VSL Sodba I Cpg 777/2017

Jedro

Upravnik se dobavitelju lahko zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so (sicer) namenjene etažnim lastnikom.

Pogodba o dobavi in montaži radijskih delilnikov toplote je bila sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov in bodo zato v končni posledici plačniki opravljenih storitev etažni lastniki. Ker pa je tožena stranka (kot upravnik) v razmerju do tožeče stranke (kot dobavitelja) prevzela obveznost, da bo zagotovila sredstva za poravnavo njenih računov, pa lahko plačilo v tem postopku vtoževane terjatve zahteva od nje.

Z dobavo in vgradnjo delilnikov ter predložitvijo korekturnih faktorjev je tožeča strank omogočila delovanje sistema delilnikov, na podlagi katerega bi bilo mogoče obračunati stroške ogrevanja. Opustitev izvedbe testnih meritev in testnega obračuna tega ne spremeni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti 461,16 EUR stroškov pritožbenega postopka, po poteku tega roka do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71445/2013 z dne 10. 5. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi (1. točka izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.400,19 EUR je v plačilo naložilo toženi stranki v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo v celoti je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku¹ (v nadaljevanju ZPP) pravočasno vložila pritožbo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na pravilno vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožbeno sodišče je utemeljenost pritožbenih navedb presojalo na podlagi opravljene pritožbene obravnave na narokih dne 14. 11. 2017 in 12. 12. 2017. V dokazne namene je tako ponovilo izvedbo listinskih dokazov ter zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ter priče B.B. (bivši direktor tožeče stranke), C.C., D.D., E.E., F.F., G.G. ter H.H.

5. Na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi je pritožbeno sodišče presodilo, da pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi na Okrajno sodišče v Ljubljani (COVL) vložila predlog za izvršbo, s katerim je zahtevala plačilo po izpisu odprtih postavk v višini 9.208,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dne 12. 4. 2013 dalje, po odstopu zadeve pravdnemu sodišču pa pojasnila, da - sta pravdni stranki dne 1. 6. 2011 sklenili Pogodbo o poslovnem sodelovanju št. 45/2011, s katero sta se dogovorili, da bo tožeča stranka za toženo stranko za objekte, ki jih upravlja tožena stranka, izvajala storitve skladno z naročili tožene stranke, - da je tožena stranka dne 19. 8. 2011 tožeči stranki izdala naročilnico št. 17/2011, s katero je na podlagi ponudbe tožeče stranke naročila dobavo in montažo toplotnih delilnikov ter - da je za izvedeno dobavo in montažo tožeča stranka toženi izstavila račune št. 1464, 1465, 1467, 1468 in 4305, ki so podlaga IOP (tako namreč določa omenjena Pogodba št. 45/2011) in jih tožena stranka ni plačala.

7. Tožena stranka se je navedenemu upirala. Trdila je, da dela s strani tožeče stranke niso bila izvedena do konca in v skladu z dogovorom. Po njenih navedbah je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka dobavi, montira in programira delilnike. Tožeča stranka slednjega (tj. programiranja) ni izvedla, zaradi česar svoje obveznosti ni pravilno izpolnila in končni rezultat (delujoč sistem delilnikov; sklenitev sporazuma) tako ni bil dosežen. Tožeča stranka tudi ni izdelala dogovorjenih redukcijskih faktorjev za izpostavljene lege stanovanj. Poleg tega (po toženkinem mnenju) v obravnavanem primeru ni podana pasivna legitimacija, saj je toženka upravnik in je kot taka storitve naročala v imenu in za račun etažnih lastnikov.

8. Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke s sodbo VI Pg 3022/2013 z dne 2. 7. 2015 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (list. št. 157). Tožeča stranka se je zoper navedeno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa ji je ugodilo. V sklepu I Cpg 1425/2015 z dne 18. 1. 2017 je pojasnilo, da je upoštevaje določbo 5. člena Pogodbe št. 45/2011 evidentno, da se je tožena stranka zavezala kot plačnik teh storitev - da je njena pasivna legitimacija torej podana. Sodbo z dne 2. 7. 2015 je zato razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z navodilom, da odgovori še na preostale ugovorne navedbe tožene stranke.

