VSL Sklep II Cp 837/2017

Jedro

Pravnomočni sodbi, s katero je odločeno v sporu o pridobitvi lastninske pravice, mora biti priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, v katerem je prikazano obstoječe stanje in stanje sprememb, ki se evidentirajo.

Podana je kršitev pravice do izjave, ker se sodba ne opredeli do trditev tožnice, da je imela v času uveljavitve ZLNDL na (preostalem) delu nepremičnine pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL spremenila v lastninsko pravico.

Izrek

I. Pritožbam tožeče stranke in toženih strank se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožnica lastnica dela nepremičnine ID znak 000, parc. št. 73/100, k.o. X, in sicer ene polovice stanovanjske hiše - dvojčka z naslovom ..., ki stoji na zemljiški parceli ID znak 000, in 178 m2 funkcionalnega zemljišča na zemljiški parceli ID znak 000 (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sklicuje se tudi na kršitev ustavnih pravic. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Opozarja, da je v uvodu sodbe navedena napačna opravilna številka.

Glede odločitve iz I. točke izreka izpodbijane sodbe navaja, da ni izvršljiva oziroma zemljiškoknjižno izvedljiva. Napačno je stališče sodišča, da to ne ovira odločanja. V skladu z 8. členom Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) mora biti že v sodnem postopku postavljen sodni izvedenec geodetske stroke, ki izdela elaborat parcelacije kot prilogo sodbe, naknadna parcelacija pa ni možna. Takšno je tudi stališče sodne prakse. Tožnica je zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, ne le na njenem delu. Če je sodišče štelo, da je tožbeni zahtevek samo delno utemeljen, bi moralo upoštevati 8. člen ZEN in postaviti izvedenca geodetske stroke.

Glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na preostalem delu nepremičnine navaja, da je obremenjena s protispisnostjo, ker je oprta na napačen zapis o vsebini dveh listin. Sodišče je protispisno navedlo, da je v Prodajni pogodbi z dne 18. 11. 1991 navedena površina funkcionalnega zemljišča, in da je v Pogodbi o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na ... z dne 29. 11. 1994 Republika Slovenija dovolila tožnici, da se vpiše v zemljiško knjigo kot edina lastnica sporne nepremičnine. Zaključek sodišča, da tožnica ni bila v dobri veri, je napačen. Oprt je na protispisno povzeto vsebino zgoraj navedenih pogodb, poleg tega sodišče ni presodilo celotne vsebine Pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na ... z dne 29. 11. 1994. Ni upoštevalo 3. in 4. člena, ki predstavljata zavezovalni pravni posel. Stanovanjska zadruga je imela razpolagalno pravico za priznanje lastninske pravice (zavezovalni pravni posel) in za zemljiškoknjižnego dovolilo (razpolagalni pravni posel), vsebovano v 5. členu, na podlagi listin, navedenih v 1. alineji 1. člena. Ker je po dejanskih ugotovitvah tožnica prebrala to pogodbo, se je seznanila tudi z dejstvom, da ji je Stanovanjska zadruga priznala lastninsko pravico na celotni nepremičnini v obsegu, v kakršnem jo uporablja od vselitve 1963 dalje, zato je najkasneje s sklenitvijo te pogodbe pridobila podlago za dobrovernost in je bila njena posest zakonita in dobroverna. Napačen je zaključek, da je podpis aneksa vplival na tožničino dobrovernost, saj ga je tožnica podpisala le zaradi uskladitve parcelne številke, navedbe površine pa ni štela za zmanjšanje pravic, saj predstavlja Pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na ... dne 29. 11. 1994 samostojno podlago za dobrovernost tožnice, ki ni bila nikoli spremenjena ali razveljavljena. Neskrbnost tožnice, ki pri podpisu aneksa ni bila pozorna na navedbo površine funkcionalnega zemljišča, ne pomeni njene nedobrovernosti. Čeprav je bila nepremičnina nesporno v družbeni lastnini, se sodišče ni opredelilo do njenih navedb, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Ker ni obravnavalo navedb o lastninjenju, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je zmotno uporabilo materialno pravo. Pridobitev lastninske pravice na navedeni pravni podlagi je tožnica utemeljevala z navedbami, iz katerih izhaja, da F. S. na nepremičnini ni obdržala pravice uporabe, temveč jo je z odločbo pristojnega organa pridobila Stanovanjska zadruga, katere član je bil tudi tožničin pravni prednik. Da F. S. ob uveljavitvi ZLNDL ni imela pravice uporabe, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS (Up- 2677/2008). Pri pravici uporabe je odločilno, kdo zemljišče uporablja, odsotnost posesti pa praviloma izključuje pravico uporabe. Ker je imela v času lastninjenja nepremičnino v posesti tožnica, je imela na njej tudi pravico uporabe.

3. Zoper III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožujeta prvi toženec in tretja toženka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni. Navajata, da je stroškovna odločitev napačna. Ni upoštevano, da sta že v odgovoru na tožbo pripoznala tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, in da nista dala povoda za tožbo, saj sta tožnici že v zapuščinskem postopku priznavala, kolikor ji je prisodilo sodišče. Tisti del tožbenega zahtevka, ki ga nista priznavala, je sodišče zavrnilo, kar pomeni, da sta v tem delu uspela.

