VSL Sodba IV Cp 2459/2017

Jedro

V obseg stroškov, ki jih zajema preživnina, spadajo stroški življenjskih potreb, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 129a. člena ZZZDR). Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje, in obratno. Preživninske zmožnosti toženca so dobre, tožnika pa sta odraščujoča fanta, ki se šolata in se ukvarjata s športom. Določitev preživnine ni matematično opravilo. Sodišče v okviru razporeditve preživninskega bremena med starša upošteva dejavnike, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Tako je na primer tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru mati skoraj v celoti skrbi za varstvo in vzgojo obeh otrok. Preživninske potrebe tudi niso stalne, ampak varirajo, en mesec so take, drug mesec spet drugačne. Računski pristop, ki ga ponujata obe pravdni stranki v pritožbi, je zato napačen. Matematičen izračun višine potreb pa zgolj navidezen.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zvišalo preživnini za mld. A. A. in B. A., ki sta bili določeni s sodno poravnavo P 2763/2008-IV pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 23. 3. 2009, tako, da znaša preživnina za mld. A. A. namesto nazadnje valorizirane preživnine v znesku 215,39 EUR od dneva vložitve tožbe dalje 424 EUR mesečno, za mld. B. A. pa namesto nazadnje valorizirane preživnine v znesku 215,39 EUR od dneva vložitve tožbe dalje 336 EUR mesečno (I. in II. točka izreka). V presežku je sodišče zahtevek tožeče stranke zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. pravilno IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija sodbo v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških postopka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo premoženjske zmožnosti toženca, saj ni upoštevalo zneska dohodnine, ki ga je toženec dobil vrnjenega. Poleg tega je sodišče nepopolno ugotovilo preživninske potrebe otrok. Nobenemu otroku ni priznalo stroškov za računalniško opremo in kartuše in stroškov za mobitel (razen naročnine). A. A. ni priznalo stroškov za očala z obrazložitvijo, da je ta znesek vštet pri lečah, prav tako mu ni priznalo stroškov vozniškega izpita, čeprav je predložil račun za tečaj CPP in so bodoči stroški v zvezi z izpitom že sedaj znani. Za žepnino mu je sodišče priznalo le 40 EUR, prejema pa 80 EUR žepnine. B. A. pa sodišče ni priznalo stroškov ortodonta z obrazložitvijo, da so to bodoči stroški, ki še niso nastali. B. A. se je rodil s shizo, ki so jo pri dveh letih operirali, posledično je hodil na kontrolo k maksiofacialnem kirurgu in k ortodontu. Od septembra dalje bo moral hoditi k ortodontu vsak mesec. Predvidoma bo nosil aparat pet let, kar pomeni, da so stroški bencina, parkirnine in dragih zobnih ščetk že zdaj znani. Stroški prehrane za oba tožnika so enaki, ne glede na to, da je B. A. mlajši od A. A. Sodišče tudi ni upoštevalo stroškov praznovanja rojstnih dni in drobnih predmetov, ki jih je treba občasno kupiti (dežniki, denarnice). Sodišče tudi ni priznalo stroškov, ki bodo zagotovo nastali pri obeh tožnikih npr. cepljenje proti klopnemu meningitisu, stroški izdelave osebnih dokumentov. Stališče sodišča, da se bodoči stroški ne upoštevajo, pomeni napačno uporabo materialnega prava, saj se preživnina odmerja za daljše časovno obdobje vnaprej. Napačna je tudi odločitev glede stroškov. Postopek je bil izpeljan v največjo korist otrok, zato bi moralo sodišče pri odločitvi o stroških upoštevati, da postopek ne bi bil potreben, če bi se toženec prilagodil večjim potrebam otrok in ne bi zmanjšal stikov.

