VSL Sodba II Cp 2914/2017

Jedro

Zahtevani popravek mora praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera, vendar v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen.

ZMed je jasen, da mora biti popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek, na katerega se nanaša.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki naložilo, da na naslovnici spletnega portala objavi popravek z vsebino, kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, in sicer v roku 48 ur po izdaji te sodbe. Toženki je naložilo, da tožečo stranko v roku 24 ur po izdaji sodbe obvesti, kdaj bo popravek objavila, ter ji povrne 280,91 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženka v pravočasni pritožbi navaja, da je bil njen ugovor aktivne legitimacije utemeljen, a ga je prvostopenjsko sodišče odpravilo z "levo roko". Dejstvo je, da je A. samostojna pravna oseba, kdo je njegov ustanovitelj, pa je za ta postopek irelevantno. Sodišče bi moralo vpogledati v AJPES, ugotoviti, da tožbe ni vložila prava stranka, in tožeči stranki odreči aktivno legitimacijo. To, kako je odgovorna urednica kot pravni laik predhodno komunicirala s tožečo stranko, za odločitev ni bistveno. Nadalje navaja, da je bistvo pravice do popravka prikaz nasprotnih dejstev na nekaj, kar je zapisano v medijih, ne more pa biti prikaz nasprotnih dejstev na nekaj, kar sploh ni bilo objavljeno. Tako stališče, kot ga zagovarja sodišče prve stopnje, pomeni legalizacijo pravice do brezplačnega medijskega prostora, kar je v nasprotju z 31. členom ZMed. Aktualnega župana in občinskega sveta sploh ni nikjer omenjala. Sodišče prve stopnje je samo ugotavljalo, kaj naj bi izhajalo iz spornega članka, čeprav to ne izhaja. Dodaja, da se je popravek odločila objaviti zaradi ljubega miru, saj se tožeče stranke boji, ta pa vztraja, ker želi objavo v medijskem prostoru, ki ga bo sama izbrala. Do takega stališča je prišlo tudi sodišče prve stopnje, pri čemer je spregledalo, da ZMed le za tiskane medije ureja le, kje mora odgovorna oseba objaviti popravek. Struktura spletnih medijev je drugačna in objava popravka na način, kot ga želi tožeča stranka, ni mogoča. Tožena stranka ne pristaja, da bo zainteresirani sam izbiral mesto v mediju, kjer je objavlja popravek, to je stvar uredništva medija. Če že, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravica do popravka je ustavno varovana pravica (40. člen URS). V prvi vrsti je namenjena varovanju zasebnega interesa prizadetega, ki na ta način dobi enakovredno možnost (tj. prek medijev) kot tisti, ki je poseg v njegovo zasebnost izvršil, da zaščiti svoje osebnostne pravice. Realizacija pravice do popravka nujno trči v (prav tako ustavno varovane) pravice tistega, ki je poseg v zasebnost prizadetega povzročil (svoboda izražanja (39. člen Ustave) in pravica do svobodne gospodarske pobude (74. člen URS)). Ker gre za kolizijo dveh ustavno varovanih pravic (prizadetega in tistega, ki ga je prizadel), je treba v vsakem konkretnem primeru pretehtati, kateri od obeh pravic dati prednost.

6. ZMed zasleduje cilj, ki omogoči tistemu, ki ga medij z objavo nekega prispevka prizadene v pravici ali interesu, da zanika ali popravi zatrjevane napačne ali neresnične navedb v objavljenem obvestilu ter navede oziroma prikaže druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu (četrti odstavek 26. člena ZMed).

7. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je aktivna legitimacija tožeče stranke podana. Ob branju spornega članka namreč ni dvoma, da povprečen bralec dobi vtis, da je izbira direktorja zavoda in postopek v zvezi z njo odvisna zgolj od tožeče stranke. Iz naslova članka je razvidno, da se članek nanaša na imenovanje direktorja (javnega zavoda, op. pritožbenega sodišča), nakar v prvem odstavku besedila piše, da je svet zavoda, ki je v lasti tožeče stranke, imenoval začasnega direktorja. Že ta povezava jasno kaže, da je govor o tožeči stranki. Tudi nadaljnji pasusi besedila članka vzbudijo vtis, da je izbira direktorja tesno povezana s tožečo stranko in njenimi organi. Zgoraj omenjena izbira besed, da je svet zavoda "v lasti" tožeče stranke pri laiku povzroči, da ju poveže v eno (osebo). Nadaljnji tek članka, ki v to vplete še dosedanje postopke, pri katerih odločajo tisti, ki "formalno in neformalno soodločajo pri tem", in doda še populistično noto, da so vsi postopki prirejeni želenemu cilju, da vodenje zavoda prevzame "kolegica županove žene" oziroma "prijateljica žene ... župana" (ta pa vodi in predstavlja tožečo stranko, op. pritožbenega sodišča), le še podkrepi bralčev vtis, da gre za "občinsko politično kuhinjo".

