VSL Sodba I Cpg 867/2017

Jedro

Če je obveznost zavarovalnice, da v primeru, če je do zavarovalnine upravičenih več oseb, ob nastanku zavarovalnega primera vsem izpolni obveznost izplačila zavarovalnine, ji ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če v primeru, kadar celotno zavarovalnino zase zahteva le eden izmed upravičencev, poda ugovor, da ni dolžna temu upravičencu izplačati tudi tistega dela zavarovalnine, do katerega je upravičen nekdo drug. Če je tožnik menil, da je edini upravičen prejeti zavarovalnino zase, bi moral podati relevantne trditve in dokaze, ki to pravico potrjujejo, s čimer pa v konkretnem primeru ni uspel.

Pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti bi tožeča stranka imela, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov, ali pa če ji je drugi upnik svoj del zavarovalnine odstopil, pri čemer bi morala izkazati tudi kritno razmerje med njima, saj ni namen zavarovanja nuditi korist tretjemu, ki ni lastnik zavarovane nepremičnine. V tem smislu je obrambo proti plačilu celotnega zneska tožeči stranki gradila tudi tožena stranka.

S pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela, je stečajna upraviteljica dejansko odobrila dejanje priglasitve stranske intervencije, ki ga je v pravdi opravil dolžnik v osebnem stečaju.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 4.251,70 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednjega dne po izteku roka za plačilo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 620.240,27,00 EUR (pravilno 620.240,27 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila (I. točka izreka). Za 1.822.117,87 EUR z zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki plača 17.893,42 EUR stroškov postopka z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), toženi stranki pa, da stranskemu intervenientu povrne 14,35 EUR njegovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, prav tako tudi stranski intervenient.

3. Tožena stranka se je pritožila zoper I. točko izreka sodbe deloma in sicer za 416.439,12 EUR s prisojenimi pripadki (sodba je postala pravnomočna za prisojeno zavarovalnino tožeči stranki v višini 258.823,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila) ter zoper III. točko izreka za razliko od 17.893,42 EUR do 22.154,68 EUR, kolikor naj bi po izračunu tožene stranke morala tožeča stranka plačati njenih pravdnih stroškov. Pritožbenemu sodišču je glede na navedeno predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka se je pritožila zoper II. točko izreka sodbe deloma in sicer proti zavrnitvi dela zahtevka za plačilo 595.917,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila ter v celoti zoper III. točko izreka. Uveljavljala je pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki skupaj 1.216.157,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do prenehanja obveznosti in stroške postopka z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

5. Stranski intervenient se je pritožil v celoti zoper II. in III. točko izreka zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagal, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer so pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški. Priglasil je pritožbene stroške.

6. Pritožbe niso utemeljene.

Glede udeležbe stranskega intervenienta v pravdi

7. Kdor ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, se lahko pridruži tej stranki (prvi odstavek 199. člena ZPP). V obravnavani zadevi je H. D. (v nadaljevanju D.) priglasil stransko intervencijo z vlogo z dne 25. 4. 2017, ki jo je v spis vložil na naroku 25. 4. 2017. Tožena stranka je dovolitvi stranske intervencije nasprotovala, sodišče pa je napovedalo odločitev o priglašeni stranski intervenciji izven naroka. V izreku sodbe in sklepa XI Pg 3074/2016 z dne 25. 4. 2017 ni vsebovana odločitev, da je sodišče stransko intervencijo dovolilo, izhaja pa iz naslova, uvoda in obrazložitve sodbe in sklepa. To odločbo je sodišče vročalo stranskemu intervenientu, ne pa upraviteljici, ki je imenovana v postopku osebnega stečaja, ki teče nad stranskim intervenientom.

