VSL Sklep II Cp 1242/2017

Jedro

Ker so glede na naravo stvari, ko je nujna pot lahko le celota, vsi nasprotni udeleženci enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, pritožba posameznih solastnikov (nasprotnih udeležencev) učinkuje tudi za ostale nasprotne udeležence.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (potem, ko je zavrglo predlog zoper 14. nasprotnega udeleženca D. K.) za potrebe nepremičnin s parc. št. 108/3, 109/3 in (op. pravilno) 109/4, k. o. X, v lasti predlagateljice, določilo nujno pot za hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili do točno določene teže in obremenitve, po trasi, kot je razvidna iz skice mag. J. D. z dne 11. 2. 2016, in poteka od parcele št. 1244, k. o. X (ki je javno dobro) po parceli št. 109/2, iste k. o., v dolžini 23 m in površini 82 m2, ki je v lasti J. P., nato se nadaljuje v dolžini 13 m in površini 46 m2 po parceli št. 112/2, iste k. o., v solasti 2. - 24. (razen 14. nasprotnega udeleženca) in 28. nasprotnega udeleženca, nato v dolžini 15 m in površini 61 m2 po parceli. št. 113/2, iste k. o., in ponovno zavije na parcelo št. 112/2 v dolžini 7 m in površini 20 m2, do parcele 109/3 (II. točka izreka). Predlagateljici je naložilo plačilo nadomestila posameznim (so)lastnikom parcel št. 109/2, 112/2 in 113/2, k. o. X, za ustanovitev nujne poti (III. točka izreka) ter plačilo stroškov postopka v višini 195,65 EUR .

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se po svoji pooblaščenki obširno pritožujejo 2., 3., 4., 5., 7., 9., 10., 11., 12., 14., 17. in 28¹ iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Višjemu sodišču predlagajo spremembo sklepa, tako da predlog zavrne, podrejeno pa, da sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