3. Toženec se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in uveljavlja pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo preživninske sposobnosti preživninskih zavezancev. Iz izpiskov zakonite zastopnice izhaja, da ima dodaten vir zaslužka. Ob upoštevanju njenih prihodkov in odhodkov ter stroškov v zvezi s preživljanjem otrok je jasno, da teh stroškov zakonita zastopnica ne bi mogla kriti, če ne bi imela še drugega vira prihodkov. To pomeni, da so podane bistveno spremenjene okoliščine glede prihodkov zakonite zastopnice tožečih strank. Očitno je del svojih prihodkov zamolčala. Pritožnik se čudi se, od kod ji sredstva za luksuzne počitnice v T. in G., če njeni prihodki tega ne pokrivajo. Meni, da je napačen zaključek sodišča, da je splošno znano dejstvo, da se zvišajo stroški za otroka, ki obiskuje osnovno šolo v primerjavi s stroški za predšolskega otroka oz. srednješolca. Toženčeva plača se je res povišala, vendar ob zajetnem dodatnem delu v šoli, ki ga je moral toženec sprejeti. Posledično ima toženec manj časa za druge aktivnosti, kar se ne more odražati v povišanju preživnine. Sodišče je ocenilo toženčevo premoženjsko stanje kot zelo dobro, ni pa obrazložilo zakaj. Dejansko gre za racionalno in varčevalno trošenje in razpolaganje z denarnimi sredstvi. Sprejemljiva je obrazložitev sodišča, da je toženec ob delitvi premoženja dobil 101.120 EUR. Ni pa dokazana ocena sodišča, da bi imel toženec ob redni plači še drug vir prihodkov. Toženec drugega vira nima. Z vrednostnimi papirji ne trguje, saj jih nima. Skrb vzbujajoče je obrazložitev, da je toženec bolj uspešen pri raznih kalkulacijah, ker je profesor matematike. V obravnavanem primeru gre za neenakopravno obravnavanje zakonite zastopnice tožnikov in toženca, kar je absolutna bistvena kršitev. Sodišče je glede povečanja premoženja toženca izpostavilo drugo plovilo, ki je bilo kupljeno v marcu 2017, kupnina pa je znašala 2.000 EUR. Kupec jadrnice je toženčeva žena. Toženec ni le profesor matematike, ampak tudi tehnike in je strokovno podkovan za obnovo stare jadrnice. V obravnavanem primeru ne gre za višji ali visok življenjski standard, ampak za obliko dopustovanja, ki je tudi poučna. Luksuz so počitnice v T., G. ali na H., vendar sodišče takega luksuza zakoniti zastopnici tožnikov ne očita. Tudi prenos nepremičnin v k.o. X na toženčevo ženo je stvar njunega medsebojnega razmerja. Sodišče očita, da gre za fiktiven pravni posel, vendar je tako stališče nesprejemljivo. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da rojstvo novega otroka ni vplivalo na življenjski standard toženca in ne pomeni znatnejše spremembe, ki bi negativno vplivala na njegovo preživninsko zmožnost. Ugotovitev sodišča, da je življenjski standard toženca in njegove žene na visokem nivoju, ni z ničemer obrazložena. Sodišče se ni vprašalo, kdo ima boljše bivanjske pogoje, tožnika ali toženec z novo družino. Prav tako ni sprejemljivo stališče, da bi moral toženec nositi 60 % preživninskega bremena. Ocena sodišča, da so razlogi za neizvrševanje obširnejših stikov na toženčevi strani, so neutemeljeni. Razlogi so na strani zakonite zastopnice. Dejstvo je, da otroci odraščajo in sčasoma opustijo voljo in željo po obiskovanju drugega starša, še posebej če ima ta novo družino. Tudi stroški za dnevno prehrano obeh otrok so ocenjeni previsoko in znašajo 120 EUR in ne 160 EUR. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zavarovanje hiše, plačilo komunalnega prispevka in beljenje sten ne more biti življenjski strošek za otroka. A. A. mesečno potrebuje za oblačila 70 EUR, B. A. pa 60 EUR. Za frizerja in kozmetiko zadostuje 20 EUR mesečno. Ocenjuje, da je primerna ocena preživninskih potreb za B. A. 486 EUR. Tako oceno podaja tudi za mlajšega sina C. A., ki je osnovnošolec. Za A. A. pa znaša ta ocena 571 EUR. Toženec je s svojim premoženjem poplačal del kreditnih obveznosti za nakup stanovanjske hiše v S., njegova žena pa je poplačala del kredita s svojimi sredstvi, kar pomeni, da je vsak s svojim premoženjem poplačal dolg do banke zaradi financiranja stanovanjske hiše v solasti. Zato ne drži trditev, da je toženec samostojno poplačal 90.000 EUR kredita za stanovanjsko hišo. Toženec si želi rednih in pogostih stikov s tožnikoma, vendar pričakuje od zakonite zastopnice, da bo nanju vplivala, da bosta pričela kontaktirati tudi s toženčevo ženo.

