<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 925/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.925.2016
Evidenčna številka:VSL00007230
Datum odločbe:08.11.2017
Senat, sodnik posameznik:Renata Horvat (preds.), Vesna Jenko (poroč.), Nada Mitrović
Področje:NOTARIAT - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:ničnost pogodbe - posledice ničnosti - pravila vračanja - nakup in prodaja delnic - nasprotovanje moralnim načelom - prenos najmanj 25 % premoženja družbe - oblika pogodbe - nagibi za sklenitev pogodbe - nepoštenost stranke - skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika

Jedro

Pri prenosu premoženja se pri ugotavljanju deleža upošteva bilančna (knjigovodska) vrednost premoženja, ki se prenaša v primerjavi s celotno bilančno (knjigovodsko) vrednostjo premoženja.

Določba drugega odstavka 87. člena OZ sankcionira tisto stranko, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno. (Ne)poštenost stranke je torej potrebno presojati v sklenitveni fazi pogodbe. V obravnavanih primerih sklenitve ničnih pogodb pa je tožečo stranko kot njen zakoniti zastopnik zastopal prav pritožnik, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo. Sklicevanje na nepoštenost tožeče stranke ob sklepanju ničnih pogodb pa je zato v obravnavani situaciji sklicevanje na lastno nepoštenost pritožnika, zato z uveljavljanjem neupravičenosti tožeče stranke do sodnega varstva, sklicujoč se na drugi odstavek 87. člena OZ, pritožnik ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II.8, IV., V. in VII. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

II. Pritožnik je dolžan tožeči stranki povrniti 2.357,04 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče v delu, relevantnem za drugotoženo stranko, ugotovilo, da so nične naslednje pogodbe in aneksi: pogodba o prodaji in nakupu 4.500 delnic izdajatelja I. d. d., z oznako X, sklenjena med O. d. d. in T. d. o. o. z dne 23. 5. 2007 (II.1 točka izreka), pogodba o prodaji in nakupu 41.045 delnic izdajatelja I. d. d., z oznako X, sklenjena med O. d. d. in T. d. o. o. z dne 24. 5. 2007, skupaj z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2007 in aneksom št. 2 z dne 29. 9. 2007 (II.2 točka izreka) in pogodba o prodaji in nakupu 19.749 delnic izdajatelja I. d. d., z oznako X, sklenjena med O. d. d. in T. d. o. o. z dne 26. 11. 2007, skupaj z aneksom št. 1 z dne 27. 11. 2007 (II.3 točka izreka) ter pogodba o prenosu 9.759 delnic izdajatelja I. d. d., z oznako X, sklenjena med T. d. o. o. in J. P., stanujočim ... z dne 27. 6. 2008 (II.8 točka izreka). Drugotoženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki družbi O., d. d. matična št. ..., izročiti podpisan nalog za prenos vrednostnih papirjev delnic izdajatelja I. d. d., matična št. ..., davčna št. SI ..., s katerim J. P., stanujoč ..., nalaga KDD, d. d., da prenese 9.759 delnic z oznako X družbe I. d. d., matična št...., davčna št. SI ... iz računa J. P. na račun tožeče stranke družbe O. d. d., brez kakršnihkoli omejitev pri izvrševanju pravic iz teh vrednostnih papirjev, v nasprotnem primeru bo to listino nadomestila ta sodba (IV. točka izreka) ter drugotoženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vrniti prejete dividende v višini 1.299,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka). S popravnim sklepom pa je sodišče popravilo firmo tožeče stranke (njeno pravnoorganizacijsko obliko) in njen naslov.

2. Zoper sodbo v delu, v katerem se nanaša na drugotoženo stranko in v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela, je le-ta pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico.

3. V odgovoru na tožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sta pritožbo zoper sodbo vložili prvotožena in drugotožena stranka skupno, z isto vlogo. Ker prvotožena stranka sodne takse za pritožbo ni plačala, je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep I Pg 618/2011 z dne 16. 2. 2016, s katerim je ugotovilo, da je pritožba prvotožene stranke umaknjena. Navedeni sklep je potrdilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 596/2016 z dne 21. 6.2016. Pritožbeno sodišče je zato obravnavalo le pritožbo drugotožene stranke zoper sodbo v delu, v katerem se sodba nanaša nanjo in v katerem v prvostopenjskem postopku ni uspela (v II.8 , IV. in V. in posledično VII. točki izreka). Izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na prvo toženo stranko je torej postala pravnomočna.