8. Stečajna upraviteljica je odločbo prejela od dolžnika in se je zoper njo pravočasno pritožila. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče dovolilo, da se postopka udeleži dolžnik, čeprav je njegova poslovna sposobnost glede razpolaganja s premoženjem, ki sodi v stečajno maso, omejena, posledično pa sodišču prve stopnje tudi očita, da zato, ker dolžnik v osebnem stečaju ni bil ustrezno zastopan, upraviteljici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. S pritožbo stranskega intervenienta zoper sodbo v delu, v katerem tožeča stranka ni uspela, je stečajna upraviteljica dejansko odobrila dejanje priglasitve stranske intervencije, ki ga je v pravdi opravil dolžnik v osebnem stečaju. Zato pritožbeno sodišče ni imelo nobene podlage za presojo, da priglasitev intervencije, ki jo je opravil dolžnik brez stečajne upraviteljice, nima nobenih učinkov. Stališče, da bi sodišče moralo smiselno določbi prve točke 205. člena ZPP o prekinitvi postopka narok, na katerem je dolžnik priglasil intervencijo, preložiti zaradi zagotovitve udeležbe stečajne upraviteljice, pa je zmotno. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ZPP ne izenačuje položaja stranskega intervenienta (tj. druge osebe, ki ima pravico udeležbe v postopku) s položajem, ki ga ima stranka pravdnega postopka. S tem pa se izkaže, da ni utemeljen očitek stranskega intervenienta, da mu z nezakonitim postopanjem ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Glede upravičenca do zavarovalnine

9. Zavarovalnina se nanaša na v požaru dne 9. 7. 2012 uničeno stavbo, ki stoji na dveh nepremičninah, parceli ID znak 009/2-0 v lasti tožeče stranke in parceli ID znak 009/3-0 v lasti D. Ob sklenitvi zavarovalne pogodbe 4. 6. 2009 je bila tožeča stranka že v stečaju (od 25. 11. 2008)¹, nad D. pa se je postopek osebnega stečaja začel 20. 5. 2014. Tožeča stranka je tožbo vložila 11. 7. 2013. Zahtevala je, da tožena stranka njej plača celotno zavarovalnino za v požaru uničeno stavbo, čemur je tožena stranka že v odgovoru na tožbo nasprotovala v delu, ki je višji od deleža zavarovalnine za del stavbe na parceli ID znak 009/2-0, ki je v lasti tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe upoštevaje to parcelo izračunalo 51% delež vrednosti zavarovane nepremičnine, ki pripada tožeči stranki in v tem deležu priznalo tožeči stranki upravičenje do zavarovalnine.

10. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da je odločitev sodišča, da ji ne prizna celotne zavarovalnine, v nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic in dolžnosti izpolnitve obveznosti. Navedeni očitek ni utemeljen. Z zavarovalno pogodbo se zavarovalec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali komu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega (921. člen OZ). Če je obveznost zavarovalnice, da v primeru, če je do zavarovalnine upravičenih več oseb, ob nastanku zavarovalnega primera vsem izpolni obveznost izplačila zavarovalnine, ji ni mogoče očitati, da zlorablja pravice, če v primeru, kadar celotno zavarovalnino zase zahteva le eden izmed upravičencev, poda ugovor, da ni dolžna temu upravičencu izplačati tudi tistega dela zavarovalnine, do katerega je upravičen nekdo drug. Če je tožnik menil, da je edini upravičen prejeti zavarovalnino zase, bi moral podati relevantne trditve in dokaze, ki to pravico potrjujejo, s čimer pa v konkretnem primeru ni uspel.

11. V sodbi, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovore tožene stranke, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati zase tudi tistega dela zavarovalnine, katerega bi bil upravičen zahtevati D. kot lastnik parcele ID 009/3-0, na katerem je stal del v požaru uničene stavbe, z obrazložitvijo, da deljeno lastništvo zavarovanega objekta ni bistveno, ker je tožeča stranka kot zavarovalec zavarovala celotno stavbo. Zato je zaključilo, da je tudi upravičena do zavarovalnine za celotno stavbo. Na pritožbo tožene stranke pa je višje sodišče tej pritrdilo, da je pri ugotavljanju upravičenosti do zavarovalnine pomembno, čigava je zavarovana nepremičnina in posledično, kdo je upravičenec do zavarovalnine. Beneficiar, v čigar korist in za kolikor je bilo sklenjeno zavarovanje, ima v primeru nastanka zavarovalnega primera neposredno pravico, da od zavarovalnice zahteva izpolnitev pogodbe v delu, ki se nanaša nanj, v lastnem imenu. To v konkretnem primeru pomeni, da je do zavarovalnine za delež v požaru uničene nepremičnine, ki znaša 51%, po materialnem pravu upravičena tožeča stranka, v preostalem delu pa D. Pravico zase zahtevati izpolnitev celotne obveznosti bi tožeča stranka imela, če imata z drugim upnikom status solidarnih upnikov (407. člen OZ), ali pa če ji je drugi upnik svoj del zavarovalnine odstopil, pri čemer bi morala izkazati tudi kritno razmerje med njima, saj ni namen zavarovanja nuditi korist tretjemu, ki ni lastnik zavarovane nepremičnine. V tem smislu je obrambo proti plačilu celotnega zneska tožeči stranki gradila tudi tožena stranka.

