VSL Sodba I Cp 2128/2017

Jedro

Zamuda z dokončanjem študija pa (tudi) po presoji pritožbenega sodišča, ne daje podlage za razdrtje pogodbe in utemeljenost tožbenega zahtevka. Stališče pritožnika, da je bila v danem primeru pogodba ob nastopu zamude razdrta po samem zakonu v skladu s prvim odstavkom 104. člena OZ, je zmotno. Iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, prav tako do takšnega zaključka ni mogoče priti upoštevajoč vsebino in namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pogodba nikjer ne določa, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem času.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 194989/2013 z dne 6. 12. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 4.433,82 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z materialnim pravom. Sodišče se je oprlo na pravne norme, ki v konkretni zadevi ne pridejo v poštev. Ni sledilo opredelitvi pravne podlage, ki jo je v predmetni zadevi podalo Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cp 2545/2016 z dne 16. 11. 2016, ki je navedlo, da je pravno podlago predstavljajo določbe pogodbe o štipendiranju in določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je za odločitev uporabilo poleg slednjega tudi Zakon o zaposlovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB), Zakon o visokem šolstvu (ZVis), Pravilnik o štipendiranju, Akt o ustanovitvi javne ustanove Ad fatura, Pravila o splošnih pogojih poslovanja fundacije Ad fatura (v nadaljevanju SPP), pri čemer v zvezi z ZZZPB ne navede določb, ki naj bi jih upoštevalo pri odločitvi. ZVis ureja določena vprašanja, pogoje in financiranje na območju Republike Slovenije. V pravdni zadevi pa gre za opravljanje študijskih obveznosti toženke na univerzi v T., zato ta zakon za tujo izobraževalno ustanovo ne velja. Zato je zmoten zaključek prvega sodišča, da je treba upoštevati poleg dogovorjenega študija še leto absolventskega staža, ki s pogodbo ni bil dogovorjen. Sodišče kot pravno podlago navaja tudi Akt o ustanovitvi ustanove Ad fatura, čeprav ta v ničemer ne ureja razmerja med pravdnima strankama, niti ga nista stranki določili za zavezujočega. Sodišče omenja tudi Lizbonsko pogodbo, pri čemer ni jasno, ali jo šteje za pravno relevantno podlago spora ali ne. Pritožnik meni, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne more preizkusiti, prav tako meni, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Opozarja, da je sodišče slabo izbralo in izrabilo dokazna sredstva ter neprepričljivo in nepravilno ocenilo njihovo dokazno moč. Zaradi teh napak sodbe ni mogoče preizkusiti. Opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi o ugovoru zastaranja ni navedlo, kaj predstavlja pravno podlago odločitve o tem. Sodišče prve stopnje omenja odločitev Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2166/2015, ki je opozorilo, da je treba zastaralni rok presojati po 7. členu pogodbe o štipendiranju, pri tem pa povsem prezre kasnejše napotilo istega sodišča v sklepu I Cp 2545/2016, ki je navedlo, da je treba obravnavati začetek teka zastaralnega roka v luči pogodbenih določb glede diskrecijskega ravnanja štipenditorja. Obširno pojasnjuje okoliščine, na podlagi katerih meni, da tožbeni zahtevek ni zastaral.

