<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 1487/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1487.2017
Evidenčna številka:VSL00007211
Datum odločbe:15.11.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:kršitev osebnostnih pravic - odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - dokazno breme - indična sodba

Jedro

Dokazno breme glede odločilnih dejstev, kamor sodi tudi očitana protipravnost spornih ravnanj toženke po prvem odstavku 131. člena OZ, leži na tožeči stranki. Ob tem, ko je toženka zanikala sporna dejanja, pri čemer negativnega dejstva ne more dokazovati, je bilo na tožnikih dokazno (tudi procesno) breme glede obstoja zanikanega dejstva. V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistemu, ki zatrjuje obstoj dejstva, in ne na tistemu, ki zatrjuje nasprotno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se toženki prepoveduje nadaljnje kršenje njunih osebnostnih pravic s prevzemanjem njune identitete in navajanjem neprimernih vsebin, v nasprotnem primeru je dolžna plačati znesek 9.500 EUR, ter da je toženka dolžna vsakemu tožniku plačati 15.000 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2010 dalje do plačila (I. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da jih tožeča stranka krije sama (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagata spremembo sodbe, tako da tožbenemu zahtevku z vmesno sodbo po temelju ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Menita, da sta navedla dejstva in predlagala dokaze, ki zadoščajo za zaključek, da je njun zahtevek po temelju utemeljen. Dejstva sicer izhajajo iz posrednih dokazov, vendar pravna teorija in sodna praksa ne izključujeta indične sodbe. Opozarjata na odločbo VS RS II Ips 252/2015, v kateri sodišče takšno sodbo dopušča. Ni nepomembno toženkino smiselno priznanje protipravnega ravnanja. Izpostavljata dve email sporočili z 20. 12. 2011 in 19. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo pravilo dokaznega bremena. Tožnika sta že pred izvedbo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca informacijske tehnologije dokazala, da je škodni dogodek povzročila prav toženka. Na njej je bilo torej dokazno breme razbremenitve. Tožnika sta s predlaganjem ustreznega izvedenca neupravičeno nosila toženkino dokazno breme. Po tem, ko je postavljeni izvedenec A. B. svoje delo opravil pavšalno, sta bila prisiljena angažirati izvedenca izven pravde J. Š. Njegovo pisno stališče je strokovno prepričljivo. Sodni izvedenec je svoje mnenje sicer dopolnil, a sodišče ni dovolilo soočenja. Čeprav se je izvedensko mnenje A. B. izkazalo za prazno in v nasprotju s stališčem izvedene priče, je sodišče prve stopnje ostalo pasivno, saj sodnemu izvedencu ni naložilo dodatnega izvedenskega dela niti ni postavilo novega sodnega izvedenca. Izvedenski pregled bi moral biti usmerjen najmanj v pregled računalnika tožnikov, saj se sporočila in podatki v njem še vedno nahajajo. Izvedenec bi s pregledom lahko razkril dejanske poštne naslove in tehnične podatke, ki so skriti pod psevdonimnimi sporočili, in pri skrbnikih spletnih strani pridobil enake ustrezne podatke. Šele potem bi bilo izvedensko delo opravljeno celovito. Sodišče prve stopnje je dalo prevelik poudarek navedbam in dokazovanju toženke o domnevno neporavnanem dolgu drugega tožnika. Dejstvo, da je bil dolg vrnjen, kar je razvidno iz listine, vložene v spis, kaže na neverodostojnost njene izpovedbe. Nadalje pritožnika navajata, da za ustvarjanje kakršnihkoli profilov ni potrebno biti lastnik računalnika, saj lahko registracijo elektronskega naslova opraviš na kateremkoli dostopnem računalniku. Zato ni toliko pravno pomembno, do kdaj je bila toženka zaposlena na UE ... Toženka je uporabljala tudi elektronski naslov x@gmail.com. Sporočilo s tega naslova na naslov tožnice je toženka poslala 9. 4. 2013, tožniku 27. 3. 2014, dne 20. 11. 2012 pa je bil iz naslova toženke xy@gmail.com poslan email pokojnemu P. V., na katerem se je toženka podpisala z imenom N. Vsa spisovna dokumentacija bi morala biti polje izvedenskega pregleda. Povsem neprepričljiva je ostala toženkina navedba, da je imelo dostop do njenega službenega računalnika več sodelavcev oziroma zaposlenih. To izkustveno ni mogoče, saj bi šlo za kršitev varnostnih mehanizmov znotraj javne uprave. Kot je razvidno iz v spisu priloženih elektronskih sporočil, je toženka uporabljala elektronski naslov x@gmail.com in xy@gmail.com tudi v časovnem obdobju, za katerega sama izpoveduje, da naj ne bi imela osebnega računalnika. Enako velja za uporabo službenega emaila po njeni upokojitvi v zvezi z naslovom x@gov.si. Povsem jasno je, da izvedenec s pregledom listinske dokumentacije ne more slediti tožnikovi hipotezi, a najmanj, kar bi moral storiti, je pregledati računalnika v lasti in posesti tožnikov.