12. Tožeča stranka je trditve o pravnem razmerju z D. ves čas postopka spreminjala, kar je sodišče prve stopnje pri presoji izvedenih dokazov ustrezno upoštevalo. V prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka trdila, da je bil že ob sklenitvi zavarovalne pogodbe sklenjen dogovor med stečajnim upraviteljem tožeče stranke, Banko X. d. d., toženo stranko in H. D., da je edini zavarovalni upravičenec iz zavarovalne pogodbe tožeča stranka, kar pa je tožena stranka takoj v odgovoru na navedeno vlogo zanikala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je tožeča stranka podala še trditve, da ob začetku stečaja nad tožečo stranko D., ki je bil njen družbenik in do začetka stečaja zakoniti zastopnik, ni imel nobenega premoženja, prav tako tudi prej ne, kar naj bi bilo ob sklenitvi pogodbe zavarovalnici tudi znano. Iz teh trditev je bilo mogoče sklepati, da nepremičnina, ki je v požaru izgorela, ni bila v nobenem delu v lasti D. V dokaz je vložil otvoritveno poročilo upravitelja v osebnem stečaju St .../2013, iz katerega pa pri podatkih o opisu stečajne mase izhaja tudi sporna parcela ter navedba, da je postopek za izplačilo zavarovalnine v teku. Tožena stranka je zanikala kakršnokoli vedenje o tem, da je bil D. ob sklepanju zavarovalne pogodbe brez premoženja. Tožeča stranka pa se je nato na naroku 27. 1. 2015 sklicevala na izjavo D. z dne 9. 7. 2012, iz katere izhaja, da je lastnik približno polovice objekta, vztrajala pa je pri trditvi, da lastništvo zavarovanega objekta ni pomembno, pač pa le, kdo je z zavarovalnico sklenil pogodbo. Tožena stranka pa je v 4. pripravljalni vlogi, sklicujoč se na pravilo drugega odstavka 949. člena OZ, da zavarovalnina ne more biti večja od škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera, predlagala, da cenilec razmeji, kakšen del zavarovalnine pripada tožeči stranki in kakšen del drugemu lastniku objekta D. V ponovljenem postopku pa je tožeča stranka trdila, da je obstajal ustni dogovor med stečajnim upraviteljem in D., da vloži tožbo tožeča stranka, ki je nosilec zavarovanja in da tudi ne bi bilo smiselno, da vlagata dve tožbi. V pritožbi zoper sodbo pa zatrjuje, da je nesporno, da zavarovan objekt stoji na nepremičninah, ki sta v lasti tožnice in stranskega intervenienta, gre za enoten, nerazdeljen objekt, v katerem ni oblikovana etažna lastnina, niti niso določeni solastniški deleži.

13. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zavarovani objekt ni v izključni lasti tožeče stranke. Zaključku, da je v njeni lasti le tisti del objekta, ki predstavlja 51% izmere zavarovane nepremičnine, tožeča stranka ni nasprotovala. Na podlagi navedene ugotovitve pritožbeno sodišče še nima podlage za sklepanje, da bi bili tožeča stranka in stranski intervenient v pravni skupnosti solidarnih upnikov. Solidarnost upnikov se ne domneva, podana je le v primeru, če je določena z zakonom, ali če je dogovorjena (406. člen OZ). Dogovor o solidarnosti upnikov bi pomenil dogovor, da skupno terjatev obeh upnikov uveljavlja nasproti dolžniku le eden izmed njiju. Tak dogovor pa predvideva sam po sebi položaj, v katerem oba upnika drug drugemu priznavata njune terjatve do dolžnika. V konkretnem primeru pa je na poziv sodnice tožeči stranki v ponovljenem sojenju, da se določno izjavi, s čim izkazuje dogovor solastnikov, da ima tožeča stranka pravico zahtevati izpolnitev celotne zavarovalnine zase (ne pa 51% zase, 49% pa za D.), tožeča stranka navedla, da je nanjo D. ustno prenesel terjatev. Odstop terjatve s pogodbo (prvi odstavek 417. člena OZ) predstavlja v obligacijskem razmerju spremembo upnika. Za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu (prvi odstavek 419. člena OZ). Tožeča stranka je navedla, da je ravno zaradi potrditve ustnega dogovora v prvotnem postopku predlagala zaslišanje priče D., na kar je sodišče pooblaščenko opozorilo, da je njegovo zaslišanje predlagala zaradi ugotovitve drugih dejstev in dokaz z zaslišanjem te priče zato zavrnilo. Neutemeljen je očitek sodišču prve stopnje, da v ponovljenem postopku dokaza z zaslišanjem priče ne bi smelo zavrniti, ker je sodišče imelo dolžnost v okviru materialno procesnega vodstva razčistiti razmerje med tožečo stranko in D. Postopek po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje je določen v 362. členu ZPP. Sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu (prvi odstavek 362. člena ZPP ). Na prvem naroku nove glavne obravnave smejo navajati stranke tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti (drugi odstavek 362. člena ZPP).

14. Tožeča stranka pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, ki ga je sodišče opravilo v ponovljenem postopku, ni trdila, da ji je D. odstopil terjatev. Če ji jo je odstopil prej, bi morala sodišču pojasniti, kdaj in zakaj tega dejstva ni mogla navesti že prej. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi stališču tožene stranke iz odgovora na pritožbo in sicer, da bi, v kolikor je dejansko obstajal dogovor med lastnikom parcele ID 009/3-0 in tožečo stranko, da ji odstopa svoj del terjatve do zavarovalnice, to tožeča stranka lahko trdila že v prvi pripravljalni vlogi, s katero je odgovorila na ugovor tožene stranke, da ni upravičena zahtevati zavarovalnine za škodo tistega dela zavarovane nepremičnine, ki leži na parceli, ki ni v njeni lasti, pa tega ni trdila, niti ni takrat predlagala zaslišanja D. Takrat je izhajala iz stališča, da ji zavarovalnina pripada v celoti, ker je D. edini lastnik tožeče stranke in bo po poplačilu vseh upnikov in stroškov stečajnega postopka upravičen do preostanka stečajne mase. Če pa je D. tožeči stranki terjatev odstopil pozneje, bi morala prav tako navesti, kdaj, ker po začetku postopka osebnega stečaja dolžnik ni imel več razpolagalne pravice glede premoženja, ki sodi v stečajno maso. Teh relevantnih trditev pa tožeča stranka ni podala. Prav tako pa ni uspela ovreči ugovora zavarovalnice, da ni bila nikoli obveščena o pravni podlagi, na podlagi katere bi bila lahko prepričana, da D. nima do nje nobenih upravičenj iz naslova zavarovalnine.

