s strani sodišča vprašana, zakaj zaslišanja N. K. ni predlagala, pojasnila - razen tega, da z njo več kot eno leto nima stikov - ni podala (list. št. 221, 16. stran prepisa zvočnega zapisna naroka z dne 24. 11. 2016). Vloge drugih oseb, ki naj bi pri prevari sodelovale, ni mogoče v celoti pojasniti; koristi, ki naj bi jih te osebe s prevaro pridobile, na podlagi izvedenih dokazov niso ugotovljive. Pri sklepanju spornega posla ali pozneje so sodelovali: posojilodajalec A. S., posrednik R. R., kupovalka in kasneje prodajalka spornega stanovanja E. P., naslednji kupec M. S. Zaslišanja A. S., ki bi lahko povedal komu je posodil 50.000,00 EUR (N. K. ali E. P.), ni predlagala nobena od strank. Nemoralnost njegovega ravnanja ni dokazana (10. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Ker zaslišanja posojilodajalca A. S. ni predlagala nobena stranka, je tudi njegova vloga slabo osvetljena. Tudi nemoralnost ravnanja drugega toženca (naslednjega kupca spornega stanovanja) ni izkazana. Zatrjevana je njegova slabovernost - vedenje o prej storjeni goljufiji - kar pa se v dokaznem postopku ni potrdilo; pri sklepanju prve pogodbe ni sodeloval in zato ni imel razloga, da bi posumil v spornost prve pogodbe (ugotovitev iz 11. točke prvostopenjske sodbe). Verodostojnost posrednika R. R. je deloma omajana, ker mu ni mogoče verjeti, da je tožnica stanovanje že pred spornim poslom prodajala zaradi odhoda v dom ostarelih; da bi bilo njegovo ravnanje nemoralno, pa ni izkazano. Izkazano je torej zgolj nemoralno ravnanje N. K., za posojilno obveznost katere je bila tožnica pripravljena jamčiti s stanovanjem.

7. Tožnici je bila prodajna pogodba, kakršno je dejansko sklenila, prebrana. Notar je izpovedal, da je sporno pogodbo - enako kot ravna v primeru sestave drugih pogodb - pisal pred strankami oz. osebami, ki so bile pri sestavi pogodbe navzoče. Od navzočih oseb je zbiral osebne podatke in zapisal voljo, ki so jo izrazile. Po sestavi listine pa pogodbo tudi prebral. Tožnica ni izkazala, kar trdi v pritožbi, da notar svojega dela ni opravil v skladu z določili Zakona o notariatu. Sama je potrdila, da je notar nekaj bral. V okoliščinah, kakršne so v zvezi s sestavo pogodbe izkazane, je tožnica imela možnost, da se prevari upre; da razmisli in kljub starosti 78 let opozori na svojo pravo voljo, ki naj bi bila zgolj v zastavi in ne (tudi) v spremembi lastništva (prodaji stanovanja). Pogodba, s podpisom katere naj bi bila tožnica prevarana, je bila torej transparentno sklenjena oz. zapisana. Sklenjena je bila v obliki notarskega zapisa, torej z obličnostjo, ki pogodbenikom omogoča, da se z vsebino posla dejansko seznanijo in v pravni posel premišljeno stopajo. Nobenih indicev ni, da bi pri prevari sodeloval tudi notar. Ker notar, ki interesa za izid postopka nima, izpoveduje drugače kot tožnica, ni mogoče slediti tožnici, da se o prodaji ob sestavi in podpisu pogodbe ni govorilo. Zavrniti je zato treba pritožbeno trditev, da se je vse odvijalo v za tožnico skrajno nejasnih okoliščinah in hitro ter da je bila zaradi tega nemočna (kot se zatrjuje v pritožbi). Če tožnica v notarski pisarni ni sledila dogajanju, ji je bilo najkasneje septembra 2013 - ko ni bila v njej novem okolju, ko ni bila pod presijo časovne stiske, ko ni bila pod vplivom drugih ljudi - omogočeno, da v celoti dojame oz. preveri kakšen pravni posel je sklenila.

