<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 13/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.13.2017
Evidenčna številka:VSL00004020
Datum odločbe:14.09.2017
Senat, sodnik posameznik:mag. Valerija Jelen Kosi (preds.), Lidija Leskošek Nikolič (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:KORPORACIJSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:prepoved vračila vložka - ničnost pogodbe - zmanjšanje premoženja družbe - obogatitev - zavarovanje plačila - bančna garancija - hčerinska družba - vrnitveni zahtevek družbe - kršitev prisilnih predpisov - dobrovernost kupca - obseg zaveze - poroštvo - pristop k dolgu - obseg porokove odgovornosti

Jedro

V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz tretjega odstavka 227. člena ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".

V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov.

Tako porok kot pristopnik k dolgu se lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik.

V primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako; 1.) da se ugotovi, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 172.257,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 161.131,22 EUR od 26. 11. 2014 do plačila; 2.) da se toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 6.894,13 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 4.210,51 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 172.257,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 161.131,22 EUR od 26. 11. 2014 dalje do plačila, enako tudi zahtevek za povračilo pravdnih stroškov.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, naj višje sodišče pritožbo zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka kot kupec je z družbo A. - G. d.o.o. kot prodajalcem dne 8. 9. 2011 sklenila Prodajno predpogodbo za projekt S. (A4, v nadaljevanju: Predpogodba). Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da bosta po pridobitvi pravnomočnega uporabnega dovoljenja sklenili prodajno pogodbo za poslovni prostor (trgovino S.). Pogodbeno ceno v višini 5.388.000 EUR z DDV se je kupec s Predpogodbo zavezal plačevati avansno, in sicer naj bi do sklenitve prodajne pogodbe prodajalcu nakazal 90% pogodbene vrednosti (4. člen Predpogodbe). Dne 4. 11. 2011 je z Dodatkom št. 2 k Prodajni predpogodbi (A6, v nadaljevanju: Dodatek) na strani prodajalca pristopila tožena stranka, ki je sestrska družba prodajalca (njun skupni delničar oz. družbenik je A. d.d.). Tožeči stranki je izročila dve bančni garanciji v zavarovanje dveh avansnih plačil kupnine. Tožeča stranka je dne 11. 11. 2011 nakazala 538.800 EUR avansa prodajalcu, dne 21. 12. 2012 pa 1.077.600 EUR avansa toženi stranki. Zaradi nastopa plačilne nesposobnosti prodajalca je tožeča stranka 9. 12. 2014 odstopila od Predpogodbe in unovčila obe garanciji v višini plačanega avansa 1.616.400,00 EUR. Zoper vse družbe v koncernu, ki ga tvorijo prodajalec, tožena stranka in njun skupni delničar/družbenik, se je začel stečajni postopek. V tem postopku tožeča stranka na podlagi napotitvenega sklepa stečajnega sodišča uveljavlja pogodbene obresti, ki ji pripadajo v skladu z 11. členom Predpogodbe.

6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi nosilnega zaključka, da je Dodatek ničen, ker predstavlja prikrito vračilo vložka, ki ga Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v 227. členu izrecno prepoveduje. Ugotovilo je, da tožeča stranka pri sklepanju Dodatka ni bila dobroverna, saj ji je bilo znano, da tožena stranka z njim prevzema zavarovanje za obveznosti sestrske družbe (prodajalca). Sklicevalo se je na stališče iz sodbe VSL I Cpg 323/2013 z dne 6. 6. 2013, po katerem ima ničnost zaveze o zavarovanju, ko gre za razmerje med obvladujočo in odvisno družbo, posledice tudi za prejemnika zavarovanja, če je opustil skrbnost dobrega strokovnjaka in sprejel poroštvo, ki bi utegnilo predstavljati nedopustno vračilo vložka po 1. odstavku 227. člena ZGD-1.

