VSL Sodba V Cpg 828/2017

Jedro

Tožnice (proizvajalke fonogramov) imajo same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti. Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s prvim odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba spremeni tako, da se zavrnejo zahtevki

1. prve tožnice na plačilo 6.233,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 naprej do plačila,

2. druge tožnice na plačilo 30.716,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 naprej do plačila,

3. tretje tožnice na plačilo 18.095,41 EUR zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 naprej do plačila in

4. četrte tožnice na plačilo 3.572,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 naprej do plačila.

II. Tožnice morajo povrniti toženi stranki stroške vsega postopka, in sicer

1. prva tožnica v znesku 465,81 EUR,

2. druga tožnica v znesku 2.202,01 EUR,

3. tretja tožnica v znesku 1.312,74 EUR in

4. četrta tožnica v znesku 254,08 EUR

vsaka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnice so trdile, da so proizvajalke fonogramov. Tožena stranka je po njihovih trditvah opravila prvo prodajo ali uvoz novih naprav za tonsko in vizualno snemanje ali prvo prodajo ali uvoz novih praznih nosilcev zvoka ali slike, in sicer v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015. Od tožene stranke so zahtevale nadomestilo na temelju 131., 2. odstavka 37. in 50. člena ZASP. Prva tožnica je zahtevala plačilo glavnice v višini 6.233,68 EUR, druga tožnica v višini 30.716,20 EUR, tretja v višini 18.095,41 EUR in četrta v višini 3.572,64 EUR. Vse štiri tožnice so zahtevale zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2010 naprej do plačila.

2. Tožena stranka se je zahtevku upirala med drugim zato, ker naj bi tožnice ne imele pravice zahtevati plačilo, ampak le kolektivna organizacija. Ugovarjala je med drugim zastaranje zahtevkov in nedoločenost delitvenega razmerja za plačana nadomestila.

3. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek izkazan glede podlage. Presodilo je, da so bile tožnice proizvajalci fonogramov. Tožena stranka je v času med 1. 1. 2010 in 31. 12. 2015 opravljala prvo prodajo ali uvoz novih naprav za tonsko in vizualno snemanje ali prvo prodajo ali uvoz novih praznih nosilcev zvoka ali slike (prvostopenjska sodba, r. št. 12). Nadomestila po 131. členu ZASP ni plačevala.

4. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je bilo Zavodu IPF podeljeno "Začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP" 12. 11. 2007. Veljalo je do 31. 12. 2009. Ker je začasno dovoljenje za uveljavljanje pravice do nadomestila v korist Zavodu IPF prenehalo veljati 31. 12. 2009, so po presoji prvostopenjskega sodišča pridobili proizvajalci fonogramov pravico do uveljavljanja nadomestila neodvisno od tega, ali je kakšna kolektivna organizacija pridobila ustrezna dovoljenja (prvostopenjska sodba, r. št. 20). Pravni temelj za njihove zahtevke je bil 190. člen OZ (prvostopenjska sodba, r. št. 23). Prvostopenjsko sodišče je še presodilo, da so tožnice imele tožbeno upravičenje (4. odstavek 189. člena ZASP). Odločanje o ugovoru zastaranja je prvostopenjsko sodišče izrecno pridržalo za sodbo, s katero bi odločilo o višini tožbenih zahtevkov.

5. Zoper vmesno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi tožnice ne bile upravičene uveljavljati zahtevkov, ker naj bi imel dovoljenje za razdeljevanje nadomestila le Zavod IPF. Odločitev naj bi bila zmotna tudi zato, ker naj bi prvostopenjsko sodišče ne odločilo glede ključa delitve, zahtevek pa temelji na njem, saj bi sicer ne mogel biti postavljen. Zahtevek tožnic naj bi bil neutemeljen tudi zato, ker pri postavljenih zahtevkih niso bile upoštevane niti rezervacije niti zvočne knjige. Zatrjevana delitev nadomestil med filmske producente in proizvajalce fonogramov naj bi bila arbitrarna. Deleži, ki naj bi pripadali posamezni tožnici (znotraj deleža 30 %) naj bi bili sporni in ne, kot menijo same tožnice, nesporni. Delitveni ključ naj bi bilo mogoče določiti le s sporazumom med upravičenci in za vsako leto posebej. Tožnice naj ne bi opredelile, kolikšen delež tega, kar po stališču Zavoda IPF pripada SAZOR in ZAMP, so upoštevale pri postavljanju zahtevka. Če je začasno dovoljenje nehalo veljati, naj bi tožnice ne mogle več samostojno uveljavljati zahtevkov.