3. Toženka je na pritožbo obširno odgovorila. V laičnem odgovoru med drugim priznava, da je po upokojitvi ob priliki obiska v službi napisala še po dva emaila s priznavanih dveh email naslovov. Drugih email naslovov z različnimi imeni in priimki ni nikoli uporabljala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo očitanih kršitev postopka in uradoma upoštevanih kršitev (1. in. 2. odst. 350. člena ZPP).

6. Pritožba pravilno navaja, da pravna teorija in sodna praksa izjemoma ne izključujeta indične sodbe, a v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi obstajali prepričljivi indici/okoliščine o obstoju odločilnih dejstev, da je očitano ravnanje storila ravno toženka. Priznanje toženke, da je pošiljala elektronska sporočila oziroma pisma le z email naslovov x@gov.si, x@gmail.com in zz@gmail.com (v njegovi prisotnosti in s pomočjo navedenega odvetnika), pri čemer številnih drugih ravnanj in pisanj, ki jih navajata pritožnika, ne priznava, prvo sodišče pa je ugotovilo, da gre pri obeh sklopih pisanj za vidna vsebinska odstopanja1, samo po sebi ne predstavlja priznanja avtorstva vseh spornih zapisov.

7. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, tudi s pomočjo izvedenca A. B., v čigar mnenje izvedena priča J. Š. v tem obsegu ni v ničemer posegla, zakaj očitanih ravnanj v zvezi z ustvarjanjem profila na N., naročanjem bonov pri agenciji R. in pošiljanjem enega emaila z naslova xy@gmail.com, ni mogoče pripisati toženki. Razlogi sodišča prve stopnje (v 11. in 17. točki izpodbijane sodbe) so natančni in celoviti ter jih pritožba z ničemer konkretno ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Ob tem, ko sta tožnika zatrjevala, da naj bi bila toženka za očitane zlorabe njunih osebnostnih pravic motivirana zaradi odklonitve razmerja s strani tožnika, ta motiv pa v postopku ni bil izkazan (razlogi v tč. 16 izpodbijane sodbe), je pritrditi sodišču prve stopnje, da navedene okoliščine ne vodijo do zaključka o zapustničinem avtorstvu vseh spornih elektronskih sporočil in drugih spletnih zapisov. Pritožbeno zavzemanje, da že indici potrjujejo, da je toženka povzročila vsa zatrjevana škodna ravnanja, zato ni utemeljeno.

8. Pritožbeno stališče, da je dokazna ocena prvega sodišča napačna, ker je sodišče napačno porazdelilo dokazno breme, je neutemeljeno. Materialno dokazno breme določa materialno pravo. Dokazno breme glede odločilnih dejstev, kamor sodi tudi očitana protipravnost spornih ravnanj toženke, po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) leži na tožeči stranki. Ob tem, ko je toženka zanikala sporna dejanja, pri čemer negativnega dejstva ne more dokazovati, je bilo na tožnikih dokazno (tudi procesno) breme dokazovanja obstoja zanikanega dejstva. V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistemu, ki zatrjuje obstoj dejstva, in ne na tistemu, ki zatrjuje nasprotno.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s celovitimi in prepričljivimi razlogi, da tožnika nista uspela dokazati odločilnega dejstva, da je ravno toženka avtorica tudi spornih sporočil in zapisov. Odločitev ne temelji le na oceni izvedenskega mnenja sodnega izvedenca s področja računalniške tehnologije A. B. ki je pregledal celotno spisovno dokumentacijo, pač pa tudi na presoji dokaznih listin in zaslišanju izvedene priče J. Š. (ki je pregledal le izvedenčevo pisno mnenje) ter pravdnih strank. V čem naj bi bilo izvedensko mnenje A. B. pavšalno in nepopolno, pritožba konkretno ne pojasni in tudi ne, v čem naj bi bilo v nasprotju z izpovedjo priče J. Š., ki je angažiran s strani tožnikov podal splošno pisno mnenje o možnosti preiskave dejanskega pošiljatelja spornih zapisov. V čem naj bi bili njuni stališči v nasprotju do te mere, da bi bilo treba angažirati novega izvedenca, pritožba ne pove. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz s soočenjem izvedenca, postavljenega v tem postopku, in priče J. Š. Soočenje med pričo/stranko in izvedencem ne pride v poštev, ker ima dokazovanje z izvedenci drugačno dokazno temo. Tudi sicer pritožnika napačno razumeta pojem soočenja. To ni dokazni predlog, temveč metoda zaslišanja.

