VSL Sodba in sklep I Cpg 635/2017

Jedro

Pogodbeni stranki lahko sankcije za primer, če ena od strank ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, sporazumno uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se ne dogovorita drugače, nastopijo pravne posledice neizpolnitve, kakršne določa OZ.

V obravnavani zadevi je bilo sklicevanje na dokaza dopustno, saj je tožeča stranka z njima le natančneje substancirala svoje navedbe in ni šlo za (nedopustno) nadomeščanje trditvene podlage. Poleg tega so iz obeh cenovnih specifikacij vsa dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, razvidna že na prvi pogled in brez zamudnega brskanja. Glede na takšno naravo listin bi bila zahteva, da tožeča stranka v vlogah dobesedno povzame njuno vsebino, nerazumna.

Odločanje po prostem preudarku ne pomeni, da bi lahko sodišče arbitrarno določalo višino izgubljenega zaslužka. Priča mora v vsakem primeru podati navedbe, ki lahko služijo kot podlaga za oceno višine izgubljenega zaslužka. Če te oporne točke manjkajo, je o zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v I.1. točki izreka glede zahtevka za plačilo 60.270,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje do plačila, v I.3. točki izreka in v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zoper sodbo zavrne in se v izpodbijanem a nerazveljavljenem delu (točka I.1. glede zahtevka za plačilo 5.129,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje in točka I.2. glede zahtevka za razvezo pogodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep z dne 3. marca 2017 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

O odločitvi sodišča prve stopnje in pritožbi

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo 65.399,93 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje do plačila in za predčasno razvezo Pogodbe o franšizingu, sklenjene 15. 10. 2013, (I.1. in I.2. točki izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (I.3. točka in II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da drugostopenjsko sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenim zahtevkom ugodi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevo priče za povrnitev izgubljenega zaslužka.

5. Zoper sklep je priča vložila pritožbo, brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in samo odmeri višino izgubljenega zaslužka.

Utemeljenost pritožbe zoper sodbo

6. Pritožba je delno utemeljena.

7. Tožeča stranka v tem sporu zahteva razvezo Pogodbe o franšizingu, sklenjene med pravdnima strankama, z dnem vložitve tožbe in plačilo dveh denarnih zneskov: plačilo 5.129,44 EUR kot dolg iz naslova salda po kontokorentnih karticah ter plačilo 60.270,49 EUR kot odškodnino za nevrnjeno obutev.

1. O zahtevku za razvezo pogodbe

8. Pogodbeni stranki lahko sankcije za primer, če ena od strank ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, sporazumno uredita že ob sklenitvi pogodbe. Le kadar se ne dogovorita drugače, nastopijo pravne posledice neizpolnitve, kakršne določa Obligacijski zakonik, od tu OZ, v 103. do 111. členu.

9. Tako sta tudi pravdni stranki sklenili Pogodbo o franšizingu (od tu Pogodba) za določen čas petih let in v njej določili pravne posledice kršitve (toženčevih) obveznosti, pa tudi možnost predčasne odpovedi pogodbe in dolžino odpovednega roka. Dogovorili¹ sta se, da lahko tožeča stranka, kadar toženec krši katero od svojih pomembnejših obveznosti, zamrzne katerokoli svojo obveznost, za čas, dokler toženec ne poravna vseh svojih zapadlih obveznosti. Dogovorili sta se tudi za možnost predčasne odpovedi pogodbe iz posebej utemeljenih razlogov z odpovednim rokom enega leta.

10. Takšna dogovora nista v nasprotju s prisilnimi predpisi in zato tudi ne izven avtonomije pogodbenih strank (2. in 3. člen OZ). Tožeča stranka, ki je s sklenitvijo Pogodbe sama pristala na to, da v primeru toženčevih kršitev pogodbenih obveznosti Pogodba obvelja (ona pa za čas kršitev zamrzne svoje obveznosti), zato v tem sporu, s sklicevanjem na kršitev toženčeve obveznosti polaganja gotovine, z zahtevkom za razvezo Pogodbe ne more uspeti. Njena tožba ni sklepčna, zato tudi nadaljnji dokazni postopek po tej tožbi ni bil potreben.