6. Tožnice naj bi višino svojih zahtevkov oprle na trditve o okoliščinah v letu 2009, zahtevke pa so uveljavljale za čas od 2010 do 2015. O čem se bo odločalo s končno sodbo, naj bi bilo zaenkrat še nedoločeno. Prvostopenjsko sodišče bi moralo odločiti o ugovoru zastaranja, pa ni. Tožba naj bi bila nesklepčna, ker ne temelji na trditvah o resnični prodaji v letih 2010 do 2015. Odločitev o obrestih naj bi bila nepravilna, o odločitvi ni razlogov. Tožena stranka naj niti ne bi bila neupravičeno obogatena. V sodbi naj bi bilo tudi narobe odločeno o vrednosti spornega predmeta. Ta bi morala biti določena za vsako tožnico posebej.

7. Tožnice so v odgovoru na pritožbo izrazile svoje mnenje, da je že VS RS v odločbi z opr. št. III Ips 33/2014 odločilo, da lahko vsaka tožnica uveljavlja materialnopravne pravice sama. Trdijo, da delež, ki naj bi pripadal proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom, že doslej ni bil sporen. Neutemeljene naj bi bile tudi navedbe, da je potrebno napraviti rezervacije za neznane imetnike. SAZOR GIZ naj ne bi zastopal ne proizvajalcev fonogramov ne filmskih producentov.

8. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbene zahtevke zavrnilo (358. člen ZPP).

I. TOŽBENO UPRAVIČENJE TOŽNIC IN MATERIALNOPRAVNI TEMELJ ZA ZAHTEVEK TOŽNIC

9. Spor se je vodil glede nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje avtorskega ali avtorskemu sorodnega dela, ki se vrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe na temelju 50. člena ZASP. Tožniki so proizvajalci fonogramov. Za njih velja 131. člen ZASP, ki podeljuje pravico do nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje po 2. odstavku 37. člena ZASP tudi njim. 2. odstavek 37. člena ZASP določa, kateri dogodek je tisti, zaradi katerega nastane zahtevek na plačilo nadomestila. 3. odstavek 37. člena ZASP pa opredeljuje zavezance za plačilo. Tožena stranka je, glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča, lahko zavezanec za plačilo.

10. Praviloma mora opisano materialnopravno pravico avtorja ali proizvajalca fonogramov uveljavljati kolektivna organizacija (147. člen ZASP). To sicer ne pomeni, da je zato na kolektivno organizacijo prešla materialnopravna pravica. Kolektivna organizacija pridobi zgolj upravičenje do uveljavljanja takšnega zahtevka. ZASP sedaj to upravičenje vsebinsko neustrezno imenuje "upravljanje" (gl. npr. naslov 6. poglavja ZASP).