6. V predmetnem postopku je tožeča stranka uveljavljala ničnost pogodb o prodaji in nakupu delnic izdajatelja I., sklenjenih med tožečo stranko kot prodajalcem in prvotoženo stranko kot kupcem (II.1, II.2 in II.3 točka izreka). V delu sodbe, relevantnem za odločanje o pritožbi drugotožene stranke, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo ničnost pogodb o prodaji in nakupu delnic izdajatelja I., sklenjenih med tožečo stranko in prvo toženo stranko dne 23. 5. 2007 (za 4.500 delnic), dne 24. 5. 2007 z aneksom št. 1 z dne 1. 8. 2007 in aneksom št. 2 z dne 29. 9. 2007 (za 41.045 delnic) ter dne 26. 11. 2007 z aneksom št. 1 z dne 27. 11. 2007 (za 19.749 delnic). Ugotovilo je, da je navedene pogodbe podpisal za tožečo stranko kot prodajalca drugotoženec kot njen tedanji zakoniti zastopnik, prav tako jih je kot zakoniti zastopnik podpisal za prvotoženo stranko, katere edini družbenik je bil, prav taka situacija pa je narekovala posebno skrbnost uprave tožeče stranke, ki pa je drugotoženec kot zakoniti zastopnik tožeče stranke pri sklepanju pogodb ni izkazal, pač pa je deloval izrazito v korist prvotožene stranke (torej svoje družbe in posledično v svojo korist) in v škodo tožeče stranke. Delnice je tožeča stranka prodala prvotoženi stranki po bistveno nižji ceni od knjigovodske, zaradi česar je imela s temi prodajami izgubo. Prvo in drugotožena stranka sta torej izkoristili dejstvo, da je bila drugotožena stranka edini družbenik in zakoniti zastopnik prvotožene stranke, hkrati pa tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke, zaradi česar tožeča stranka niti ni imela možnosti s pogajanji oblikovati prodajno ceno delnice, način plačila in vse bistvene sestavine spornih pogodb. Vsi elementi pogodb so bili zato v celoti določeni s strani drugotožene stranke, ki je ravnala izrazito v korist prvotožene stranke (in posledično v lastno korist) ter v škodo tožeče stranke. Kolizija interesov pogodbenih strank je v obravnavanem primeru evidentna. Ne le, da drugotožena stranka pri vodenju poslov tožeče stranke ni ravnala skladno z načelom skrbnosti vestnega in poštenega gospodarstvenika iz 263. člena ZGD-1, pač pa je kršila tudi temeljna obligacijska načela enake vrednosti dajatev, prepovedi povzročanja škode in načelo vestnosti in poštenja, vse za dosego interesov prvotožene stranke ter v škodo tožeče stranke. Zaradi globokega poseganja v temeljna korporacijska in obligacijska načela v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe je prvostopenjsko sodišče za opisane pravne posle ugotovilo ničnost. Zaradi nepoštenega ravnanja drugotožene stranke je v posledici ničnosti zgoraj navedenih pogodb ugotovilo tudi ničnost pogodbe o prenosu delnic z dne 27. 6. 2008 s prvotožene na drugotoženo stranko, katerega namen je bil le onemogočiti vračilo delnic prvotoženi stranki.

7. Poleg sklepanja pogodb med tožečo in prvotoženo stranko v nasprotju z moralnimi načeli, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo še, da obstojijo tudi formalni razlogi za ničnost navedenih pogodb, ki jih je presodilo kot enoten pravni posel in ugotovilo, da je šlo s temi pogodbami za razpolaganje s premoženjem, ki presega 25 % premoženja tožeče stranke, zaradi česar bi o poslu morala odločati skupščina, pogodbe pa bi morele biti sklenjene v obliki notarskega zapisa po tedaj veljavnem 330. členu ZGD-1. Skladno s 48. členom v zvezi s 47. členom Zakona o notariatu v zvezi s 55. členom OZ pa so pravni posli, ki bi morali biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, nični.

8. Prvostopenjsko sodišče je v posledici ničnosti pogodb, sklenjenih med tožečo in prvotoženo stranko ter ničnosti pogodbe med prvotoženo in drugotoženo stranko, drugotoženi stranki naložilo vrnitev delnic tožeči stranki (tistega, kar je na podlagi ničnih pravnih poslov prejela - prvi odstavek 87. člena OZ), po pravilih o neupravičeni pridobitvi, torej tudi plodove neupravičeno pridobljenega, to je vrnitev izplačanih dividend.