Nadalje tožnik navaja, da je nepravilna odločitev sodišča, da je pogoj predložitve dokaza nadaljevanja študija v 4. letnik nemogoč. Sodišče ne pojasni, kako je do tega prišlo. Tožnik je v peti pripravljalni vlogi pojasnil trajanje in način zaključka študija. Sodišče se ni opredelilo do toženkine dopolnitve vloge za pridobitev štipendije, v katerem je sama pojasnila, da študijski program traja pet let. Sodišče je omenjeni pogoj napačno ocenilo za nemogočega ob uporabi 60. člena OZ. Nemogoč pogoj povzroči ničnost pogodbe, ne pa ničnosti pogodbenega določila. Pogoj je bil mogoč, zato tudi sicer do ničnosti pogodbe ne bi moglo priti. Sodišče napačno navaja, da tožnik pri sestavi pogodbe ni upošteval programa študija, na katerega je bila toženka vpisana. Program študija je tožnik pojasnil v peti pripravljalni vlogi, do navedb v njej pa se prvo sodišče ni opredelilo. Določbe pogodbe o štipendiranju so jasne, zato bi jih moralo sodišče uporabiti tako, kot se gasijo. Sodišče je uporabilo določbo 83. člena OZ in nejasna določila razlagalo v korist toženke. Ob tem pa sploh ni jasno, katere izmed pogodbenih določb je sodišče štelo za sporne. Skladno s sodno prakso bi moralo sodišče najprej ugotoviti zatrjevanje strank, da je pogodbeno določilo sporno in nato presoditi, ali so podane ustrezne trditve, ki dajejo dvom o jasnosti pogodbenih določil. Šele nato bi moralo uporabiti 82. in 83. člen OZ. Tudi sicer pa je prvo sodišče napačno uporabilo namensko razlago pogodbenih določil, sklicujoč se namen ustanove Ad Fatura. Glede dolžine študija sodišče napačno povzema trditve tožnika in neutemeljeno sledi tožnici. Tožnica je v dopisu z dne 8.8.2002 obvestila tožnika, da študij traja pet let in da se tudi po petih letih konča z diplomo. Študij je sestavljen iz triletnega programa z diplomo in se nadaljuje z dvoletno specializacijo z diplomo. Sodišče zaključuje, da naj bi šlo za triletni študij, če bi ta potekal normalno. A je celo toženka sama ob zaslišanju navedla, da je bilo govora o petih letih študija, potem pa se je izkazalo, da gre za triletni dodiplomski študij. Izpoved toženke je bila podana z namenom izognitve plačilu. Nikoli ni bilo sporno, da gre za petletni študij, kar izhaja iz korespondence pravdnih strank, toženka pa je celo v pripravljalni vlogi trdila, da je bila pogodba sklenjena za petletni študij. Dogovor o petletnem dodiplomskem študiju pa tudi ni v ničemer zajemal absolventskega staža. Toženka tudi sicer študija ni zaključila v roku. Sodišče navaja, da bi ga morala v letu 2009, zaključila pa ga je julija 2010. Toženka študija in še to triletnega dodiplomskega študija ni končala v roku, še več, do danes ni končala petletnega študija. Če bi študij potekal normalno, bi morala toženka peti letnik študija končati v študijskem letu 2005/2006, upoštevajoč triletno mirovanje pa v letu 2008/2009, toženka pa je na prvi stopnji diplomirala šele v letu 2010. Mirovanje študijskega razmerja za tri leta, kar je maksimalno dovoljeno po SPP lahko pomeni le to, da se bil rok za opravo študijskih obveznosti podaljša za tri leta. Daljšega obdobja mirovanja pa pogodba ni omogočala.

Pritožnik nadalje nasprotuje stališču prvega sodišča glede resnosti zdravstvenih težav toženke v času štipendiranja in mirovanja štipendije. Sodišče nima strokovnega znanja, da lahko zaključilo, da je šlo pri toženki za kronično bolezen. Tožnik je štel zdravstvene težave za upravičen razlog za odobritev mirovanja štipendijskega razmerja, a ti razlogi ne morejo vplivati na utemeljenost tožbenega zahtevka, da je bilo dogovorjeno mirovanje razmerja največ za tri leta. Daljšega obdobja mirovanja ne dopušča niti SPP. Tudi sicer upravičen razlog za neizpolnitev pogodbene obveznosti po 23. členu SPP predstavlja mnenje zdravnika o nezmožnosti opravljanja študijskih obveznosti. Takšno mnenje v spis ni bilo predloženo, zato sodišče napačno zaključuje, da naj bi zdravstvene težave predstavljale opravičljiv razlog za neizpolnitev pogodbe o štipendiranju.