V bistvenem navajajo, da je dejansko stanje parcele 112/2, kot ga je sodišče prve stopnje zaznalo na ogledu, posledica protipravnega ravnanja in nespoštovanja pravnomočne in izvršljive sodne odločbe. Po zemljišču pritožnikov pravno gledano ne poteka nobena pot. Zemljišče 112/2 je bilo pred nezakonitim posegom predlagateljice enako, kot sta sedaj še vedno parceli 109/2 in 109/3. Bilo je enako strmo in še bolj zaraščeno. Z delno pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 829/1990 je bilo razsojeno, da je pravni prednik predlagateljice dolžan opustiti uporabo poti in parkirišča na parc. št. 112/2, s pravnomočno sodbo I P 32/2004 v zvezi s sodbo in delno sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3083/2010 z dne 16. 2. 2011 in 11. 5. 2011 pa je bilo odločeno, da je predlagateljica dolžna odstraniti vse svoje stvari s te parcele, zlasti gramoz in asfalt po celotni sporni poti, in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. Predlagateljica in prvo sodišče se zato napačno sklicujeta na trenutno vidno stanje, je bilo ustvarjeno nezakonito. Za odstranitev poti teče izvršilni postopek. Po zaključku naroka za določitev poti so nasprotni udeleženci prejeli sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 1825/2016 z dne 14. 9. 2016, s katerim je bila pritožba predlagateljice - dolžnice v izvršilnem postopku zavrnjena. Zato je upnik v skladu s pravnomočnim sklepom opravil nadomestno dejanje in je s parcele 112/2 odstranil stvari in nanjo pripeljal zemljo ter vzpostavil prejšnje stanje, ki je v zaključni fazi. Poti v naravi sedaj ni več, podlaga terena tudi ni več utrjena. Konfiguracija terena sedaj onemogoča povezavo med javno cesto 1244 in zemljišči predlagateljice. Potrebni stroški za vzpostavitev poti bi bili glede na podlago in teren nesorazmerno visoki in ne manjši, kot če bi bila pot vzpostavljena oziroma določena od javne poti naravnost po parc. št. 109/2, ki ni vidna. Sodišče se v izpodbijanem sklepu nekritično sklicuje tudi na ugotovitve izvedenca, da se pot uporablja. Izvedenec kot pomočnik sodišča je postavljen za razjasnitev strokovnih vprašanj, ne pa za ugotavljanje dejanskega stanja, ki je delo sodišča. Ni res, da bi bilo na ogledu videno in še manj ugotovljeno, da sporno pot uporabljajo tudi drugi udeleženci, če pa jo, to počnejo nezakonito. V resnici imajo lastniki parcele 113/2 dostop do svoje nepremičnine z druge strani po svoji asfaltirani poti. Dokazano je, da poti po parceli 112/2 nikoli ni bilo. Predlagateljica lahko dostopa do svojih zemljišč drugje, tako kot je dostopala ves čas od nakupa parcel v letu 1970, česar sodišče ni raziskalo. Dostop do svojih zemljišč ima od javne ceste 1244 po zemljišču 109/2, pri čemer postavitev ograje ne more biti ovira, prav tako ima dostop od javne poti 1246 po poti, ki se priključi na to cesto in teče južneje od zemljišč predlagateljice po zemljišču 458/6 k. o. Y. Zato predlagane nujne poti ne potrebuje. Vsa zemljišča predlagateljice so imela od nekdaj zvezo z javno cesto. Prednik predlagateljice C. je imel že v letu 1961 dostop z južne strani po obstoječi poti po sedanji parc. št. 458/6. Prednik predlagateljice B. pa ji je zagotovil dostop do nepremičnine 108/3 po parc. št. 109/2. Tudi v lokacijskem dovoljenju je bilo C. naloženo, da se dostop uredi po zemljišču 109/2. Če predlagateljica dostopa po parceli 109/2 nima več zaradi betonske ograje, ji je lastnik zemljišča 109/2 to dolžan zagotoviti. Ves čas obstaja dostop pešpoti in z vozili po makadamski cesti - JP ..., ki je že odmerjena, in občina ureja njen pravni status, in sicer po parceli 458/6, ki je dejansko v predlagateljičini lasti, čeprav je zemljiškoknjižni lastnik še vedno B. Po parceli 458/6 je pot bistveno krajša in primernejša od predlagane poti. Med tem zemljiščem in predlagateljičinimi zemljišči, v korist katerih se predlaga nujna pot, v naravi ni potoka. Z vozili lahko dostopa na parcelo 458/6, najprej pa peš po mostičku do ateljeja na parceli 108/3. Tako je uporabljala predlagateljica nepremičnine vse do nezakonitega posega v parcelo 111/2. Potoka s parc. št. 1222 v naravi ni. Sodišče je na ogledu videlo drug potok, ki ni suh. Neutemeljen je zaključek, da trasa južne poti ni bila jasno zatrjevana. Prav tako je napačno stališče, da sodišče ni zaznalo dostopa, ki naj bi potekal na južni strani, saj je dostop nedvomno viden, kar potrjuje tudi izvedenec A. A. Sodišče ne pojasni, zakaj bi bilo treba varianto južne poti izdelati v utrjeni makadamski poti širine 3 m in dolžine 40 m ter zgraditi armirani betonski mostiček preko potoka s parc. št. 1222. Ustanovitev nujne poti ne pomeni, da mora pot omogočiti dostop z avtomobili do vrat hiše, dovolj je možnost dostopa do parcele. Sodišče kvalitete južnega dostopa po parc. št. 458/6 sploh ni preverjalo. Zakon ne določa, da mora biti dostop posebej urejen in ravno določene širine. Dejstvo, ali je južna pot JP ... kategorizirana ali ne, ni pomembno, saj nasprotni udeleženci niso predlagali ustanovitve nujne poti po južni strani, pač pa so s tem ugovarjali predlagani nujni poti. Z določitvijo nujne poti preko parc. št. 112/2 se je onemogočila uporaba nepremičnine, ki je gozdno zemljišče. Zemljišče, ki je v pretežnem obsegu obremenjeno z nujno potjo, nima nobene vrednosti in je povsem neuporabno. Ocena vrednosti nadomestila je zato prenizka. Pritožniki tudi ne priznavajo poteka meje, kot jo je upoštevalo sodišče. Ne strinjajo se s katastrskimi mejami, kot jih je na skico prenesel izvedenec J. D., saj je s tem, ko ni upošteval dejanskega stanja v naravi, nezakonito zmanjšal površino zemljišča nasprotnih udeležencev za skoraj polovico. Parcela 112/2 se proti jugu ne oži, ampak je enako široka kot na severnem delu. Pritožba še navaja, da solastniki nepremičnine 112/2 niso B. B., S. G., R. F., Z. B., V. B., D. P. in dediča po P. B., zato jim sodišče ne bi smelo prisoditi nadomestila za ustanovitev poti.