9. Rezultat navedenega je izpodbijana sodba z dne 12. 5. 2017. Sodišče prve stopnje je z njo zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost v skladu s svojo ponudbo z dne 29. 8. 2011, vzrok za nedelovanje sistema meritev toplote pa pripisalo etažnim lastnikom, ker se niso sporazumeli o vzpostavitvi delitve stroškov glede na dejansko porabo. Po stališču prvostopenjskega sodišča so neutemeljene trditve tožene stranke, da bi tožeča stranka morala opraviti meritve in korekcije, saj je to nepotrebno. Etažni lastniki imajo vso podlago in pravila za delitev stroškov za toploto opredeljena v Pravilniku o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli (tj. porabniške deleže za pripravo tople vode na podlagi delilnikov, korekcijo osnovnih porabniških deležev zaradi vpliva lege in določitev porabniških deležev za ogrevanje), le vzpostaviti morajo tehnične pogoje za delitev stroškov po dejanski porabi ter se odločiti za takšen način delitve stroškov, česar pa v tem primeru očitno niso storili.

10. Kot že navedeno, tožena stranka takšno odločitev graja. Uveljavlja, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost v skladu s svojo ponudbo z dne 29. 8. 2011, preuranjen. Pravno odločilnih dejstev v zvezi s tem sodišče prve stopnje po njenem mnenju sploh ni ugotavljalo niti ni v ta namen izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem zakonitega zastopnika in prič. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo vrstnega reda ukrepov, ki privedejo do delitve stroškov za porabljeno toplotno energijo glede na dejansko porabo. Sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja namreč ni mogoče sprejeti brez ustreznih parametrov za delitev in obračun stroškov za toploto, med katerimi so tudi korekturni faktorji za izenačitev vpliva lege posameznih delov v stavbi glede na njihove potrebe po toploti. Tožeča stranka se je s ponudbo z dne 29. 8. 2011 zavezala zagotoviti tudi te. Ker teh ni izdelala in ni opravila testnih meritev in testnega obračuna, pa etažni lastniki niso mogli sprejeti sporazuma in posledično doseči uresničitve interesa, zaradi katerega so sklenili pogodbo, tj. delujoč sistem delitve stroškov za porabljeno toplotno energijo glede na dejansko porabo. Ponavlja še ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije.

O ugovoru pasivne legitimacije

11. Pritožbeno sodišče vztraja pri svojem stališču iz odločbe I Cpg 1425/2015. Upravnik se dobavitelju lahko zaveže kot plačnik blaga in storitev, ki so (sicer) namenjene etažnim lastnikom. In ravno to je toženka storila v obravnavanem primeru - prevzela je obveznost, da bo zagotovila sredstva za poravnavo računov dobavitelja. Iz Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 45/2011 namreč izhaja, da tožena stranka nastopa kot plačnik storitev, ki jih naroča za objekte, ki jih upravlja, tožeča stranka pa kot izvajalec, da se računi izstavijo neposredno toženi stranki in da tožena stranka trpi riziko morebitnega neplačila s strani etažnih lastnikov.