4. Zoper III. točko izreka se pritožuje tudi drugi toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni. Navaja, da bi moralo sodišče odločiti o stroških na podlagi 157. člena ZPP. Tisti del tožbenega zahtevka, ki mu je sodišče ugodilo, je pripoznal, preden se je tožnica spustila v obravnavanje glavne stvari. Povoda za tožbo ni dal, saj je že v zapuščinskem postopku tožnici priznaval toliko, kolikor ji je prisodilo sodišče.

5. Odgovori na pritožbe niso bili vloženi.

6. Pritožbe tožnice in tožencev so utemeljene.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v uvodu sodbe res navedena napačna opravilna številka (navedeno je II P 2290/2016 namesto pravilno II 2290/2015), vendar lahko pojasnjeno očitno pomoto sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi s popravnim sklepom (prvi odstavek 328. člen ZPP).

8. V obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini s sedanjo parc. št. 73/100, k.o. X, ki je bila pred parcelizacijo del nepremičnine s parc. št. 73/17, k.o. Y.

9. Iz izpodbijane sodbe izhaja, (1) da je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc. št. 73/100, k.o. X., pravna prednica tožencev - pokojna F. S., (2) da so tožnica in njeni pravni predniki uporabljali stanovanjsko stavbo na navedeni nepremičnini s pripadajočim zemljiščem od leta 1963, (3) da je bila nepremičnina družbena lastnina, (4) da je tožnica z Republiko Slovenijo 18. 11. 1991 sklenila prodajno pogodbo št. 362-412/91 (v nadaljevanju Pogodba 18-11-91), 14. 7. 1998 pa še aneks k navedeni prodajni pogodbi (v nadaljevanju Aneks 14-7-98), (5) da je 29. 11. 1994 tožnica sklenila s Stanovanjsko zadrugo Pogodbo o ureditvi premoženjskih razmerij in določitvi pripadajočega zemljišča k objektu na ... (v nadaljevanju Pogodba 29-11-94).

10. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno - tako, da je ugotovilo, da je tožnica lastnica le dela nepremičnine s parc. št. 73/100, k.o. X (in sicer ene polovice stanovanjske hiše - dvojčka z naslovom ... in 178 m2 funkcionalnega zemljišča). Tako je odločilo, ker ji vsi toženci priznavajo lastništvo tega dela nepremičnine. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da mora biti glede na 8. člen ZEN pravnomočni sodbi, s katero je odločeno v sporu o pridobitvi lastninske pravice na delu nepremičnine, priložen elaborat za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, v katerem je prikazano obstoječe stanje in predlog sprememb, ki se evidentirajo.¹ Stališče sodišča prve stopnje, da to ni potrebno, je zato napačno. V obravnavanem primeru, ko je tožnica zatrjevala in s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev lastninske pravice na celotni nepremičnini, sodišče prve stopnje pa je zaključilo, da jo je pridobila le na delu nepremičnine, bi moralo sodišče prve stopnje seznaniti tožnico s tem, da je zaradi izdelave elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru potrebno postaviti sodnega izvedenca geodetske stroke.

11. Med pravdnima strankama je bilo tako sporno le tožničino lastništvo tistega dela nepremičnine s parc. št. 73/100, k.o. X, ki presega s strani tožencev priznani del, in je v nadaljevanju obrazložitve poimenovan preostali del nepremičnine.

12. V tožbi je tožnica navajala, da je lastninsko pravico pridobila s priposestvovanjem,² v pripravljalni vlogi z dne 10. 6. 2016 pa je navajala, da jo je pridobila ob uveljavitvi ZLNDL s transformacijo pravice uporabe, ki jo je imela na preostalem delu nepremičnine.³

13. Iz pojasnjenega izhaja, da je tožnica utemeljevala tožbeni zahtevek na dveh pravnih podlagah. Glede na ponujene trditve (in ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila relevantna nepremičnina v družbeni lastnini) velja pojasniti, da na nepremičnini ni bilo mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, dokler je bila nepremičnina v družbeni lastnini. Od trenutka preoblikovanja družbene lastnine v zasebno lastnino, ki se veže na trenutek uveljavitve posameznih zakonov, ki so uredili lastninjenje nepremičnin, ta omejitev ne velja več. Prenehanje družbene lastnine je po ustaljenem stališču sodne prakse vezano na trenutek uveljavitve posameznih zakonov, ki so uredili lastninjenje nepremičnin.⁴ Priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini, ki se je olastninila, lahko uspešno uveljavlja tisti posestnik, ki je po trenutku lastninjenja neuspelo pridobil lastninsko pravico na podlagi pravnega posla za prenos lastninske pravice.

