VSL Sodba II Cp 1908/2017

Jedro

Presoja, ali je oškodovankina zunanjost po poškodbi in končanem zdravljenju ostala tako spremenjena, da jo je mogoče opredeliti kot skaženost, je prepuščena sodišču in ne izvedencu, saj gre za pravno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca ortopeda, da je tožničin levi nart (le) za centimeter širši od desnega, je očitno, da gre za komaj zaznavno in ne za izstopajočo spremembo tožničine zunanjosti. Za povrh je v izvidu izvedenca ortopeda jasno navedeno, da niti tožničina osebna zdravnica že dva meseca in pol po poškodbi ni več zaznala zatrjevane otečenosti tožničinega levega stopala. Prej opisane spremembe zato tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno ni mogoče opredeliti kot skaženost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 4. 2. 2015; obenem je sklenilo, da se objektivni spremembi z dne 5. 2. 2015 in z dne 30. 8. 2016 ne dovolita. Nato je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 1.962,59 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2013 dalje ter 70,72 EUR z obrestmi od 6. 2. 2015 dalje. Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo. Nazadnje je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 486,94 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Izpodbija zavrnilni del sodbe in se pri tem sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da kljub izplačilu nespornega dela odškodnine zahtevka za 5.000,00 EUR ni umaknila, ampak ga terja poleg s tožbo specificiranega zneska odškodnine (v višini 8.877,00 EUR). Sodišče prve stopnje je pri prisoji odškodnine napačno upoštevalo že izplačani znesek in ji zato za nepremoženjsko škodo prisodilo le 1.700,00 EUR. Hkrati pa je takšna odločitev tudi protispisna, saj nasprotuje sklepu o dovolitvi spremembe tožbe z dne 4. 2. 2015. V vsakem primeru je dosojena odškodnina prenizka. Tožnica je morala med zdravljenjem prestati številne nevšečnosti. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca ortopeda, da je tožnica utrpela težjo telesno poškodbo, da je dvakrat bruhala, da je potrebovala ortopedski vložek v obutvi in da je morala opraviti neprijetno fizioterapijo. Prav tako ni upoštevalo mnenja izvedenke psihiatrinje, da so pri tožnici ves čas prisotni blažje znižano čustvovanje, občutek manjvrednosti in neustreznosti. Tožnica nima nobenega veselja več, še vedno skrbi za gospodinjstvo, nima denarja in se počuti odvisna od otrok. Sodišče bi ji zato moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Meni, da je upravičena tudi do celotne zahtevane odškodnine za primarni in sekundarni strah. Izvedenec je namreč potrdil, da se je tožnica ob nezgodi za nekaj sekund prestrašila, pozneje pa je bila vse do zaključka zdravljenja zaskrbljena za njegov izid. Tožnici pripada odškodnina tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti. Čeprav je ta po mnenju izvedenca lažje stopnje, gre nedvomno za izstopajočo spremembo tožničine zunanjosti, ki je vidna s prostim očesom. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo vseh ugotovitev izvedenca, vseh tožničinih trditev in aktualne sodne prakse.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica očita sodišču prve stopnje več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar neupravičeno. Pri sestavi izpodbijane sodbe ni prišlo do formalnih ali vsebinskih napak. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in nedvoumen, v obrazložitvi sodbe pa ni nobenega notranjega protislovja, ki bi lahko onemogočilo pritožbeni preizkus. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)¹ torej ni podana, medtem ko očitane kršitve iz 15. točke drugega odstavka istega člena tožnica v pritožbi ni obrazložila. Gre za kršitev, na katero sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), iz pritožbe pa ni razvidno, vsebino katerih dokazov naj bi sodišče prve stopnje v sodbi napačno povzelo. Tudi domnevnih relativnih bistvenih kršitev določb postopka tožnica v pritožbi ni opredeljeno navedla, niti ni pojasnila, kako naj bi vplivale na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Zdi se, da tožnica vidi "protispisnost" v ravnanju sodišča, ki je najprej dovolilo (prvo) spremembo tožbe, nato pa tožnici prisodilo nižji znesek od zahtevanega. Takšno ravnanje nikakor ne predstavlja procesne kršitve. Med sklepom o dovolitvi spremembe tožbe in sodbo ni nobenega nasprotja. Sodišče je namreč skladno z navedenim sklepom obravnavalo zvišani tožbeni zahtevek in ga po izvedenem dokaznem postopku utemeljeno delno zavrnilo. Sklep o dovolitvi spremembe tožbe ne predstavlja vsebinske odločitve o tožbenem zahtevku. Ker je sodišče presodilo, da je pravična denarna odškodnina nižja od zneska, ki ga je tožnica prvotno zahtevala s tožbo, ni bistveno, da tožnica zvišanega tožbenega zahtevka ni ustrezno specificirala, kar bi sicer morala storiti.² Materialnopravno zmotno pa je tudi pritožbeno stališče, da sodišče ne bi smelo upoštevati in valorizirati zneska, ki ga je toženka po vložitvi tožbe že plačala tožnici na račun odškodnine. Z navedenim plačilom je namreč tožničina odškodninska terjatev zaradi delne izpolnitve prenehala, upoštevaje 270. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Ker se odškodnina odmerja glede na cenovna razmerja ob izdaji sodbe, je treba delno plačilo valorizirati, saj je le na ta način mogoče ugotoviti njegovo realno vrednost v času sojenja.