Pritožnik tudi nasprotuje oceni sodišča, da pogodbe ni razdrl. Pogodbeni stranki sta se dogovorili o medsebojnih obveznostih. Toženka se je zavezala končati študij do konca leta 2005/2006 in se nato zaposliti pri delodajalcu v Sloveniji. Dogovorili sta se za posledice kršitve. Tožnica ni izpolnila obveznosti po odobrenem mirovanju razmerja, zato je imel tožnik v skladu z določili pogodbe in OZ pravico uresničiti svoje upravičenje in z enostransko izjavo doseči prenehanje pogodbe. To je storil z dopisom z dne 28. 5. 2009. Razdor pogodbe v obliki odločbe ni potreben, pač pa zadošča enostranska izjava. Napačno je tudi naziranje sodišča, da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe o štipendiranju. V 7. členu je bilo dogovorjeno, da če toženka študija iz neopravičenih oz. krivdnih razlogov ne konča v roku, mora povrniti revalorizacijsko vrednost dane štipendije. Iz tega izhaja, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe, zato je zaključek sodišča, da rok v pogodbi ni določen, ne drži. Pogodba je bila razdrta po samem zakonu. Toženka pa tudi ni izpolnila pogodbene obveznosti glede pravočasne zaposlitve. Toženka bi se morala po uspešno opravljenem študiju zaposliti pri delodajalcu v Sloveniji, o čemer bi morala predložiti potrdilo v treh mesecih po zaključku izobraževanje. Šele če bi toženka izpolnila obveznost zaključka skladno s pogodbo, bi držalo, da bi bila pogodba izpolnjena. Ni mogoče šteti, da je toženka izpolnila pogoje po 6. alineji 6. člena pogodbe. Sicer pa se sodišče ni opredelilo do tožnikovih trditev in dokazov glede pravočasnosti zaposlitve toženke. Med pravdnima strankama pa je bila tudi dogovorjeno, v katerih primerih mora toženka prejeto revalorizirano štipendijo vrniti.

4. Toženka je odgovorila na pritožbo. Nasprotuje pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi materialno pravo pravilno uporabilo, pri tem pa ni storilo očitanih in uradoma upoštevnih kršitev procesnih pravil. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse pravnorelevantne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je mogoče materialnopravno odločiti o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo in se opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev pravdnih strank. Razlogi o odločilnih dejstvih tudi niso v medsebojnem nasprotju.

7. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo tožbenega zahtevka, ker bi ugotovilo, da je ta zastaral. V obrazložitvi v zvezi z ugovorom zastaranja je opozorilo le na ugotovitve pritožbenega sodišča v prvem razveljavitvenem sklepu I Cp 2166/2015, čeprav je v ponovljenem pritožbenem postopku v sklepu I Cp 2545/2016 dalo dodatne napotke zvezi z ugovorom zastaranja, a iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče ugovor zastaranja obravnavalo. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano neutemeljenost ugovora zastaranja, nepomembne in nanje pritožbeno sodišče posebej ne odgovarja. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek iz dveh razlogov, in sicer ker je ugotovilo, da je toženka izpolnila pogodbeno obveznost pravočasno kot tudi, da niso (bili) izpolnjeni pogoji za razdrtje pogodbe. Zato se bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki izpodbijajo navedeno.

8. Drži, da je pritožbeno sodišče v predhodnem razveljavitvenem sklepu I Cp 2545/2016 navedlo, da so pravna podlaga tožbenega zahtevka določila pogodbe in OZ, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, a je pri svoji odločitvi v zvezi s posamezno pravnorelevantno dejansko ugotovitvijo upoštevalo tudi druge pravne predpise in pri tem pojasnilo katerega in zakaj. To pa še ne pomeni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Če se je sodišče prve stopnje uvodoma navedlo posamezne pravne predpise, ki pa jih v nadaljevanju pri ugotavljanju odločilnih dejstev ni upoštevalo oziroma uporabilo, tudi to ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava.