9. Očitek prvostopenjskega sodišča pritožniku, da pri sklepanju zgoraj navedenih pogodb ni ravnal z zadostno vestnostjo in skrbnostjo, pač pa izrazito v korist prvotožene stranke, pritožnik izpodbija s trditvijo, da je kot uprava tožeče stranke delal z namenom zaščite interesov tožeče stranke. Med delničarji tožeče stranke ni bilo soglasja o viziji poslovanja tožeče stranke, saj sta pred sklenitvijo obravnavanih prodajnih pogodb druga dva delničarja (J. in G.), pri tedanjem direktorju tožeče stranke dosegla prodajo 116.887 delnic X, čeprav je pritožnik prodaji nasprotoval, prodaja teh delnic pa je bila prav tako opravljena brez potrebnega sklepa skupščine tožeče stranke. Pritožnik pa ne pojasni, kako naj bi bili s prodajo delnic zaščiteni interesi tožeče stranke. Kot ugotavlja v izpodbijani sodbi prvostopenjsko sodišče, je pritožnik ob sklepanju pogodb o prodaji kot tedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke prvo prodajno pogodbo sklenil že naslednji dan (23. 5. 2007), po njegovem imenovanju zakonitega zastopnika tožeče stranke (22. 5.2007), za ceno, ki je bila več kot enkrat nižja od knjigovodske vrednosti delnic, drugo pogodbo pa še en dan kasneje (24. 5. 2007), upoštevaje znižano ceno po kasnejših aneksih pa za več kot štirikrat nižjo ceno od knjigovodske vrednosti, za toliko nižjo pa tudi ob sklenitvi prodajne pogodbe dne 26. 11. 2007 z aneksom z dne 27. 11. 2007. Iz nadaljnjih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je z navedenimi prodajnimi pogodbami za ceno, nižjo od knjigovodske, tožeči stranki nastala izguba, pritožnik pa tudi ni pojasnil, zakaj je bila prodaja delnic sploh potrebna oziroma, kakšna ekonomska nuja je pri tožeči stranki obstajala, da se je sploh odločil za prodajo delnic. Svojega ravnanja pa pritožnik ne more opravičevati z nesporazumom med delničarji tožeče stranke glede vizije poslovanja le-te in nemoralnim ravnanjem tožeče stranke pred nastopom pritožnika kot zakonitega zastopnika. Tako s pritožbo ni uspel izpodbiti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je bila prodaja delnic prvotoženi stranki, katere edini družbenik in zakoniti zastopnik je bil pritožnik, opravljena izrazito v korist prvotožene stranke (s tem pa tudi pritožnika kot njenega edinega lastnika), in v škodo tožeče stranke (in je s temi posli ustvaril izgubo v njenem premoženju) in da je pritožnik s tem kršil svojo obveznost iz prvega odstavka 263. člena ZGD-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pritožnik pri sklepanju teh prodajnih pogodb ni zasledoval dobrobiti tožeče stranke kot njen zakoniti zastopnik.

10. Prvostopenjsko sodišče je vse navedene prodajne pogodbe obravnavalo kot enoten posel. Pri tej presoji je upoštevalo dejstvo, da so bile vse pogodbe sklenjene v obdobju pol leta, z enakim predmetom pogodbe, istim kupcem, pri zadnjih dveh pogodbah po isti ceni za delnico in po enakih plačilnih pogojih, v vseh treh pogodbah je tako glede časa sklenitve kot pogojev pogodb odločal pritožnik in da je šlo z zgolj formalno ločenimi pogodbami za prenos vseh še preostalih delnic izdajatelja X, ki so bile v lasti tožeče stranke. Vse navedene okoliščine so bile tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostna podlaga za obravnavanje vseh navedenih prodajnih pogodb kot enotnega posla, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o neprepričljivih razlogih za skupno obravnavanje pogodb.

11. Glede na pravilno skupno obravnavanje vseh treh prodajnih pogodb kot enotnega posla pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je šlo za razpolaganje tožeče stranke s premoženjem, ki presega 25 % vsega njenega premoženja, zaradi česar bi o poslu morala odločati skupščina, pogodbe pa sklenjene v obliki notarskega zapisa po tedaj veljavnem 330. členu ZGD-1. Pri presoji deleža prodanega premoženja je prvostopenjsko sodišče izhajalo iz knjigovodske vrednosti delnic (19,46 EUR za delnico), ki so sestavljale premoženje tožeče stranke in katerega celotna vrednost je bila po bilanci stanja za leto 2006 4.383.576,00 EUR. Pritožnik oporeka izračunu deleža premoženja tožeče stranke, ki je bil prodan s spornimi pogodbami prvotoženi stranki in vztraja pri upoštevanju dosežene prodajne cene delnic. Pritožbeno sodišče s tako pritožnikovo metodo izračuna ne soglaša. Kadar se računa delež glede na celoto, je treba obe vrednosti spraviti na skupni imenovalec. Tudi pravna teorija zavzema stališče, da je za presojo deleža premoženja relevanten podatek v aktivi zadnje bilance stanja, to pa je bila bilanca stanja za leto 2006 (za leto 2007, v katerem so bile sklenjene sporne pogodbe, bilance še ni bilo), za katero sam pritožnik navaja, da iz nje izhaja premoženje tožeče stranke v višini 4.376.268,57 EUR (nekoliko manj, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, kar pa na limitiran delež prodajanega premoženja 25 % glede na celotno vrednost premoženja ne vpliva). Drugače povedano: pri prenosu premoženja se pri ugotavljanju deleža upošteva bilančna (knjigovodska) vrednost premoženja, ki se prenaša v primerjavi s celotno bilančno (knjigovodsko) vrednostjo premoženja, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana 2007, druga knjiga, stran 590-591).

