VSL Sodba II Cpg 880/2017

Jedro

Pritožnik uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka po 212. členu ZPP v zvezi z določbo 7. člena ZPP, ki ni zajeta v drugem odstavku 339. člena ZPP. To skladno z izrecno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP ni dopusten pritožbeni razlog.

Pritožbena navedba, da je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, nima opore v podatkih spisa, niti ni izkazana v pritožbi. Zgolj pavšalno navajanje, da ji je pooblaščenka tožeče stranke v komunikaciji s pooblaščenko tožene stranke omenila, da tožečo stranko zastopa po določbah ZBPP, brez predlaganja dokazov o resničnosti le-tega, pritožbenega sodišče ne prepriča.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke z dne 19. 5. 2017 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožba tožene stranke z dne 29. 8. 2017 se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo objektivno spremembo tožbe (prva točka izreka), razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 7849/2016 z dne 28. 1. 2016 v prvem in tretjem odstavku izreka in postopek nadaljevalo kot pri tožbi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožeči stranki dolžna plačati 360,00 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 360,00 EUR od 21. 7. 2015 do 26. 1. 2016 v znesku 15,08 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 15,08 EUR od 27. 1. 2016 dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti izvršilne stroške v višini 44,00 EUR in pravdne stroške v višini 433,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV in V. točka izreka).

2. Tožena stranka je po prejemu sodbe s skrajšano obrazložitvijo pravočasno vložila pritožbo zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, to je zoper odločitev v IV. in V. točki izreka, iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. Po prejemu sodbe s podrobnejšo obrazložitvijo je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo še zoper obsodilni (ter posledično stroškovni del, to je III., IV. in V. točka izreka) iz pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbah je predlagala, da višje sodišče pritožbama ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne ter temu posledično spremeni tudi stroškovni sklep oziroma stroškovni sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki kot prejemnici brezplačne pravne pomoči, priznane pravdne stroške in sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje, plačati v korist transakcijskega računa Okrožnega sodišča v Ljubljani, po odločbi Bpp, stroške sodne takse pa dejanskemu plačniku. Podredno pa je predlaga razveljavitev sodbe in sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbi ni odgovorila.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

5. Na del pritožbenih navedb bo odgovorjeno že, če Višje sodišče pojasni, kakšne so meje preizkusa v postopku odločanja o pritožbi v gospodarskih sporih majhne vrednosti. V tovrstnih sporih (prvi odstavek 495. člena ZPP) veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev o sporu majhne vrednosti dejanskega stanja (ki vključuje tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje) ni mogoče izpodbijati.

6. Na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje je naslednje: med pravdnima strankama je bila v letu 2015 sklenjena podjemna pogodba, s katero se je tožeča stranka zavezala pripraviti potrebno dokumentacijo za prijavo tožene stranke na razpise Slovenskega podjetniškega sklada. Med strankami ni obstajal dogovor, da bi bila tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno delo šele, če bo do prijave na razpis prišlo, kar dokazuje tudi preteklo sodelovanje med pravdnima strankama (leta 2014 je tožena stranka plačala tožečo stranko za opravljeno delo, čeprav do prijave na razpis ni prišlo). Tožeča stranka je za toženo stranko pripravila in izročila finančni del poslovnega načrta. Ker tožena stranka ni prostovoljno plačala opravljenih storitev tožene stranke, je bila slednja primorana sprožiti predmetni sodni postopek. Višje sodišče mora zato, brez vsebinske presoje, zavrniti pritožbene navedbe, ki od te dejanske podlage odstopajo, jo relativizirajo ali ji celo nasprotujejo. Takšnih dejanskih navedb pritožbe zato višje sodišče pri pravni presoji ni obravnavalo.

7. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo, da je bila med pravdnima strankama uveljavljena praksa za plačilo opravljenega dela, ne glede na to, ali je bila prijava na razpis oddana ali ne, preseglo trditveno podlago tožeče stranke. Po prepričanju pritožbe naj bi preseglo trditveno podlago tudi z zaključkom, da je tožeča stranka izdelala finančni načrt za toženo stranko in ji ga izročila. S tem uveljavlja relativno bistveno kršitev pravil postopka po členu 212 ZPP¹ v zvezi z določbo 7. člena ZPP,² ki ni zajeta v drugem odstavku 339. člena ZPP. To pa skladno z izrecno določbo prvega odstavka 458. člena ZPP, da se prvostopenjske odločbe v sporih majhne vrednosti lahko izpodbijajo samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, v obravnavanem primeru ni dopusten pritožbeni razlog. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da je tudi sicer pritožbeni očitek neutemeljen, saj zaključki sodišča prve stopnje ne presegajo trditvene podlage tožeče stranke.

8. Nedopusten je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka že z zavrnitvijo prvega računa v višini 540,00 EUR, zavrnila tudi naknadni (vtoževani) račun v višini 360,00 EUR, zato se ji ni zdelo potrebno zavrniti tudi slednjega, saj je zaračunana ista storitev, le za nižji znesek. V postopku v sporih majhne vrednosti izven okvira določbe 453. člena ZPP novih navedb in dokazov sodišče ne sme upoštevati.

9. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Pravilno je zaključilo, da je ob izvedenem in izročenem finančnem načrtu tožeče stranke, tudi tožena stranka dolžna izpolniti svoj del obveznosti (plačilo storitve), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. Tožena stranka je (v tej pritožbi) odločitev o pravdnih stroških izpodbijala le z argumentom napačnosti odločitve o glavni stvari. Slednji se je izkazal za neutemeljenega, zato je neutemeljena tudi pritožba zoper stroškovni del izreka izpodbijane sodbe.

O pritožbi zoper sklep o stroških

11. Kadar je stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, je sodišče pri odločanju o pravdnih stroških vezano na odločbo pristojnega organa o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. Na tej podlagi ugotovi obseg stroškov. Po uradni dolžnosti mora ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov upoštevati celo založene stroške, ki jih upravičenec do brezplačne pravne pomoči v sodnem postopku ni priglasil. Na podlagi izdane odločbe o brezplačni pravni pomoči v odločbi o stroških postopka odloči tudi o višini in obsegu stroškov in pri tem upošteva določbe ZPP o povrnitvi stroškov. Hkrati mora odločiti o načinu plačila stroškov, ki so bili za upravičenca do brezplačne pomoči založeni iz proračuna RS, tako, da jih mora nasprotna stranka, ki je dolžna poravnati pravdne stroške v pravdi uspešnega upravičenca do brezplačne pravne pomoči, povrniti v korist proračuna RS, namesto stranki, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči (drugi in tretji odstavek 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju: ZBPP).

12. O tem smiselno govori pritožba, vendar pa pritožbena navedba, da je bila tožeči stranki dodeljena brezplačna pravna pomoč, nima opore v podatkih spisa, niti ni izkazana v pritožbi. Zgolj pavšalno navajanje, da ji je pooblaščenka tožeče stranke v komunikaciji s pooblaščenko tožene stranke omenila, da tožečo stranko zastopa po določbah ZBPP, brez predlaganja dokazov o resničnosti le-tega, pa pritožbenega sodišče ne prepriča. Ob povedanem je očitek napačne uporabe materialnega prava neutemeljen. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi materialne podlage navedene v 19. točki obrazložitve, ob neizkazanosti dodeljene brezplačne pravne pomoči, pa uporaba 46. člena ZBPP ne pride v poštev.

13. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno s 350. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo zoper sodbo in sklep je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji z njo nastali (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.
² Vezanost sodišča na trditveno podlago tožeče in tožene stranke.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cpg 693/2020
• VSC sklep Cp 360/2016
• VSL Sodba II Cp 838/2017