VSL Sodba I Cp 2374/2017

Jedro

Res je po 190. členu OZ neupravičeno pridobljeno korist treba vrniti, vendar je tožničino tezo, da je sporne storitve preplačala v zmoti, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožnica vedela za dejansko število uporabnikov, znesek na računu pa je ostajal enak oziroma se ni znižal, se je brez dvoma zavedala, kaj plačuje. Spornih obveznosti torej ni izpolnila v dvomu, pač pa je očitno privolila v svoje prikrajšanje, zato ni upravičena do vračila (191. člen OZ). Vprašanje, ali si je pridržala pravico zahtevati nazaj, se ob tem izkaže za nepomembno.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica, prva in druga toženka krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji morajo toženke plačati v izreku sodbe navedene denarne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici pa je naložilo, da mora toženkam povrniti njihove pravdne stroške z obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili sama tožnica in posebej njena pooblaščenka.

3. Tožnica predlaga razveljavitev sodbe, zakonskih pritožbenih razlogov pa opredeljeno ne navaja. Znova našteva svoje pisne vloge v postopku in poudarja, da je izvedensko mnenje, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, nepopolno in nestrokovno. Kljub njenim pripombam sodišče ni imenovalo drugega izvedenca. Zmotno je zaključilo, da lastniki sami odgovarjajo za priključitev na kanalizacijo. Poudarja, da je že maja 2003 po telefonu javila število uporabnikov, vendar v spornih računih to ni bilo upoštevano. Meni, da ji je sodišče kršilo človekove pravice.

4. Tožničina pooblaščenka se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Izpodbijana sodba nima dokazne ocene, zato je nesklepčna in se je ne da preizkusiti. Povračilni zahtevek ima tudi tisti, ki je plačal v dvomu, da obveznost obstaja, čeprav se ni pridržal pravice zahtevati vračilo. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je prestrogo. Neupravičeno korist je treba vrniti. Tožnica je plačevala v dvomu. Še do danes ni dobila odgovora, v katerem obdobju so bili obračuni izstavljeni v breme njenega bivšega partnerja na drugem naslovu. Sodišče bi moralo ugotoviti, ali je bila stavba od 1. 1. 2008 priklopljena na čistilno napravo in ne zgolj na javno kanalizacijo. Izvedenec gradbene stroke pri odgovoru na to vprašanje ni nič pomagal. Sicer pa sodišče izvedenskega mnenja ni ocenilo in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Prva in druga toženka v svojem odgovoru na pritožbo predlagata njuno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Zmotno in (ali) nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Sodišče druge stopnje je zato pri pritožbenem preizkusu vezano na dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. To pomeni, da so odveč pritožbeni razlogi, ki tem ugotovitvam nasprotujejo.

8. Tožnica po oceni sodišča prve stopnje ni dokazala, da so ji toženke v spornem časovnem obdobju nepravilno obračunale svoje storitve. Ugotovilo je namreč, da tožnica ni pravočasno in na predpisan način javila manjšega števila uporabnikov storitev in da je bil objekt, v katerem je tožničino stanovanje, že pred letom 2008 priključen na javno kanalizacijsko omrežje. Drugačne pritožbene trditve, kot že navedeno, niso upoštevne. Glede na ugotovljena dejstva je torej materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da tožničin povračilni zahtevek nima dejanske in pravne podlage.

9. Res je po 190. členu Obligacijskega zakonika (OZ) neupravičeno pridobljeno korist treba vrniti, vendar je tožničino tezo, da je sporne storitve preplačala v zmoti, pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožnica vedela za dejansko število uporabnikov, znesek na računu pa je ostajal enak oziroma se ni znižal, se je brez dvoma zavedala, kaj plačuje. Spornih obveznosti torej ni izpolnila v dvomu, kot poskuša prikazati v pritožbi, pač pa je očitno privolila v svoje prikrajšanje, zato ni upravičena do vračila (191. člen OZ). Vprašanje, ali si je pridržala pravico zahtevati nazaj, se ob tem izkaže za nepomembno.

10. Ni bistveno, ali je bil objekt, v katerem je tožničino stanovanje, že v spornem obdobju priključen na čistilno napravo. Zadošča, da je bil priključen na javno kanalizacijsko omrežje, ki je omogočalo odvajanje in čiščenje odpadne vode, kot je ugotovil izvedenec. Pritožbeni očitek o domnevni nepopolnosti in nestrokovnosti izvedenskega mnenja je presplošen in zato neutemeljen. Sicer pa je izvedenec v dokaznem postopku prepričljivo zavrnil tožničine pripombe, zato ponovitev dokazovanja z istim ali drugim izvedencem ni bila potrebna, upoštevaje 254. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Zmotno je torej stališče, da bi sodišče moralo imenovati drugega izvedenca, posebej ker tožnica tega ni predlagala; skladno z razpravnim načelom (7. člen ZPP) zbiranje dokaznega gradiva namreč bremeni pravdni stranki.

11. Pritožbeni očitek o domnevni kršitvi tožničinih človekovih pravic v postopku je ostal neobrazložen. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, na katere meri pritožba. Izpodbijana sodba je izčrpno in jasno obrazložena, tako da jo je mogoče preizkusiti. Očitanega nasprotja med razlogi sodbe o vsebini dokazov in zapisniki o izvedbi dokazov pritožba ne pojasni. V resnici je sodišče prve stopnje vsebino ključnih dokazov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, v sodbi korektno povzelo. Pomanjkljiva ali neustrezna dokazna ocena bi lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (8. člen ZPP), vendar sodbe v sporu majhne vrednosti iz tega razloga ni dopustno izpodbijati (prvi odstavek 458. člena ZPP).

12. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo prvo sodbo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

13. Tožnica je s pritožbo propadla, medtem ko odgovor prvih dveh toženk ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbah. Pravdni stranki zato nista upravičeni do povračila svojih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 194/2008
• Sodba II Ips 112/96
• VSL Sodba II Cp 2157/2019