9. Pogodbeni stranki sta 10. 1. 2003 sklenili pogodbo o štipendiranju za študij v tujini (priloga A18). Določba o petletnem dodiplomskem študiju se zdi na prvi pogled jasna, a temu ni tako. Sodišče prve stopnje res ni posebej navedlo zatrjevanj posamezne stranke, a je ocenilo, da gre pri zapisu, da je pogodba sklenjena za petletni dodiplomski študij, ob tem, da je bilo pred sklenitvijo pogodbe jasno, da dodiplomski študij traja tri leta, za sporno in nejasno določilo. V okviru jezikovne razlage pogodbe je zaznalo nejasnost in nasprotje med določbo 6. člena pogodbe, ki govoru o zaključku študija v roku, določenim s študijskim programom in vsebino 1. člen, ki govori o petletnem dodiplomskem študiju, se pa tudi v tem členu omenja študijski program. Pravdni stranki sta tekom postopka različno zatrjevali, kaj naj bi bil predmet pogodbe. Tožnik je v pripravljalnih vlogah na list. št. 102 in 117 trdil, da je bilo dogovorjeno, da se podeljuje štipendija za triletni dodiplomski študij in dvoletni podiplomski študiju v trajanju dveh let, toženka pa je navajala v vlogi list. št. 104, da je bil predmet dogovora zgolj dodiplomski študij. Glede na takšne trditve se je zasejal dvom o jasnosti pogodbenega določila. Tak je tudi primer, ko so teze pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotne, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Tudi v danem primeru je razlaga, ki jo stranki pripisujeta prvemu členu pogodbe, diametralno nasprotujoča. Da določba ni tako jasna, kot to poskuša prikazati tožnik, pa v razlogih svoje sodbe pojasnjuje tudi sodišče druge stopnje, ko ugotavlja, da njegova vsebina kaže na drugačno razlago, kot jo zastopa tožnik. Ker gre za nejasna pogodbena določila v pogodbi, je pravilno upoštevalo tudi razlagalno pravilo iz 83. člena OZ, ki v primeru tipskih, po eni stranki pripravljenih pogodb, predvideva razlago nejasnih določil v korist druge stranke. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da se ni zadovoljilo zgolj s presojo določil Pogodbe, ampak namen pogodbenikov iskalo s presojo drugih listin (prijave na razpis - A20, dopolnitve prijave - A26, odločbe o podelitvi štipendije - A19 in drugih). Sodišče prve stopnje je - glede na to, da se je toženka prijavila na dodiplomski študij, in ji bila izdana tudi odločba zanj, pri čemer je pred izdajo odločbe in sklenitvijo pogodbe v dopolnitvi prijave izrecno zapisala in pojasnila, da je določen nov študijski program in da se je dodiplomski študijski program spremenil iz prejšnjega štiriletnega v triletni študij, da pa je po njem mogoče študij nadaljevati na višji stopnji z dvoletno specializacijo ter še nadaljevati s študijem doktorata, ob tem, da bi tožnica kot strokovnjak, ki se ukvarja s štipendiranjem in financiranjem ter tudi zbira podatke o pogojih študija na tujih univerzah, morala vedeti, kako je organiziran študij po reformi šolskega sistema v tujini, na kar je bila nenazadnje opozorjena s strani toženke pred izdajo odločbe in sklenitvijo pogodbe ter tako upoštevati program dodiplomskega študija, za katerega je toženka zaprosila - pravilno razlagalo določilo o petletnem dodiplomskem študiju v korist toženke tako, da je bila obveznost le-te končati dodiplomski študij, ki traja tri leta, v petih letih. Izpovedba toženke, da je bilo ob sklenitvi pogodbe govora o petih letih študija, potrjuje ravno to.

10. V pritožbenem postopku ni sporno, da je v času sklenitve pogodbe toženka prvi letnik študijskega programa že končala in je bila v letu 2002/2003 vpisana v 2. letnik. Po rednem poteku stvari bi morala zaključiti dodiplomski študij, ki sicer traja tri leta, v petih letih, torej v študijskem letu 2005/2006. Ni sporno, da je toženki štipendijsko razmerje mirovalo v letih 2004/2005, 2005/2006 in 2006/2007, kar pomeni, kot je pravilno razlagalo sodišče prve stopnje, in nenazadnje navaja tudi pritožba, da je bil rok za opravo študijskih obveznosti podaljšan za tri leta. Z drugimi besedami povedano, obdobje mirovanja ni mogoče vštevati v čas petletnega študija. Torej bi morala toženka zaključiti študijsko obveznost v letu 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka s končanjem študija julija 2010 pravočasno zaključila s študijem, ker je upoštevalo še dodatno leto absolventskega staža. Z upoštevanjem absolventskega staža prištetega k rednemu dogovorjenemu petletnemu študiju s triletnim mirovanjem, bi kazalo, da je toženka (pravočasno) izpolnila pogodbeno zavezo. Vendar pa pritožba pravilno opozarja, da dodatnega leta ni mogoče upoštevati. Absolventski staž s pogodbo ni bil dogovorjen, prav tako se sodišče prve stopnje ne more sklicevati na 70. člen ZVis, ki predvideva sicer dodatno absolventsko leto, saj se je toženka šolala na tuji ustanovi, ki je ta zakon, ki velja v Sloveniji ne zavezuje. Zato je napačen zaključek sodišča, da je toženka pravočasno zaključila dogovorjen študij. Toženka je svojo pogodbeno obveznost izpolnila z zamudo.