11. Če kolektivna organizacija še ne obstaja, potem bi bilo uveljavljanje pravic nemogoče. 4. odstavek 189. člena ZASP je zato določil, da se pravice, ki se po ZASP sicer uveljavljajo le kolektivno, uveljavljajo tudi individualno, dokler urad ne izda dovoljenja za njihovo kolektivno uveljavljanje. Urad RS za intelektualno lastnino (v nadaljevanju: UIL) je takšno dovoljenje že izdal (glej r. št. 4 te obrazložitve), vendar je bilo le začasno (3. odstavek 189. člena ZASP). Njegova veljavnost je iztekla 31. 12. 2009. Teh ugotovitev prvostopenjskega sodišča pritožba ne izpodbija. Pravnih posledic izdaje zgolj začasnega dovoljenja ZASP ne ureja. Molči tudi o tem, katera oseba lahko uveljavlja pravice, ko ni nobene druge kolektivne organizacije, ki bi uveljavljala pravice v korist avtorjev, če preneha veljavnost začasnega dovoljenja. Za takšno dejansko stanje pa gre v tej zadevi.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da imajo tožnice same pravico do uveljavljanja zahtevkov. Razlaga, po kateri bi tožnice kot materialnopravne upravičenke ne mogle uveljavljati svojih pravic same, bi pripeljala do tega, da bi avtorji in imetniki avtorski sorodnih pravic ostali brez vsake možnosti uveljavljanja svojih pravic v času, ko nobena kolektivna organizacija nima več dovoljenja za uveljavljanje teh pravic. To ne bi bilo v skladu z ureditvijo, kot jo je uveljavila Ustava Republike Slovenije, s katero je izrecno zagotovljeno varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti (60. člen Ustave RS). Nasprotovalo bi tudi pravici do sodnega varstva, ki je zagotovljena s 1. odstavkom 23. člena Ustave RS. Takšno stališče podpira končno tudi odločba VS RS, opr. št. III Ips 33/2014. V njej je bila sicer tožeča stranka kolektivna organizacija, toda odločba ne glede na to pojasnjuje, katera oseba je upravičena do uveljavljanja zahtevkov, če jih ne more uveljavljati kolektivna organizacija.

13. Pravni temelj za uveljavljanje teh pravic je v času, ko jih ne uveljavlja kolektivna organizacija, 1. odstavek 190. člena OZ. Kdor izkorišča pravico, ki pripada nekomu drugemu, za njeno izkoriščanje pa ne plača nadomestila, je obogaten za vrednost nadomestila, ki jo je tako prihranil.

II. DOLŽNOST PLAČILA NADOMESTILA IN DELEŽI TOŽNIC NA CELOTI NADOMESTIL

14. Tožbeni zahtevki tožnic v vsakem primeru niso utemeljeni, ker tožnice niso uspele utemeljiti deleža, do katerega bi bila vsaka od njih po zakonu upravičena.

15. Nadomestila pripadajo vsem upravičencem skupaj (1. odstavek 39. člena ZASP). Iz te zakonske določbe je mogoče sklepati, da mora biti vnaprej določeno za vsakega od upravičencev, kolikšen je njegov (računski) delež v celotni masi nadomestil. S tem pa je tudi določen njegov delež od celotnega zneska, ki ga je posamezen zavezanec dolžan plačati. Nadomestilo v istem deležu (kot ga ima v razmerju do mase nadomestil) lahko upravičenec namreč zahteva tudi od posameznega zavezanca za plačilo nadomestila.

16. Nadomestilo se plačuje v prid različnim skupinam upravičencev: avtorjem, izvajalcem, proizvajalcem fonogramov in filmskim producentom (1. odstavek 154. člena ZASP). Proizvajalci fonogramov in filmski producenti so upravičeni do deleža v masi nadomestil v skupni višini 30 %. Razdelitev med tidve veliki skupini upravičencev do nadomestil (v okviru deleža v višini 30 %) ni več določena v ZASP. Prepuščena je dogovoru med njima.

17. Tožeča stranka sicer trdi, da takšen dogovor obstaja. Sklicevala se je na "Dogovor o zbiranju nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje" z dne 4. 12. 2012 (v nadaljevanju: Dogovor). Tožena stranka je bila glede tega drugačnega mnenja. Pritožbeno sodišče se z veljavnostjo Dogovora ni ukvarjalo, ker namreč delež posamezne tožnice ni določljiv celo, če bi Dogovor veljal.

18. Znotraj deleža, do katerega so upravičene proizvajalke fonogramov, je namreč potrebno določiti še deleže, do katerih je upravičena vsaka od proizvajalk fonogramov. Te deleže so sicer tožnice zatrjevale (glede podrobnosti glej r. št. 23. in nasl. te sodbe), vendar pa jih niso utemeljile.