4. Pravdni stranki sta na pritožbi nasprotnih strank odgovorili in v odgovorih na pritožbi predlagata zavrnitev pritožb.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V skladu s 132. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) sodišče preživnino zviša, če ugotovi, da je prišlo do sprememb potreb upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživnina za oba tožnika je bila določena s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani 23. 3. 2009 in je znašala za vsakega od tožnikov 200 EUR mesečno, nazadnje valorizirana pa 215,39 EUR za vsakega.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila tožnika ob določitvi preživnine stara 9 in 5 let, v času sojenja pa 17 in 13 let. Spremenjene razmere na njuni strani torej so, saj sta oba otroka osem let starejša, starejši A. A. je ob določitvi preživnine obiskoval osnovno šolo, sedaj pa končuje gimnazijo. Mlajši B. A. je bil ob določitvi preživnine v vrtcu, sedaj pa je osnovnošolec. Z začetkom šolanja oz. s spremembo šolanja iz osnovne v srednjo šolo so nastali večji stroški. Poleg tega so se stroški spremenili. Pri A. A. so se pojavile zdravstvene težave, obiskuje obšolske dejavnosti, nastali so stroški z žepnino. Pri B. A. so nastali stroški, povezani s šolanjem in obšolskimi dejavnostmi. Ob ugotovljenih spremembah na strani preživninskih upravičencev je sodišče ugotovilo spremembe tudi na strani preživninska zavezanca. Ugotovilo je, da so se izboljšale preživninske zmožnosti toženca in da se stiki tožnikov s tožencem izvajajo v precej manjšem obsegu kot je bilo določeno s sodno poravnavo ter je posledično skoraj vse breme varstva in vzgoje tožnikov na zakoniti zastopnici.

8. Toženec zaključkov prvostopenjskega sodišča o spremenjenih preživninskih sposobnostih na njegovi strani ne sprejema. Ne sprejema niti zaključka sodišča, da se niso spremenile preživninske sposobnosti zakonite zastopnice tožnikov. Ta naj bi imela po njegovi oceni še en vir dohodka. Sprejema pa ugotovitev sodišča o spremenjenih preživninskih potrebah mld. otrok, vendar se ne strinja z ugotovljeno višino in ocenjuje, da znašajo preživninske potrebe A. A. 571 EUR mesečno¹, kar je za 135 EUR manj, kot je ugotovilo sodišče. Preživninske potrebe B. A. pa ocenjuje na 486 EUR mesečno, kar je 73 EUR manj, kot je ugotovilo sodišče, ki je štelo, da znašajo B. A. preživninske potrebe 560 EUR mesečno.

9. Po oceni tožeče stranke je sodišče preživninske potrebe otrok ocenilo prenizko, saj ni upoštevalo vseh stroškov, ki jih je navedla in izkazala tožeča stranka. Poleg tega je po njeni oceni sodišče tudi napačno ocenilo preživninske sposobnosti toženca, saj ni upoštevalo, da je toženec za leto 2015 dobil vrnjeno dohodnino v znesku 1.936,15 EUR. Pritožbene navedbe obeh pravdnih strank po oceni pritožbenega sodišča niso utemeljene, razlogi bodo navedeni v nadaljevanju.

10. Materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) so pravni pojem, ki mu v dejanskem življenju ustreza vse tisto zavezančevo premoženje, ki po svoji naravi lahko denarno krije stroške za življenjske potrebe otroka, s katerimi se zagotavlja uspešni telesni in duševni razvoj otroka (129.a člen ZZZDR)1.

11. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da se preživninske sposobnosti zakonite zastopnice tožnikov od dneva določitve preživnine niso spremenile. Toženčeva pritožbena graja, da zakonita zastopnica porabi več kot zasluži, je posplošena. Pritožbeni očitek, da dviguje večje zneske gotovine, je za odločanje nerelevanten. Kako tožnica poravnava obveznosti (z gotovino ali negotovinsko) na preživninske zmožnosti ne vpliva.

12. Sodišče je ugotovilo, da so se spremenile preživninske sposobnosti toženca, ki ima od prvotne določitve preživnine, ko je prejemal plačo okoli 1.150 EUR mesečno, sedaj povprečno plačo okoli 1.400 EUR mesečno. To ugotovitev toženec sprejema. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da se je od prvotne določitve preživnine pa do začetka tega postopka, spremenilo toženčevo premoženje. Toženec je s premoženjem razpolagal tudi med postopkom². V lasti je imel več vrednostnih papirjev, ki jih je med postopkom prodal in je zanje prejel okoli 8.000 EUR. Bratu mesečno vrača posojilo v približnem znesku 700 EUR. Z ženo sta solastnika gliserja in manjše jadrnice, ki sta jo kupila za 2.000 EUR. Ob delitvi premoženja z zakonito zastopnico tožnikov je prejel 101.120 EUR. Vse te ugotovitve utemeljujejo zaključek prvostopenjskega sodišča, da se je toženčevo premoženjsko stanje od določitve preživnine izboljšalo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je toženčeva finančna situacija dobra in da toženec razpolaga z več sredstvi kot jih prikazuje.

