VSL Sklep Cst 3/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je na ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje predolgo, zahtevalo tudi mnenje upravitelja. Če je njegovo mnenje potrebno ob določitvi preizkusnega obdobja, mora biti tudi pri obravnavi dolžnikovega ugovora. Razlogi sodišča pa ne potrjujejo odločitve, ki ni v celoti sledila obrazloženemu mnenju upravitelja o ustreznosti dve leti in pol dolgega preizkusnega obdobja.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se preizkusno obdobje 3 let in 3 mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti skrajša na 2 leti in 6 mesecev, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 22. februarja 2020, v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje na ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje 3 let in 3 mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti predlogo, tega skrajšalo na 2 leti in 9 mesecev, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 22. 5. 2020.

2. Dolžnik se je pritožil zoper sklep v delu, v katerem mu preizkusno obdobje ni bilo znižano na eno leto, oziroma maksimalno na dve leti. Uveljavljal je zmotno ugotovitev dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka.

3. Upravitelj je na dolžnikove trditve odgovoril z vlogo z dne 3. 1. 2018.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje v postopku obravnavanja ugovora dolžnika, da je preizkusno obdobje predolgo, ponovno ovrednotilo in upoštevalo okoliščine iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki so odločilne za določitev preizkusnega obdobja. Pri tem je navedlo, da je upoštevalo vse tiste trditve, ki jih je o teh okoliščinah sodišču sporočil dolžnik v predlogu in ugovoru, ter še dodatno tiste, s katerimi je sodišče seznanil upravitelj. Dolžino preizkusnega obdobja je skrajšalo za šest mesecev, pojasnilo pa je, da je razlog, da dolžnik ne izpolnjuje pogojev za določitev najkrajšega preizkusnega obdobja dveh let v tem, da še ni niti na polovici delovnega obdobja svojega življenja in da nima resnih zdravstvenih težav, zaradi katerih ne bi mogel delati.

6. O začetku postopka odpusta obveznosti sodišče ne odloča po uradni dolžnosti, pač pa na predlog, ki ga lahko vloži stečajni dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja. V predlogu za odpust obveznosti mora dolžnik opisati okoliščine, ki so podlaga za določitev preizkusnega obdobja po četrtem odstavku 400. člena tega zakona in mu predložiti dokaze o obstoju teh okoliščin (tretji odstavek 398. člena ZFPPIPP).

7. Sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje na podlagi mnenja upravitelja in ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega stanja in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (četrti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (peti odstavek 400. člena ZFPPIPP). Ne glede na peti odstavek 400. člena ZFPPIPP pa lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let in ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznost, če so izpolnjeni pogoji iz 1. in 2. točke osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V obravnavanem primeru upravitelj predloga za določitev krajšega preizkusnega obdobja ni podal.

8. Dolžino preizkusnega obdobja lahko izpodbijata dolžnik in upnik z ugovorom (drugi in tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP), in sicer dolžnik z ugovorom, da je preizkusno obdobje predolgo, upnik pa, da je prekratko. V konkretnem primeru je dolžini preizkusnega obdobja ugovarjal dolžnik. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo njegov neutemeljen očitek, da bi moralo uporabiti določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. Za uporabo izjeme po osmem odstavku 400. člena ZFPPIPP niso bili podani pogoji, saj določitve krajšega preizkusnega obdobja stečajni upravitelj v konkretnem primeru ni predlagal, ker je ocenil, da v dolžnikovem primeru niso za to izpolnjeni vsi kriteriji. Glede na navedeno je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati določbo petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, po kateri preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let. Zato pritožbeni predlog, da naj pritožbeno sodišče samo spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da dolžniku določi preizkusno obdobje enega leta, ni utemeljen in je v nasprotju z določbo petega odstavka 400. člena ZFPPIPP.

9. Pritožbeno sodišče se strinja s postopanjem sodišča, ki je na ugovor dolžnika, da je preizkusno obdobje predolgo, zahtevalo tudi mnenje upravitelja. Če je njegovo mnenje potrebno ob določitvi preizkusnega obdobja, mora biti tudi pri obravnavi dolžnikovega ugovora. Ocenjuje pa, da razlogi sodišča ne potrjujejo odločitve, ki ni v celoti sledila obrazloženemu mnenju upravitelja o ustreznosti dve leti in pol dolgega preizkusnega obdobja. Upravitelj je dal poudarek dejstvu, da je dolžnik za obdobje, ko je bil samostojni podjetnik, poravnal vse obveznosti do zaposlenih iz naslova prispevkov, kar izhaja iz obvestila FURS o stanju dolga na dan 11. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je očitno navedeno relevantno dejstvo pri odločitvi upoštevalo kot dejstvo v zvezi z razlogi za insolventnost dolžnika. Pri tem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni razloga, da ni sledilo tudi mnenju upravitelja o primernosti preizkusnega obdobja v trajanju dveh let in pol.

10. Strinja pa se pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik glede na delovne sposobnosti in starost (42 let) ne izpolnjuje vseh kriterijev za določitev najnižjega preizkusnega obdobja dveh let. Dolžnik zatrjuje, da je vesten, pošten in delaven, da je delal kot gostinec v lastnem podjemu in da pri tem ni bil uspešen zgolj zaradi nedelovanja sistema (delovno pravne zakonodaje), saj je moral prevzemati delavce, ki jih ni mogel potem odpustiti in zaradi tega ni mogel poslovati učinkovito. Te trditve pa so v nasprotju z njegovim stališčem, da nima nobenih možnosti, da se v isti dejavnosti le zaposli. Ker je dolžan tudi plačevati preživnino za svojega desetletnega otroka, pa je še toliko bolj pričakovati, da si bo prizadeval tudi čimprej najti zaposlitev in da ne bo več živel od socialne pomoči. Zato neuspešno izpodbija razloge sodišča prve stopnje, zaradi katerih je utemeljeno zavrnilo njegovo stališče iz ugovora, da je glede na kriterije iz četrtega odstavka 400. člena ZFPPIPP upravičen, da mu sodišče določi po zakonu najnižje preizkusno obdobje dveh let od začetka postopka odpusta obveznosti. Materialno pravno pa je zmotno njegovo stališče, da izpolnjuje pogoje za odpust obveznosti tudi brez preizkusnega obdobja, ker njegovo preteklo ravnanje ni v nobenem smislu inkriminirano. Čemu je v primeru začetka postopka odpusta obveznosti namenjeno preizkusno obdobje, je sodišče prve stopnje razumljivo pojasnilo v sedmem odstavku obrazložitve in se pritožbeno sodišče v tem delu na razloge sodišča prve stopnje sklicuje. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

11. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo tako, da je preizkusno obdobje skrajšalo dodatno še za tri mesece, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 22. 2. 2020, v preostalem delu, v katerem pa pritožnik zahteva še krajše preizkusno obdobje, pa je neutemeljeno pritožbo zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 499/2015
• VSL sklep Cst 152/2019
• VSL Sklep Cst 657/2018