11. Zamuda z dokončanjem študija pa (tudi) po presoji pritožbenega sodišča, ne daje podlage za razdrtje pogodbe in utemeljenost tožbenega zahtevka. Stališče pritožnika, da je bila v danem primeru pogodba ob nastopu zamude razdrta po samem zakonu v skladu s 1. odst. 104. člena OZ, je zmotno. Iz vsebine pogodbe ne izhaja, da bi bila pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe, prav tako do takšnega zaključka ni mogoče priti upoštevajoč vsebino in namen strank ob sklenitvi pogodbe. Pogodba nikjer ne določa, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem času. 7. člen pogodbe ne daje podlage za drugačen zaključek. V njem je zgolj določeno, v kakšni vrednosti mora štipendist vrniti štipendijo v primeru, če po lastni volji ali iz neopravičenih razlogov ne konča študija v roku. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, pa tudi pravna narava pogodbe o štipendiranju - ki je v tem, da študent konča študij, za namen katerega se podeli štipendija - ne kaže na to, da je bil čas bistveni element pogodbe (4. odst. 104. člena OZ)¹. Noben pravni predpis, ki ureja področje štipendiranja, ne določa, da je študent dolžan vrniti štipendijo, če letnika oziroma študija ne izdela pravočasno. Nasprotno, iz 3., 5., in 8. člena pogodbe je razvidno, da je v diskreciji štipenditorja, ali bo sploh sprožil postopek razdrtja ali bo štipendista oprostil vračanja štipendije.

12. Če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnika pa da zahteva njeno izpolnitev. Če hoče upnik odstopiti oziroma razdreti pogodbo, mora pustiti dolžniku primeren dodatni roka za izpolnitev (1. in 2. odst. 105. člena OZ)². Iz predložene listinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik toženko pozival k izpolnitvi pogodbe in ji pustil primeren dodatni rok, temveč je takoj zahteval vračilo sredstev. Iz vsebine dopisa z dne 28. 5. 2009 (A9) ne izhaja enostranska izjava o razdrtju pogodbe, kaj šele določitev dodatnega primernega roka za naknadno izpolnitev. Dopuščeno triletno mirovanje štipendijskega razmerja (pred potekom petletnega roka za opravo študijskih obveznosti) ne gre šteti za določitev primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Zato glede na dejstvo, da je toženka svojo obveznost izpolnila, pa čeprav z zamudo, tožnik vračila dodeljenih sredstev³ štipendiranja ne more terjati. Ob tem velja še dodati, da je bilo v postopku ugotovljeno, da pogodba niti ni bila razdrta na ustrezen način. V skladu z 12. členom pogodbe pogodba preneha veljati z razdrtjem, ko štipenditor vroči štipendistu odločbo o prenehanju pravice do štipendije. Dogovorjena je bila obličnost razveze pogodbe. Tožnik takšne odločbe ni izdal in vročil toženki, kar dodatno potrjuje, da pogodba ni bila veljavno razdrta in se vračila prejete štipendije ne mora zahtevati.

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi s stališčem prvega sodišča, da toženka ni pripoznala obstoja dolga, torej obveznost vračila štipendije. Pripoznava mora biti jasna, nedvoumna in brezpogojna (prim. 364. člen OZ). Zapis v dopisu z dne 22. 6. 2010 (A6), v katerem toženka med drugim zaproša za dodatni rok za odlog vračila prejetih sredstev, tega ne potrjuje, saj je treba presojati celotno vsebino dopisa, iz katerega je podobno kot v dopisu z dne 6.7. 2009 (A8), ki ga je podrobneje ocenilo prvo sodišče, razbrati, da se ne strinja, da ni izpolnila pogodbenih obveznosti, da pa če že vztrajajo pri vrnitvi štipendije, pa jo bo vrnila, a zelo težko.