7. Sodišče prve stopnje je v sodbi sprejemljivo pojasnilo, zakaj ni brez pridržka sledilo vsem tožničinam trditvam. Ker je treba pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo poleg načela individualizacije upoštevati tudi načelo objektivne pogojenosti odškodnine, je ravnalo prav, ko je tožničino izpoved objektiviziralo na podlagi izvida in mnenja dveh izvedencev (ortopeda in psihiatrinje). Pri svoji presoji se je (razen glede skaženosti) oprlo prav na izvedenski mnenji, katerih vsebino je v sodbi tudi korektno povzelo. Odveč je zato pritožbeno ponavljanje posameznih dejstev, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj, saj jih sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni prezrlo.

8. Dejstvo, da med nevšečnostmi, ki jih je morala prestati tožnica v času zdravljenja, ni navedeno, da je tudi dvakrat bruhala, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno. Gre za manjšo neprijetnost, ki niti ne dosega standarda pravno priznane škode, zato tožnica iz tega razloga ni upravičena do višje odškodnine. Znesek 3.500,00 EUR ustrezno odraža ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter vse nevšečnosti, ki jih je tožnica pretrpela zaradi poškodbe in njenega zdravljenja (vključno s fizikalno terapijo in uporabo ortopedskega vložka v obutvi). Ugotovitve in mnenje izvedenke psihiatrinje je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za tožničine duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, sicer pa pritožba prisojenemu znesku iz tega naslova (3.000,00 EUR) niti ne oporeka.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ocenilo, da tožnica ni upravičena do odškodnine za prestani primarni strah, ki je trajal le nekaj sekund. Po zaslišanju tožnice in na podlagi izvedenskega mnenja psihiatrinje se je lahko prepričalo, da ta strah ni bistveno vplival na tožničino poznejše duševno neravnovesje, zato glede na njegovo kratkotrajnost ne gre za pravno priznano škodo. Prisojeni znesek za prestani sekundarni strah (200,00 EUR) je resda nizek, a je glede na ugotovljene okoliščine primera še ustrezen. Tožnica je bila namreč po mnenju izvedenca ortopeda lahko upravičeno zaskrbljena zaradi posledic poškodbe in njenega zdravljenja vse do ponovnega pregleda in rentgenskega slikanja, skupaj zgolj tri dni, pozneje pa je njena zaskrbljenost postopoma izzvenela. Končno je tožničino zdravljenje potekalo brez posebnih zapletov in tožnica objektivnih razlogov za strah, ki ga poudarja v pritožbi, ni imela. Predvsem pa vsaka negotovost ne predstavlja pravno priznane škode.

10. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi tožničin odškodninski zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pravilno je poudarilo, da je presoja, ali je oškodovankina zunanjost po poškodbi in končanem zdravljenju ostala tako spremenjena, da jo je mogoče opredeliti kot skaženost, prepuščena sodišču in ne izvedencu, saj gre za pravno vprašanje. Glede na ugotovitev izvedenca ortopeda, da je tožničin levi nart (le) za centimeter širši od desnega, je očitno, da gre za komaj zaznavno in ne za izstopajočo spremembo tožničine zunanjosti, kot poskuša prikazati pritožba. Za povrh je v izvidu izvedenca ortopeda, ki ga povzema sodba,³ jasno navedeno, da niti tožničina osebna zdravnica že dva meseca in pol po poškodbi ni več zaznala zatrjevane otečenosti tožničinega levega stopala. Prej opisane spremembe zato tudi po presoji pritožbenega sodišča objektivno ni mogoče opredeliti kot skaženost. Navsezadnje je treba upoštevati, da tožnica, ki je bila ob poškodbi stara že 49 let, ne nosi niti ortopedske obutve. Njene zatrjevane duševne bolečine so torej lahko le odraz njene subjektivne preobčutljivosti, ki ne more biti podlaga za prisojo denarne odškodnine, saj ta ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo vse ugotovljene okoliščine primera kot tudi naravo in namen odškodnine (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ). Prisojeni znesek v skupni višini 6.700,00 EUR predstavlja pravično zadoščenje za tožnico in ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Sicer pa je pritožbeni očitek, da odškodnina ni skladna z aktualno sodno prakso, ostal povsem neobrazložen in zato podrobnejšega odgovora ne potrebuje.

12. Tožnica prisojene odškodnine za premoženjsko škodo in odločitve o zamudnih obrestih obrazloženo ne izpodbija. Sodišče druge stopnje je sodbo v tem delu preizkusilo le glede tistih procesnih in materialnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

13. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, saj je bilo dejansko stanje pravilno in celovito ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče druge stopnje je zato tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo (353. člen ZPP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ji tožnica ni priglasila.

-------------------------------
¹ Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi uporabilo besedilo zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E (14. 9. 2017), saj je bila izpodbijana sodba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred navedenim datumom (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
² Pri postavitvi zahtevka na podlagi 179. člena OZ so trditve o posameznih vrstah nepremoženjske škode bistveni opredelilni element tožbenega zahtevka (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 190/2016 z dne 25. 5. 2017).
³ V 24. točki obrazložitve na 15. strani sodbe.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 3571/2011
• VSL Sodba II Cp 1578/2018
• VSL Sodba I Cp 2402/2017