11. Odločitev sodišča prve stopnje, po kateri tožeča stranka neutemeljeno zahteva predčasno razvezo Pogodbe, je tako pravilna, pritožba pa v tem delu ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku, od tu ZPP, je pritožbo v delu, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za razvezo Pogodbe, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo, tako kot mu to nalaga določba 353. čelna ZPP.

12. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da toženec ni mogel polagati gotovine,² ob stališču o nesklepčnosti tožbe, za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistveni, saj ne morejo voditi k ugoditvi zahtevku. Zato sodišče druge stopnje teh navedb ni presojalo.³

2. O plačilu salda po kontokorentnih karticah v višini 5.129,44 EUR

13. Tožeča stranka s plačilom 5.129,44 EUR v tem sporu od toženca zahteva plačilo razlike med zneskom, za katerega pravi, da mu ga dolguje na podlagi Pogodbe iz naslova komisijske provizije in zneskom, za katerega pravi, da ji ga, prav tako na podlagi Pogodbe, dolguje toženec iz naslova nepolaganja gotovine na njen bančni račun.

14. O tem, na kakšen način naj bi prišla do vtoževanega zneska 5.129,44 EUR, tožeča stranka v postopku na prvi stopnji, razen skupne višine dolgovanih terjatev iz naslova komisijske provizije in nepoložene gotovine za toženčevi poslovalnici,⁴ ni pojasnila ničesar. Sklicevala⁵ se je na kontokorentni kartici, seznam gotovinskih pologov in na prevzemne liste, v katerih naj bi bila navedena vsa gotovinska in kartična plačila ter poboti.⁶ Po pozivu sodišča pa je pojasnila še, da je v kontokorentnih karticah navedena prodaja po posameznih dnevih, vseh 6 gotovinskih pologov, izvedene kompenzacije za provizijo in višina dnevnih pologov, ki bi morali biti položeni na njen račun.

15. Takšno nadomeščanje trditvene podlage z dokazi pa ni dopustno. Ne samo zato, ker tožeča stranka v svojih vlogah ni podala niti splošnih navedb o višini (zgradbi) zahtevka. Tudi listine, na katere se tožeča stranka sklicuje, so takšne, da iz njih to, kako naj bi prišla do zahtevanega zneska, ni očitno vidno. To, da bi sodišče v dokaznih listinah, brez da bi bile v vlogah podane vsaj splošne navedbe, samo iskalo in izbiralo pomembna dejstva, pa ni njegova naloga.

16. Pritožbeno stališče o konkludentni pripoznavi (in nespornosti) tega zahtevka je zmotno. Toženec je namreč ves čas postopka na prvi stopnji višini zahtevka konkretizirano nasprotoval.⁷ Opozarjal je, da mu ni znano, kako je tožeča stranka izpeljala kompenzacije (zlasti kompenzacijo v višini 6.397,32 EUR, ki naj bi se nanašala na obdobje od januarja do marca 2014, če je tožeča stranka račun za januar 2014 deloma poravnala), kako je obračunala provizijo in koliko je ta znašala za posamezne mesece. Od tožeče stranke je večkrat zahteval, da pojasni, kako je zneske iz kontokorentnih kartic sploh izračunala oziroma to, kako so nastajale in se zapirale terjatve in obveznosti med strankama ter trdila, da je tožeča stranka komisijsko provizijo samovoljno nižala.