12. Upoštevaje določbo 5. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 45/2011, je po prepričanju pritožbenega sodišča jasno, da se je tožena stranka - čeprav je storitve tožeče stranke po ponudbi z dne 2. 6. 2011 naročila v imenu in za račun etažnih lastnikov - zavezala kot plačnik teh storitev. Za prevzem obveznosti plačila računov, izdanih objektom, ki jih upravlja, in rizika neplačevanja s strani etažnih lastnikov, si je zagotovila (celo) plačilo v višini 5 % od vrednosti izdanega računa. Zoper vtoževano terjatev se zato ne more braniti z ugovorom, da zanjo ni pasivno legitimirana. To pa ne glede na to, da je priča F. na obravnavi dne 12. 12. 2017 izpovedala, da je bilo dogovorjeno, da storitve, ki jih je bila dolžna opraviti tožeča stranka, plačajo etažni lastniki. Ni namreč dvoma, da je bila Pogodbo o dobavi in montaži radijskih delilnikov toplote sklenjena v imenu in za račun etažnih lastnikov in da bodo zato v končni posledici plačniki opravljenih storitev etažni lastniki. Ker pa je tožena stranka (kot upravnik) v razmerju do tožeče stranke (kot dobavitelja) prevzela obveznost, da bo zagotovila sredstva za poravnavo njenih računov, pa lahko plačilo v tem postopku vtoževane terjatve zahteva od nje. Drugačna pritožbena razlogovanja so neutemeljena. Zakaj po njenem mnenju določba 5. člena Pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 45/2011 nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, pa pritožnica niti ne pojasni. Pritožbeno sodišče se s temi očitki zato ni bilo dolžno ukvarjati.

O pogodbenih obveznostih tožeče stranke

13. V predmetnem postopku je bil osrednji ugovor tožene stranke ugovor, da tožeča stranka svojih pogodbenih obveznosti ni izpolnila, kot je bilo dogovorjeno. Dogovorjeno pa naj bi bilo, da tožnica dobavi, montira in programira delilnike. To po zatrjevanju tožene stranke pomeni, da je bila tožnica poleg dobave in montaže delilnikov dolžna opraviti še brezplačne testne meritve delilnikov in brezplačni testni obračun porabe po delilnikih (šele na podlagi slednjega in ugotovitve, da delilniki delujejo brezhibno, se lahko omogoči odčitavanje stanj števcev in posledično pripravi sporazum o delitvi stroškov ogrevanja), česar pa ni storila. Prav tako v tem okviru ni določila pogodbeno dogovorjenih redukcijskih faktorjev. Obveznost plačila zato po prepričanju toženke nanjo še ni prešla. Še posebej, ker zaradi opisanih opustitev ni mogla doseči končnega interesa, zaradi katerega je sklenila pogodbo (o dobavi in montaži delilnikov).

14. Takšnemu obsegu obveznosti se je tožnica upirala z zatrjevanjem, da brezplačni testni obračuni niso bili predmet dogovora med strankama, da tožeča stranka v sodelovanju z različnimi upravniki tega (nikoli) ne izvaja. Izpostavila je tudi, da je podlaga za obračun porabe toplote po delilnikih v sklenitvi sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja, ki omogoča obračun po dejanski porabi, ki pa kljub pozivom in priporočilom tožeče stranke do 18. 6. 2013 (datum vložitve pripravljalne vloge tožeče stranke) ni bil sklenjen.

15. Dejstva, ali je bilo v konkretnem primeru med pravdnima strankama dogovorjeno tudi programiranje, kot ga zatrjuje tožena stranka, sodišče prve stopnje v novem sojenju ni ugotavljalo (o tem, da so bili delilniki toplote dobavljeni in montirani, ni dvoma). Njegov sklep, da je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost v skladu s svojo ponudbo z dne 29. 8. 2011, je zato - kot pravilno opozarja pritožnica - preuranjen. Glede na sporno dejansko stanje o vsebini pogodbene zaveze tožeče stranke, bi namreč za takšen zaključek sodišče prve stopnje moralo ugotavljati zatrjevana pravno relevantna dejstva ter v ta namen izvesti predlagane dokaze. Omenjeno kršitev je odpravilo pritožbeno sodišče.

16. Za popolno ugotovitev relevantnih dejstev je namreč pritožbeno sodišče po pooblastilu iz tretjega odstavka 347. člena ZPP razpisalo obravnavo ter sklenilo, da bo na njej zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke A.A. ter ostale v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagane priče. Senat sodišča druge stopnje pa je ob razpisu obravnave odločil tudi, da pooblastila, ki jih ima glede priprave in vodenja obravnave predsednik senata, preidejo na sodnico poročevalko (četrti odstavek 347. člena ZPP) ter da bo glede na to, da ne gre za zapleteno zadevo, o tej sodnica poročevalka tudi odločila (peti odstavek 347. člena ZPP).