13. Pritožbeno sodišče ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki so plod dokazne ocene izvedenega dokaznega postopka, sprejema. Toženec ima novo družino. Življenjske stroške deli z ženo. Kakšni so njeni mesečni prejemki nista želela razkriti. Ne glede na to pa je dejstvo, da sta kupila dve nepremičnini, toženec pa je svoja solastniška dela med postopkom v celoti prenesel na ženo. Kupila sta jadrnico, po toženčevih navedbah pa je kot kupec navedena le njegova žena. Toženec je razpolagal z vsemi vrednostnimi papirji in jih prodal. Vse navedeno potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča, da si toženec prizadeva prikazati svoje premoženjsko stanje slabše, kot je v resnici.

14. Prvostopenjsko sodišče v okviru ugotavljanja pridobitne sposobnosti toženca pravilno ni upoštevalo le njegovega mesečnega dohodka v višini 1.400 EUR (za kar se zavzema toženec), ampak vse njegove dejanske prejemke in tudi ostalo premoženje, ki ga ima ali ga je imel in je z njim razpolagal. Pravilno je ocenilo, da je premoženjsko stanje toženca dobro in da se je od določitve preživnine izboljšalo. Tudi pritožbeni očitki tožeče stranke, da je sodišče zmotno ocenilo pridobitne zmožnosti toženca, saj ni upoštevalo vrnjenega zneska dohodnine, niso utemeljeni. Sodišče je premoženjsko stanje toženca obravnavalo celostno. Ugotovilo ni le, da se je od določitve preživnine izboljšalo, ampak tudi da razpolaga z več sredstvi, kot jih dejansko prikazuje.

15. Prvostopenjsko sodišče je upoštevalo tudi, da ima toženec še eno preživninsko obveznost³, vendar je ugotovilo, da rojstvo novega otroka ni vplivalo na toženčev življenjski standard in ni prišlo do znatnejše spremembe, ki bi negativno vplivala na toženčevo preživninsko zmožnost. Toženec v pritožbi to ugotovitev graja in navaja, da so vse potrebe otrok približno enake in bi moralo sodišče ugotoviti enake preživninske potrebe za vse tri otroke. Sodišče je glede C. A. potreb sledilo izpovedbi toženčeve žene, da te znašajo 484,50 EUR mesečno in da jih s tožencem krijeta vsak do ene polovice. Ker toženec tem navedbam ni nasprotoval, je sodišče štelo, da je toženec to preživninsko breme zmožen nositi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je preživninsko breme, ki ga ima toženec do sina C. A. (242 EUR) višje od preživninske obveznosti, ki jo ima do obeh tožnikov (215 EUR), ki sta starejša, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da rojstvo novega otroka očitno ni vplivalo na življenjski standard toženca in njegove nove družine.

16. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da znašajo preživninske potrebe A. A. 706 EUR mesečno, preživninske potrebe B. A. pa 560 EUR mesečno. Tožeča stranka v pritožbi očita, da je sodišče ocenilo preživninske potrebe tožnikov prenizko in navaja katerih stroškov sodišče ni priznalo oz. jih je priznalo premalo⁴. Toženec pa v pritožbi očita, da so stroški previsoko ocenjeni⁵.

17. V obseg stroškov, ki jih zajema preživnina, spadajo stroški življenjskih potreb, zlasti stroški bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb (drugi odstavek 129. člena ZZZDR). Obseg potreb, ki se upošteva, raste z višino sredstev, ki so na razpolago za njihovo kritje in obratno. Preživninske zmožnosti toženca so dobre, tožnika pa sta odraščujoča fanta, ki se šolata in se ukvarjata s športom. Določitev preživnine ni matematično opravilo. Sodišče v okviru razporeditve preživninskega bremena med starša upošteva dejavnike, ki so povsem nenumerične in nematerialne narave. Tako je na primer tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru mati skoraj v celoti skrbi za varstvo in vzgojo obeh otrok. Preživninske potrebe tudi niso stalne, ampak varirajo, en mesec so take, drug mesec spet drugačne. Računski pristop, ki ga ponujata obe pravdni stranki v pritožbi, je zato napačen. Matematičen izračun višine potreb pa zgolj navidezen.