3. Predlagateljica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Materialnopravno izhodišče za odločanje o dovolitvi nujne poti predstavljata določbi 88. in 89. člena SPZ. Po določbi 88. člena SPZ sodišče nujno pot dovoli za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Po določbi 89. člena SPZ pa sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi nujna pot potekala. Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina. Za dovoljeno nujno pot je upravičenec dolžan plačati zavezancu primerno nadomestilo.

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je preuranjena odločitev prvega sodišča, da je edini možen dostop do predlagateljičinih nepremičnin parc. št. 108/3, 109/3, in 109/4, k. o. X, po trasi s strani predlagateljice predlagane poti. Gre za pot, ki poteka od javne ceste s parc. št. 1244 po treh parcelah, med drugim tudi parceli št. 112/2, last pritožnikov, za katero so se ti leta (od leta 1989) trudili in uspeli z zahtevkom za prenehanje vznemirjanja lastninske pravice in vzpostavitev v prejšnje stanje.

7. Sodišče prve stopnje je pri določitvi nujne poti upoštevalo, da je bila ob ogledu to edina vidna pot, kar ne more biti odločilno. Kot pravilno opozarja pritožba, je dejansko stanje ustanovitve in poteka poti po parc. št. 112/2 posledica nezakonitega ravnanja predlagateljice oziroma njenega pravdnega prednika. Glede na vsebino pravnomočnih odločb (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 829/1990 z dne 5. 5 .2003 v v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1481/2003 z dne 10. 12. 2003, sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 32/2004 z dne 18. 3. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 16. 2. 2001 in dopolnilno sodbo istega sodišča z dne 11. 5. 2001, obe opr. št. II Cp 3083/2010) je bila predlagateljica dolžna opustiti uporabo poti in parkirišča na parc. št. 112/2, k. o. X, in odstraniti vse stvari z nje, zlasti gramoz in asfalt, ter zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje. Po zemljišču parc. št. 112/2 pravno gledano ne poteka nobena pot in bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji v luči 88. in 89. člena SPZ, katera pot je najustreznejša (glede na geometrijske karakteristike najmanj obremenjujoča, najlažje in najhitreje izvedljiva in stroškovno najcenejša), iz tega stališča tudi izhajati. Da te poti sedaj tudi v naravi ni več, pritožniki opravičljivo izkazujejo v pritožbi (v smislu 1. odst. 337. člena ZPP zvezi s 37. čl. ZNP). S k pritožbi priloženim sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 1825/2016 z dne 14. 9. 2013, s katerim je sklep o izvršbi na podlagi gornjega pravnega naslova postal pravnomočen, je upnik, eden izmed solastnikov parc. št. 112/2, dobil pravico opraviti nadomestno dejanje, tako da s te parcele odstrani vse in vzpostavi prejšnje stanje. To je upnik tudi storil in je po pritožbenih navedbah z deli v zaključni fazi, kar kaže na to, da poti tudi v naravi ni več oziroma ni več vidna.

8. Sodišče prve stopnje je bilo po oceni pritožbenega sodišča pri odločanju preveč pod vtisom takrat vidne makadamske in asfaltirane poti, ki je sedaj odstranjena. Enako tudi izvedenec gradbene stroke A. A. Da je temu tako, je dodatno razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, ko sodišče navaja, da pot preko parcele št. 109/2 do predlagateljičinega zemljišča na ogledu ni bila vidna v naravi in da je na tej parceli veliko parkirišče, ki je ograjeno z visoko betonsko ograjo. Da gre pri parc. št. 109/2, po kateri so pritožniki navajali, da bi se lahko ustanovila nujna pot, za dvorišče - parkirišče poslovnega kompleksa, ki je ograjeno, ugotavlja tudi izvedenec A. A. Pritožba pravilno opozarja, da betonska ograja sama po sebi ne more biti ovira za določitev poti po tej parceli, kjer so imeli predlagateljica oziroma njena pravna prednika B. in C. v dokumentih (pogodbi iz leta 1970 in upravnih aktih) zagotovljen oziroma predviden dostop od javne ceste 1244 do zemljišča 109/3, ki skupaj s parc. št. 109/4 in 108/3 tvorijo celoto. Na to so pritožniki opozarjali že med postopkom pred sodiščem prve stopnje, kar je razvidno tudi iz 6. točke izpodbijanega sklepa, a sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Obrazložilo je, da poti preko dvorišča parcele št. 109/2 ni mogoče ustanoviti brez večjih posegov in stroškov, pri čemer ni pojasnilo, kakšni in kolikšni bi sploh bili. Prav tako iz razlogov sklepa sploh ni razvidno, kakšen teren naj bi tam bil. Položaj objektov na predlagateljičinih parcelah ne more biti ovira, da se po tej parceli ne bi ustanovila pot do njene parcele. Bistvena je zagotovitev dostopa do gospodujoče nepremičnine, kako se dostopa naprej po tem zemljišču in drugih pa je v domeni lastnika.

9. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo sodišče pri presoji, katera pot je bolj primerna, upoštevati, da po parceli št. 112/2 ni poti, kot tudi ne po parc. št. 109/2, ki pa je imela predviden dostop. Ob takšnem izhodišču bi moralo ob jasno ugotovljeni konfiguraciji obeh parcel in izračunu potrebnih stroškov za ureditev poti po eni ali drugi varianti pretehtati, katera pot je v luči 89. člena SPZ bolj ustrezna. Tega pa sodišče s pomočjo ustreznega izvedenca ni ugotavljalo.

10. Pritožbeno sodišče tudi soglaša s pritožbenim stališčem, da bi bila z izpodbijano odločitvijo uporaba nepremičnine parc. št. 112/2 znatno obremenjena. Zaključek sodišča, da je varianta, kot jo je določilo in je bila predlagana s strani predlagateljice, najmanj obremenjujoča, nima prepričljivih in razumnih razlogov. Sodišče prve stopnje je določilo nujno pot tako, da kar dvakrat prečka parcelo, ki je podolgovate oblike, kar je jasno razvidno iz skice sodnega izvedenca geodetske stroke J. D. (list. št. 95). S tem, ko bi bila parcela 112/2 po ustanovitvi nujne poti sestavljena iz treh delov, bi se pretežno onemogočila uporaba te nepremičnine. Izvedenec A. A. sicer ugotavlja, da na tej parceli, po kateri poteka pot, glede na obliko tudi sicer ni mogoča postavitev kakršnekoli zgradbe za stanovanjske potrebe glede na namembnost zemljišča. A pritožba pravilno opozarja, da ni izključeno, da bi se lahko zgradil manjši objekt za gozdne potrebe. V postopku je bilo med udeleženci nesporno, da gre v naravi za gozdno zemljišče. Zato pritožbeno sodišče - upoštevajoč, da gre pri določitvi nujne poti vendarle za tehtanje v okviru načela sorazmernosti - dvomi v pravilnost izpodbijane odločitve, da določena pot predstavlja manjši poseg v lastninsko pravico solastnikov služeče nepremičnine.

11. Pritožniki so med postopkom oporekali določitvi nujne poti po sporni trasi kot najprimernejši z utemeljitvijo, da je možen dostop do predlagateljičinih nepremičnin tudi z južne strani. V nasprotju s sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ugotavlja, da so nasprotni udeleženci dovolj jasno opisali, kje naj bi ta trasa potekala, in da sta jo predlagateljica in njen prednik tudi uporabljala, preden sta nezakonito vzpostavila pot po parc. št. 112/2, k. o. X. To je razvidno iz obširne vloge (list. št 16) in povzetih pritožbenih navedb. V bistvenem so zatrjevali, da ima predlagateljica do svojih zemljišč dostop tudi od javne ceste s parc. št. 1224, nato po javni cesti parc. št. 1246, ki se priključi na že obstoječo vozno pot (JP ..., Ž. ...), nato pa se pot nadaljuje in poteka naprej po sedanji parceli 458/6, k. o. Y (na kateri ima predlagateljica pričakovano lastninsko pravico), do objekta (ateljeja) na robu parcele 108/3. Ker v postopku postavljeni izvedenec J. D. na skicah list. št. 57 ali na list. št. 95 ni zarisal, kje in kako naj bi potekala ta pot, ni mogoče natančno preveriti pravilnosti izpodbijane odločitve. Kot pravilno opozarja pritožba, bi moralo prvo sodišče ugotavljati, kako je predlagateljica do svojih zemljišč dostopala pred dolgoletnim nezakonitim posegom v parc. št. 112/2. Z vprašanjem, ali južna pot obstoji ali ne, se sodišče ni poglobljeno ukvarjalo. Gola ugotovitev sodišča, da zatrjevane južne poti ob ogledu ni zaznalo, saj je bila na predlagateljičinem zemljišču vidna le pešpot, ki vodi od enega objekta do drugega objekta na njenih parcelah, ne zajema presoje o (ne)obstoju zatrjevane poti, pač pa le o poti na predlagateljičinih nepremičninah, kar je za odločitev o ustanovitvi nujne poti povsem brez pomena. Dvom v takšno ugotovitev omogoča tudi mnenje izvedenca A. A. (list. št. 134, 147), ki je ugotovil, da sta na južni strani možni dve varianti dostopne poti, ki prav tako nista bili zarisani v skici. Hkrati je izvedenec pojasnil, in to povzema tudi prvo sodišče, da bi bilo drugo južno varianto poti treba izdelati v utrjeni makadamski izvedbi v širših dimenzijah in zgraditi armirani betonski mostiček čez strugo potoka. Pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba nima nobenih prepričljivih razlogov, zakaj bi morala biti južna pot posebej urejena v takem obsegu.

