<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 2013/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.2013.2017
Evidenčna številka:VSL00007326
Datum odločbe:13.12.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Polona Marjetič Zemljič
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:krivdna odškodninska odgovornost - objektivna odškodninska odgovornost - padec na poledenelem pločniku - vzdrževanje pločnika - opustitev dolžnega ravnanja - profesionalna skrbnost - nevarna stvar - napake materiala

Jedro

Ob snežnih padavinah poledenela in spolzka tla v zimskih razmerah predstavljajo vsakodnevno običajno nevarnost, s katero morajo pešci računati, ne pa nevarne stvari v smislu 131. člena OZ. Ker je zavarovanec toženke storil vse, kar je moral, da bi tveganje za poškodbe omejil (opravil je celo dodatni preventivni posip), mu odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče pripisati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2015 dalje ter mu naložilo povračilo pravdnih stroškov, in sicer 48,70 EUR toženki ter 133,20 EUR stranskemu intervenientu.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik. Izpostavlja, da je toženka v odgovoru na tožbo priznala, da je njen zavarovanec zadolžen za zimsko vzdrževanje kraja škodnega dogodka, tudi G. ulice. Ta je iz pogodbe in izvedbenega programa izpuščena očitno pomotoma. Iz zaslišanja priče D. B., zaposlenega pri zavarovancu toženke, izhaja, da je redno izvajal čiščenje in posipavanje pločnikov tudi na sporni G. ulici. Glede na zemljevid ožjega mestnega jedra so v načrtu pluženja zajete popolnoma vse ulice, razen G. in L., kar prav tako kaže na pomoto. Sodišče ni opravilo poizvedb pri Mestni občini X, kdo je bil zadolžen za izvajanje zimske službe na teh dveh ulicah. Ta dokaz bi pomembno prispeval k razjasnitvi okoliščin sklepanja pogodbe o izvedbi del. Zmoten je zaključek sodišča, da je V. posipavanje opravljal kot poslovodja brez naročila. Razmerje med V. in MOX je bilo več let trajajoče pogodbeno razmerje, ki je imelo osnovo v podjemni pogodbi. Ta se je sklepala vsakoletno, obseg del pa je ostajal nespremenjen. Če bi V. opravljal storitve zimske službe prostovoljno brez plačila, bi moral to dokazati. Za takšno delo v trajanju celotne zimske sezone ni mogoče govoriti o poslovodstvu brez naročila. To bi bilo v nasprotju z Obligacijskim zakonikom (OZ), kjer je v 199. členu jasno zapisano, da se sme tujega posla nepoklicno lotiti samo, če ga ni mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda ali bi bila zamujena očitna korist. Celoletno posipavanje in čiščenje G. ulice ne pomeni takega neodložljivega posla. Ker ni šlo za poslovodstvo brez naročila, ni mogoče uporabljati nižjega kriterija odgovornosti. V. bi moral svoje storitve izvajati z največjo skrbnostjo. Ugotovitev sodišča, da zavarovanec toženke ni bil odgovoren za pravilno izbiro materiala, nasprotuje 625. členu OZ, po katerem mora izvajalec opozoriti naročnika, če material ne ustreza izvedbi naročenega posla. Ker tega ni storil, odgovarja za kvaliteto izvedbe svoje storitve. Toženka in stranski intervenient nista navajala, da bi V. obvestil MOX o nezadostnem posipu s soljo. Izvajalec V. ni bil dolžan izvesti posipa na vseh mestih hkrati, kot to nesmiselno zaključuje sodišče. Njegova pogodbena zaveza je, da ohranja stanje varnih in čistih pločnikov ter preprečuje nastanek poledice. Zato je imel na voljo dovolj časa in sredstev, saj ne gre za nenadni usip snega ali snežni vihar. Očitno je delo opravil slabo, bodisi zaradi neprimernega materiala ali zaradi slabe izvedbe. Dejstvo je, da je bila na pločniku poledica. Ker V. ni zagotovil varne prehodnosti pločnikov, odgovarja za škodo, ki je nastala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od toženke kot odgovornostne zavarovalnice stranskega intervenienta, ki je bil pogodbeni izvajalec zimske službe vzdrževanja cest in pločnikov za K., d. o. o., uveljavlja plačilo odškodnine zaradi padca na poledenelem pločniku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zavarovanec toženke posipavanje pločnikov izvajal redno in skrbno ter je tudi v času škodnega dogodka sporno G. ulico posipal dvakrat, saj je poleg rednega izvedel tudi preventivni posip. Vse ukrepe je zavarovanec izvajal glede na trenutne vremenske razmere, pri čemer je tla posipal s soljo, kot je bilo pogodbeno dogovorjeno. Zaključilo je, da mu ni mogoče očitati premajhne profesionalnosti skrbnosti in opustitve dolžnega ravnanja (točka 13 sodbe). Glede na tak zaključek sodišča so nebistvene, sicer utemeljene, pritožbene navedbe, da zavarovanec toženke dela ni opravljal kot poslovodja brez naročila, temveč na podlagi pogodbe z naročnikom, iz katere je bila G. ulica le pomotoma izpuščena. Kriterij skrbnosti, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, je bil namreč enako strog, saj je pri vprašanju odgovornosti za škodo uporabilo merilo profesionalne skrbnosti.

6. Tožnik je v pravočasni trditveni podlagi navedel, da zavarovanec toženke pločnikov ni očistil niti posolil (navedbe v tožbi), če pa je to že storil, je bil posip premalo intenziven, neustrezen in ne dovolj dober (prva pripravljalna vloga). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je zavarovanec tožene stranke obravnavano mesto ustrezno posipal, za kar je uporabil v pogodbi dogovorjeni material - sol, ki deluje do -8 stopinj C. Ker je bila v času škodnega dogodka temperatura okoli -5 stopinj C, kot izhaja iz tožnikovih trditev, podlage za zaključek, da izbrani material ni bil ustrezen, sodišče ni imelo. Tožnik se zato v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določilo 625. člena OZ o obvestilni dolžnosti podjemnika za napake v materialu, saj take napake niso bile ugotovljene. Poleg tega tožnik te trditve v pritožbi postavlja prvič, pri čemer zmotno zaključuje, da je dokazno breme za trditve o pravočasni ratifikaciji neustreznega materiala na toženi stranki. To bi držalo, če bi bila predhodno njenemu zavarovancu takšna opustitev očitana, saj je prvenstveno trditveno breme nedopustnega ravnanja na tožniku. Zgolj s pavšalnimi navedbami, da zavarovanec toženke pogodbene obveznosti ni izpolnil, temu bremenu ni zadoščeno.

7. Ker je sodišče na podlagi zaslišanja prič ter z vpogledom v dnevnike izvedenih del ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke svojo pogodbeno obveznost izpolnil z ustrezno skrbnostjo, mu opustitve dolžnega ravnanja ni mogoče očitati. Stališče pritožnika, da je odgovornost toženke podana že na podlagi dejstva, da je bila na mestu padca tanka plast ledu, pomeni vzpostavljanje sistema objektivne odgovornosti, to je odgovornosti ne glede na krivdo. Zato v obravnavani zadevi ni podlage, saj ob snežnih padavinah poledenela in spolzka tla v zimskih razmerah predstavljajo vsakodnevno običajno nevarnost, s katero morajo pešci računati, ne pa nevarne stvari v smislu 131. člena OZ. Ker je zavarovanec toženke, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, storil vse, kar je moral, da bi tveganje za poškodbe omejil (opravil je celo dodatni preventivni posip), mu odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče pripisati.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče, ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih razlogov, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 625

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.03.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1NzEz