7. Pritožba utemeljeno opozarja, da sta pravdni stranki s sklenitvijo Dodatka vstopili v pogodbeno (obligacijsko) razmerje. Veljavnost obligacijskopravnega razmerja se presoja po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). V skladu s 86. členom OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. ZGD-1 v 227. členu določa prepoved vračila vložkov (delničarju). Natančnejše opredelitve pojma "vračila vložka" ne vsebuje, vendar gre po naravi stvari za kakršnekoli posle, katerih posledica je zmanjšanje premoženja družbe v korist njenega delničarja. Tudi ni nujno, da sta v tovrstnih poslih in ravnanjih udeležena le družba in delničar. Iz 3. odstavka 227. čl. ZGD-1 izhaja, da so nedopustna tudi plačila, ki niso bila dana zgolj neposredno delničarju, pač pa so bila dana z njim povezani družbi ali tretjemu po njegovem naročilu. Ne glede na raznolikost poslov in možne različne udeležence v tovrstnih poslih mora biti izkazana relevantna vez med zmanjšanjem premoženja družbe na eni strani in obogatitvijo njenega delničarja na drugi strani, da ima posel oz. pravno dejanje značilnosti prepovedanega vračila vložka. Ni sporno, da se zavarovanje, ki ga da hčerinska družba (sestrska družba) za obveznosti družbe matere (sestrske družbe) šteje kot prikrito vračilo vložka delničarju (družbi materi), če družba, ki je to zavarovanje dala in je bilo kasneje tudi unovčeno, zanj ni prejela ustreznega nadomestila. Za takšno situacijo je šlo tudi v obravnavanem primeru. Vendar pa ZGD-1 v 233. členu določa tudi sankcijo za kršitev prepovedi iz 227. člena, saj vzpostavlja vrnitveni zahtevek družbe (oz. drugih delničarjev in upnikov) do delničarjev, ki morajo družbi vrniti prepovedana plačila. To pomeni, da Dodatek, tudi, če je bilo z njegovo sklenitvijo kršeno pravilo iz 227. člena ZGD-1, ni ničen, saj zakon zaradi kršitve prisilnega predpisa predpisuje "nekaj drugega".

8. Dodatek bi lahko bil ničen zaradi kršitve moralnih načel, ker zakon zaradi tovrstne kršitve ne predpisuje ničesar drugega. Iz razlogov prvostopnega sodišča je mogoče razbrati, da je sodišče ugovoru ničnosti ugodilo tudi zato, ker je štelo, da tožeča stranka ni bila dobroverna oz. ni ravnala pošteno. Zavzelo je stališče, da ne more iti za pošteno tretjo osebo, če tretja oseba ve ali ji vsaj ne more ostati neznano, da je pogodba, s katero se ustanavlja zavarovanje, v nasprotju s korporacijskopravno izplačilno prepovedjo. Ker je bila tožeča stranka seznanjena z vsemi lastniškimi povezavami tožene stranke s prodajalcem oz. povezavah vseh družb v koncernu A., je s tem izkazana njena nedobrovernost oz. nepoštenost.

9. Pritožba navedenim razlogom utemeljeno nasprotuje. V primeru prepovedi in dolžnosti vračila vložka (227. in 233. člen ZGD-1) gre za institute korporacijskega prava, ki določa notranji ustroj družb in ureja razmerja med udeleženci teh notranjih razmerij, v obravnavanem primeru med družbo in njenimi delničarji. Obveznosti, ki jih imajo delničarji do družbe v skladu s pravili korporacijskega prava, so dolžni delničarji sami tudi v celoti izpolnjevati. Odgovornosti za njihovo neizpolnitev ni mogoče naprtiti tretjim. To pomeni, da tretje osebe, s katerimi družbe vstopajo v pogodbena razmerja, v načelu nimajo nikakršnih (niti moralnih) dolžnosti skrbeti za notranja razmerja v tej družbi oz. za to, da njeni delničarji pravilno izpolnjujejo svoje obveznosti do družbe in da ne kršijo prisilnih predpisov. Zahtevani standard skrbnosti dobrega gospodarja je tožeči stranki kot bodočemu kupcu še nezgrajene nepremičnine narekoval le, da zagotovi ustrezno zavarovanje plačanega avansa, in tej zahtevi je tožeča stranka zadostila s primerno skrbnostjo, saj je poskrbela za prvovrstno zavarovanje v obliki bančnih garancij, ki ji jih je bil dolžan zagotoviti bodisi prodajalec bodisi tožena stranka. Okoliščina, da je tožeča stranka vedela, da je zavarovanje nudila sestrska družba prodajalca, in da ji je bilo znano, da sta prodajalec in tožena stranka del koncerna, ki ga obvladuje skupni delničar/družbenik, je z ozirom na povedano nerelevantna, saj urejanje notranjih medsebojnih razmerij v koncernu ni v pristojnosti tožeče stranke. Za ustrezno nadomestilo toženi stranki za dano zavarovanje je bil dolžan poskrbeti prodajalec oz. njun skupni delničar/družbenik in ne tožeča stranka. Tožeča stranka ni bila dolžna preverjati, ali je to v resnici storil. Dobrovernost se v pravnem prometu domneva. Tudi, če bi tožeča stranka ob sklenitvi Dodatka vedela, da ji tožena stranka izroča bančne garancije za obveznosti sestrske družbe brez nadomestila, je smela utemeljeno pričakovati, da bodo družbe v koncernu svoja medsebojna notranja razmerja naknadno pravilno in zakonito uredile (npr. v skladu s 545. členom ZGD-1). Za to, da tega niso storile, ni odgovorna tožeča stranka in tega ni mogoče pripisati njeni neskrbnosti. Tožeča stranka, ne nazadnje, nima v rokah nobenih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko preprečila morebitne kršitve korporacijskih pravil in zagotovila zakonitost notranjih razmerij med delničarji tožene stranke in toženo stranko, oz. med udeleženci celotnega koncerna, praviloma pa za takšne kršitve kot tretja oseba niti ne ve, saj tudi družbe o konkretni vsebini svojih notranjih razmerjih niso dolžne seznanjati svojih pogodbenih partnerjev. Za nedobrovernost oz. nepoštenost tretjega bi eventuelno lahko šlo v primeru, če bi tretji s škodnim namenom sodeloval pri poslih, ki pomenijo kršitev prepovedi iz 227. člena ZGD-1, t.j. izključno z namenom osiromašenja in izčrpavanja družbe v korist delničarjev, in da drugih legitimnih interesov niti ne bi zasledoval. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenga ugotavlja, da Dodatek tudi ni ničen zaradi kršitve moralnih načel, saj v postopku na prvi stopnji niso bila niti zatrjevana dejstva, ki bi kazala na nedobrovernost oziroma nepoštenost tožeče stranke pri sklenitvi Dodatka.

10. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se razlogi iz prejšnje tč. obrazložitve nanašajo izključno na v tej zadevi obravnavano dejansko stanje, in da pritožbeno sodišče ni preizkušalo oz. revidiralo stališč, zavzetih v zadevi I Cpg 323/2013. V citirani zadevi namreč ni šlo za povsem primerljivo dejansko stanje, saj je bila prejemnica zavarovanja banka, t.j. subjekt, ki se profesionalno ukvarja s preverjanjem kreditnih sposobnosti svojih komitentov in zagotavljanjem primernih zavarovanj. Ne glede na to, ali bodo stališča v zadevi I Cpg 323/2013 v bodoči sodni praksi vzdržala preizkus ali ne, so tako možnosti za pridobitev ustreznih informacij kot zahteve po skrbnosti, ki sodijo v standard dobrega strokovnjaka, pri bankah bistveno višje.

11. Ker ničnost ni podana, je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi druge zaključke prvostopnega sodišča, predvsem zaključka o pravni naravi Dodatka, in njegovi vsebini, ki mu v pritožbenem postopku nasprotujeta obe stranki. Pritožba nasprotuje pravni kvalifikaciji Dodatka kot poroštvene pogodbe in trdi, da je sodišče s tem prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank, ki sta ves čas govorili o pristopu h pogodbi. Pritožbeno sodišče uvodoma pripominja, da OZ instituta pristopa h pogodbi ne pozna in ne ureja, zato predpostavlja, da ima pritožba v mislih pristop k dolgu (432. člen OZ). Ker je edina (kvalitativna) razlika med poroštvom in pristopom k dolgu v regresni pravici, ki jo porok ima po zakonu, pristopnik pa ne, in ker v tej zadevi vprašanje obstoja regresne pravice ni relevantno, je po mnenju pritožbenega sodišča nerelevantno tudi, ali ima Dodatek pravno naravo poroštva ali pristopa k dolgu. Med strankama je bil sporen obseg zaveze tožene stranke, ki ga je sprejela s sklenitvijo Dodatka, ta pa je lahko omejen tako pri poroštvu kot pri pristopu k dolgu. Tako porok kot pristopnik k dolgu se namreč lahko zavežeta za manj, kot dolguje upniku glavni dolžnik. Sicer pa med obema institutoma ni razlik.

12. V 2. členu Dodatka je bilo dogovorjeno:

13. "Pogodbene stranke so soglasne, da A. - G. d.o.o. na strani prodajalca pristopa k Pogodbi in za pogodbene obveznosti s prodajalcem odgovarja solidarno. To velja predvsem vendar ne omejeno na določila in namen 7. člena Pogodbe in lahko oziroma mora na podlagi tega dodatka, bančne garancije kot naročnik predložit tudi A. - G. d.o.o. A. - G. d.o.o. tako odgovarja tudi za vsa pogodbena določila, ki so vezana na garancijo in vsa določila, ki so z garancijo zavarovana. Kupec tako bančno garancijo v primeru kršitve Pogodbe brez zadržkov unovči. A. - G. d.o.o. ali prodajalec taki unovčitvi, ki izhaja iz pogodbenih določil ne bo nasprotoval ali izpodbijal."