17. Tožeča stranka, ki višine svojega zahtevka kljub temu ni pojasnila, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni zmogla svojega trditvenega bremena. Ker je toženec izrecno in konkretno ugovarjal višini zahtevka, je bilo na njej breme, da obrazloži način obračunavanja komisijskih provizij in izpeljavo kompenzacij. Še več - tožeča stranka je sprva trdila, da predstavlja vtoževani znesek razliko med nepoloženo gotovino in komisijsko provizijo, na koncu pa je trdila,⁸ da gre za razliko med zneskom celotne prodaje in prejeto gotovino, nakazili iz naslova kartične prodaje in dolgovano provizijo. Če še tožeča stranka ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženec ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nejasnosti tega, kaj želi sodišče utemeljiti z izpostavljanjem pobotanih zneskov v 15. točki obrazložitve (ali jih sodišče šteje za priznane, drugih pa ne, ali šteje, da je z njimi poravnan saldo ali kaj tretjega), s čimer tožeča stranka smiselno zatrjuje procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je jasno, da je sodišče v tem delu zgolj pojasnilo, katere kompenzacije oziroma asignacije so bile med pravdnima strankama izvedene. Pritožba ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu I Pg 84/2015, saj je šlo v tem sporu za drugačno procesno gradivo in drugačen način pravdanja strank. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi pritožnica napada postopanja prvostopenjskega sodišča v dokaznem postopku, pa za presojo utemeljenosti pritožbe niso bistveni, zato jih sodišče druge stopnje ni obravnavalo.⁹

19. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 5.129,44 EUR z obrestmi. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo v delu, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 5.129,44 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu potrdilo.

3. O plačilu odškodnine v višini 60.270,49 EUR

20. Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nevrnjeno obutev je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zato, ker naj bi bile trditve tožeče stranke o tem, katere obutve ji toženec ni vrnil in o tem, kako je prišla do izračuna vtoževanega zneska, premalo konkretne. Vendar to, po prepričanju pritožbenega sodišča, ne drži.

21. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji pojasnila, da zahteva namesto vračila 1.050 parov obutve, kolikor ji jih toženec ni vrnil in po njenih evidencah niso bili prodani, plačilo njihove vrednosti. Pojasnila je, da za 565 parov obutve iz trgovine v A zahteva znesek 32.603,85 EUR, za 485 parov obutve iz trgovine v B pa znesek 27.666,64 EUR. Pri tem tožeča stranka obutve ni natančneje specificirala, ampak se je sklicevala na cenovni specifikaciji nevrnjene obutve, v katerih so našteti artikli po vrstah, njihova količina po (delnem) vračilu blaga 5. 5. 2015, njihova maloprodajna cena in skupni seštevek dolga po principu vrsta blaga x količina x cena (prilogi A92 in A93).

22. Po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani zadevi sklicevanje na taka dokaza dopustno, saj je tožeča stranka z njima le natančneje substancirala svoje navedbe in ni šlo za (nedopustno) nadomeščanje trditvene podlage. Poleg tega so iz obeh cenovnih specifikacij vsa dejstva, na katera se sklicuje tožeča stranka, razvidna že na prvi pogled in brez zamudnega brskanja - tudi to, za katere čevlje gre, za kolikšno število in za kakšne cene, kar je pred sodiščem prve stopnje problematiziral toženec. Glede na takšno naravo listin bi bila zahteva, da tožeča stranka v vlogah dobesedno povzame njuno vsebino, nerazumna. S tem, ko je specificirala število obutve, na katero se nanaša zahtevek, in hkrati navedla, da cenovna specifikacija nevrnjene obutve izhaja iz dokaznih listin (poimenovanih cenovna specifikacija obutve), iz njih pa so jasno razvidne vrste artiklov, njihova količina in cena, je tožeča stranka v tem sporu zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

23. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o nesklepčnosti zahtevka za plačilo 60.270,49 EUR, ga je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo. Ker v tem delu ni ugotavljalo dejanskega stanja, je drugostopenjsko sodišče pritožbi v delu, kolikor izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo 60.270,49 EUR z zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2014 dalje (in posledično odločitvi o pravdnih stroških) ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, opisanem v izreku te odločbe, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

24. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva, da so bile trditve tožeče stranke tako glede podlage kot višine zahtevka zadostne, pri presoji dokazanosti terjatve naj kritično upošteva toženčeve ugovore in o zahtevku vsebinsko odloči.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v zvezi s pritožbo zoper sodbo se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

Utemeljenost pritožbe zoper sklep s 3. marca 2017

26. Pritožba ni utemeljena.

27. Kdor je povabljen na sodišče kot priča, ima pravico (tudi) do povračila izgubljenega zaslužka¹⁰ - prejemka, do katerega bi bila priča upravičena pri opravljanju svojega dela, če zaradi pričanja z dela ne bi izostala.

28. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku v svojem 14. členu določa, da sodišče izgubljeni zaslužek samostojnega podjetnika posameznika odmeri po prostem preudarku, upoštevajoč izgubljeni čas in poklic tistega, ki ima pravico do povrnitve. Ker odločanje po prostem preudarku ne pomeni, da bi lahko sodišče arbitrarno določalo višino izgubljenega zaslužka, mora priča v vsakem primeru podati navedbe, ki lahko služijo kot podlaga za oceno višine izgubljenega zaslužka. Če te oporne točke manjkajo, je o zahtevku mogoče odločiti po pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP. V nasprotnem primeru bi sojenje po prostem preudarku temeljilo le še na ugibanju.

29. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da priča v postopku na prvi stopnji takšnih navedb, ki bi lahko služile kot podlaga za oceno izgubljenega zaslužka, ni podala - zlasti ne o tem, kako naj sodišče ovrednoti izgubljeni čas glede na njen poklic. Njen zahtevek za plačilo 500 EUR za izpad dveh delovnih dni, ker bi morala biti že en dan pred zaslišanjem na predstavitvi kolekcije v S., ki ga je priča podkrepila zgolj z vabilom na promocijo, je tudi po stališču pritožbenega sodišča nekonkretiziran, zaradi česar preizkus ustreznosti zahtevanega zneska v smislu 14. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku ni mogoč.

30. Pritožnica svojega zahtevka ne pojasni niti v pritožbi. Priznava, da dolgoročnih podatkov o njenem zaslužku (res) ni in pravi, da je bila pred tem zaposlena pri drugem samostojnem podjetniku, da so predstavitve kolekcij ključne pri njenem delu in da bi morala s svojo prisotnostjo zaslužiti še več, o čemer naj se sodišče še enkrat prepriča na podobnih primerih. Kot primer navede J. C., za katerega trdi, da mu mora sodišče za 41 dni povrniti 13.000 EUR.

31. S pritožbenimi navedbami, ki so vse po vrsti nekonkretizirane (saj ne pove niti tega, kakšne prejemke je imela pri drugem samostojnem podjetniku, niti ne opiše podobnih primerov, na katere se sklicuje), pritožnica v tem postopku zase ne more doseči ugodne odločitve.

32. Ker pritožbeno sodišče niti ob uradnem preizkusu sklepa ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka), tako kot mu to nalaga določba 2. točke 365. člena ZPP.

-------------------------------
¹ Glej 12. člen pogodbe na prilogi A2.
² Pritožba napada dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o tem, da toženec ni mogel polagati gotovine. Meni, da elektronska korespondenca ni prepričljiv dokaz, saj se nanaša na osebe, ki za tovrstno dogovarjanje niso pristojne. Opozarja, da je tožencu prvi dan uspelo položiti gotovino; da bi jo lahko ves čas polagal na svoj račun in jo nato prenakazal tožeči stranki; da toženec tudi po izpolnitvi vseh zahtev ni položil gotovine za nazaj; da toženec po 16. 4. 2014 ni položil nobene gotovine več. Sklicuje se tudi na vloženo kazensko ovadbo.
³ Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP.
⁴ 13.308,61 EUR - 15.454,31 EUR = -2.145,70 EUR (trgovina B), 19.118,82 EUR - 22.101,56 EUR = -2.982,74 EUR (trgovina A).
⁵ V vlogi na listovni št. 45.
⁶ V vlogi na listovni št. 86.
⁷ Na primer v odgovoru na listovni št. 15 in v vlogah na listovnih št. 37, 59.
⁸ V vlogi na list. št. 96.
⁹ Primerjaj prvi odstavek 360. člena ZPP.
¹⁰ Primerjaj prvi odstavek 242. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep PRp 195/2017
• VSM Sklep I Cp 81/2020
• VSM Sklep I Cp 49/2021