8. Ni dvoma, da lahko mediji pišejo o tem, saj je transparentnost postopkov izbire direktorjev v javnih zavodih pomemben vidik javnega delovanja. Kontrola javnosti, ki jo ta izvaja prek medijev, je v demokratični družbi nujna. Toda pravica do popravka varuje tudi interes javnosti po uravnoteženi, celoviti in objektivni informiranosti. In s popravkom, prek katerega je prizadeti slišan, javnost dobi možnost, da sliši obe strani in si sama ustvari mnenje.

9. Pritožnica skuša prepričati (pritožbeno) sodišče, da je zastavljeni popravek preširok, ker odgovarja/komentira/zanika tisto, kar naj sploh ne bi pisalo. Pravico do popravka pritožnica očitno razume preozko. Če medij s pomočjo novinarske spretnosti doseže, da nekatere besede/ideje/sporočila niso neposredno zapisane, to še ne pomeni, da članek kot celota ne posega v pravice prizadetega. Tudi tisto, kar je zapisano "med vrsticami" oziroma na kar članek namiguje, je treba upoštevati pri presojanju, ali je bilo v zasebnost prizadetega poseženo na tak način, da mu je treba omogočiti pravico do popravka. Pritožnica se zavzema za tako (ozko) razlago pravice do popravka, kjer bi imel prizadeti zgolj pravico do zanikanja posameznih, v članku točno določenih informacij. Tako razlago je sodna praksa že presegla in poudarila, da ravno takega popravka ni mogoče dopustiti, saj bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice¹. Zahtevani popravek mora praviloma vsebovati ne le golo zanikanje navedb v obvestilu, ampak tudi druga ali nasprotna dejstva in okoliščine, s katerimi prizadeti izpodbija ali z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora prispevek vsebovati tudi nasprotna dejstva ali okoliščine, je odvisno od konkretnega primera, vendar v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic) ne bo uresničen.

10. Pritožbeno sodišče ob primerjavi spornega članka in zahtevanega popravka, kot ta izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, pritrjuje sodišču prve stopnje, da gre za korekten popravek. Poudarek, da stališča o kandidatih ne oblikuje župan, temveč občinski svet po predhodnem mnenju občinske komisije za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ter zanikanje političnih pritiskov, (tudi s strani župana), na predstavnika tožeče stranke v svetu zavoda, sta tisti informaciji, ki ju javnost potrebuje, da si ustvari lastno sliko o tem, kako poteka izbira direktorja javnega zavoda. Vsebina popravka mora biti takšna, da po svoji naravi zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti², in z objavo tu obravnavanega popravka bosta po oceni pritožbenega sodišča ustavno varovani pravici tožeče stranke in toženke ustrezno uravnoteženi.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da je struktura spletnih medijev drugačna, ne strinja pa se, da objava popravka, kot jo želi tožeča stranka, ni mogoča. To, da tožeča stranka zahteva objavo popravka (ki je po vsebini ustrezna, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj) na primerljivem mestu na spletni strani, kjer je bil objavljen prvotni članek, ne predstavlja nenadzorovane pravice dostopa do medija³. Tudi ne drži, da je stvar uredništva medija⁴, kje bo objavilo popravek in da prizadeti pri tem nima nobene možnosti izbire. ZMed je namreč jasen: v skladu s četrtim in petim odstavkom 27. člena mora biti popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek, na katerega se nanaša. Dejanske ugotovitve, v katere se pritožnica ne spušča (tj. da je toženka popravek objavila pod prvotnim člankom in hkrati z istim datumom - torej "antidatirano", op. pritožbenega sodišča), ne omogočajo sklepa, da je toženka zahtevam ZMed že zadostila. Tako ravnanje je neustrezno ravno zaradi posebnosti spletnih medijev, na katere opozarja pritožnica⁵; splošno znano je, s kakšno hitrostjo se menjajo članki na spletnih straneh ter da posamezni članki izgubljajo aktualnost ne s potekom dni, temveč s potekom ur.

12. Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo tožnika v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

-------------------------------
¹ Primerjaj sodbo II Cp 604/2017 s 13. 3. 2017, kjer je prizadeti zgolj zanikal informacije iz članka. Pritožbeno sodišče mu je odreklo pravico do popravka, Vrhovno sodišče pa je tako stališče potrdilo s sodbo II Ips 209/2017 s 14. 9. 2017.
² Primerjaj odločitev VS RS II Ips 85/2015 z 21. 1. 2016.
³ Primerjaj odločitev VS RS II Ips 106/2016 s 16. 6. 2016.
⁴ Zakon daje pravico zahtevati objavo popravka na vsako objavljeno obvestilo, s katerim sta bila prizadeta pravica in pravni interes posameznika, ne glede na to, ali je bilo sporno obvestilo kasneje dopolnjeno ali spremenjeno. Tej zakonski dolžnosti se odgovorni urednik ne more izogniti tako, da naknadno, v obliki novega članka ali prispevka, objavi informacije, ki se deloma ali v celoti pokrivajo z vsebino zahtevanega popravka. Tako VS RS v sodbi II Ips 208/2016 s 13. 10. 2016.
⁵ Primerjaj odločitev VS RS II Ips 71/2015 9. 7. 2015.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 1681/2018
• VSL sodba I Cp 2035/2015
• VSRS sodba II Ips 154/2015