8. Sodišče prve stopnje je sledilo tožničini izpovedbi, da je bila s strani N. K. predhodno informirana, da bo podpisala pogodbo o zastavi stanovanja, da se vsebini sklenjenega pravnega posla ni posvečala, da ni spremljala dogajanja v notarski pisarni, da je bila nervozna. Razlogov za tako stanje tožnica ni navedla. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da se ni sklicevala na pomanjkanje razsodnosti ali kakšno drugo psihofizično stanje (razen na svojo starost 78 let), ki bi ji preprečevalo seznanitev s poslom, ki ji je bil s strani notarja predstavljen. Razlogi, da je bila tožnica v notarski pisani zgolj nekakšna opazovalka, kar se navaja v pritožbi, so torej na njeni strani. Tudi po tem, ko je bila prodajana pogodba pri notarju podpisana, je tožnica imela možnost, da se z vsebino sklenjenega pravnega posla seznani, saj je šla - sama priznava, da v zvezi s to pogodbo - s posrednikom k davčnemu organu. Po izpovedbi R. R. je davek na promet nepremičnin plačala; v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zanikala, da bi to storila. V vlogi prve toženke z dne 13. 11. 2015 (list. št. 55) je bila postavljena trditev, da je davek na promet nepremičnin tožnica očitno plačala in da ga ne bi plačala, če stanovanja ne bi prodala. Plačilo davka na promet nepremičnin tožnica zanika šele v pritožbi. Šele v pritožbi se sklicuje, da je bila njena prisotnost na davčni upravi potrebna samo zaradi njenega podpisa, da odločbe davčne uprave ni dobila. Pritožbena trditev, da je bil tožnici gotovo prikrivan resničen razlog obiska davčne uprave, temelji na sklepanju, saj to ni bilo zatrjevano, niti ni o tem nihče izpovedoval. Tožnica ni razumno pojasnila, s kakšnim namenom je odšla na davčno upravo.

9. Že sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je sankcija ničnosti pravnega posla skrajna možnost. S prvim odstavkom 86. čl. Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki podaja definicijo ničnega pravnega posla, se skuša pravne posle vzdržati v veljavi. Ničnost je predpisana kot najostrejša in skrajna sankcija. Sodišču je naloženo, da na osnovi dejanskih okoliščin ugotovi, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Ni torej vsaka pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, prisilnim predpisom in moralnim načelom, nična. Pravni red želi sklenjene pravne posle načeloma vzdržati v veljavi.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ni okoliščin, ki bi - zaradi varovanja pravnega reda - terjale ugotovitev ničnosti dne 17. 4. 2013 sklenjene prodajne pogodbe. Ugotovljene okoliščine ne opravičujejo ničnostne sankcije. Ni izkazana taka nemoralnost, kakršno pravni red zavrača z ničnostno sankcijo. Ustrezno je, da v veljavi ostane pravni posel, pri katerem je tožnica lahko tvorno sodelovala, katerega vsebina ji je bila predstavljena s strani notarja, glede katerega bi od notarja in uradnikov na davčni upravi lahko dobila dodatna pojasnila, če bi zanje zaprosila. Njeno sklicevanje na visoko starost, brez opisa njenih psihofizičnih sposobnosti, niso okoliščine, s katerimi bi, glede na transparenten način sklepanja izpodbijane pogodbe, lahko uveljavila ničnost. Pritrditi je pritožbi, da bi bilo skrajno zavržno in nemoralno zavesti osebo, ki ne bi bila sposobna dojeti vsebine pravnega posla, vendar tožnica takih omejitev svojih sposobnosti ni zatrjevala. Sklicevala se je zgolj na svojo starost. To pa ne zadošča, saj imajo enako stare osebe različne psihofizične sposobnosti. Pravni posel je bil izvršen in sporno stanovanje po realizaciji sporne pogodbe prodano tretjemu, katerega dobrovernost je - zaradi sorodstvenega razmerja s posojilodajalcem - lahko vprašljiva, ni pa s predlaganimi dokazi izpodbita. Izročitev denarja se je odvila pred tožničinimi očmi, v notarski pisarni. Tožnica je imela možnost, da vpraša, razčisti, ugotovi zakaj se denar izroča in celo, da denar prevzame. Tudi višina kupnine ni okoliščina, ki bi utemeljevala ničnost in terjala varovanje splošnega družbenega interesa. Pritožbeno sodišče torej soglaša, da ne obstajajo okoliščine, ki bi zaradi varovanja pravnega reda terjale ugotovitev ničnosti obravnavane pogodbe. Ničnostna sankcija je predvidena v splošnem družbenem interesu za najhujše kršitve, pa še v takih primerih zgolj takrat, ko zakon ne prepisuje kaj drugega¹. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so ugotovljene okoliščine, kakršne OZ opredeljuje kot razloge za izpodbojnost posla (94. čl. do 99. čl. OZ)².

