VSL Sklep II Cp 1792/2017

Jedro

Možno je, da je zapustnik uporabo poslovnega prostora prispeval kot svoj delež pri ustvarjanju skupnega premoženja. Dedič, ki trdi, da je izvenzakonska partnerka z odpustom plačila najemnine za poslovni prostor od zapustnika prejela darilo, je to dejstvo dolžan dokazati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Dediča K. R. se napoti na pravdo proti sodedičem J. B., L. R., Ž. R. in ml. T. R., ki ga zastopa zakonita zastopnica B. M., z zahtevkom, da neplačane najemnine za poslovni prostor na naslovu J. in denarni zneski, ki jih je J. B. prejela od zapustnika, predstavljajo darila."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (V. točka izreka) potrdi.

III. Pritožnica in L. R. krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Zapuščinsko sodišče je prekinilo zapuščinski postopek in dediče - zapustnikovo izvenzakonsko partnerko (v nadaljevanju vdova) ter sina in hčerko napotilo na pravdo. Vdova je napotena na pravdo zaradi ugotovitve: - da neplačane najemnine za poslovni prostor na ... in posojila, ki jih je prejela od zapustnika, ne predstavljajo daril, ampak odprte in zastarane terjatve (II. točka izreka); - da so nepremičnine parc. št. 1 k.o. X, 2 in 3, obe k.o. Y ter stanovanje v D. (posamezen del št. 4 v stavbi ... k.o. Z) njeno in zapustnikovo skupno premoženje ter je polovica tega premoženja njena last (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz II. in V. točke izreka se pritožuje vdova. Predlaga, da se glede neplačane najemnine za poslovni prostor in posojil, ki naj bi jih prejela od zapustnika, na pravdo napoti zapustnikov sin in da se zapustnikova otroka napotita na pravdo, da nepremičnine, ki jih opredeljuje kot skupno premoženje, sodijo v zapuščino v celoti. Podredno predlaga razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema svoje navedbe, da kakršnihkoli daril od zapustnika ni prejela. Poslovni prostor prestavlja skupno premoženje. Najemnine iz najemne pogodbe in njenega aneksa res ni plačala, kar pa ne kaže, da gre za darilo. Lahko bi šlo edino za zastarane terjatve. Tudi morebitna posojila bi bila zastarana. Uporaba 29. čl. Zakona o dedovanju je zmotna. Zapustnikove volje neodplačno razpolagati v korist pritožnice ni bilo. Trditev sodediča je zato manj verjetna. Sodedič ni zatrjeval, da naj bi zapustnik plačilo najemnin dedinji odpustil ali se kakršnemukoli dolgu dedinje do zapustnika odpovedal. Sodišče brez grafološkega znanja sklepa, da je zapiske o izročenih denarnih zneskih pisal zapustnik. Po sodišču citirana zadeva II Cp 173/2013 ni primerljiva sodna praksa. Izpodbijani sklep je nedoločen, saj ni jasno, glede katerih, po sodediču zatrjevanih zneskov, je pritožnica napotena na pravdo in glede katerih zahtevkov bodo v primeru nevložene tožbe nastale posledice po četrtem odstavku 213. čl. Zakona o dedovanju. Pritožničina napotitev na pravdo zaradi dokazovanja skupnega premoženja pa je nezakonita, ker so bile nepremičnine pridobljene v trajanju izvenzakonske skupnosti. Sodediča tega dejstva nista zanikala. Trdila sta le, da so bile kupljene z denarnimi sredstvi, ki so bila zapustnikovo posebno premoženje. To ni mogoče, ker je Poročilo UE X z dne 17. 3. 1998, ki je edini dokaz skupnega premoženja, izdelano več let po pridobitvi vseh izpostavljenih nepremičnin. To pomeni, da navedbe obeh sodedičev glede vira nepremičnega premoženja ne morejo biti resnične. To pomeni, da so pravice sodedičev - zapustnikovega sina in hčerke - manj verjetne. Onadva bi morala biti napotena na pravdo.