Pritožbeno sodišče sprejema zaključke prvostopnega sodišča, da citirano določilo Dodatka ni nejasno, in da tako iz jezikovne razlage kot razlage po skupnem namenu strank izhaja, da je tožena stranka prevzela več kot zgolj obveznost izročitve bančnih garancij, kot trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo. Nedvomno se ni zavezala izpolniti glavne dolžnosti prodajalca iz Predpogodbe, da sklene prodajno pogodbo za zgrajeno nepremičnino. Tega tudi nihče ni trdil. Vendar pa je k Predpogodbi pristopila kot solidarna dolžnica glede vseh ostalih obveznosti prodajalca iz Predpogodbe, ki se ne nanašajo zgolj na izročitev bančnih garancij, pač pa tudi na dolžnost vračila avansa v primeru odstopa od pogodbe in dolžnost plačila pogodbenih obresti. Če je bil namen tožene stranke ob sklenitvi Dodatka ožji, izročiti le bančne garancije za zavarovanje avansa, bi morala predlagati ustrezen popravek zapisanega besedila v Dodatku, iz katerega je povsem jasno razvidno, da je bil namen tožeče stranke bistveno širši, zagotoviti dodatno zavarovanje za pokritje vseh rizikov iz Predpogodbe vse do izpolnitve pogojev za sklenitev prodajne pogodbe. Nikakor ni šlo za področje nepredstavljivega, pač pa za povsem razumen in predvidljiv interes tožeče stranke, da si zagotovi zavarovanje, če bi se končni namen Predpogodbe izjalovil. Zato v konkretnem primeru ni bilo podlage za uporabo 83. člena OZ. Še zlasti, ker v primeru, če odgovornost poroka (enako tudi pristopnika) ni izrecno omejena z dogovorom, porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo ali po dolžnikovi krivdi (4. odstavek 1017. člena OZ). Do odstopa od pogodbe in posledične dolžnosti plačila pogodbenih obresti za vplačani avans pa je prišlo po dolžnikovi krivdi.

14. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava (358. člen ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo, toženi stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo pravdne stroške v višini 6.894,13 EUR, kar predstavlja: posvet s stranko (50 točk x 0,459= 22,95 EUR), obvestilo stranki (20 točk x 0,459=9,18 EUR), tožba (1.700 točk x 0,459=780,3 EUR), 1. pripravljalna vloga (1.700 točk x 0,459= 780,3EUR?), zastopanje na prvem naroku z dne 2. 6. 2016 (1.700 točk x 0,459= 780,3EUR), zastopanje na drugem naroku z dne 1. 9. 2016 (850 točk x 0,459=390,3 EUR), zastopanje na tretjem naroku z dne 22. 9. 2016 (850 točk x 0,459=390,3 EUR), zahtevane urnine za omenjeni narok sodišče ni priznalo, saj ni trajal dlje kot 1 uro. Skupaj torej znesejo stroški 6.870 točk (3.153,33 EUR), materialni izdatki do 1000 točk 2% (20 točk x 0,459 EUR = 9,18 EUR), nad 1000 točk 1% (58,7 točk x 0,459 EUR = 26,94EUR), 22% DDV (3.189,45 EUR + 22% (701,68 EUR)), kar znese skupaj 3.891,13 EUR, dodatno še sodna taksa za tožbo v višini 3.003,00 ?.

15. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji mora skladno s 155. členom ZPP tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v višini 4.210,51 EUR. Pritožbeni stroški sestavljajo: nagrado za pritožba (2.125 točk x 0,459= 975,38 EUR), materialne izdatke do 1000 točk 2% (20 točk x 0,459 EUR = 9,18 EUR), nad 1000 točk 1% (11,25 točk x 0,459 EUR = 5,2 EUR) ter na vse skupaj še 22% DDV (989,76 EUR + 22% (217,75 EUR)), kar znese skupaj 1.207,51 ?, dodatno še sodna taksa za pritožbo v višini 3.003,00 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 86, 432, 1017, 1017/4
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 227, 227/1, 227/3, 233

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
20.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MzU3