11. Ker je uveljavljanje izpodbojnosti časovno omejeno, je pomembno, kdaj je tožnica izvedela za razlog izpodbojnosti; v konkretnem primeru to pomeni tožničino seznanjenost, da bo s sklenjeno pogodbo prišlo do prenosa lastništva njenega stanovanja. Policistu, ki je dne 21. 5. 2015 zapisal njeno, zoper N. K. podano ovadbo, je izjavila, da je bila že ob sklepanju sporne pogodbe seznanjena, da se bo v zvezi s posojilom, danim N. K., opravil prepis lastništva njenega stanovanja na E. P. Neverjetno je, da bi policist, ki, enako kot notar, interesa za krivo predstavitev dejanskega stanja nima, zapisal nekaj, česar tožnica ne bi izjavila; posebno ker gre za bistveno okoliščino v zvezi z ovadenim kaznivim dejanjem. Tudi drugi dokazi ne izključujejo, da je tožnica - že ob podpisu sporne pogodbe - vedela, da bo posledica sklenjenega pravnega posla (vsaj začasen) prenos lastništva na E. P. Pravilna je zato ugotovitev, da je bila tožnica najkasneje 3. 9. 2013, ko je osebno sodelovala v postopku zaradi odmere davka na promet nepremičnin, seznanjena z vsebino pravnega posla. S tem, ko se je zaradi plačila davka na promet nepremičnin zglasila na davčni upravi, je nedvomno vedela, da je do prenosa lastništva prišlo. Zato ni mogoče slediti pritožbi, da pritožnica do pomladi 2015 ni vedela, da je stanovanje odsvojila. Prepričljiva in dobro argumentirana je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je najkasneje 3. 9. 2013, ko se je zglasila na davčni upravi, izvedela, da je prišlo do prenosa lastništva stanovanja.

12. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da je tožnica očitno v posel, kakršen je bil sklenjen, najkasneje septembra 2013, privolila. Najkasneje septembra 2013 se je z vsebino sklenjenega posla v celoti seznanila in o njegovih posledicah v miru razmislila. Da bi ji R. R., ki jo je na davčno upravo spremljal, vsebino posla prikrival, do vložitve pritožbe ni bilo zatrjevano. Na davčni upravi je prišla v stik z uradniki, pri katerih je lahko (ob tej priliki ali kasneje) preverila vsebino posla. Da se je z vsebino sklenjene pogodbe seznanila, je razvidno tudi iz njenega kasnejšega nastopanja: ne da bi se uprla ali karkoli ukrenila, je dne 15. 4. 2015 z drugim tožencem podpisala najemno pogodbo, večkrat (od februarja do maja 2015 - listine A10 do A14) pisno potrdila oziroma soglašala, da plačuje stanarino; torej plačala odmeno za uporabo tujega stanovanja. Tudi tožničino ravnanje pri plačevanju posojilodajalcu A. S. in novemu lastniku M. S. torej kaže, da je vedela, da stanovanje ni njeno. Očitno je, da je s plačevanjem - najprej denarja, ki ga ji je dvakrat poslala N. K., potem pa z lastnim denarjem - skušala reševati, kar je mislila, da se rešiti da. Táko razmišljanje in ravnanje pa je ne odvezuje obveznosti, da razveljavitev pogodbe zahteva v roku enega leta od dne, ko je za izpodbojnost (prevaro) izvedela (99. čl. OZ).

13. Ker tožnica trditev o ničnost med tožencema sklenjene pogodbe - prodajne pogodbe SV 648/15 z dne 20. 3. 2015 - utemeljuje z ničnostjo predhodno sklenjene pogodbe, tudi zahtevku za ugotovitev ničnosti le-te ni mogoče ugoditi. Subjektivni odnos drugega toženca do sklenjene pogodbe je pojasnjen v prejšnjih točkah te obrazložitve.

14. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovora na pritožbo pa nista pripomogla k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ S 86. čl. OZ je določeno: Pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, je nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega.
² S 94. čl. OZ je določeno: Pogodba je izpodbojna, če jo je sklenila stranka, ki je poslovno omejeno sposobna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, kot tudi, če je v tem zakoniku ali v drugem zakonu tako določeno.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 212/2019
• VSL sodba I Cpg 543/2011
• VSL sodba II Cp 3405/2014