3. Sodedinja - zapustnikova hči - je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pri presoji pravnih posledic uporabe poslovnega prostora na ..., na parc. št. 1 k.o. X je treba upoštevati, da sta bila pritožnica in zapustnik izvenzakonska partnerja in sta medsebojna premoženjskopravna razmerja urejala v okviru tega razmerja. Dohodek, ki ga je pritožnica ustvarjala z dejavnostjo v poslovnem prostoru, je skupno premoženje. Verjetna je zato pritožničina trditev, da sta najemno pogodbo z dne 2. 4. 2001 sklenila iz davčnih in drugih javnopravnih razlogov; posebno, ker pogodba ni sklenjena v predpisani obliki in zato med pogodbenikoma nima pravnega učinka. Ni mogoče spregledati dejstva, da gre za časovno oddaljeno in dolgo obdobje, v katerem pritožnica in zapustnik - drugače kot z omenjeno najemno pogodbo - medsebojnega razmerja nista uredila. Zaradi prepletenosti osebnih ter premoženjskih odnosov je možno, da je zapustnik poslovni prostor (posebno premoženje) prispeval kot svoj prispevek pri ustvarjanju skupnega dohodka in premoženja; to vpliva na velikost njegovega deleža na skupnem premoženju. Ker se ne zatrjuje, da bi izvenzakonska partnerja - razen najemne pogodbe, katere narava je pojasnjena zgoraj - medsebojna razmerja urejala s pogodbami, je verjetno, da je zapustnik s poslovnim prostorom prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja. Če pa sta izvenzakonska partnerja s posebnim in skupnim premoženjem upravljala ločeno, je možno, da je pritožnica prejela darilo. V tem primeru je lahko utemeljena dedičeva trditev, da gre za zapustnikovo darilo pritožnici; seveda pod predpostavko, da je poslovni prostor zapustnikovo posebno premoženje. Pritožnica namreč zatrjuje in dokazuje, da je poslovni prostor njeno in zapustnikovo skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja izvenzakonske skupnosti s prodajno pogodbo z dne 29. 11. 2000. Sodedič K. R., ki trdi, da je pritožnica z odpustom plačila najemnine za poslovni prostor od zapustnika prejela darilo v višini s pogodbo določene najemnine, je to dejstvo dolžan dokazati.

6. Enako velja za denarne zneske oz. posojila, glede katerih sodedič K. R. zatrjuje, da jih je je pritožnica dobila od zapustnika. Tudi glede teh denarnih zneskov se zastavlja vprašanje, ali gre za skupno upravljanje s premoženjem ali za medsebojno sklenjene pogodbe. Ker je za sklepanje pogodb med izvenzakonskimi partnerji predpisana posebna oblika, zapustnik pa je medsebojno razmerje zgolj pisno evidentiral, je verjetno, da listina, na katero se dedič sklicuje, izkazuje evidentiranje upravljanja (posebnega) premoženja v okviru izvenzakonske skupnosti.

7. Pritožnica, ki se upira trditvam o sklenjeni darilni in posojilni pogodbi, zatrjuje negativno dejstvo. Dokazovanje trditev, da je do darila prišlo, je stvar dediča, ki obstoj darila zatrjuje. Pritožbeno sodišče zato II. točko izreka spreminja tako, da se - z zahtevkom, da neplačilo najemnine za poslovni prostor ... in pritožnici s strani zapustnika izročeni denarni zneski predstavljajo darila - na pravdo napoti dedič K. R. (3. točka 365. čl. ZPP).

8. Pritožbeno sodišče pa soglaša, da je pritožnica tista, ki mora dokazati svojo trditev, da so nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane kot zapustnikovo premoženje - parc. št. 1 k.o. X, 2 in 3, obe k.o. Y ter stanovanje v D. - njeno in zapustnikovo skupno premoženje ter njen delež na tem premoženju 1/2. Zatrjuje lastninsko pravico, drugačno od tiste, ki jo izkazuje zemljiška knjiga, ki je javna evidenca lastnikov nepremičnin. Pritožnica, ki trdi, da je lastnica, ima interes in mora poskrbeti za ureditev javnopravne evidence. Zato so praktični razlogi tisti, ki govorijo za njeno napotitev na pravdo. Dejstvo, da so bile nepremičnine kupljene v trajanju izvenzakonske skupnosti, bo v pravdnem postopku seveda pomembno, pri presoji okoliščin v zvezi z napotitvijo na pravdo pa ni odločilno. V tem delu je pritožba zavrnjena in odločitev iz V. točke izreka potrjena (2. točka 365. čl. ZPP).

9. Ker v zapuščinskem postopku vsaka stranka krije stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka (174. čl. Zakona o dedovanju), je odločeno, da stranke krijejo svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 531/2017
• VSL sklep II Cp 2031/2016
• VSL Sklep II Cp 266/2018