12. Vse južne variante trase poti nesporno potekajo tudi po kategorizirani javni poti Ž. ..., ki poteka še po zemljiščih v zasebni lasti. Del južne poti kljub kategorizaciji še ni javno dobro, je pa po podatkih spisa v postopku urejanja. Zaradi celovite rešitve ustanovitve nujne poti v korist predlagateljičinih nepremičnin parc. št. 109/3, 109/4 in 108/3 bi bilo smotrno, da bi se v tovrstni postopek pritegnilo tudi vse lastnike nepremičnin, po katerih poteka ta pot. V primeru, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima občina na javni poti že pričakovano lastninsko pravico, bi bilo smotrno v postopek pritegniti le tistega lastnika nepremičnine, po kateri bi lahko po zatrjevanjih nasprotnih udeležencev in izvedenca A. A. tekla trasa poti od te javne poti do parc. št. 108/3. Bistveno je, da je treba nujno pot določiti po trasi, ki bo najmanj obremenjujoča za tuje nepremičnine. To v primeru, ko v postopek niso pritegnjeni vsi lastniki nepremičnin, po katerih bi lahko tekle različne trase poti, pomeni, da mora sodišče, če ugotovi, da je/bo mogoče dostop do zemljišč predlagateljice urediti po varianti z manjšo obremenitvijo za služeče nepremičnine preko drugih tujih zemljišč, njen predlog po predlagani poti zavrniti.

13. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni posebej odgovorilo, ker za odločitev niso bistvenega pomena (1. odst. 360. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Dodaja le, da morajo biti kot nasprotni udeleženci postopka za določitev nujne poti zajeti vsi zemljiškoknjižni (so)lastniki nepremičnin, po katerih je ustanovljena nujna pot, ob času odločanja na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede na utemeljeno (na podlagi javno dostopnih zemljiškoknjižnih podatkov) pritožbeno opozorilo, da posamezni nasprotni udeleženci niso solastniki nepremičnine parc. št. 112/2, to upoštevati.

14. Ker so glede na naravo stvari, ko je nujna pot lahko le celota, vsi nasprotni udeleženci enotni sosporniki v smislu 196. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, pritožba posameznih solastnikov učinkuje tudi za ostale nasprotne udeležence. Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Glede na navedeno bo treba v obravnavani zadevi opraviti celovito tehtanje primernosti predlagane poti s potjo zgolj po parc. št. 109/2 in južno variantno traso, ki je dosedaj izostalo. Upoštevaje materialnopravna izhodišča iz 89. člena SPZ bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v navedeni smeri (dopolnitev izvedenskih mnenj J. D. in A. A., poizvedbe na občini, temeljit ogled kraja na severni in južni strani) in celotnega dokaznega postopka pretehtati vse okoliščine primera ter v skladu z načelom sorazmernosti in načelom čim manjše obremenitve tuje nepremičnine izbrati najboljšo možnost.

Ponovno obravnavo na prvi stopnji narekuje načelo sorazmernosti, ekonomičnosti in smotrnosti ter ustavna pravica strank do pritožbe. Gre za širok sklop dejanskih ugotovitev, ki jih bo lahko hitreje in ceneje, kot bi to storilo pritožbeno sodišče na pritožbeni obravnavi, ugotovilo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku. S ponovno obravnavo na prvi stopnjo bo strankam omogočena tudi ustavna pravica do pritožbe, za katero bi bile ob morebitnem prvem ugotavljanju dejanskega stanja na pritožbeni ravni prikrajšane.

15. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ Pritožbo vlaga večje število solastnikov parc. št. 112/2, k. o. X

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 2414/2017
• VSL sklep I Cp 536/2012
• VSL sklep I Cp 1492/2010