17. Po tako izvedenem dokaznem postopku pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ugovoru tožene stranke ni mogoče ugoditi. Z izpovedbami zaslišanih prič, zakonitega zastopnika A. ter ponovnim vpogledom v listine, se niso potrdile trditve tožene stranke, da tožeča stranka ni izdelala korekturnih faktorjev ter da zaradi opustitve izvedbe pogodbeno dogovorjenega 'programiranja' (v smislu testnih meritev, obračuna) njena obveznost plačila še ni nastopila.

18. Pritožbeno sodišče se je z vpogledom v ponudbi tožeče stranke z dne 2. 6. 2011 in 29. 8. 2011 prepričalo, da med njima - kot trdi toženka - res obstaja razlika v postavki 'programiranje', na podlagi zaslišanja predlaganih prič in zakonitega zastopnika tožene stranke pa preverjalo resničnost trditev tožene stranke, kaj naj bi pomenilo 'programiranje' oziroma ugotavljalo, kaj je bilo v okviru omenjene postavke dogovorjeno. Ugotovilo je torej, da končna ponudba tožeče stranke z dne 29. 8. 2011², ki je bila po trditvah tožene stranke rezultat dodatnih dogovarjanj med strankama, zajema dodatno postavko 'programiranja', ki je v ponudbi z dne 2. 6. 2011 ni. Ker pa ta postavka v ponudbi z dne 29. 8. 2011 ni specificirana (specificiran je zgolj material), je moralo pritožbeno sodišče vsebino 'programiranja' ugotavljati z zaslišanjem zakonitega zastopnika A. in prič. Te so si bile v pojmovanju omenjene postavke (glede na stranki) diametralno nasprotne.

19. Priče, ki jih je predlagala tožeča stranka (B., C., D. in E.), so tako enotno izpovedovale, da se programiranje delilnikov izvede ob sami montaži delilnikov - izvede se takoj, ko se delilniki namontirajo na radiator in pomeni, da se v delilnike vpišejo podatki o moči radiatorjev glede na velikost (kar je bilo izvedeno tudi v konkretnem primeru). Priča B. je povedal, da te podatke, 'skalo' (enako tudi priča D.) tožeči stranki posredujejo danski proizvajalci. Prav tako je povedal, da se po programiranju vsaka stranka lahko prepriča, ali je faktor, skala, enak kot je v tabelah. O tem, da bi za konkreten primer veljal kakšen drugačen dogovor, pa priče niso vedele povedati. Med prvo in drugo ponudbo, ki sta med listinami v spisu, po njihovih izpovedbah naj ne bi bilo razlike - 'programiranje' v ponudbi z dne 29. 8. 2011 je zgolj precizirano in pomeni določitev skale na delilnikih glede na moč radiatorjev (tako priča B.).

20. Na drugi strani so zakoniti zastopnik tožene stranke in priče F., G. in H. postavko 'programiranje' opisale drugače, in sicer da naj bi zajemala določitev redukcijskih oziroma korekturnih faktorjev ter izvedbo testnih meritev in testnega obračuna. Zakoniti zastopnik je tako izpovedal, da je bilo v okviru ponudbe z dne 29. 8. 2011 (konkretno v okviru postavke 'programiranje') dogovorjeno, da se določijo faktorji za izpostavljene lege stanovanj oziroma olajševalni faktorji in da se po določitvi teh napravi testni obračun (sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja brez tega ni mogoče podpisati), priča F. pa, da so se ustno dogovorili za izvedbo testa in da je bil test pogoj za naročilo (pri tožeči stranki).