10. Glede na nekonkretiziran pritožbeni očitek pritožbeno sodišče soglaša z obsežnimi razlogi izpodbijane sodbe (v tč. 11, 12, 13 in 19), da izvedena priča J. Š. glede bistvenih vprašanj ni nasprotoval sodnemu izvedencu. Drži pritožbeno opozorilo, da izvedenec zgolj z vpogledom listinske dokumentacije ne more slediti hipotezi tožnikov, da je ravno toženka avtorica vseh spornih zapisov in sporočil. Sodni izvedenec in priča J. Š. sta sicer v manjšem obsegu zagovarjala različen postopek, ki bi lahko pripomogel k iskanju pošiljatelja spornih elektronskih sporočil, a sta bila enotna, da je zelo vprašljiv rezultat preiskave računalnikov glede na vrsto postopka, časovno oddaljenost in zavarovanje podatkov. Še posebej zato, ker bi jo bilo treba razširiti na 150 računalnikov, kolikor jih je bilo v spornem obdobju nameščenih na UE ..., kjer je bila toženka tedaj zaposlena, pri čemer je razpoložljivost teh računalnikov (ob menjavi na tri do pet let) minimalna. Oba sta pojasnila, da v primeru, ko z določenim računalnikom in geslom razpolaga več oseb, skoraj ni verjetnosti za odkritje identitete pošiljatelja spornih sporočil in manipulacij, saj je s tem posledično široko odprta možnost zlorab uporabniškega računa. In ravno to je bilo ugotovljeno v tem postopku. Neprerekana je ostala toženkina trditev, da je z njenim osebnim geslom v spornem obdobju razpolagalo več zaposlenih na UE ...2 Izvedenec A. B. pa je tudi pojasnil, da po preverjenih podatkih noben računalnik v uporabi UE v spornem obdobju najverjetneje ne obstaja več ter da iz evidence računalnikov ne izhaja, kaj se je s tem računalnikom zgodilo. Šele v letu 2012 se je namreč zaradi zlorab začela uvajati in uporabljati zanesljivejša metoda identifikacije uporabnika.

11. Glede na zgoraj navedeno, upoštevajoč tudi, da preiskava na policiji in pristojnem ministrstvu ni obrodila sadov, saj je bilo ugotovljeno le, da so sporočila v zvezi z uporabo spletne strani (R.) prihajala iz računalnika z določeno IP številko, ki pripada lokalnemu omrežju UE ..., ki je ni povezalo z toženkinim računalnikom, izvedenec A. B. pa je potrdil, da tudi zato možnosti povezave spornih spletnih vsebin s konkretno osebo ni mogoče potrditi, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog za postavitev novega izvedenca. Tudi izvedenski pregled računalnikov tožnika in pridobitev podatkov pri raznih spletnih ponudnikih storitev je bil utemeljeno zavrnjen. Pritožnika do konca naroka za glavno obravnavo sploh nista konkretno navedla, pri katerih ponudnikih in konkretno kakšne podatke naj bi se pridobilo, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP). Ob tem, da je z geslom toženke razpolagalo več ljudi in je bila s tem široko odprta možnost zlorab njenega računa, in glede na v bistvenem skladne odgovore izvedene priče J. Š. in sodnega izvedenca A. B., je sodišče prve stopnje pravilno dokazno pretehtalo in ocenilo, da bi bil pregled ali ogled tožnikovega računalnika, ob ugotovljenih okoliščinah primera, neustrezen.

12. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje dalo prevelik poudarek navedbam o neporavnanem dolgu tožnika. Da bi bil obstoj dolga očiten motiv toženke pri pisanju drugih sporočil, med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni bilo zatrjevano, zato so pritožbene navedbe v tej smeri pritožbene novote in so neupoštevne (1. odst. 337. člena ZPP). Sicer pa ni nepomembno, da je glavnina spornih elektronskih sporočil, katerih vsebina je vidno drugačna od priznanih sporočil, začela prihajati na elektronski naslov tožnika že v letu 2010 (in nato 2011), medtem ko je toženka elektronska sporočila, ki se nanašajo na vračilo posojila, začela pisati šele konec leta 2011 in v letu 2012. Tudi časovno različno obdobje med sporočili, ki se nanašajo na vračilo posojila, in ostalimi, vzbuja dvom, da je prav toženka avtorica vseh.

13. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP). Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. Toženka stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo ni priglasila.

-------------------------------
1 E-maili, ki jih je toženka priznala, se nanašajo izključno na zahtevo toženke za vračilo tožniku posojenega denarja, medtem ko vsebina ostalih e-mailov in pisanja na razne spletne profile posega v zasebno življenje obeh tožnikov, o katerem je imelo podatke večje število ljudi, tako drugi zaposleni na upravni enoti, kjer je delala toženka, kot v moto klubu, katerega član je bil tožnik.
2 Tožnika med postopkom na nižji stopnji nista prerekala trditve, da je z osebnim geslom toženke v spornem obdobju razpolagalo več zaposlenih na UE ... Sodišče prve stopnje je zato to dejstvo v skladu s 214. členom ZPP pravilno upoštevalo za priznano. Pritožbeno zavzemanje o nedokazanosti tega dejstva je zato neutemeljeno.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NzU1