14. Že navedeno daje podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje pa je dodatno ugotavljalo, ali so bili sploh podani pogoji za razdrtje pogodbe iz 3. člena SPP in 8. člena pogodbe, čeprav na zgoraj navedeno ne bi bilo potrebno, saj je tožnik svoje zatrjevano enostransko upravičenje prenehanja pogodbe v letu 2009 vsa leta do vložitve tožbe opiral na dejstvo, da toženka ni izpolnila svoje obveznosti, ker ni končala študija, za katerega ji je bila odobrena štipendija. Šele tekom tega postopka pa je trdil, da se tudi po uspešnem študiju toženka ni pravočasno zaposlila v Sloveniji, kar predstavlja kršitev pogodbenih obveznosti. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da je bila toženka od junija 2010 aktivna iskalka zaposlitve, kar potrjuje dokazilo o vpisu iskalcev zaposlitve (B19). Ni bilo sporno, da se je toženka zaposlila prvič šele v naslednjem letu in nadaljnjih, večkrat za določen čas, za vsaj dve leti, kot je prejemala štipendijo. Tožnik trditvam in dokaznemu gradivu toženke ni konkretno oporekal. Do katerih trditev in dokazov tožnika v zvezi s tem, se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo, pritožnik ne pojasni. Sicer pa pogodbeno določilo o zaposlitvi štipendista po končanem študiju pri delodajalcev Sloveniji v treh mesecih po zaključku izobraževanja in o tem predložiti potrdilo, ne predstavlja podlage za razvezo pogodbe po samem zakonu, saj iz zapisa pogodbe ne izhaja, da gre za fiksen rok. Tožnik pa prav tako ne zatrjuje in ne izkazuje pogojev za odstop od pogodbe iz 2. odst. 105. člena OZ. Torej zgolj prekoračitev trimesečnega roka za zaposlitev štipendistke ne predstavlja razloga za razvezo pogodbe. Po presoji pritožbenega sodišča, na kar je opozorila toženka tekom postopka, pa je takšno določilo šteti za nepoštenega, upoštevajoč splošno znano dejstvo, da je mlad človek že v letu 2003 v času sklenitve pogodbe in v letu 2009 oziroma 2010 po gospodarski krizi izjemno težko dobil zaposlitev, kar kaže na objektivno opravičljiv razlog za neizpolnitev te pogodbene obveznosti v tako kratkem roku. Na strani toženke ni bilo krivdnega razloga za prekoračitev roka za zaposlitev, zato v skladu s 8. členom pogodbe ni mogoče šteti, da je obstajal pogoj za razdrtje pogodbe.

15. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče le odgovarja, da se strinja s celovito dokazno presojo sodišča prve stopnje, da tožnik tudi ni uspel dokazati, v okviru 22. točke 3. člena SPP in v luči 8. člena pogodbe v zvezi s 6. členom, da so na strani toženke obstajali še drugi krivdni razlogi za razdrtje pogodbe. Študij je toženka uspešno končala, sicer z zamudo, predložitev dokazil o vpisu v višji letnik od tretjega, toženka ni bila dolžna oziroma niti ni mogla predložiti, saj četrti letnik ni obstajal, toženka pa je tudi tožniku vsako leto predložila dokazila o vpisu in opravljenih študijskih obveznostih. Pritožbeno sodišče pa se tudi strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da so obstajali opravičeni razlogi, kot sta bolezen (tožnik je zanjo vedel in jo tudi sam štel med drugim za opravičen razlog za triletno mirovanje pogodbenega razmerja) in razlogi na strani izobraževalne institucije, zaradi katerih je toženka kasneje zaključila študij.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP. Ob tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena (1. odst. 360. člena ZPP)

17. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154 in 1. odst. 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 567- 569.
² Glej v M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, str. 573- 575
³ za dve leti študija je bilo toženki plačan znesek 2 x 2.767,99 EUR

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 506/2017
• VSC Sodba Cp 156/2019
• VSL sodba I Cp 47/2016