21. Enako je izpovedala tudi priča G., tj., da postavko 'programiranje' razume kot testni obračun (da pa pri njih ni bilo nič sprogramirano - bilo je samo inštalirano v nekaj minutah, nato so začeli obračunavati). Če namreč etažnim lastnikom ne bi bilo zagotovljeno, da bodo napravili testne izračune, potem se glede na njeno izpovedbo za tožečo stranko ne bi odločili. Testni obračuni v obravnavanem primeru niso bili izdelani.

22. Končno je dogovor o izdelavi testnega obračuna potrdila tudi priča H. Se je pa njena izpovedba od ostalih, zaslišanih na strani tožene stranke, delno razlikovala. Povedala je namreč, da naj bi etažni lastniki v okviru 'programiranja' od tožeče stranke zahtevali oziroma da je bilo dogovorjeno, da se v delilnike ne vnesejo generični korekturni faktorji, temveč prilagojeni faktorji za njihovo stavbo (ter da se napravi testni obračun). Niso želeli splošnih faktorjev, ki so jih imeli v tabelah, saj v nasprotnem primeru prihaja do velikih odstopanj, ki vodijo do enormnih stroškov.

23. Izpovedbi priče H., v delu, ki se nanaša na določitev redukcijskih faktorjev, specifično prilagojenih stavbam na naslovih Z. 5, 7, 9 in 11, pritožbeno sodišče ne more slediti. O obstoju takšnega dogovora nista izpovedali niti priči F. in G. niti zakoniti zastopnik A.A.. Poleg tega tožena stranka sploh ni trdila, da bi bil sklenjen. Tožena stranka v svoji trditveni podlagi ni ponudila trditev v smislu, da so se etažni lastniki in tožeča stranka dogovorili, da bo tožeča stranka izdelala korekturne faktorje, prilagojene stavbi na naslovu Z. 5, 7, 9 in 11 v L. (in za dokazovanje tega dejstva tudi ni predlagala dokaza z zaslišanjem osebe, ki se je na strani tožeče stranke dogovarjala za posel!). Trdila je le, da so bili del ponudbe (oziroma dogovora) tudi korekturni faktorji in da tega dela tožeča stranka še vedno ni izpolnila. Slednje trditve (tj. da tožeča stranka korekturnih faktorjev ni izdelala) pa, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, izvedeni dokazni postopek ni potrdil.

24. Pritožbeno sodišče je vsled pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je tožeča stranka etažnim lastnikom zavezala, da bo opravila meritve in korekcije ter da ni upoštevalo vrstnega reda ukrepov, ki privedejo do delitve stroškov za porabljeno toplotno energijo glede na dejansko porabo, ugotavljalo, ali in v kateri fazi v postopku zagotavljanja sistema delilnikov, ki omogočajo zaračunavanje stroškov ogrevanja po dejanski porabi, je za tožečo stranko v konkretnem primeru nastopila obveznost določitve korekturnih faktorjev ter ali je tožnica to svojo obveznost izpolnila. Odgovor se je izkazal za pozitivnega. Glede vrstnega reda posameznih dejanj pa je priča B. pojasnila, da se korekturni faktorji (tj. višina korekturnih faktorjev za izenačitev vpliva lege posameznih delov v stavbi glede na njihove potrebe po toploti) na splošno določajo na dva načina: (1) na izkustveni način, tj. na podlagi primerljivih objektov (tega načina se stranke poslužijo kar v večini primerov, ker je pač zastonj), ali pa (2) na način, da se najame podjetje, ki napravi izračune - izračuna korekturne faktorje in nato to tudi zaračuna (to stranke storijo v primeru, ko se ne strinjajo z izkustvenim načinom določitve korekturnih faktorjev, kar pa je zelo redko)³. Izpovedala je tudi, da so korekturni oziroma redukcijski faktorji določeni v sporazumu, ki ga morajo skleniti in da takšen sporazum običajno predlaga tožeča stranka.