15. Neutemeljen je tudi očitek stranskega intervenienta, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagal, konkretno zaslišanja stranskega intervenienta o trditvah, ki jih je podal v prijavi intervencije, to je, da je bil zavarovan tudi del objekta, ki leži na njegovi nepremičnini (kar priznava tudi tožena stranka), da se je kot edini družbenik in do začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik tožeče stranke s stečajnim upraviteljem strinjal s tem, da vloži zahtevek za izplačilo zavarovalnine in kasneje tožbo tožeča stranka, ker bi bil končni rezultat enak kot če bi stranski intervenient vložil posebno tožbo zoper toženo stranko: s plačilom zavarovalnine tožeči stranki in poplačilom Banke X. d. d. v okviru stečajnega postopka, ki se vodi nad tožečo stranko, bi se avtomatično zmanjšal njegov dolg do banke X. d. d. in obratno, kot edinemu družbeniku tožeče stranke pa bi pripadel morebitni presežek premoženja po zaključku stečajnega postopka, da ni imel denarja za stroške postopka ter da je bila zato tudi najracionalnejša odločitev, da škodo na celotnem objektu, torej tudi za tisti del, ki je v lasti stranskega intervenienta, zahteva tožeča stranka. Stranski intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. V nadaljnjem teku pravde ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi to lahko storila stranka, ki se ji je pridružil (prvi odstavek 201. člena ZPP). To v konkretnem primeru pomeni, bi smel na prvem naroku nove glavne obravnave intervenient navajati navedena dejstva kot nova dejstva in predlagati v potrditev teh dejstev nove dokaze, če bi izkazal, da jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogel navesti oziroma predložiti, česar pa ni trdil (oziroma ni podal trditev, zakaj ni že prej prijavil udeležbe v tej pravdi, iz njegovih trditev pa izhaja, da je bil ves čas po in še pred škodnim dogodkom v stalnih pogovorih s stečajnim upraviteljem tožeče stranke). Glede na dejstvo, da se je tožena stranka ves čas upirala plačilu celotne zavarovalnine tožeči stranki, tudi z argumentom, da ni upravičena do odškodnine, do katere je upravičen D., je imel možnost svojo intervencijo v pravdi priglasiti prej. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvajalo dokazov, ki jih je predlagal. S tem pa se izkaže, da je presoja sodišča prve stopnje o utemeljenosti ugovora, pri katerem je ves čas postopka vztrajala tožena stranka, pravilna. Dejstvo, da je celotna nepremičnina obremenjena s hipoteko v korist banke (na nepremičnini v lasti tožeče stranke njej v breme, na nepremičnini v lasti D. pa njemu v breme²), samo zase še ne potrjuje zaveze tožene stranke, da tožeči stranki izplača zavarovalnino za celoten objekt. Intervenient pa tudi ni trdil, da je do konca te pravde postala lastnica vseh nepremičnin, na katerih leži stavba, ki je zgorela v požaru. Zato neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da pripada terjatev do zavarovalnice za plačilo 49% zavarovalnine stečajni masi v postopku osebnega stečaja, ki se vodi nad stranskim intervenientom.

Glede višine zavarovalnine

16. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pri izračunu višine zavarovalnine upoštevalo materialnopravna izhodišča, na katera je opozorilo višje sodišče v obrazložitvi sklepa I Cpg 998/2016 z dne 7. 12. 2016, pri katerih vztraja in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje tudi v tej sodbi. Glede na uporabljene Splošne pogoje zavarovanja pred požarom je relevantna dejanska vrednost, torej tudi pri izračunu tržne vrednosti, vrednost v času nastanka zavarovalnega primera (oziroma vrednost na dan dogodka pred požarom). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi uporabilo tržno vrednost celotnega objekta v stanju, v katerem je bil na dan pred škodnim dogodkom (8. 7. 2012) v višini 1.216.157,40 EUR. Glede na 51% ugotovljen delež zavarovalnine, do katerega je upravičena tožeča stranka, je zato tožbenemu zahtevku ugodilo v višini 620.240,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2012 do plačila.

17. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zaradi računske napake prisodilo tožeči stranki 15,00 EUR preveč. Ker tožeča stranka izhaja iz trditev, da je sodišče prve stopnje upoštevalo višino zavarovalnine za cel objekt 1.232.157,40 EUR, kar pa ne drži, saj ga je izračunalo v višini 1.216.157,40 EUR, in 51% od tega zneska znese 620.240,27 EUR, pritožbeno sodišče ni sledilo izračunu tožeče stranke, da je pravilen izračun 607.412,31 EUR. Nesprejemljivo pa je njeno stališče, da bi moralo sodišče pri izračunu vrednosti nepremičnine upoštevati srednjo vrednost med vrednostjo ugotovljeno po metodi cene primerljivih nepremičnin in vrednostjo ugotovljeno po metodi donosov, ki naj bi znesla 468.669,16 EUR, nato od te cene odšteti še vrednost rešenega in uporabnega, ki znaša 259.823,06 EUR in dobiti zavarovalnino v višini 208.846,10 EUR. Sodišče bi lahko sledilo takim metodam, če bi pritožnik uspel pojasniti, zakaj tak način izračuna ni določen v Splošnih pogojih in zakaj je bila zavarovalna vsota za zgradbo določena v višini 2.200.000,00 EUR, česar pa mu ni uspelo, zato tudi ni prepričal pritožbenega sodišča, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno metodo izračuna tržne vrednosti nepremičnine. Pri tem pa ponavlja tudi že zavzeto stališče, da se pri zgradbah, poškodovanih v požaru, kadar ne pride do obnove, (glede na Splošne pogoje tožene stranke) od tržne vrednosti ne odšteje vrednost ostankov glede na njihovo vrednost za obnovo. Drugačne pritožbene trditve nimajo podlage v materialnem pravu, ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno uporabilo.