III. PROIZVAJALEC FONOGRAMOV

19. Do deleža v nadomestilih so upravičene, kot je jasno določeno v 1. odstavku 154. člena ZASP, proizvajalke fonogramov. Za določitev deleža tožnic je zato najprej treba določiti, kdo je sploh proizvajalka fonogramov. To je pač oseba, ki je proizvedla fonogram. Fonogram je zvočni zapis, ki ni vključen v avdiovizualno delo (2. odstavek 128. člena ZASP). Zapis se lahko nanaša na izvedbo kakršnekoli vrste, lahko tudi na posnetek drugih zvokov ali celo le nadomestka zvokov (2. odstavek 128. člena ZASP). Glede na tako široko opredelitev fonograma ne more presenečati stališče v literaturi, da na primer nastane fonogram tudi z recitacijo del klasične književnosti (Zupančič v: Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Ljubljana 1997, kom. k 128. členu, pod 1 = str. 309). Nobenega razloga pa ni, da ne bi imele lastnosti fonograma še zvočne knjige, katerih vsebina ni recitacija del klasične književnosti. Zvočne knjige, najsi bodo vsebovale zgolj brano besedilo, ali pa poleg tega tudi še glasbo, so torej fonogrami.

20. Proizvajalci fonogramov torej niso le tisti, ki proizvajajo glasbene fonograme. Fonogrami so tudi zvočne knjige, njihovi proizvajalci pa so proizvajalci fonogramov. V okviru deleža, ki pripada proizvajalcem fonogramov, je zato treba upoštevati deleže, do katerih so upravičeni proizvajalci zvočnih knjig.

IV. DELEŽI PROIZVAJALCEV ZVOČNIH KNJIG IN REZERVACIJE ZA NEZNANE PROIZVAJALCE FONOGRAMOV SO OSTALE NEUPOŠTEVANE

21. Tožena stranka je v pritožbi, enako kot v teku prvostopenjskega postopka, opozorila na to, da tožeča stranka ni dokazala, kakšna so delitvena razmerja med upravičenkami za nadomestilo.

22. Ugovor je utemeljen. V okviru deleža, ki odpade na proizvajalce fonogramov, je treba upoštevati tudi proizvajalce fonogramov, ki so zvočne knjige. Razlog je bil že nakazan v tej obrazložitvi: tudi zvočna knjiga je fonogram in proizvajalec zvočne knjige je proizvajalec fonograma. Poleg tega lahko obstajajo fonogrami neznanih proizvajalcev.

23. Deleža, ki naj bi pripadali proizvajalcem zvočnih knjig (v celotni delilni masi), v teku prvostopenjskega postopka tožnice niso zatrjevale.

24. Tožnice so glede deleža v tožbi trdile, da pripada skupini proizvajalcev fonogramov in skupini filmskih producentov po 15 % od zbranih nadomestil (str. 3 tožbe = l. št. 3), kar skupaj pomeni 30 % od zbranih nadomestil. Kolikšen naj bi bil delež vsake posamezne tožnice so tožnice trdile na istem mestu. Pritožbeno sodišče zgolj primeroma navaja, da naj bi v letu 2010 zatrjevani delež prve tožnice znašal 3,14 %, druge tožnice 14,05 %, tretje tožnice 14,05 % in četrte tožnice 2,43 % (l. št. 3), vendar računano od deleža, ki naj bi po njihovih zatrjevanjih pripadal proizvajalcem fonogramov in naj bi znašal 15 % od celotne mase nadomestil. Iz teh deležev je mogoče izračunati tudi njihove deleže v celotni masi nadomestil; treba je le pomnožiti 15/100 z zatrjevanimi deleži. Trditve o deležih so tožnice oprle na podatke o deležih posameznih proizvajalcev fonogramov, ki jih imajo na nadomestilih, ki jih je v letih 2010 do 2015 uveljavljal Zavod IPF kot nadomestila za javno predvajanje fonogramov. Kot dokaz so predložile potrdilo Zavoda IPF glede deleža posamezne tožnice v delilni masi proizvajalcev fonogramov Zavoda IPF.

25. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo (str. 4 in nasl. = l. št. 16 in nasl.) odgovorila, da je UIL v več pismih opozarjal, da je treba pred vsako delitvijo napraviti rezervacije za neznane imetnike. Trdila pa je tudi, da naj bi pri delitvi ne bili upoštevani in določeni deleži, do katerih so upravičeni izdajatelji zvočnih knjig. Ti naj bi po trditvah UIL, na katere se je sklicevala tožena stranka, tudi ne bili zastopani po nobeni kolektivni organizaciji (odgovor na tožbo, str. 4 = l. št. 16). Kot dokaz je tožena stranka navedla še odločbo Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino opr. št. 31225-2/2012-71/102 z dne 28. 5. 2015 (priloga B2). Da proizvajalcev fonogramov, ki so zvočne knjige ne zastopa nobena kolektivna organizacija, niso tožnice niti prerekale.

26. Glede deleža proizvajalcev zvočnih knjig, so bile nasprotne trditve tožnic v nadaljevanju postopka le skromne. Izdajatelj e-knjige naj ne bi mogel "biti zajet v zakonski kategoriji imetnikov pravic proizvajalec fonogramov in filmski producent" (vloga z dne 16. 5. 2017, str. 4 = l. št. 39). Zakaj so pravzaprav tožnice menile, da je tako, niso pojasnile.

27. Po presoji pritožbenega sodišča pa so zvočne knjige vsekakor fonogrami; razlogi so že bili podani. Zato je treba pri delitvi upoštevati tudi proizvajalce fonogramov, ki so zvočne knjige, ne glede na to, da jih ne zastopa nobena kolektivna organizacija.

28. Tožena stranka je v prid pravilnosti svojega mnenja, da delež ni določen, ker ni določen delež proizvajalcev fonogramov, na katerih so posneta pisana dela (zvočne knjige), navajala odločbo UIL opr. št. 31225-2/2012-71/102 z dne 28. 5. 2015. Ta odločba je pravnomočna (odločba Upravnega sodišča, opr. št. I U 948/2015-21). Odločba UIL se sicer ne nanaša naravnost na razmerje med tožnicami in toženo stranko. Z navedeno odločbo se je zgolj odločalo o vlogi druge kolektivne organizacije SAZOR GIZ, s katero je želela SAZOR GIZ pridobiti začasno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (gl. izrek navedene odločbe). UIL je v navedeni odločbi ugotovil prav to, kar je tožena stranka trdila, da namreč ni določen delež proizvajalcev fonogramov, na katerih so posneta pisana dela znotraj deleža, ki pripada vsem proizvajalcem fonogramov (str. 5, pod III in str. 34 zgoraj). Navedeno odločbo je preizkusilo Upravno sodišče, opr. št. I U 948/2015-21. Odločitev UIL je potrdilo. Presodilo je, da je Dogovor v delu, ki se nanaša na proizvajalce fonogramov in filmske producente, neveljaven, ker je bil nepravilno dogovorjen delilni ključ za delitev nadomestila znotraj deleža v višini 30 %, ki ga imajo skupaj proizvajalci fonogramov in filmski producenti (1. odstavek 153. člena ZASP). Za odločitev v tej zadevi pa je pomembno le to, da je Upravno sodišče v r. št. 15 jasno odločilo, da morajo biti v delilnem ključu upoštevani tudi upravičenci, ki še niso organizirani v kolektivni organizaciji. To pa so prav izdajatelji zvočnih knjig. Kot pravni temelj za takšno mnenje je Upravno sodišče navedlo 1. odstavek 39. člena ZASP.

29. Ker tožnice niso zatrjevala, kolikšen je delež proizvajalcev zvočnih knjig, je posledično nedoločljiv tudi delež vseh ostalih proizvajalcev fonogramov v okviru tridesetodstotnega deleža nadomestil. Isto velja tudi za nedoločljivost deleža vseh ostalih proizvajalcev fonogramov v celotni masi nadomestil (1. odstavek 154. člena ZASP). Iz tega sledi, da je odstotkovno nedoločljiv tudi delež vsake od štirih tožnic. Tožba že iz tega razloga ni sklepčna. Ker je na to vrzel tožena stranka med postopkom pred sodiščem stopnje opozarjala (prim. r. št. 25), sodišča določila o materialnem procesnem vodstvu niso zavezovala. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen.