25. Da so bili korekturni faktorji izdelani tudi v konkretnem primeru, in sicer po sistemu izkustvene metode, pritožbeno sodišče - kot omenjeno - ne dvomi. Poleg priče B. je to izpovedala tudi priča C.C. in pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj jima ne bi verjelo. Še posebej, ker smiselno enako izhaja tudi iz izpovedi priče F.F. (priče, ki jo je v dokaz svojih navedb predlagala tožena stranka), ko je ta povedala, da so etažni lastniki želeli nastavitve, ki jih je imela tožeča stranka že pripravljene, testirati, da bi videli, kako delilniki delujejo glede na različne lege stanovanj⁴. Nenazadnje pa takšen zaključek (ob predstavljenih izpovedbah) potrjujejo tudi dopisi tožeče stranke na A 4 in A 5.

26. Pritožbeno sodišče tako na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka v postopku pred pritožbenim sodiščem ocenjuje, da se tožena stranka predmetnemu zahtevku ne more uspešno upirati z zatrjevanjem, da tožeča stranka ni izdelala korekturnih faktorjev (na podlagi katerih bi bilo omogočeno zaračunavanje stroškov ogrevanja) in da zato njena plačilna obveznost še ni nastopila. Tožeča stranka je faktorje etažnim lastnikom posredovala. Res pa je, da po trditvah tožene stranke to ni bila edina tožničina dolžnost v okviru 'programiranja'. Tožena stranka računov, ki so predmet vtoževane terjatve, ne želi plačati (etažni lastniki pa tudi sporazuma o delitvi stroškov ogrevanja niso želeli podpisati), dokler ji tožeča stranka ne zagotovi še testnih meritev in testnega obračuna.

27. Dogovora, skladno s katerim bi bila tožeča stranka dolžna opraviti še slednje, pa toženi stranki ni uspelo dokazati. Tovrstni dogovor so sicer potrdili zaslišani etažni lastniki (priče G., F. in H.), a ker tožena stranka za dokazovanje slednjega ni ponudila tudi dokaza z zaslišanjem I.I., ki je bil glede na izpovedbe prič komercialist tožeče stranke, ki je sklenil sporni dogovor, se pritožbeno sodišče ni moglo prepričati, ali je zatrjevani (ustni) dogovor (v ponudbi z dne 29. 8. 2011 v zvezi s tem ni namreč nobenega zapisa) res obstajal. Četudi bi obstajal in bi bilo etažnim lastnikom s strani tožnice res obljubljeno, da se bodo opravile brezplačne testne meritve montiranih delilnikov in da bo pridobljen brezplačni testni obračun porabe po delilnikih, pa to po stališču pritožbenega sodišča na plačilno obveznost tožene stranke ne bi vplivalo, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

28. Z dobavo in vgradnjo delilnikov ter predložitvijo korekturnih faktorjev je tožeča stranka omogočila delovanje sistema delilnikov, na podlagi katerega bi bilo mogoče obračunavati stroške ogrevanja (etažni lastniki bi morali le še skleniti oziroma podpisati sporazum o delitvi stroškov ogrevanja). Opustitev izvedbe testnih meritev in testnega obračuna tega po prepričanju pritožbenega sodišča ne spremeni. Tožena stranka bi po dobavi in vgradnji vseh delilnikov ter predložitvi faktorjev strošek, ki ga tožeča stranka vtožuje v tej pravdi, morala poravnati (ter skleniti sporazum o delitvi stroškov ogrevanja) ne glede na to, da testne meritve niso bile opravljene in testni obračun ni bil izdelan. Tožena stranka namreč v tem postopku ne trdi, da je bil to pogodbeni pogoj ali pa da pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenila, če se tožeča stranka ne bi zavezala, da ji bo napravila še brezplačne testne meritve in brezplačni testi obračun, oziroma da bi bila le izpolnitev z opravljenemi testnimi meritvami in testnim obračunom popolna in le takšna bistven element pogodbe. Zaslišane priče tožene stranke so to sicer izpovedale, a z izvedbo dokazov trditvene podlage stranke ni mogoče nadomeščati. Tožena stranka bi tako lahko podala ugovor neizpolnjene pogodbe, ob analogni uporabi 472. člena OZ, le v obsegu, ki ustreza neizpolnitvi (prim. Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 554-555).