Glede odločitve o pravdnih stroških

18. Odstotek uspeha, ki ga je uporabilo sodišče prve stopnje (25% uspeh tožeče stranke), je pravilen. Zmotna je trditev tožeče stranke, da sodišče ni odločalo o vseh stroških. Tožeča stranka je v stroškovniku, ki ga je vložila v spis 19. 4. 2016, priglasila stroške nagrade odvetnika za izvensodni postopek po tarifni številki 2200 v višini 21.001,00 EUR, ki jih je sodišče prečrtalo, v razlogih pa napisalo, da je odmera razvidna iz stroškovnika, priznani pa so le stroški v skladu z določbo 155. člena ZPP, torej tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo, ostalih priglašenih stroškov pa sodišče ni priznalo. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom, ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). Stranka mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). Tožeča stranka navaja, da sodna praksa (na primer VSL v zadevi II Cp 2429/2016) priznava kot potrebne stroške tudi stroške predpravdnega poziva. Sklicevanje na navedeno odločbo je brezpredmetno, saj tožeča stranka ne trdi, da je priglasila stroške predpravdnega poziva. Po tarifni številki 2200 nastane nagrada za posel s količnikom od 0,5 do 2,5, ki zajema izvensodna opravila, vključno sodelovanje pri sestavi pogodbe. Tožeča stranka je nagrado za izvensodna opravila po tarifni številki 2200 izračunala v višini 21.001,00 EUR, nobenih trditev ni podala za presojo izračuna nagrade v razponu (13. člen ZodvT), pritožbenega sodišča pa s pavšalnimi pritožbenimi trditvami, ki jih je v celoti povzelo v tej obrazložitvi, ni uspela prepričati, da so bili stroški v navedeni višini potrebni zaradi tega postopka. Zato pritožbeni očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen.

19. Tožena stranka pa izpodbija odmero stroškov tožeče stranke s trditvijo o pomoti pri izračunu stroškov. Trdi, da znaša seštevek priznanih stroškov tožeče stranke 45.181,71 EUR in ne 49.471,68 EUR, kar pa je zmotno, ker tožena stranka ni upoštevala priznanih (odkljukanih) stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v pritožbi z dne 17. 6. 2016.

20. Glede toženi stranki priznanih stroškov pa nasprotuje tožena stranka izračunu, da ji gre le 30.261,34 EUR (75% od 40.348,45 EUR), trdi da ji gre 33.450,11 EUR (75% od 44.600,15 EUR). Neutemeljeno nasprotuje nepriznanju stroškov odgovora na pritožbo zoper prvo sodbo, saj je v njem tožena stranka navedla, da povzema vse navedbe, ki jih je podala v svoji pritožbi zoper sodbo, v kateri je predlagala, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, za pritožbo pa ji je sodišče stroške priznalo. Zato je neutemeljena pritožba, s katero tožena stranka vztraja še pri priznanju stroškov odgovora na pritožbo v višini 3.480,00 EUR z 22% DDV kot stroškov, za katere bi sodišče moralo oceniti, da so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

21. S tem se izkaže, da nihče od pritožnikov s pritožbo ni uspel. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljene pritožbe zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nobena stranka s pritožbo ni uspela, vsaka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, za katere pritožbeno sodišče ocenjuje, da so bili glede na vsebino odgovora na pritožbo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odmerilo ji je priglašeno nagrado za postopek po tarifni številki 3210 v višini 3.480,00 EUR, 5,00 EUR materialnih stroškov, oboje povečano za 22% DDV, kar skupaj znese 4.251,70 EUR.

-------------------------------
¹ V zavarovalni pogodbi (A2) je naveden zavarovalec: S. d. o. o., plačnik premije pa X. (zavarovanec ni naveden)
² Tožeča stranka je bila v razmerju do banke dolžnica iz posojilne pogodbe, D. pa porok.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep III DoR 68/2017-7
• VSRS Sodba in sklep III Ips 29/2018
• VSL sodba I Cpg 1379/2010