12. Pritožnik zato v zvezi z ugotovitvijo deleža premoženja ne more uspeti s pritožbenim izpostavljanjem dejstva, da gre pri prodaji delnic izdajatelja I., za manjšinski delež delnic, zaradi česar naj bi bila napačna ocena prvostopenjskega sodišča, da je cena manjšinskega paketa delnic enaka višini knjigovodske vrednosti delnic. Zato tudi ni relevantno mnenje izvedenca ekonomske oziroma druge ustrezne stroke o ceni manjšinskega paketa delnic.

13. V kolikor pa s pritožbenim očitkom neizčrpanega dokaznega postopka zaradi nepostavitve izvedenca ekonomske stroke v zvezi z ugotavljanjem vrednosti delnic za manjšinski paket le-teh pritožnik skuša utemeljiti primernost s pogodbami dogovorjene cene za delnico in s tem izpodbiti očitek prvostopenjskega sodišča, da ni izkoristil prodaje delnic po put opciji za ceno 21,00 EUR za delnico, pa je po presoji pritožbenega sodišča še vedno primarno aktualno vprašanje, zakaj je bila prodaja delnic sploh potrebna, odgovora na to pa pritožnik tekom prvostopenjskega, niti pritožbenega postopka ni podal.

14. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožnik aktivno in hoteno sklepal nične prodajne pogodbe, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo (in tega pritožnik s pritožbo ne izpodbija), da je bil namen nadaljnjega prenosa delnic X iz premoženjske sfere prvotožene stranke na drugotoženo stranko v onemogočanju vračila delnic prvotožene stranke tožeči stranki. V taki situaciji pa je pogodba o prenosu delnic s prvotožene stranke na drugotoženo stranko z dne 27. 6. 2008 nična že po drugem odstavku 40. člena OZ.

15. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 87. člena OZ, po katerem v primeru ničnosti pogodbe iz razloga, ker po vsebini in namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, sodišče lahko v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki. Gre za način sankcioniranja tiste stranke, ki je pri sklepanju pogodbe ravnala nedopustno. (Ne)poštenost stranke je torej potrebno presojati v sklenitveni fazi pogodbe. V obravnavanih primerih sklenitve ničnih pogodb pa je tožečo stranko kot njen zakoniti zastopnik zastopal prav pritožnik, ki je v njenem imenu izjavljal njeno voljo. Sklicevanje na nepoštenost tožeče stranke ob sklepanju ničnih pogodb pa je zato v obravnavani situaciji sklicevanje na lastno nepoštenost pritožnika, zato z uveljavljanjem neupravičenosti tožeče stranke do sodnega varstva, sklicujoč se na drugi odstavek 87. člena OZ, pritožnik ne more uspeti.

16. Pritožbeno uveljavljanje zastaranja in sočasnosti izpolnitve se nanaša na odločitev sodišča o tožbenem zahtevku zoper prvotoženo stranko, ki pa je zaradi njenega umika pritožbe postala pravnomočna, zato je pritožbeno sodišče ni presojalo.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so za presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe v izpodbijanem delu odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, sodba sodišča prve stopnje pa je v izpodbijanem delu uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške, dolžan pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške in sicer nagrado pooblaščenki po tar. št. 3210 ZOdvT 1.912,00 EUR ter materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV pa 2.357,04 EUR. Pritožbeno sodišče je kot vrednost izpodbijanega dela sodbe upoštevalo vrednost 9.759 delnic po knjigovodski vrednosti delnice 19,46 EUR, in znesek 1.299,28 EUR, ki predstavlja dajatveni zahtevek za vračilo dividend, skupno torej 191.209,42 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 40, 40/2, 55, 87, 87/1, 87/2
Zakon o notariatu (1994) - ZN - člen 47, 48
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 330

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MjI4