14. Glede na pojasnjena materialnopravna izhodišča bi bilo treba ob ugotovitvi, da je bila relevantna nepremičnina v družbeni lastnini, v obravnavanem primeru najprej ugotoviti, kdaj se je lastninila oziroma, ali se je lastninila na podlagi ZLNDL. V primeru pritrdilnega odgovora bi bilo treba presoditi, ali je na preostalem delu nepremičnine tožnica pridobila lastninsko pravico s transformacijo pravice uporabe v lastninsko pravico ob uveljavitvi ZLNDL, kot je zatrjevala. V primeru negativnega odgovora oziroma izključitve pridobitve lastninske pravice po ZLNDL pa bi bilo treba presoditi še, ali jo je tožnica morda pridobila s priposestvovanjem. Na tej podlagi bi sicer lahko bila uspešna le, če bi izkazala, da je bil pravni posel za prenos lastninske pravice sklenjen po trenutku lastninjenja. Posest je dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Pri zatrjevanem neuspelem pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice je s tega vidika potreben tudi obstoj zavezovalnega pravnega posla, to je obligacijskopravne pogodbe, iz katere izhaja obveznost pogodbene stranke, da prenese lastninsko pravico. Takšne pogodbe ne more nadomestiti pogodba, s katero ena pogodbena stranka zgolj priznava drugi pogodbeni stranki lastninsko pravico zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem.⁵

15. Sodišče prve stopnje ni postopalo v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči, temveč je brez predhodne ugotovitve statusa in trenutka lastninjenja nepremičnine, presojalo tožbeni zahtevek glede preostalega dela nepremičnine le z vidika priposestvovanja. Do tožničinih navedb, da je imela v času uveljavitve ZLNDL na preostalem delu nepremičnine pravico uporabe, ki se je ob uveljavitvi ZLNDL spremenila v lastninsko pravico, se, kot utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi, ni opredelilo, kar predstavlja kršitev pravice do izjave.

16. Ker je treba izpodbijano sodbo, posledično pa tudi odločitev o pravdnih stroških, razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se ni bilo treba izreči o preostalih pritožbenih očitkih tožnice in o pritožbenih očitkih tožencev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, posledično pa je ugodilo tudi pritožbam tožencev, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP, prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ne more prvič samo ugotavljati celotnega sklopa dejstev, ki so pravno relevantna z vidika zatrjevane podlage za pridobitev lastninske pravice, ki je sodišče prve stopnje ni upoštevalo, saj bi s tem pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe. Presoja, ali je na preostalem delu nepremičnine tožnica pridobila lastninsko pravico ob uveljavitvi ZLNDL, je namreč v izpodbijani sodbi v celoti izostala.

18. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva ter ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če bo ugotovilo, da se je relevantna nepremičnina lastninila po ZLNDL, bo moralo presoditi, ali je imela na relevantnem delu nepremičnine tedaj tožnica pravico uporabe, saj tisti, ki pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL ni imel, lastninske pravice po tem zakonu ni pridobil. Pri tej presoji bo moralo izhajati iz predpisov, ki so veljali v zatrjevanem času pridobitve pravice uporabe. Pravice uporabe v pomenu, ki ga ureja ZLNDL, ni mogoče enačiti s tem, da je nekdo dejansko uporabljal nepremičnino v družbeni lastnini.⁶ Če bo sodišče prve stopnje štelo, da so tožničine navedbe o trenutku in podlagi pridobitve pravice uporabe nejasne oziroma nepopolne, jo bo moralo v okviru materialnega procesnega vodstva na to opozoriti. Če bo po ugotovitvi vseh pravno relevantnih dejstev ponovno zaključilo, da je tožnica lastnica zgolj dela nepremičnine, bo moralo tožnico seznaniti s tem, da je zaradi izdelave elaborata za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru potrebno postaviti sodnega izvedenca geodetske stroke.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da se mora zahtevek zato, da bo določen in izvršljiv, glasiti na ugotovitev lastninske pravice na novi nepremičnini, ki je v priloženem elaboratu označena z rezervirano parcelno številko (VS RS sodba II Ips 775/2009 z dne 28. 11. 2011, VS RS sklep II Ips 328/2010 z dne 17. 2. 2011).
² Zatrjevano dobroverno lastniško posest je opirala na obstoj treh pogodb, in sicer Pogodbe 18-11-91, Pogodbe 29-11-94 in Aneksa 14-7-98.
³ Zatrjevano pravice uporabe je opirala na Pogodbo 29-11-94, sklicevala pa se je tudi na to, da je Stanovanjska zadruga, katere član je bil njen pravni prednik, pridobila pravico uporabe z odločbo pristojnega organa o dodelitvi nepremičnine za gradnjo.
⁴ VS RS sodba II Ips 184/2011 z dne 12. 12. 2012.
⁵ S pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim stanjem ni mogoče odpraviti pogojev, ki veljajo za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom.
⁶ VS RS sodba in sklep II Ips 306/2014 z dne 4. 2. 2016.

Datum zadnje spremembe:

22.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sodba in sklep II Ips 256/2015
• VSL sklep I Cp 3105/2014
• VSL sodba II Cp 1568/2016