18. Ocena potreb, ki jo je napravilo prvostopenjsko sodišče je po oceni pritožbenega sodišča realna in jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Sodišče ni priznalo nobenih stroškov, ki (še) ne bi nastali ali v zneskih, ki bi bili v primerjavi s potrebami enako starih otrok previsoki oz. prenizki ali pa bi bili priznani v obsegu, ki bi bil glede na zmožnosti zavezanca priznan v previsokem znesku. Očitki, da so stroški za žepnino 80 in ne 40 EUR, stroški za frizerja in kozmetiko 20 in ne 30 EUR, stroški za hrano 120 in ne 140 oz. 160 EUR in podobno so zato v luči predstavljenega stališča nerelevantni. Stroški za očala za A. A. so bili priznani, kar je sodišče upoštevalo v okviru stroškov za leče. Pravilno so bili ugotovljeni tudi stanovanjski stroški tožnikov. Sodišče prve stopnje v obsegu teh stroškov ni upoštevalo stroškov vzdrževanja nepremičnine ali stroškov, ki ne bi nastali.

19. Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, upoštevajo pa se dejstva, ki se zgodijo do konca glavne obravnave, saj dejstev, ki se zgodijo kasneje, učinek pravnomočnosti ne zajema. Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo tiste stroške, ki so nastali do konca glavne obravnave, ne pa tudi bodočih stroškov, ki jih zatrjuje tožeča stranka (stroški za ortodonta, ki ga bo začel obiskovati B. A., stroški za vozniški izpit za A. A., stroški cepljenja in izdelave osebnih dokumentov za oba tožnika). Načelo ekonomičnosti, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne more preseči časovnih meja pravnomočnosti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

20. Sodišče je razporedilo preživnino med zavezanca tako, da je dolžan toženec kriti 60 % potreb tožnikov, njuna mati pa 40 %. Upoštevalo je pridobitne zmožnosti obeh zavezancev in dejstvo, da mati za oba otroka skoraj v celoti skrbi oz. da ima toženec z njima minimalne stike. Delež, ki ga je prvostopenjsko sodišče določilo preživninskima zavezancema je zato po oceni pritožbenega sodišča ustrezen, pritožbena graja toženca, da mu je sodišče prisodilo previsok delež, pa neutemeljena.

21. Sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka in odločitev oprlo na 413. člen ZPP po katerem sodišče v postopkih iz razmerij med starši in otroki odloči po prostem preudarku. Pravna narava sporov iz razmerij med starši in otroci onemogoča brezpogojno uporabo splošnih pravil o povrnitvi pravdnih stroškov, kjer velja kot osnovni kriterij za njihovo povrnitev, kriterij uspeha. Prvostopenjsko sodišče se utemeljeno ni spuščalo v presojo, če je bil postopek potreben, če se je bil toženec pripravljen prilagoditi potrebam otrok in kako bi bilo, če ne bi zmanjševal stikov z njima, za kar se zavzema tožeča stranka v pritožbi.

22. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več, sodišče pa mora pri odločitvi o stroških postopka po 413. členu ZPP upoštevati vse okoliščine primera. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je bil postopek izpeljan v interesu obeh pravdnih strank in v največjo korist mladoletnih otrok ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno.

23. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

24. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, z odgovoroma na pritožbo pa nista pripomogli k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ob prvotni določitvi preživnine je sodišče ugotovilo, da znašajo preživninske potrebe A. A. 424 EUR mesečno.
² Toženec je postal solastnik dveh nepremičnin, ki ju je obe med postopkom neodplačno prenesel na ženo, ki je postala edina lastnica teh nepremičnin.
³ Toženec ima še sina C. A., ki je bil ob konce glavne obravnave star sedem let.
⁴ Ni priznalo stroškov za računalniško opremo in kartuše, mobitel (razen naročnine), rojstne dni in stroške drobnih predmetov. A. A. ni priznalo stroškov za očala, vozniški izpit in 40 EUR premalo za žepnino, B. A. pa ni priznalo stroškov za ortodonta. Navaja še, da so stroški prehrane za oba tožnika enaki ne glede na to, da je B. A. mlajši od A. A.
⁵ Previsoki so stroški, ki za prehrano znašajo 120 EUR in ne 160 EUR, kot je priznalo sodišče. A. A. potrebuje za obleko 70 EUR, B. A. pa 60 EUR, za frizerja in kozmetiko zadostuje 20 EUR mesečno. Prav tako zadostuje za počitnice in razvedrilo za B. A. 60 EUR, za A. A. pa 75 EUR. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, zavarovanje hiše, plačilo komunalnega prispevka in beljenja sten po njegovi oceni ne predstavljajo strošek, ki bremeni tožnika.

Datum zadnje spremembe:

06.03.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba IV Cp 2884/2017
• VSL Sodba IV Cp 520/2018
• VSL Sodba IV Cp 2038/2017