29. Pritožbeno sodišče glede na zgoraj navedene razloge tako ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna. Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno presodilo, da je bil vzrok za nedelovanje sistema meritev na strani etažnih lastnikov. Tožeča stranka je namreč dobavila in montirala delilnike, ponudila je tudi korekturne faktorje, s tem pa po presoji pritožbenega sodišča uresničila končni interes lastnikov - tj. delujoč sistem delitve stroškov za porabljeno toplotno energijo glede na dejansko porabo. Tožeča stranka je storila vse, kar je bilo potrebno, da bi lahko etažni lastniki sklenili sporazum o delitvi stroškov ogrevanja po dejanski porabi. Da je izvedba testnih meritev in testnega obračuna pogoj za delovanje sistema oziroma da brez tega ni mogoče obračunavati stroškov ogrevanja po dejanski porabi, pa tudi noben materialni predpis ne določa. Ker tožena stranka - kot obrazloženo - tudi ni trdila (niti ni dokazala), da bi bila izvedba testnih meritev in obračuna pogoj za plačilo oziroma da pogodbe s takšno vsebino ne bi sklenila, če se tožeča stranka ne bi zavezala, da ji bo napravila še brezplačne testne meritve in brezplačni testi obračun, pa se plačilu ne more uspešno upirati.

O pravdnih stroških

30. Pritožbeno sodišče končno tudi ne soglaša s pritožbenimi navedbami o neobrazloženosti stroškovne odločitve in očitkom, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z obrazložitvijo stroškov je treba opozoriti na že večkrat zavzeto stališče v sodni praksi in pravni teoriji (primerjaj Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, str. 9), v skladu s katerim za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sodbe, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

31. Ravno naveden pristop je izbralo sodišče prve stopnje tudi v konkretnem primeru, ko je na samem stroškovniku v spisu odmero ustrezno zaznamovalo in specificiralo tako, da je za vsako postavko priglašenih stroškov razvidno, ali je bila priznana v celoti ali zgolj delno. Pritožbeno sodišče zato kot neutemeljene zavrača očitke, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj takšnemu zaključku nenazadnje nasprotujejo ustrezno zaznamovane postavke na l. št. 157 predmetnega sodnega spisa. Ob tem pritožbeno sodišče tudi poudarja, da ima toženka kot stranka postopka ves čas pravico do vpogleda v spis in bi se lahko seznanila s tem, katere postavke so bile tožeči stranki priznane in katere ne. Na podlagi navedenega se izkaže pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kot neutemeljen.

Sklepno

32. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), potem ko je sodba uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

33. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške postopka po pritožbi, in sicer v znesku 461,16 EUR (nagrada za narok po tar. št. 3212 v višini 378,00 EUR, povečana za 22 % DDV). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 461,16 EUR povrniti v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
¹ Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.
² Ponudba Radijski delilniki toplote - tip Brunata Futura + daljinsko odčitavanje podatkov in delitev stroškov - 1 x mesečno.
³ Takratni Pravilnik je to tudi dopuščal - v njegovem 14. členu je bilo namreč določeno: "Porabniški deleži posameznih delov stavbe za ogrevanje, določeni na način iz prejšnjega člena, se korigirajo zaradi izenačitve vpliva lege posameznih delov v stavbi glede na njihove potrebe po toploti na enoto ogrevane površine. Pri tem se uporabijo korekturni faktorji, ki se določijo na osnovi celotnih toplotnih izgub posameznih delov stavbe, določenih v projektu centralnega ogrevanja ali na osnovi standarda SIST EN 12831, oziroma korekturni faktorji, ki imajo podlago na vrednostih, pridobljenih v praksi na primerljivih stavbah, z upoštevanjem pravil tehnike."
⁴ Smiselno je torej potrdil, kar sta povedali priči B. in C., in sicer, da so bili ti faktorji že vnaprej pripravljeni.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1425/2015
• VSL sodba I Cpg 95/2011
• VSL sodba II Cpg 1347/2013