30. Dodatni razlog za presojo odstotkovne nedoločljivosti deleža tožnic je, da niso niti trdile, koliko naj bi znašal delež za neznane proizvajalce fonogramov (t. i. rezervacije). Tožnice so zgolj trdile, da takšnih proizvajalcev fonogramov sploh ne more biti (pripravljalna vloga z dne 16. 5. 2017). Tožena stranka je te trditve zanikala (pripravljalna vloga z dne 26. 5. 2017, str. 5, 6 spodaj in str. 7 = l. št. 56 in 57), pri tem pa je tudi navedla razloge. Ti so bili, da je tako predvideval že Dogovor, odločba UIL, sklicevala pa se je tudi na sporočilo za javnost v zvezi s sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 948/2015-21.

31. Z ostalimi obširnimi pritožbenimi razlogi se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati, ker bi ne mogli več vplivati na odločitev v tej zadevi (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbene zahtevke.

V. STROŠKI POSTOPKA

32. Utemeljena je pritožba, kolikor meni, da so bili tožniki formalni sosporniki (2. točka 1. odstavka 191. člena ZPP). Njihovi zahtevki sicer temeljijo na v bistvenem delu istovrstnem dejanskem in pravnem stanju, toda medsebojno niso v pravni skupnosti in tudi terjatve niso solidarne.

33. Glede na to bi morale biti določene tudi 4 različne vrednosti spornih predmetov: 6.233,68 EUR, 30.716,20 EUR, 18.095,41 EUR in 3.572,64 EUR. To napako je pritožbeno sodišče v svoji odločbi popravilo. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

34. Ker je tožena stranka v postopku dosegla uspeh, lahko zahteva povrnitev stroškov vsega postopka od tožnic. Te bodo morale svoje stroške, vključno s stroški odgovora na pritožbo, nositi same (2. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

35. Tožena stranka je svoje zahtevke po povrnitvi stroškov za delo odvetnika postavila tako, kot da bi bila vrednost spornega predmeta le ena sama. Tako je ravnala v teku prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

36. Tožena stranka je upravičena do povrnitve po 1.100 OT za odgovor na tožbo in za prvo pripravljalno vlogo ter za udeležbo na naroku za glavno obravnavo, za drugo pripravljalno vlogo pa 825 OT (tar. št. 19 (1), 18, in 19 (2) Odvetniške tarife). Poleg tega je upravičena tudi do urnine v višini 50 OT (6. člen Odvetniške tarife) in do povrnitve materialnih stroškov v višini 41,25 OT, in do DDV od vsote prej navedenih postavk. Upravičena je torej to povrnitve skupaj 2.361,02 EUR.

37. Tožena stranka je upravičena do povrnitve nagrade v višini 1.375 OT za vložitev pritožbe. Do takšne nagrade je upravičena po tar. št. 21 (1) Odvetniške tarife. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve materialnih stroškov v višini 33,75 OT in do DDV od vsote obeh prej navedenih postavk. Skupaj je torej upravičena do povrnitve stroškov za delo pooblaščenca v višini 646,62 EUR. Poleg tega je upravičena tudi do povrnitve sodne takse v višini 1.227,00 EUR. Skupaj znašajo stroški tožene stranke v zvezi s pritožbenim postopkom 1.873,62 EUR.

38. Stroški na obeh stopnjah znašajo 2.361,02 EUR in 1.873,62 EUR, skupaj torej 4.234,64 EUR.

39. Tožnice morajo poravnati ta znesek glede na deleže na vsoti spornih predmetov, saj so njihovi deleži precej različni (2. odstavek 161. člena ZPP). Deleži tožnic na skupni vrednosti spornega predmeta znašajo namreč 11 %, 52 % in 31 % in 6 %. Prva tožnica mora plačati 465,81 EUR, druga tožnica 2.202,01 EUR, tretja tožnica 1.312,74 EUR in četrta tožnica 254,08 EUR.

40. Te zneske bodo morale tožnice povrniti v 15 dneh od vročitve te odločbe. Če bodo s plačilom zamudile, bodo morale plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

21.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba V Cpg 54/2018
• VSL Sodba V Cpg 802/2018
• VSL Sodba V Cpg 744/2018